Tina Kristan, Ozadja
Z oblikovanjem ministrstva za kmetijstvo in okolje ter za infrastrukturo in prostor se po Flajšmanovem mnenju združujeta dva različna interesa. Namesto da bi okolju našli primerno mesto v družbi in morda oblikovali ministrstvo za trajnostni razvoj, kar poznajo Francozi, ki bi okolje postavilo v središče vseh politik, se ga spravlja v podrejeni položaj, in to s kmetijstvom, enim največjih onesnaževalcev, doda ljubitelj narave in knjig.
»Okoljsko ministrstvo nima sreče.« Prvič, manjka mu resnih analiz, zakaj ne deluje dobro, poleg tega ne iščejo možnosti za racionalizacijo postopkov, temveč le formulo za zmanjševanje števila zaposlenih. Spodbujanja dobrih kadrov skoraj ni. Vse to, kar gre lahko pripisati državni in javni upravi na splošno, je po njegovem pri okoljskem ministrstvu še izrazitejše. In drugič, zaradi ministrov, ki kot po tekočem traku niso branili okoljskih interesov, temveč bolj energetske, kmetijske ali prometne. Na vrhu ministrstva je skoraj vedno manjkal človek, ki bi imel »občutek za okolje«.
Tega očitno primanjkuje tudi novi oblasti, saj ta, kot pojasnjuje Flajšman, sodeč po njenih prvih dejanjih, razume okolje kot zaviralca razvoja, prednost pa za vsako ceno daje kapitalu. Ne zaveda se, da je okolje, ki je temelj za preživetje, omejeno, tako kot prostor, »narava, ki je v lasti vseh nas«.
In zdi se, da bomo tudi naravo, doda, zdaj uničili, degradirali, namesto da bi jo poskusili kakovostno izkoristiti v prid gospodarstvu ali turizmu. V Sloveniji težko najdemo strokovnjaka ali ekonomista, ki bi to znal. Les, namesto da bi našli njegovo dodano vrednost, v Avstrijo prodajamo v obliki hlodov. In tam potem služijo na naš račun, zaskrbljeno razlaga 55-letnik.
Družbeni kritik
Prvopodpisnik peticije, nikakor ne prve v njegovi karieri, s katero so hoteli predvsem simbolično opozoriti na nedopustnost dela novele zakona o vladi, niso pa, kot prizna, pričakovali kakršnegakoli učinka, je kritičen tudi do odprave samostojnega ministrstva za kulturo.
Stranka LDS, kateri pripada vse od leta 1994, je sicer pred volitvami obljubljala osem ministrstev, a, kot poudarja, noben resor ni bil prizadet. Pri tokratni reorganizaciji ga moti predvsem to, da je »izključno všečna, demagoška in politična, brez kakršnekoli analize o posledicah za stroške in učinkovitost delovanja«.
Takšen napad prav na okolje in kulturo zanj ni naključje. Manj bomo kulturni, bolj bomo onesnaževali, pove in doda, da se ne zastrupljamo samo z onesnaževanjem okolja, ampak, kar je še huje, tudi z zastrupljanjem kulture oziroma onesnaževanjem odnosov. Začelo se je že pred časom, s hujskaškimi brezplačniki, populističnimi referendumi, ponarejanjem dokumentov in številnimi diskreditacijami.
In ti, ki jim gre pripisati zasluge za našteto, bodo zdaj vodili Slovenijo, poudarja. Zadnja meseca sta po njegovem mnenju pokazala še, da bi si predvsem Gregor Virant, voditelj tistih, ki se izdajajo za liberalce, v resnici pa so ultraneoliberalci, za igro zaslužil najmanj oskarja, pravi človek, ki je v strankarski politiki vse od leta 1989, ko so ustanovili stranko Zeleni Slovenije.
V tem času in že prej je napisal vrsto člankov z naravovarstveno vsebino. Tudi kot politik se je ukvarjal predvsem s strokovnimi vsebinskimi vprašanji. Je soavtor knjige Živeti z medvedi. Na začetku osemdesetih je urejal revijo Razmerja, ki je takrat odpirala pomembna družbena vprašanja. Prav tej bo v bližnji prihodnosti posvetil knjigo. Drugo bo namenil stranki Zeleni Slovenije in takratnim gibanjem. Tretja pa bo morda nekoč posvečena Kolpi. Ni lepšega kot poletne dni preživeti ob njej, razlaga Metličan, ki v Ljubljani živi od konca osnovne šole. V Belo krajino pa se vrača skoraj vsak konec tedna.
Dolgoletni član LDS
Kljub porazu LDS na decembrskih volitvah ostaja njen član. Danes neparlamentarna stranka se že pripravlja na kongres, ki bo tretjega marca, in prav je, meni, da se jo z menjavo vodstva poskuša postaviti na noge. Čeprav o Katarini Kresal najde številne pozitivne besede, pa prizna, da so se nekatere stvari odvile drugače, kot bi si sam želel. Preveč je bilo nekritičnega sledenja v vodstvu LDS. Sem sodi tudi premila kritika Pahorjevega načina vodenja koalicije. Pa čeprav je imel ta, doda, izredno težko nalogo, saj še nikoli ni bilo tako destruktivne opozicije, kot je bila v njegovem mandatu.
Se pa skupaj z nekaterimi drugimi člani Liberalne akademije, katere sekretar je, zavzema, da bi se združile nekatere stranke na levem liberalnem polu. Po njegovem je dozorel čas, »da racionalno in trezno premislimo o povezovanju ter ustvarimo novo politično silo, ki jo ta država krvavo potrebuje«. Tu poleg LDS vidi denimo še TRS, Zelene, tudi Zares. Še danes mu je namreč žal, da jim kljub temu, da so v Liberalni akademiji poskusili, ni uspelo pomiriti strasti in preprečiti odhoda nekaterih denimo v stranko Zares. Predvsem zato ker po njegovem mnenju ni šlo za vsebinska razhajanja, bolj je bila to posledica osebnostnih lastnosti nekaterih posameznikov.
Doktor likovne pedagogike
Umetnost, ekologija in politika so v njegovem življenju zelo prepletene; »nekako se je zgodilo, da sem vse to povezal med seboj«. Ko je še poučeval likovno vzgojo na osnovni šoli, kar je počel deset let, so se s kolegi z revije Razmerja angažirali ob ekološki katastrofi na reki Krupi. »In potem je bilo čisto naravno, da smo šli v Zelene,« pove mož, ki je na volitvah poskusil dvakrat. Leta 1992 je med kandidati Zelenih Slovenije dobil največ glasov, a se zaradi volilnega sistema ni prebil v državni zbor, drugič pa leta 1996, prav tako neuspešno. V mandatu 2008–2011 je bil v državnem zboru zaposlen kot svetovalec LDS. Vezan je bil na mandat stranke, ki se je zaradi predčasnih volitev končal decembra. Zdaj je brezposeln.
Tudi med politično kariero ga je vseskozi zanimal odnos med ekologijo in umetnostjo, čemur je namenil dve knjigi. Iskal je stično točko in jo našel: v odnosu do prostora, okolja. Ekoloških vrednot brez umetnosti in pristnega stika ne bomo prepričljivo uveljavili, poudarja ljubitelj in tudi oblikovalcev razglednic. Menda se ne zgodi, da na potovanju ne bi napisal vsaj ene. Njegovo stanovanje, tam nas je namreč gostil, krasijo številne slike, a ne njegove. Zadnje čase se slikanju ne posveča veliko, čeprav to »ves čas tli v meni«, pove oče dveh otrok, 25-letne hčere, ki je končala študij gozdarstva, in sina, ki je lani kot zlati maturant zaključil gimnazijo Ledina, zdaj pa kot študent evropskega prava živi v Angliji. Izredno je zadovoljen, ko vidi, kako sin uživa v tujini, kjer ni »te ozke zatohle province in podalpske klerikalne zatohlosti, ki nas, kot kaže, čaka«.