Osebno 
z Zvonetom Štormanom: Hotelir, ki so mu zasegli hotel

Legendarni gostinec iz Šempetra v Savinjski dolini je začel kot kuharski vajenec v celjskem hotelu Celeia. Pred poldrugim desetletjem ga je odkupil in preimenoval 
v hotel Štorman. 
Z novim letom so mu hotel zasegli 
in zaprli.

Doslej smo doživeli tri udarce, tri »bombne napade«, razlaga vidno utrujeni Zvone Štorman, ki sta ga prodaja celjskega hotela Štorman za njegovim hrbtom – kljub drugačnemu (ustnemu) dogovoru z lizinško hišo KBM Leasing – ter zaseg in zaprtje hotela s prvim januarskim delovnim dnem močno prizadela. »Prvi udarec smo pretrpeli leta 1982, ko so nam na magistralno cesto ob gostišču v Šempetru narisali polno črto, policisti pa so se postavili pred lokal in oglobili vsakega, ki je čez na novo potegnjeno črto zavil k nam. Takrat smo sami plačali gradnjo dodatnega voznega pasu za zavijanje v levo. Drugega leta 1992, ko nam v nasprotju z našimi pričakovanji niso omogočili gradnje gostinskega objekta na avtocestnem počivališču Lopata. Tretji napad pa preživljamo ravnokar.«

»To ni to«

Ime med gostinci si je ustvaril v osemdesetih. Toda leta 1951 rojeni mož, ki bo ta teden dopolnil 63 let, je nagnjenost do gostinstva kazal že v rani mladosti. Kot šolar je po končanem pouku očetu Ivanu, materi Mariji in bratu Janezu nemalokrat skuhal kosilo. Zaradi tega z izbiro poklica ni imel težav: po osnovni šoli se je v celjskem hotelu Celeia izučil za kuharja, med vojaščino je vodil kuhinjo kasarne v Črnomlju, nato pa se je kot gastarbajter s trebuhom za kruhom podal v vestfalsko mesto Münster, kjer je po dveh letih prevzel vodenje restavracije z dvesto sedeži v mestnem središču. V tem času se je poročil z višjo medicinsko sestro Milico, sošolko iz osnovne šole. Ko sta se 1979. po desetih letih tujine vrnila v domovino, ju je spremljala že prva od dveh hčera, Elizabeta, ki se ji je kasneje pridružila še Ana Marija.

Sprva se je žena zaposlila v otroškem dispanzerju v Celju, on pa v restavraciji Nama v Žalcu. »Po približno letu dni sva z ženo ugotovila, da 'to ni to', in se odločila za skupno pot zasebnega gostinstva.« Garažo in dnevno sobo svoje stanovanjske hiše v Šempetru sta preuredila v bistro Štorman s petimi mizami in prav toliko zaposlenimi. Jedilni list bistroja, ki je svoja vrata gostom odprl na dan vstaje slovenskega naroda, 22. julija 1980, je bil nadvse skromen: obsegal je štiri glavne jedi, eno prilogo (krokete) in eno samo vrsto solate (zeleno). Navzlic temu so si gostje kmalu podajali kljuko in v vrsti čakali na prosto mizo. Odziv je presenetil vse, tudi njega samega, ki je bistro prvič prenovil in razširil že leta 1984, današnjo podobo pa je gostišče dobilo šest let pozneje.

»Brzinski kelnar«

Ko ga pobaramo, v čem vidi ključ svojega naglega uspeha, omeni »drugačno ponudbo hrane od takrat običajne in predvsem drugačen, do tedaj nepoznan pristop do gosta. Postregli smo ga hitro, kvalitetno in cenovno ugodno«. Sam pravi, da si je prve goste zagotovil že v času, ko je še kelnaril v žalski Nami: »Bil sem 'brzinski kelnar'. Sovražil sem serviranje z vozičkom, namesto tega sem si na lakti raje zadegal pet do šest krožnikov. Hrano sem kuharju tudi zavrnil, če je bil zrezek denimo zasmojen, ga nisem hotel postreči gostu«. Kako hitro je zaslovel, lahko posredno sklepamo tudi iz tega, da ga je komaj dve leti po odprtju bistroja Sobotna priloga Dela že predstavila v rubriki Portret tedna.

Poldrugo desetletje širitve

Leto 1990 je bilo prvo leto Štormanove gostinske ekspanzije. Na miklavževo tega leta je matičnemu gostišču v Šempetru dodal gostilno Pri šoferski mamici na Vranskem, leta 1994 gostišče v Vojniku, leto zatem gostilni v Parižljah in Žalcu, leta 1997 gostišče v Velenju in prvi hotel Štorman v Venišah pri Nazarjah, leta 1999 slaščičarsko delavnico v Parižljah, hotel Štorman v Celju in restavracijo v Šmarju pri Jelšah, leta 2003 restavracijo Grad Tabor v Laškem in leta 2005 naposled še restavracijo Lovski dvorec v Trbovljah in hotel Savinja v Laškem.

Večino zgoraj naštetih gostinskih objektov je imel v najemu. Njegova last so bili samo gostišči v Šempetru in Šmarju pri Jelšah ter hotel Štorman v Celju. Trenutno ima v najemu samo še gostilni na Vranskem in v Parižljah. Na vrhuncu svoje širitve je zaposloval 240 delavcev, danes le še okoli sto.

Širil se je postopoma. »V na novo odprti lokal smo preselili pol delavcev iz naših obstoječih lokalov, pol pa je bilo novih. Tako smo vsaj polovično začeli s kadri, ki so že bili vajeni Štormanovega sistema.« Njegovo načelo je bilo, doda, »da morajo biti gostinski lokali odprti od ranega jutra do pozno v noč in da je kolektivni dopust nekaj, kar v gostinstvu ne bi smelo obstajati«.

Hotel Celeia, današnji hotel Štorman, je bil njegova največja investicija. Po svoje je bil nadomestek za gostinski objekt na avtocestnem počivališču Lopata, ki mu ga ni bilo dano zgraditi, pojasnjuje. Hotel je leta 1999 kupil od celjskega Izletnika za tri milijone nemških mark in kupnino v petih letih v celoti poravnal. A za prenovo hudo zanemarjenega in deloma opustošenega hotela ter za posodobitev nekaterih drugih gostinskih lokalov je najel kredit, ki se je kasneje pretvoril v lizinški dolg pri KBM Leasingu – in nazadnje privedel do tega, da so mu hotel zasegli.

Prenagljena ekspanzija?

»Ne vem, kdaj in kje sem se zakalkuliral,« pravi, prst pa uperi v ekonomsko krizo, ki je drastično znižala prihodke gostincev. »Včasih so gostje zvečer v vrsti čakali na prosto mizo; danes jim tega ni treba več, ker jih ni.« In še: »Nekoč se je rojstni dan praznoval na dan rojstva; danes so praznovanja skoncentrirana na soboto ali nedeljo, ker sta to edina dneva, ko se povabljenci lahko zberejo skupaj.« Pred krizo ni imel težav z odplačevanjem dolga.

Toda prve dvome o lastni širitvi lahko zaznamo že v letu 1999, ki je bilo leto njegove največje rasti. Takrat je v nekem intervjuju dejal, da množica njegovih gostinskih objektov že zastavlja »vprašanje obvladljivosti. (...) Hotel Celeia in restavracija v Šmarju pri Jelšah sta tolikšni naložbi, da bo za nekaj let dovolj. Naj samo omenim, da smo restavracijo v Šmarju načrtovali že pred letom dni, ko še nihče ni slutil, da bomo kdaj kupili hotel Celeia«.

Zaposlenim že dlje časa ne plačuje prispevkov od plač in zaostaja s plačami. Zaradi davčnega dolga, ki presega milijon evrov, se dve tretjini prihodkov na njegovih transakcijskih računih samodejno prenakažeta davčni upravi. S preostalim mora plačati zaposlene, poravnati stroške energije, nakupiti hrano in pijačo za lokale itn. »Iz česa naj bi plačal prispevke za zaposlene? Iz tretjine prihodkov jih enostavno ni mogoče,« odgovarja.

Je garač, ki ga je leta 2003 prizadela družinska tragedija – žena Milica je od takrat nepokretna. Ni tajkun. Ni divje privatiziral družbenega premoženja. Marsikaj je prispeval družbi: skozi njegove roke je šlo več kot tristo praktikantov gostinskih in hotelirskih šol, ki so si pod njegovim okriljem nabirali prve poklicne izkušnje. Država ga lahko pusti, da propade, ali pa mu skuša povrniti del tega, kar je v preteklosti storil za skupnost, in mu priskoči na pomoč.