Osebno z Nejcem Petričem: Tako mlad, pa staroverec

V nasprotju s pričakovanji Slovenski staroverci niso verska skupnost, pravi predsednik društva.

ned, 09.02.2014, 21:00

Absolvent etnologije in kulturne antropologije, ki pripravlja magisterij o simbolu kače v folklori in mitologiji Slovanov, je predsednik pred tednom ustanovljenega društva Slovenski staroverci, ki se zavzema za ohranjanje stare vere.

Zgodovina, folklora in ljudski običaji so ga pritegovali že od nekdaj, pripoveduje Idrijčan, ki je za predsednika društva Slovenskih starovercev presenetljivo mlad – šteje komaj šestindvajset pomladi. »Med njihovim proučevanjem, sprva povsem amaterskim, sem naletel na stara, predkrščanska verovanja, ki so se ponekod na zahodu Slovenije, predvsem na Banjški planoti, Cerkljanskem in v Posočju, ohranila vse do 20. stoletja.« Preživela so v obliki dvoverja, vzporednega soobstoja krščanstva in staroverstva. Slednje se je ohranilo kljub pokristjanjevanju slovenskega ozemlja, ki se je začelo že v 8. stoletju.

Svečenica v jami Triglavci

Proučevanje ljudskih verovanj ga je pripeljalo do ljudi, kakršen je danes 80-letni grafik, pisatelj in zbiralec ljudskega izročila Pavel Medvešček, ki je v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zapisoval staroverske zgodbe, ki so mu jih v veliki tajnosti zaupali pripadniki stare vere. V zameno, da so mu jih sploh zaupali, jim je moral obljubiti, da njihovih pripovedi ne bo javno pokazal pred luninim mrkom leta 2007, ko naj bi se oba lunina krajca ponovno obrnila proti Zemlji – in res jih ni. Ali pa do Borisa Čoka, čigar prababica je bila zadnja svečenica v jami Triglavci na Krasu; izročilo, ki so mu ga predali njegovi najbližji sorodniki in vaščani, je opisal v knjigi V siju mesečine: ustno izročilo Lokve, Prelož in bližnje okolice, predlanskim izšli pri založbi ZRC SAZU.

V nasprotju z našimi spontanimi pričakovanji Slovenski staroverci niso verska skupnost, saj med njimi najdemo tako ateiste kakor agnostike. »Vendar smo poleg tistih, ki staro vero predvsem proučujejo, in onih, ki jo na ta ali oni način umetniško upodabljajo, v društvu tudi taki, ki jo prakticiramo in se udeležujemo obredov.« Sam se ima za sodobnega staroverca oziroma rodnoverca. To je postal pred kakimi petimi ali šestimi leti.

Duša ni privilegij človeka, človek ne gospodar narave

»Staroverstvo ali rodnoverstvo,« pojasni, »je edina avtohtona religija. Ni bila ne nasilno vpeljana ne kako drugače privzeta, kakor na primer krščanstvo. Drugače kot slednje tudi nima teženj, da bi postala univerzalna religija, ampak je vezana na rod oziroma narod. Je etnična religija.« Hkrati je »naravna religija. Usklajena je z naravnim potekom leta, osredinjena okoli gibanja Sonca in Lune, še zlasti ekvinokcijev in solsticijev.« Čas dojema ciklično: pozimi narava umre in se spomladi znova rodi.

Izraz cikličnosti je tudi vera v reinkarnacijo, ki je, mimogrede, tako ali tako najpogostejše verovanje pri Slovencih, ko gre za vprašanja življenja po smrti. »Smrt ne pomeni konca, saj se človekova duša lahko ponovno utelesi, bodisi v človeku bodisi v živali ali rastlini.« To dejstvo ima pomembne posledice za razumevanje statusa človeka v staroverskem kozmosu. »Duša ni privilegij človeka. Živali in rastline jo imajo prav tako in so enakovredna bitja; človek pa ni gospodar narave.« To je razlog, da so nekateri staroverci vegetarijanci. On ni, lakonično doda.

V staroverskem panteonu imata osrednjo vlogo gromovnik Perun oziroma Kresnik, ki je najmočnejši ob poletnem kresu, in gospodar podzemlja Veles, ki Perunovo nadvlado zamenja ob jesenskem enakonočju, vrh svoje moči pa doseže ob zimskem sončnem obratu. Tedaj začne njegova oblast znova usihati in pojema vse do pomladanskega enakonočja, ko Veles navidezno umre, Perun pa oživi. Vir njunega boja je boginja Mokoš, zavetnica žensk, rodnosti in zemlje ter posrednica med podzemljem in nebesi.

Komunizem in stara vera

Čeravno so slovenski staroverci društvo ustanovili komaj pred tednom, neformalno delujejo malone že desetletje. »Pozimi 2005 smo prvič uprizorili kres ob zimskem solsticiju, torej na dan, ko so naši predniki obhajali praznik mladega Sonca.« Pomembna prelomnica v njihovem delovanju je bilo oblikovanje spletne strani o slovenski predkrščanski dediščini (www.staroverci.si). »Postala je naš kanal v svet, po katerem prejemamo odzive od vsepovsod, tudi od izseljencev, ki iščejo svoje korenine.« Hkrati jih je povezala z mnogimi, ki jih zanima stara vera, tako doma kot v tujini. »Na koncu ugotoviš, da nisi sam, da nisi edini. Danes imamo odlične odnose s hrvaško Perunovo svetinjo in srbskim društvom Svevlad, pa tudi z drugimi slovanskimi staroverskimi združenji med Jadranom, Baltikom in Črnim morjem.«

Na vseevropski ravni se povezujejo z Evropskim kongresom etničnih religij (ECER), ki ga je leta 1998 ustanovil pred tedni umrli jezikoslovec, folklorist in glavni svečenik verske skupnosti Romuva, Litovec Jonas Trinkūnas. Staro vero je začel obujati in širiti že daljnega leta 1967, vendar so komunistične oblasti njegovo dejavnost prepovedale. Podobno so ravnali režimi tudi v drugih državah socialističnega tabora, zato je padec komunizma sovpadel z oživitvijo zanimanja za predkrščanska verstva in kulturo vsepovsod po deželah vzhodne Evrope.

Stara vera, v njenem okviru pa še zlasti slovanska mitologija, je v precejšnjem delu stvar rekonstrukcije na podlagi folklore različnih slovanskih narodov in primerjalne mitologije. To od njenega proučevalca zahteva poznavanje slovanskih jezikov. Sam se je učil rusko, poljsko, češko in srbsko oziroma hrvaško, pojasni. V sklopu programa Erazmus je leto dni študija preživel na univerzi v Krakovu, medtem ko bo magistrsko nalogo pisal v Varšavi.

Šibka ritualizacija vsakdanjika

Na neki točki so slovenski staroverci menili, da je dozorel čas za politično akcijo. »Najbrž si nihče ne predstavlja, da bi bili Grki ali Italijani brezbrižni do vere svojih antičnih prednikov,« pripoveduje. »Zato smo leta 2009 ministrstvu za šolstvo predlagali, naj se stara vera v učnih načrtih obravnava enakovredno z grško, rimsko ali judovsko mitologijo.« Pobudo so posredovali tudi vsem poslanskim skupinam v parlamentu. »Odziva ni bilo. Niti odgovora. Od nikogar.«

Med osrednje dejavnosti novoustanovljenega društva sodijo ohranjanje in promocija stare vere prek izdajanja knjig in drugih publikacij, organiziranje staroslovanskih sejmov (prvi bo 15. marca v Ljubljani), pa tudi označevanje svetih krajev, na katerih so privrženci stare vere nekdaj častili svoje bogove.

In kako je videti religiozni vsakdanjik staroverca, ga pobaramo. »Na zunaj se v ničemer ne razlikujemo od drugih. Ne izključujemo se iz sodobnega sveta in uporabljamo vso najmodernejšo tehnologijo. Res pa je, da smo tesneje povezani z naravo, zaradi česar nekateri našo vero imenujejo tudi naravoverstvo.«

Obreda, ki bi ga izvajal vsak dan in bi bil, denimo, ustreznik krščanski molitvi, ne pozna. Razmeroma pogosto sicer izvede pozdrav Soncu, vendar niti tega ne vsak dan.

Sam zase pravi, da je odraščal v »socialistični krščanski družini. Starši so se ob popisih prebivalstva redno izrekali za kristjane, v cerkev pa niso hodili. Bili smo tipična slovenska družina.«

Prijavi sovražni govor