Pred letom dni ste na očitek, da ste generalnemu sekretarju zveze Nato obljubili, da bo naša vojska sodelovala v prvih vrstah v Afganistanu, odgovarjali, da je laž. Zdaj kljub temu odhajamo v prve vrste ...
Take vrste obljub se nikoli nikomur ne daje, sploh pa ne glede skupnega sodelovanja v mednarodnih operacijah. Slovenija v mednarodnih operacijah in misijah sodeluje na podlagi resolucij Varnostnega sveta OZN. V Afganistanu smo na podlagi resolucije št. 1890. Od marca 2004, ko je šel tja naš prvi kontingent (skladno s polletnimi rotacijami je tam trenutno 13., jeseni pa odhaja 14. kontingent; op. p.), se je naša vloga spreminjala, deloma zaradi spreminjanja same operacije, deloma zaradi sprememb pri naših odločitvah, kako prispevati. Prvi trije kontingenti so bili v vojaški bazi blizu Kabula in so delovali brez formalnih nacionalnih omejitev. Zaradi razširitve operacije ISAF iz okolice Kabula so se v slovenski politiki, verjetno v letu 2005, odločili, da se vojska preseli v regionalno poveljstvo Zahod, da se število vojakov poveča, da se spremenijo naloge iz izvidniških v zaščito sil ter da se zamenja strateški partner - namesto Kanadčanov Italijani. Leta 2007 so bili napoteni prvi inštruktorji v enega od italijanskih OMLT (skupina za mentorstvo in povezave; op. p.). Lani smo dotedanjim enotam v ISAF dodali še enote za informacijske operacije z omejenim šestmesečnim mandatom v podporo takratnim predsedniškim volitvam. Med letoma 2007 in 2009 je nastal premik v strategiji operacije, po katerem naj bi zavezniške sile v Afganistanu predvsem pomagale vzpostaviti nacionalne varnostne sile, tako vojsko kot policijo.
Minister za obrambo je moral dati vojski usmeritve za pripravo na naloge, ki jo čakajo čez dve ali tri leta, ne glede na to, ali bi bila sprejeta politična odločitev o drugačnem načinu sodelovanja ali ne. Vojska namreč za pripravo na nove naloge potrebuje več mesecev, za prevzem vodenja OMLT denimo petnajst. Tako je bilo že poleti 2008. predvideno morebitno samostojno vodenje OMLT. S prihodom generala Stanleyja McChrystala na čelo ISAF se je strategija vzpostavljanja nacionalnih varnostnih sil še okrepila. Vprašanje za zaveznice je bilo, ali bomo sodelovale pri operacijah vzpostavljanja miru ali pri usposabljanju enot afganistanskih varnostnih sil. Naša takratna presoja je šla v smer urjenja afganistanske vojske oziroma vodenja OMLT.
Julija lani smo članom parlamentarnega odbora za obrambo ter novinarjem, ki pišejo o obrambi, pojasnili vse v zvezi z OMLT. Septembra je o zadevi razpravljal svet za nacionalno varnost, prav tako vladni odbor za državno ureditev in koalicijski poslanci, decembra odbor za obrambo v tako imenovani predhodni obravnavi, 24. decembra pa je bila sprejeta končna odločitev za prevzem OMLT tudi na vladi.
Javnost se kljub temu sprašuje, zakaj se javna razprava o tem, kaj pravzaprav pomeni samostojen OMLT, da gre torej za neposredno sodelovanje v vojni proti talibom, začenja šele zdaj, ko so vojaki tako rekoč že na poti.
Prosim, nikar ne pripisujte ne ministrstvu ne komurkoli v državi, da je sprejel odločitev o OMLT brez soglasja vseh relevantnih političnih dejavnikov. Prav na primeru OMLT smo prvič v zgodovini te države izpeljali celoten proces razprave in preverjanja podpore. Kaj je naredila vlada leta 2004, ko je prvič napotila vojake v Afganistan? Kolikšen del procesa dogovarjanja z opozicijo, s predsednikom države, v državnem zboru je takrat opravila? Bodimo pošteni. Ne pripisujmo tej vladi hudobnih namenov ali izogibanja politični razpravi. Če ima kdo kaj za vprašati v zvezi z Afganistanom, naj vpraša, kaj delamo tam od leta 2004 in pod kakšnimi pogoji smo šli tja. Komu so leta 2002 donirali orožje, za katero se danes nekateri sprašujejo, ali ni obrnjeno proti našim silam?
Zakaj sta OMLT in Afganistan problem šele zdaj?
Strinjam se, da se je medijska razprava razvila pozno, vendar moram reči, da ne po moji krivdi. O tem smo začeli obveščati javnost julija lani. Takrat smo povabili novinarje iz vseh časopisnih hiš, ki se ukvarjajo s področjem obrambe, in jim pojasnili vse o OMLT. Kaj so nekateri delali leto dni, ne vem. Še nikoli doslej ni bila odločitev o spremembi sodelovanja v neki operaciji sprejeta tako transparentno in z vključitvijo toliko političnih dejavnikov kot ta.Tri četrtine vprašanih v Delovi anketi meni, da bi se morali iz Afganistana umakniti.
Kaj menijo ljudje, je pomembno za ravnanje politike, ne more pa to biti edini dejavnik odločanja o sodelovanju v operacijah. Javno mnenje o mednarodnih operacijah proučujem že od leta 1994. Raziskave, ki smo jih opravljali na FDV, so pokazale, da se naše javno mnenje nagiba v prid humanitarnih operacij, bistveno manj je podpore za tiste, kjer bi bilo treba v samoobrambi uporabiti orožje, podpora za sodelovanje v bojnih operacijah pa je najnižja. Javno mnenje hkrati niha glede na posamezne dogodke. Podpora našemu sodelovanju na Kosovu je bila vedno visoka, ob lanskem primeru samomora vojakinje pa je upadla. Upam, da me ne boste vprašali, kaj si mislim o strokovnosti meritve javnega mnenja v nekem časopisu.
Tudi na podlagi javnomnenjske raziskave, ki jo navajate sami, težko sklepamo, da državljani podpirajo aktivno udeležbo naše vojske v vojni proti talibom.
To, pri čemer sodelujemo, ni vojna, je stabilizacijska operacija.
Torej vaši kolegi s FDV zavajajo javnost, ko pravijo, da odhajamo v vojno?
Upala bi si trditi, da pretiravajo, ker poudarjajo samo eno obliko možnega delovanja vojaških sil v ISAF. Razlikovati je treba med vojno in bojnim delovanjem. V Afganistanu sodelujemo pri veliko nalogah, pri varovanju baze in konvojev, s civilnimi strokovnjaki pri izvedbi razvojnih projektov, z inštruktorji ... to je cela vrsta nalog, o katerih nočete nič slišati, ker vas zanima samo ena. Lahko se zgodi, da bodo pripadniki slovenske vojske tudi med opravljanjem teh nalog prišli v situacijo, ko bodo izpostavljeni bojnemu delovanju.
Koliko smrtnih žrtev med pripadniki SV bi bilo dovolj, da bi pozabili na dano politično soglasje k naši vlogi v Afganistanu?
Ni države, ki bi število žrtev povezovala z umikom iz operacij, razen primera Španije in Italije v Iraku, vendar tam ni šlo niti za operacijo OZN niti za mirovno operacijo. Res pa je, da so nekatere države že veliko žrtvovale za dobro Afganistana. Sami izkušnje s človeško žrtvijo nimamo. Veliko vprašanje je, kako bi se odzvala politična in civilna javnost. Prav pa je, da svoje vojake na pot v Afganistan pospremimo s prepričanjem o njihovi usposobljenosti in dobri opremi, ki jih bo obvarovala.
Glede opreme se pojavljajo pomisleki ...
Ne pozabite, da smo v Afganistanu od leta 2004 in da smo v tem času že precej opreme uporabili in obrabili. Pred kratkim je bila sprejeta odločitev o zamenjavi dela hummerjev. Tudi zaradi poslabšanja varnostne situacije. Z vozili svarun bodo naši vojaki bistveno varnejši kot kadarkoli prej.
Tudi tveganje bo bistveno večje.
Ne nujno. S svaruni bodo bolj varni kot 13. kontingent, ki ima že skoraj iztrošene hummerje, ne pretirano oklepno zaščitena vozila 6 x 6, opravlja pa nevarne naloge. Če smo povsem korektni, je zares izpostavljen sedanji 13. kontingent. Kljub nacionalnim omejitvam, ki pa ne varujejo pred napadi upornikov.
Od kdaj vemo, da svaruni niso varni pred protioklepnimi sredstvi? Patrie oziroma rosomahi so poljske vojake, čeprav so uničili že več teh vozil, obvarovali pred žrtvami. Protiminska zaščita svarunov je dobra, ne trdimo pa, da je neomejena.
Pričakovalo se je, da se bo z zamenjavo vlade na obrambnem ministrstvu pri postopkih nakupa opreme marsikaj spremenilo, tudi za nazaj. Zdaj pa beremo, da imajo pripadniki bataljona za radiološko, kemično in biološko obrambo (RKBO) sicer solidne dežnike z napisom Em.Tronic, pa toliko manj solidno opremo istega dobavitelja za obrambo pred tveganji druge vrste. Ali razni slikarji torej še vedno hodijo »ustvarjat« na ministrstvo?
Na ministrstvo res prihajajo slikarji, vendar zgolj zato, da v avli razstavijo svoja dela. Odkar sem jaz tu, noben slikar sem ne hodi prodajat orožja. Osemnajsti bataljon RKBO je moderen bataljon z zelo dobro opremo, kupljeno v skladu z najnovejšimi standardi. Enota ustreza standardom Nata in je vključena v ustrezen korpus. V Natu imamo samo tri tovrstne sodobne bataljone.
Pripadniki RKBO so sami opozorili na neustreznost opreme.
Za kritikami se pogosto skrivajo podjetja, ki bi si želela posel, pa ga niso dobila, in potem sugerirajo vojakom različne informacije. Kar navajate, zelo verjetno prihaja od posameznikov, ki so bili sami odgovorni za to, da bi bil laboratorij ustrezno urejen. Lahko je pisati anonimke, toda treba je prevzeti odgovornost.
Bo razplet afere Patria izboljšal naše pogajalsko izhodišče pri oklepniškem poslu?
Vsi bi radi videli, da se razčisti, ali je bilo karkoli spornega. Najbolj obremenjeni smo ravno na našem ministrstvu. Podatkov, s katerimi bi si lahko pomagali v tej odločilni situaciji, ko potekajo pogajanja o reprogramiranju, nimamo. Tega, kar smo podpisali doslej, nismo izpeljali in bomo še manj v prihodnje, podpisana pogodba pa daje zelo malo manevrskega prostora. Če pogledamo vse zapisano v časopisu Delo, je očitno, da so imeli vpogled v tožilske spise različni ljudje, tudi tujci, ki o primeru vedo več kot ta vlada. Kot zainteresirano ministrstvo še vedno nimamo vpogleda v tožilske in sodne spise. Z vidika delitve oblasti položaj razumem, toda ta vlada bo morala na koncu odgovarjati za namenskost porabe 278 milijonov evrov.
Zapisano je bilo, da bi bila podkupnina, če bi bil izbran drugi ponudnik, še precej večja. Je to kakorkoli povezano z različnimi interesi okoli afere Patria v koaliciji?
Upam, da ne v koaliciji. V imenu vsakega v njej si sicer ne upam govoriti. Kar zadeva zahteve strank, da se pogodba prekine, je težava, da morajo za to obstajati ustrezna dejstva, vendar za zdaj niso znana.
S falconom se sekretar Uroš Krek ukvarja že toliko časa, da se sprašujemo, ali ga boste predelali v podmornico.
Gre za zelo zapleteno naložbo, za katero je bilo v letih, ko falcon ni bil v Sloveniji, slabo poskrbljeno. Odločitve o njegovi usodi so bile za vlado precej travmatične. Upravljanje falcona stane veliko, vlada bi tako letalo gotovo potrebovala, vendar se mu je zaradi kriznih časih odrekla in ga bo prodala. Mednarodni razpis bo objavljen septembra letos.
***
Ljubica Jelušič, letnik 1960, Kraševka in mati gimnazijke, je doktorica obramboslovnih znanosti in predavateljica na FDV, kjer je tudi doštudirala in kot študentka obramboslovja odslužila vojaški rok. Z zagovarjanjem vstopa v Nato se je uvrstila med slovenske jastrebe. Jelušičeva tudi med kritiki velja za vrhunsko domačo strokovnjakinjo za resor, ki ga vodi. Je najbolj priljubljena med ministri Pahorjeve vlade, gotovo pa najljubša ministrica poslanca SDS Jožefa Jerovška, ki ji mora kot član parlamentarnega odbora za obrambo dihati za ovratnik. »To me skrbi,« pravi sama.