Osebno z Boštjanom Dvořákom: Krst pri Potsdamskem trgu

Docent na Humboldtovi univerzi, prevajalec in proučevalec slovanskih in drugih jezikov ima še veliko drugih ljubezni: metulje, zimsko plavanje, maratonski tek in jezike, jezike, jezike. Kot se za zimskega plavalca spodobi, je na srečanje prišel v srajci s kratkimi rokavi in odpetimi gumbi, medtem ko smo bili vsi drugi zaviti v plašče, šale in kape. Odkar plava v hladnih jezerih, ga ne zebe več, in čeprav pogosto priteguje radovedne poglede, potrebuje veliko manj garderobe, prihrani pa tudi pri kurjavi – tako lahko še več pozornosti nameni vsemu tistemu, kar ga resnično zanima. »Sporazumevam se v tridesetih jezikih, čeprav v vseh ne tako gladko kot v slovenščini,« pravi. »Vedno sem si želel, da bi obvladal vse evropske jezike, vendar nikoli ni bilo časa, pa japonščino, kitajščino, tajščino seveda.«

Jezik za jezikom

Ker je otroštvo preživel na Primorskem, se je slovenščini kmalu pridružila italijanščina, albanski sosed ga je navdušil za svoj jezik, potem so prišle srbohrvaščina, angleščina, nemščina in francoščina, med študijem v Nemčiji pa tudi bolj redki jeziki, latinščina, esperanto, keltski jezik valižanščina, litovščina, estonščina, finščina, malo ruščine ... in makedonščina. Njegov predavatelj nizozemsko-grške krvi je imel morda malce slabe vesti, ker je videl, kako slabo se v Grčiji godi makedonski manjšini, in so to raziskovali. »Grki imajo jezikovno identifikacijsko oziroma državno pomoto, podobni so jim Srbi: ne sprejemajo manjšin, ker se tako zelo poistovetijo z državo.«

Spoznala sva se prav na vlaku iz Berlin v Prago, kamor se je pred časom odpravil na srečanje s kolegom, s katerim ga druži navdušenje nad makedonskim jezikom. Že po nekaj besedah, ki sem jih v nemščini izmenjala s sprevodnikom, je ugotovil, da govorim njegovo ljubljeno materinščino: slovenščino.

Boštjan Dvořák prisega na staro metodo učenja tekstov v tujem jeziku na pamet. »Sokratove apologije po Platonu sem se naučil na pamet in zdaj mi stara grščina ne gre več iz spomina, Vergilovih pesmi sem se naučil na pamet, citiranje štirih knjig traja pet ur.« Na pamet se je pogosto učil na vlaku iz Tübingena, kjer se je najprej posvetil primerjalnemu jezikoslovju in razvoju indoevropskih jezikov, do Ulma, kjer so živeli njegovi starši in še vedno živi oče.

Praške korenine

»Mama je še doživela moj prvi maraton, ki sem ga pretekel v Ljubljani, bilo ji je zelo všeč, da sem dobil tisto medaljo,« pravi. V Nemčijo so se preselili v sedemdesetih letih, ko so imeli očeta, katoliškega intelektualca za nevarnega; nato je kot strokovnjak za južnoslovanske jezike začel delati na nemških univerzah. Družina pa ima še bolj zanimive korenine, očetov ded, inženir v stari Avstro-Ogrski, je prišel v Slovenijo iz Prage, kjer je živel tudi praprastric Antonin Dvořák. »Zelo smo si podobni, jaz manj, oče in ded pa zelo.«

V Ulmu se je nalezel še ljubezni do severnoindijanskih jezikov iz okolice Velikih jezer, prav tako je tam spoznal dela slovenskega škofa in misijonarja Friderika Barage, ki je v devetnajstem stoletju napisal prvo slovnico in slovar očipvejskega jezika, enega od jezikov algonkvinskih Indijancev. Zaradi neverjetno zapletene slovnice in čisto drugačne jezikovne strukture so ti jeziki pritegnili tudi njega, ves čas pa ostaja tesno povezan s slovenščino in drugimi slovanskimi jeziki. Začel je sodelovati z berlinskim inštitutom ZAS za splošno jezikoslovje in postal docent na Humboldtovi univerzi. Zanimanje je veliko, pravi. Letos predava o politiki slovanskih jezikov, pripravili bodo zbornik o pravicah manjšin, o tem, kako so se vzpostavili knjižni jeziki, o pojmovanju jezikovne identitete.

Učitelj in ljubitelj slovenščine

Med drugim v sodelovanju s slovenskim veleposlaništvom v Berlinu in tamkajšnjo slovensko Katoliško cerkvijo več nemških zakoncev tam živečih Slovencev uči slovenščine. Ali meni, da se bo zdaj, ko globalizacija spreminja vsa znana pravila igre, naš lepi jezik ohranil? »Vsekakor,« odgovarja. Slovenščina ima po njegovem prepričanju pomen identitete, veliko je zagretih ljubiteljev jezika. Skrbi ga sicer, ko vidi, da marsikatero slovnično pravilo šepa, in že se spusti v vročo razpravo o različni uporabi glagolov »predvidevati« in »domnevati«, o »hipu«, »trenutku«, »luni« in »mesecu«.

Kje so gosenice?

Na Primorskem, kjer se je doma in v dedovi hiši naučil prvih slovenskih besed, pa je vzljubil tudi metulje. Še kot otrok je občudoval tiste, ki se iz Afrike selijo v naše kraje in še naprej do Skandinavije ter pri razponu kril do petnajst centimetrov dosežejo hitrost celo sto šestdeset kilometrov na uro. Oče je prinesel kakšno knjigo o metuljih, sam jih je opazoval in počasi začel razvijati svoje teorije o njih. Tisti, ki jih zbirajo zato, da jih občudujejo na bucikah, se ne sprašujejo, od kod prihajajo, njega pa je neznansko zanimalo, zakaj za nekatere še nikoli niso našli gosenic. In ga še zanima. Kmalu se bo že drugič odpravil na Filipine, s spoznanji o tamkajšnjih metuljih bi rad dokončal knjigo, ki jo piše o teh lepotcih, in upa, da bo našel manjkajočo gosenico, ki jo išče že vse od otroštva.

Umetniško jezero

V tem iskanju je med svojim prvim obiskom otočja v sedmih dneh prepešačil 250 kilometrov, celo po petdeset na dan. Poskušal je živeti kot tamkajšnje zelo revno, a nadvse prijazno prebivalstvo, če ni spal v hostlu, se je zvečer ulegel na tla kar ob cesti, tudi v upanju, da bosta prah in umazanija vsaj malo odgnala množice komarjev, prenašalcev nevarne malarije. Kljub temu so pikali, na srečo brez posledic. Sicer pa na rodnem Primorskem opaža, da so se podobni tigrasti komarji naselili tudi pri nas. Ko je svoje študente povabil na ogled kraške hiše pri dedovi domačiji v bližini Lucije, so neko študentko tako opikali, da so morali poiskati zdravniško pomoč, vendar se je vse dobro izteklo.

Bo ostal v Berlinu, se bo vrnil v Slovenijo? Tega še ne načrtuje, za zdaj mu je v nemški prestolnici všeč, poleg tega je vesel, da lahko pogosto obiskuje očeta. Vsekakor pa bo še naprej živel tudi za slovenščino. Bržkone bo prihodnje leto ob slovenskem kulturnem prazniku spet v samih kopalkah bral Krst pri Savici ob ledeno hladnem umetnem berlinskem jezeru. In če bo le mogel, na koncu skočil vanj. »Kunstsee« lahko iz nemščine prevedemo kot umetno jezero ali pa umetniško jezero, opozori.