Osebno z Alenko Lampe: Poslanka za kratek čas

 Ko novopečeni predstavnici ljudstva omenimo, da bo zaradi bližajočih se predčasnih volitev poslanka najbrž zgolj zelo kratek čas, nam odrezavo zabrusi: »To ste rekli vi, ne jaz!« Kakorkoli, ta mandat bo kratek, vztrajamo. »Bo krajši, kot je sicer, da. Kako dolg bo, pa ne ve nihče. Scenarijev je več.« No, ti so zgolj teorija, odvrnemo. »Dokler volitve niso razpisane, je mogoče vse,« zdaj vztraja ona. Mar bi bilo možno, da bi se pojavil kak mandatar, začudeno in zdaj že nekoliko v dvomih vrtamo naprej. »Če me sprašujete, ali kaj vem, da bi se pripravljal kak mandatar, vam odkrito povem: nič ne vem.« Tako se s sogovornico znova vrnemo k izhodišču: k predčasnim volitvam kot najverjetnejšemu scenariju in iz tega izvirajoči posledici: da bo njen poslanski mandat – če izvzamemo člane vlade, ki se na ministrski stolček zavihtijo iz poslanskih klopi komaj mesec ali dva po izvolitvi v parlament – eden najkrajših sploh.

Dekle in smrt

Rodila se je v Mariboru in še dandanes živi v isti večstanovanjski hiši v središču mesta ob Dravi, v kateri je preživela tudi otroštvo in mladost – le da v drugem stanovanju. Od dijakov, ki so, tako kot ona, obiskovali tamkajšnjo četrto gimnazijo, ji je v posebnem spominu ostal Matevž Frangež. »Že ko sem ga prvič videla, sem vedela, da bo politik,« ga opiše. Frangež je avtor knjige o »osamosvojitveni« trgovini z orožjem Kaj nam pa morete! – Od trgovine z orožjem do Depale vasi in že drugi mandat poslanec SD.

Daleč najpomembnejši dogodek v njenem življenju je bila smrt očeta, na katerega je bila močno navezana. Umrl je, ko ji je bilo štiriindvajset let. »Od takrat drugače gledam na življenje. Spremenila sem se.« O globini preloma priča tudi okoliščina, da se je tisto leto iz zadnjega letnika študija ekonomije prepisala v prvi letnik portoroške visoke šole za turizem, na kateri je z nalogo Vloga managerjev pri razvoju in usposabljanju kadrov: primer medicinsko rekreacijskega centra Fontana diplomirala leta 2006. Leto prej je našla svojo prvo službo za nedoločen čas: zaposlila se je kot bančna svetovalka v Raiffeisen banki, čez leto pa v Delavski hranilnici, kjer je na enakem delovnem mestu delala vse do vstopa v parlament.

Politična tabula rasa

Osemintridesetletna diplomirana organizatorka turizma je politično vzeto slej ko prej nepopisan list. Ko jo povprašamo o družbenih vrednotah, ki se ji zdijo pomembne, našteje: »Poštenost, delavnost, solidarnost (premolk) – in še kaj bi se našlo.«

Začetek svojega političnega delovanja postavlja v leto 2010, ko je pred jesenskimi lokalnimi volitvami s skupino somišljenikov (in sosedov) postavljala na noge malo znano Stranko medgeneracijske solidarnosti in razvoja (SMSR), ki ji je predsedoval njen sosed (takrat še magister) Borut Ambrožič. Slednji se je tisto leto neuspešno potegoval za mariborskega župana (izvoljen je bil Franc Kangler), ona sama in stranka v celoti pa, enako neuspešno, za mariborski mestni svet.

Čez leto dni, na predčasnih državnozborskih volitvah, jo je pritegnil gospodarski program novoustanovljene Pozitivne Slovenije, še zlasti pa njen predsednik, Zoran Janković. V obeh je videla edino upanje za spremembe na bolje, in kot so pokazali volilni rezultati tiste jeseni, v tem še zdaleč ni bila osamljena. Iz mariborske volilne enote so bili na listi Pozitivne Slovenije izvoljeni kar trije poslanci: Borut Ambrožič, Peter Vilfan in Dragan Bosnić; sama je kot četrtouvrščena kandidatka za las (natančneje: za 1,13 odstotka glasov) zgrešila poslansko klop.

»Ni bilo kaj izbirati«

V parlament bi lahko vstopila že poleti 2012, ko je Pozitivna Slovenija svojega poslanca Boruta Ambrožiča, za katerega se je izkazalo, da je znaten del magistrske naloge kratko malo prepisal iz neke diplomske naloge, pozvala k odstopu. A ta se je raje kot za odstop odločil za izstop iz stranke in nato prestopil med (strankarsko) nepovezane poslance.

Pred dvema letoma je bila PS še enotna stranka, zdaj pa se je ob vstopu v parlament morala odločiti, kateremu delu razpadle poslanske skupine naj se pridruži: tistemu, ki je zvest premierki Alenki Bratušek (in katerega član je bil tudi Vilfan), ali Jankovićevemu. Odločila se je za slednjega. Zakaj? »Ni bilo kaj izbirati. Oni drugi nimajo svojega programa. Vrh tega: kandidirala sem na listi PS, verjela sem v strankin program in že na kongresu sem dejala, da sem na Jankovićevi strani. Poslanci, ki so izstopili iz PS, brez Jankovića ne bi bili, kjer so.«

Zoran Janković je lani zaradi poročila KPK odstopil, zdaj pa se je dal ponovno izvoliti za predsednika stranke. Je nič ne moti, da sumi, ki jih vsebuje poročilo KPK, danes niso nič bolj razjasnjeni kot pred letom dni, jo vprašamo. Odvrne, da vsakdo velja za nedolžnega, dokler mu sodišče ne dokaže nasprotno. Zatem doda: »Če bi se zgodilo, da bi bil Zoran Janković pravnomočno obsojen, tako kot je zdaj Janez Janša, predvidevam, da bi sam odstopil kot predsednik stranke.«

Z našo trditvijo, da je Janković s ponovno izvolitvijo za predsednika PS povzročil razpad stranke in padec vlade, se ne strinja, češ da gre za dve različni stvari: »Eno je Jankovićeva zmaga na kongresu, drugo je padec vlade. On ni povzročil padca vlade. Vlada je padla, ker je premierka Bratuškova odstopila. Vprašati bi se bilo treba, kateri od njiju nosi večjo krivdo.«

Kakorkoli, rezultat so predčasne parlamentarne volitve, na katere se desnica podaja v strnjenih vrstah, levica pa razbita in razsuta na vseh koncih in krajih, kot že dolgo ni bila. Lahko levica v takem stanju zmaga? Videli bomo, kaj bodo pokazale volitve, odgovarja. »Tudi na zadnjih državnozborskih volitvah so vsi mediji, vse ankete kazale na zmago desnice, pa se je zgodilo drugače.«

Brez dilem in brez predlogov

Njen prihod v parlament je bil tako rekoč ekspresen. Za Vilfanov odstop je izvedela v nedeljo, 11. maja, čez vsega tri dni, 14. maja, pa je državni zbor že potrdil njen poslanski mandat. Ni imela nobenih dilem, nikakršnih samospraševanj, ali naj prevzame poslansko funkcijo ali ne, se čudimo. »Ne. Zakaj bi jih imela? Saj zato sem kandidirala,« odgovori kot iz topa. No, predstavljamo si, da bi jih marsikdo imel, vztrajamo. Recimo: čemu sploh sprejeti poslansko funkcijo za zgolj par mesecev? »Nekdo jo je moral sprejeti. Ali jaz ali kdo drug,« odvrne. »V parlament sem se podala zavestno, delo me zanima, vesela sem, da sem tukaj, strankarski kolegi so me odlično sprejeli in, navsezadnje, ljudje so me izvolili. Zakaj bi imela kakršnekoli pomisleke?« No, komu drugemu bi se morda zastavilo vprašanje, kaj bo v nekaj mesecih, od katerih sta povrhu dva še poletna, sploh lahko naredil, se ne damo. »Nihče ne bi mogel narediti ničesar – ne samo jaz, ampak kdorkoli, ki bi sprejel funkcijo,« odrezavo odgovori.« Vi torej nimate nobenega zakona, predloga ali ukrepa, ki ga nameravate predlagati v prihodnjih mesecih, nadaljujemo. »Ta hip ne. Ta hip me kolegi in strokovni sodelavci uvajajo. Kot novinki, si mislim, mi je to dovoljeno,« odvrne navdušena plesalka hiphopa, ki je na državnem prvenstvu pred osmimi ali devetimi leti v skupinskem nastopu zasedla drugo mesto.