Osebno z Zoranom Jankovićem: Zmagoviti sin dveh političnih 
očetov, Kučana in Janše

V fotofinišu je dobil parlamentarne volitve.

pon, 05.12.2011, 06:00

Če je še pred tremi meseci zagotavljal, da ga državna politika ne zanima, ker je župan najlepšega mesta na svetu, je v sedmih tednih postavil učinkovito politično mašino, ki je imela dovolj moči, da je v zadnjih metrih prehitela favorita.

Zoran Janković je po osnovnem poklicu gospodarstvenik. Tudi ko je bil ljubljanski župan, je trdil, da ni politik, temveč gospodarstvenik. Vendar ne gre spregledati njegovega hobija. Je tudi dolgoletni športni funkcionar. Dolgo je bil predsednik rokometne zveze, vodil je rokometni klub Krim, v osemdesetih pa je bil podpredsednik košarkarskega kluba Olimpija. Tudi pri tekmah, ki imajo papirnatega favorita, velja, da tekma ni končana do zadnjega sodnikovega žvižga. To pravilo je vzel resno. V petek zvečer, štiri ure pred začetkom volilnega molka, je še zadnjič stopil pod žaromete in pred kamere ter na množičnem soočenju na nacionalni televiziji predstavil skico svojih političnih vizij.

Janša, papirnati favorit volitev, se soočenja ni udeležil. Na zadnji, po nenapisanem pravilu najpomembnejši predvolilni dogodek je poslal tretjeligaša. Janković med zadnjim nastopom sicer ni briljiral. Vidi se, da je njegova skica predvolilnega programa nastajala precej na hitro. A bil je v studiu. Volivcem je s svojo navzočnostjo sporočil, da se bo za njihov glas boril do zadnje sekunde tekme. Janša tega sporočila ni poslal. Raje je sedel v studiu Info TV.

Športni uvod portreta ni zgolj metafora. Janković je številne osebne kontakte nabral kot športni funkcionar. Milana Kučana, botra parlamentarne kandidature Pozitivne Slovenije, je spoznal v Tivoliju – v sedemdesetih letih je bil namreč Kučan predsednik košarkarskega kluba Olimpija. V devetdesetih, ko je Janković vodil rokometno zvezo, je bil obdan s cvetoberom gospodarstvenikov. Vodenje rokometne zveze je prevzel tik pred tem, ko je postal predsednik uprave Mercatorja, končal pa ga je na vrhuncu športne slave, z uspešno organizacijo evropskega prvenstva in osvojitvijo srebrne kolajne.

Direktor med vozički

Je zagrizen, na trenutke nenavaden voditelj. Ko je vodil Mercator, je ob direktorskem delu – zaradi vtisa, ki ga je hotel narediti na zaposlene – ob nedeljah na parkirišču trgovskega centra v Šiški pospravljal nakupovalne vozičke. Sporočilo je bilo jasno: nobeno delo ni nečastno. Kot ljubljanski župan pa je lastnoročno, skorajda šerifsko preganjal napačno parkirane avtomobile. Sporočilo sicer ni bilo najbolj posrečeno. Če je po eni strani sporočal, da bo v mestu, ki se zaradi pločevine občasno duši, naredil red, je bila šerifska manira reševanja resnega problema vendarle pretirana.

A hkrati Janković nikakor ni voditelj, ki bi se ukvarjal z nepomembnimi detajli. Ko je pospravljal nakupovalne vozičke, je natančno vedel, da tega ne počne, ker bi zmanjkalo osebja, usposobljenega za pospravljanje parkirišča. V resnici ima premišljeno tehnologijo vodenja. Kot trgovec in župan je pogajanja s poslovnimi partnerji zaupal najtesnejšim sodelavcem. Sam pa se je na sceni praviloma pojavil med zadnjim dejanjem. In med zadnjim dejanjem je ponudnikom uspešno zbijal ceno. Jankovićevo končno sporočilo poslovnim partnerjem je bilo kratko in jasno: vzemi ali pusti. Bo enako uspešen, ko bo vodil pogajanja kot državnik?

Trditve in demantiji

Stranko Pozitivna Slovenija je ustanovil manj kot dva meseca pred izrednimi volitvami. Bolj natančno: sedem tednov pred volitvami. Kljub stereotipu, da resne stranke potrebujejo močno lokalno infrastrukturo, številne občinske odbore in razvejeno administracijo, je Janković v rekordnem času postavil učinkovito politično mašinerijo. Ob vtisu, da gre za močno centraliziran projekt, je aktiviral dovolj prepričljivih lokalnih mnenjskih voditeljev, ki so ga predstavljali v okoljih, v katerih sam ni priljubljen. Nobenega dvoma ni, da se je pri političnem projektu lahko oprl na omrežje, ki ga je desetletja dolgo postavljal Milan Kučan.

Hkrati pa se zdi, da je Janković državni volilni uspeh gradil na podobnem receptu kot leta 2006 na ljubljanskih volitvah. Potem ko je vse od leta 1997 veljal za osebo, ki je Mercatorju, eni največjih gospodarskih družb v državi, dal vizijo, zagon in jo rešil pred napadi konkurence, je bil leta 2005 s politično-gospodarsko spletko odstavljen. Janković zadnjih šest let trdi, da ga je odstavil Janša, Janša pa šest let pošilja demantije, da ga ni odstavil. Zdi se, da so bile Jankovićeve trditve bolj prepričljive kot Janševi demantiji. Hkrati je Janković v zadnjih dveh mesecih uspešno razširil interpretacijo, da je Janša odgovoren za čistko v slovenski gospodarski eliti med letoma 2005 in 2008. Ta čistka pa naj bi bila razlog, da Slovenija leta 2008 ni imela dovolj vrhunskih menedžerjev, ki bi se znali spoprijeti z gospodarsko krizo, ker so bili med letoma 2005 in 2008 pač odstavljeni.

Čigav otrok je Janković?

Finale predvolilne kampanje ima atraktivne dramaturške elemente in hkrati dolgo zgodovino. Ne glede na Janševe demantije lahko zapišemo, da je Janković kot politik v marsičem posledica čistke, ki so jo Janševi politični in ekonomski vzvodi izvajali v obdobju med letoma 2005 in 2008. Povedano bolj neposredno: Janša sam si je ustvaril izjemno resnega, karizmatičnega političnega tekmeca. In ta politični tekmec ga je skorajda natanko šest let po odstavitvi – Janković se je s srebrnim mercedesom iz Mercatorja zadnjič odpeljal sredi novembra 2005 – v fotofinišu premagal na parlamentarnih volitvah. Četudi se zdi, da je Janša politični strateg, ki dela na dolgi rok, je leta 2005 očitno podcenil Jankovićevo karizmo in prepričljivost, ki jo ima lahko na političnem parketu. Paradoks je nenavaden. Janković ima na neki način dva politična očeta. Kučana in Janšo.

Je lahko uspešen?

Janković ima karizmo, je učinkovit in ima talent za posel. Včasih ima talenta za posel celo preveč. Prav tako ima pogajalski talent. Potreboval ga bo, ko se bo pogovarjal s sindikati in delodajalci. Vprašanje pa je, ali bo pogajalski talent zadoščal za pogovore z opozicijo.

Ima tudi nekaj šibkih točk. Je brez mednarodnih političnih izkušenj. Tudi če bo imel dobre svetovalce – in svetovalce si zna izbirati – bo težko nadomestil mednarodno neizkušenost. Med predvolilno kampanjo ni vzbujal vtisa, da svetovno dogajanje razume dovolj poglobljeno. Nagnjen je k poenostavljanju. Svet pa je danes preveč zapleten, da bi bile poenostavitve dobrodošle.

Prijavi sovražni govor