Luka Jakše, Ozadja
V prvem paketu kadrovskih menjav nove vlade je znova zasedel položaj direktorja vladnega urada za komuniciranje (Ukom). Čeprav se je v isto pisarno prvič vselil leta 2007, se ob vrnitvi še ni povsem aklimatiziral.
Na vprašanje, ali je funkcija direktorja Ukoma strokovna ali politična, umirjeno pojasni, da je skladno z zakonom o javnih uslužbencih to strokovna funkcija, direktor vladi pomaga pri odnosih z javnostmi, vodi urad in delo v njem. Ampak?! »Realno pa je politična, ker direktor urada sedi na sejah vlade, ima dostop do vladnega gradiva in je vedno zraven, ko se sprejemajo odločitve, zato je nujno osebno zaupanje med njim in vladnim kabinetom,« iskreno prizna. Zdi se mu povsem normalno, da je bila to ena prvih kadrovskih potez nove vlade. Podoben rez je pred tremi leti doletel tudi njega: »Moj takratni odziv je bil, da je to pravica vlade.« Pravi, da so vse vlade že na prvih sejah menjavale, in pri tem pokaže kup vladnih gradiv, kjer so popisane vse prejšnje kadrovske rošade: »Uporabljajo se drugi vatli, tisto se ni štelo za kadrovsko menjavo, ampak za popravljanje stanja, to zdaj pa so kadrovske menjave. In smo samo še korak od obtožb o kadrovskem cunamiju.«
Vlada mora v šestih mesecih objaviti razpis, in če bo na njem zmagal, bo pomenilo, da je po mnenju uradniškega sveta najprimernejši kandidat za to mesto. Prepričan pa je, da zaradi zahtevnih časov, ki so pred Slovenijo, te funkcije ne more opravljati nekdo, ki bo delo začel šele spoznavati. Njegova prednost je, da že pozna kolektiv, organizacijsko shemo, oblike in način dela, iz prejšnje izkušnje na uradu pa se je naučil tudi, kako pomembna je vsaka javno izrečena beseda, ker te zanjo vedno nekdo tudi drži.
Pričakuje najtežji mandat, odnosi z javnostmi bodo najbolj izpostavljeni vsem viharjem. Meni sicer, da še tako dober politični marketing ne more nepriljubljenih ukrepov narediti priljubljene, in se zaveda, da nekatere zaveze v koalicijski pogodbi ne morejo vzbuditi pozitivnega odziva javnosti. Lahko pa ob njihovem sprejetju ljudem skušajo razložiti, zakaj so potrebne. »To je aktivno komuniciranje, s katerim se bo moral urad pospešeno ukvarjati. Slovenija ima pred sabo samo dva scenarija, ali zategovanje pasu in počasen napredek ali pa grškega. Odločitev, da država ne bo sofinancirala univerzijade, nazorno kaže našo smer,« prvo težko odločitev, ki jo je morala vlada sporočiti javnosti, pojasnjuje Logar in obljublja, da v tem mandatu ne bo nobene Urške Čepin.
Medijska krajina
Znana je bojazen medijev pred desno oblastjo, in ker ima novi premier Janez Janša pogosto v zobeh podpisnike peticije 571, je umestno vprašanje, ali se morajo novinarji bati nove vlade. »Ne vem, zakaj bi se je kdorkoli moral bati. Vlada nima nad mediji, ki so četrta veja oblasti, nobene pristojnosti. Želja vseh je samo, da bi novinarji svoje delo opravljali čim bolj učinkovito in pri tem uporabljali enake vatle.« Veliko pa pričakuje od nove generacije novinarjev, ki so po njegovem zelo prodorni in znajo dobro izbrskati zgodbe. Z mediji ima večinoma dobre izkušnje, predvsem na ravni ljubljanske politike, kjer deluje kot mestni svetnik. Pravi, da jim je ravno s pomočjo medijev uspelo preprečiti ali spremeniti odločitve župana Zorana Jankovića, katerega lista ima nesporno večino v svetu.
Moč medijev je na lastni koži občutil, ko je med slovenskim predsedovanjem EU leta 2008 za tuje novinarje pripravil citate, ki naj bi dokazovali, da v Sloveniji vlada ne pritiska na medije. Mape z zbranim gradivom so se potem znašle na pragu njihovih hotelskih sob. Po Logarjevih besedah je bila ta afera banalna in jo je treba razumeti v kontekstu že omenjene peticije 571. Vsak, ki je napaden, reagira. »Po zvočnikih v kakšnem društvu ali akademiji je vseslovenska afera dobila še evropske razsežnosti. Napaka je bila le, da mape niso ležale na kakšni mizi v recepciji, ampak jih je hotelsko osebje pač razdelilo po sobah,« pristavi.
Bolj kot ta afera mu je v spominu ostal evropsko-ameriški vrh v Sloveniji. Zapomnil si je predvsem prejšnjega predsednika ZDA Georgea W. Busha, ki ga opiše kot zelo živega in hudomušnega moža. »Pred tiskovno konferenco na Brdu mi je Bush dejal: Sem slišal, da bodo danes tukaj zelo pomembni ljudje. Mislil sem si, ta pa ima smisel za humor. A me je takoj presenetil z naslednjim vprašanjem: Kaj pa mislite, da me bodo vprašali? Šele takrat sem ugotovil, da misli na novinarje, ki jih je bilo takrat več kot štiristo.« Ni se mogel načuditi predsedniku najmočnejše države na svetu, da je bil povsem sproščen in ni pri ničemer kazal nobene naglice. Pri nas predsednik vlade nima niti minute časa, Bush pa je dajal vtis, da ga ima na pretek.
Ljubljana je zakon
V Ljubljani leta 1976 rojeni Logar pravi, da najraje dela v Sloveniji in za Slovenijo. Pred devetimi leti je sicer odšel v evropski parlament kot svetovalec za Slovenijo v poslanski skupini evropske ljudske stranke, vendar nad življenjem v Bruslju ni bil navdušen. Po eni strani ga sicer primerja s študentskim življenjem, ker si daleč od doma, s svojim stanovanjem, dobro preskrbljen in s precej časa na voljo, vendar težko sprejme vlogo kolesca v orjaškem aparatu, zlasti v okolju s slabo hrano in umazanim zrakom. Bruseljsko izkušnjo pa ceni, ker bi drugače zavidal drugim, ki se vanjo podajajo.
Tako se je z veseljem vrnil v Ljubljano, kjer je sicer hodil na Šubičevo gimnazijo, študij pa nadaljeval na ekonomski fakulteti. Nato se je vpisal na podiplomski študij na Brdu pri Kranju in pred dvema letoma še na doktorskega na FUDŠ v Novi Gorici. Oddal je dispozicijo, toda meni, da je ta zgodba zdaj za nekaj časa končana. Med znanimi sošolci je imel v osnovni šoli Mitjo Petkovška. »Včasih se srečava na ulici. Pravim mu, da ga občudujem, ker sam ne bi mogel nikoli toliko časa posvetiti treningu. On pa, da me ne razume, kako se lahko nekdo toliko časa ukvarja s politiko,« pove v smehu.
V politiko je zajadral, ker se ni strinjal z dolgoletno vladavino liberalnih demokratov, kjer je bilo vse že vnaprej dogovorjeno, jasno je bilo, kdo je najboljši, kaj je prava resnica. »Edina stranka, ki mi je vlivala upanje, da se to lahko spremeni, je bila SDS, zato sem se leta 1999 včlanil.« Poleg dela v stranki je bil politično najbolj dejaven v mestnem svetu, kjer bo, če mu bo čas dopuščal, vztrajal še naprej. O tem, ali bo SDS imela svojega kandidata na nadomestnih županskih volitvah, je skrivnosten, češ da bodo javnost o vsem pravočasno obvestili. Prepričan pa je, da se mora v mestu nekaj spremeniti, »kajti Ljubljana je finančno izsesana, nedokončanih je kup projektov, poleg tega je raven komuniciranja in demokracije zelo nizka, ker se Lista Zorana Jankovića naslanja na absolutno večino v svetu«. Računi za pretekli mandat prihajajo v obliki višjih cen elektrike in odvoza smeti, mestno redarstvo je postalo instrument za pobiranje denarja, je kritičen. Kot navdušen kolesar meni, da je bilo v zadnjih dvajsetih letih veliko zamujenega pri urejanju prometa in javnega prevoza v prestolnici.
Adrenalin
Februarja 2007 je prejel litovsko državno odlikovanje, ker je njihovega državljana rešil pred utopitvijo na Madžarskem. Pravo dozo adrenalina sicer v prostem času nabira z vadbo boksa. »Nisem razumel, kaj ljudi vleče v ring, da se tepejo, zato sem šel poskusit in me je pritegnilo.« Trenira dvakrat do trikrat na teden, tekmoval pa je samo enkrat, in še takrat ga je potem ves teden bolela glava. Na ulici se, drugače kot Luka Juri, kot se je sam slikovito izrazil, ne pusti zvabiti v pretep, ampak v takih okoliščinah raje vzame pot pod noge. Tako kot jo je zadnje poletje, ko se je odpravil na Jakobovo romarsko pot v Kompostelo. Tokrat je prehodil »le« polovico 824 kilometrov dolge poti, okoli 30 kilometrov na dan, vendar zagotavlja, da bo naslednjič vso.