Tomaž Mastnak: Legitimno in smiselno je razmisliti o izstopu iz EU

S sociologom Tomažem Mastnakom smo se pogovarjali o krizi demokracije s strašljivimi obeti totalitarizmov na obzorju.

pon, 07.10.2013, 06:00

Dr. Tomaž Mastnak

Kateri politični mislec vas najbolj navdihuje in zakaj?

Thomas Hobbes. Znal je misliti državo, zahteval je umik cerkve iz javnih zadev, posamezniku je zagotovil svobodo mišljenja in prepričanja, imperializem mu je bil tuj, bil je mojster jezika in bil je duhovit.

Še velja, da bo družba prihodnosti ali komunizem ali barbarstvo?

Barbarstvo že imamo.

Kaj vam je najbolj všeč in kaj najbolj mrzko v ZDA?

Naravni rezervati; oprani indoktrinirani možgani.

Kje raje živite in kje raje delate, v Sloveniji ali v ZDA?

Tu in tam.

Najljubša slovenska in ameriška jed?

Kar skuham sam brez recepta iz lokalnih sestavin.

Sociolog Tomaž Mastnak je bil eden glavnih nosilcev civilnodružbenega gibanja v osemdesetih. Zadnja leta je raziskovalno razpet med Slovenijo in ZDA. Z njim smo se pogovarjali o krizi, slovenski in evropski, ki je v njegovih očeh že davno prerasla ekonomske razsežnosti in postala kriza demokracije s strašljivimi obeti totalitarizmov na obzorju.

Vstajniško gibanje je po lanskem začetnem zagonu letos spomladi usahnilo, čeravno razlogov za nezadovoljstvo ne manjka, prej nasprotno. Kako si razlagate implozijo tega gibanja?

Ne vem, morda gre le za začasen usih ali umik. Imam pa vtis, da gibanje nima organizacijske strukture, ki bi mu omogočala kontinuirano delovanje, in morda je to eden od razlogov, da trenutno ni protestov. Morda pa kontinuirano delovanje niti ni bilo namen gibanja ali njegovih delov. Poleg tega je res, da je bil eden glavnih ciljev gibanja – odstop vlade Janeza Janše – izpolnjen. Uresničitev tega cilja je verjetno veliko prispevala k temu, da so protesti vsaj za nekaj časa ponehali. Na čelu vlade, ki je padla, je bil človek, ki ga je bilo zelo lahko sovražiti, tako rekoč idealna figura za tovrstne proteste, kar je delovalo mobilizacijsko. Zdaj so ta človek in njegova garnitura stopili v ozadje, kjer še naprej delajo tako, kot so navajeni delati. Ostali so sestavni del slovenske politike, njen pomembni del.

Slovenska politika je še naprej taka, kot je bila pred padcem Janševe vlade, slovenski politični prostor se ni spremenil. A zdaj to ni več motivacija za proteste. Zdaj je na čelu vlade oseba, ki ne vzbuja – ali vsaj še ne – omembe vrednega sovraštva. To seveda ne pomeni, da ni razlogov za proteste proti vladi. Navsezadnje v politiki sedanje vlade ne opazim nobene velike diskontinuitete s politiko njene predhodnice. To so sile kontinuitete ne z neko mistično komunistično preteklostjo, temveč s prejšnjo vlado.

Je razlog za usahnitev protestov tudi idejna šibkost vstajniškega gibanja, ki izhaja že iz tega, da je bila osrednja zahteva gibanja negativna: odstop politične elite?

V negativnosti zahtev ne vidim nujno šibkosti gibanja. Prej v tem, da kljub govorjenju o alternativnih politikah, alternativnih oblikah organiziranja družbe in tako naprej nisem zasledil ničesar, kar bi me prepričalo, da tovrstne zamisli ne le obstajajo, marveč da se na njih resno dela – razen neumnosti o neposredni demokraciji. Zame problem namreč ni, da nimamo neposredne demokracije, temveč da reprezentativna demokracija ne deluje več. Reprezentativna demokracija je v krizi, iz katere se verjetno ne bo nikdar več izvlekla. Ljudje, ki naj bi bili naši predstavniki, pa to niso več, so si organizirali neposredno demokracijo, toda ta, tako kot starogrška neposredna demokracija, temelji na suženjstvu, na novodobnem suženjstvu.

Potem imamo tu, kot sem lahko zasledil, demokratični socializem. Nič nimam proti socializmu. No, socializem, ki se ga gre vladajoča manjšina, ko socializira svoje polomije in izgube z nadaljnjo privatizacijo družbenega bogastva, ni po mojem okusu. Koliko je v geslu demokratičnega socializma politike, pa ne vem. Koliko politike in kakšno politiko nosi s sabo ali v sebi? Je to sploh politično geslo? Ker sem doktrinar, se sprašujem tudi, kakšen smisel ima zagovarjati demokratični socializem v času zatona demokracije. Zakaj ne bi raje zagovarjali resničnega socializma? Pred kratkim sem prebiral Rheinische Jahrbücher zur gesellschaftlichen Reform – zanimivo branje! Ampak to je zgodovina. In včasih se ne morem otresti vtisa, da je ta alternativni demokratični socializem zgrajen na zgodovinski amneziji. Kdor ima amnezijo, lahko vsak dan izve kaj novega, ampak to ni nujno novost za tiste okrog njega.

Ko gre za ekonomske politike, ni dovolj bentiti čez neoliberalizem. Oznaka je največkrat ohlapna, pogosto služi za to, da se olajšamo. Utegne biti tudi zavajajoča, neredko napelje k temu, da smo že v rehabilitaciji liberalizma pripravljeni videti alternativo. Kaj pa če neoliberalizem ni drugega kot simptom smrti liberalizma? Liberalizem je mrtev. Rabimo alternativo liberalni ekonomiji, prav tako politiki. Ekvivokacije med skupnostno lastnino, commons, in komunizmom so dobrodošle, kolikor prispevajo k spremembi perspektive, niso pa alternativni program. Lotiti se moramo anatomije politično-ekonomskega sistema, ki je prevladoval zadnje stoletje in pol, in na tej ravni artikulirati alternative. Zamisli o trajnostnem razvoju, denimo, kažejo v pravo smer, a ta jezik si že prilaščajo tudi nosilci destruktivnih ekonomskih in političnih praks. Vem, da so zagovorniki trajnostno usmerjenega gospodarstva bili na demonstracijah, ni mi pa znano, da bi se o tem razpravljalo v okviru protestov. Vesel bi bil, če sem le slabo informiran.

Naj dodam še nekaj. Če je idejna šibkost, ki ste jo omenili v vprašanju, v resnici slabost slovenskega protestniškega gibanja, nikakor ni samo njegova slabost. Pustimo ob strani, da so današnje politične elite popolnoma intelektualno zbankrotirane. Če privzamemo, da so protestniška gibanja pretežno levo usmerjena, je treba reči, da je intelektualna šibkost obča lastnost levice v svetovnem merilu. Levica je doživela intelektualni kolaps, katerega začetki verjetno segajo že v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, in od njega si še ni opomogla. Zato ponuja le malenkost sfrizirano različico tiste iste politike, ki jo vsiljujejo njeni principielni nasprotniki.

Katere vzorce je mogoče razbrati v poskusih reševanja krize?

Osnovni vzorec je konsolidacija sil, ki so krizo povzročile. Breme reševanja krize pa se vali na tiste, ki že tako nič nimajo oziroma imajo najmanj – naj gre za posameznike ali za nacije, države. Geopolitično gledano največje breme krize nosijo revne države, države na obrobju Evrope in zunaj nje, v nacionalnih okvirih pa najšibkejši členi družbe. Rahljajo se zakonske omejitve, ki preprečujejo radikalno privatizacijo; ta ni nič drugega kot prilaščanje družbenega bogastva, ki si ga grabi vedno ožja elita. Rahljajo se zakoni, ki omejujejo uničevanje naravnega okolja. Demontira se socialna država – in ne samo ta, demontira se država nasploh. Demontaža države pa je demontaža javne oblasti, zato drsimo v anarhijo in kaos. Nekaterim od tistih, ki sodelujejo na protestih, to, kar bom rekel, ne bi bilo všeč, ampak ironija situacije je, da so anarhisti povsod – tako na oblasti kakor tudi v opoziciji proti tej oblasti.

Kako poteka razgradnja države?

Na različne načine. Zlasti na zahodu tipično državne pristojnosti in dejavnosti čedalje bolj prehajajo na zasebni sektor, ki ga v večini tvorijo ljudje, ki so prej delali v državnem aparatu. Tako se privatizirajo celo vojaške, obveščevalne in varnostne dejavnosti. Celo to, kar je najbolj lastno državi kot moderni obliki javne oblasti, kar sodi v njeno definicijo – monopol nad sredstvi nasilja, se prepušča privatni iniciativi, podjetnosti zasebnikov.

Politične stranke vse manj nastopajo kot politične organizacije, ampak čedalje bolj kot korporacije, ki svojim članom omogočajo prilaščanje resursov, ki so v posredni ali neposredni lasti države ali pod njenim nadzorom. Ključna opredelitev države kot javne oblasti je zastopanje občega interesa; tega občega interesa tu ni več.

Država se demontira tudi s tem, da so volitve, ki so temeljnega pomena za konstituiranje demokratične države, kakršno poznamo zadnjih dvesto let, izgubile pomen. Oblasti, v kateri ima vse večjo vlogo izvršilna veja, je uspelo skoraj popolnoma razrahljati svojo odgovornost do volilnega telesa.

Očitna je vse večja vloga velikih korporacij, finančne moči in velikih poslovnih interesov pri oblikovanju oblasti, kar državo pretvarja deloma v njihov servis in deloma v eno med korporacijami. To je hkrati povezano z globalizacijo, za katero sta značilna slabljenje politične komponente in krepitev ekonomskega vidika, ki se osvobaja pravil, regulacije, zakonov.

Nadnacionalne organizacije, na prvem mestu Evropska unija, začenjajo nastavljati vlade ne glede na tradicionalne mehanizme konstituiranja oblasti. To, da evrokrati v nekih neformalnih inkarnacijah nastavijo vlado v Grčiji ali Italiji, je nezaslišano. Vprašanje je, koliko sploh še lahko govorimo o državi, koliko pa o novi konfiguraciji nastavljanja elit.

Vpliv ljudstva je čedalje manjši. Lahko voli ali menja vladne ekipe, na oblikovanje državne politike pa skorajda že nima več vpliva ...

Res je. Vendar ne gre samo za to, da je oblast neodzivna, da se je odtegnila vplivu ljudstva. Gre tudi za to, da različnih politik, med katerimi bi ljudstvo lahko izbiralo, sploh ni. Kvečjemu gre za to, da različne stranke eno in isto politiko tržijo na različne načine. Razlikujejo se morda po tem, kakšen piar imajo. Ljudstvo pa lahko izbira le različne izvajalce ene in iste politike in ji s tem daje legitimacijo, ki jo politika, kot kaže, vsaj zaenkrat še vedno potrebuje. Ali pa je bolj cinična, kot si mislimo, in se volitvam ne odpove zato, ker se v njih obrača veliko denarja.

Kaj to pomeni za demokracijo?

Da se je izčrpala. Ko je izbruhnila finančna kriza, je bilo očitno, da se je izpel obstoječi ekonomski model, ki ga običajno opisujemo kot neoliberalnega. Pet let pozneje sem vse bolj prepričan, da se je izčrpal tudi obstoječi politični sistem. Demokracija ostaja učinkovit sistem organiziranja znotraj vladajočih elit, je modus operandi teh elit, ni pa več učinkovit sistem političnega organiziranja družbe.

V veliko državah, od ZDA do Slovenije, vlade ne delujejo več skozi mehanizme, ki vsaj dopuščajo vpliv ljudstva, ampak po mehanizmih, ki so že skoraj absolutno nedosegljivi javnemu nadzoru. V ZDA, ki v tem smislu predstavljajo avantgardo, vlada na skrivnih sestankih na podlagi skrivnih odločb skrivnih sodišč odloča, kam bo poslala ubijalska brezpilotna letala. O vojni, o življenju in smrti ljudi se odloča na mestih, ki so zunaj dosega javnosti ali regularnih zakonov in sodišč. Danes te odločitve zadevajo ljudi v daljnih krajih, o katerih vemo komaj kaj več kot to, da so nam tuji. Razdejanja ne vidimo. Z žrtvami ne moremo sočustvovati. Jutri bo udarilo po našem sosedu, pojutrišnjem po nas. Ko enkrat zastavimo in poženemo to logiko, je ne moremo ustaviti, ko se nam zahoče. Ne bo se ustavila pred našimi vrati in odšla stran, če vrat ne bomo odprli. In tako se danes odloča o vseh pomembnih stvareh. Ko je to razkril Wikileaks in zdaj Snowden, je nastal nepopisen škandal. Za oblastnike je škandal seveda razkritje. Za vse nas ostale bi moral biti škandal tisto, kar je bilo razkrito. A se spet in spet pustimo ujeti v zgodbe, ki jih pletejo oblastniki in njihovi mediji in ki pozornost odvračajo stran od njih, stran od škandala. Škandaliziramo se z njimi namesto nad njimi. Z razkritji smo dobili kanček vpogleda v mehanizme odločanja, pa raje pogledamo stran.

Nazaj k vašemu vprašanju! Glavna odlika demokratičnega sistema je, da ljudstvu daje besedo pri oblikovanju lastnega političnega življenja. Ta komponenta demokracije je izginila. Ljudstvo kvečjemu legitimira oblast, ki ne samo da ne deluje v njegovem interesu, ampak praviloma deluje proti njemu. In ker ljudstvo nima več vpliva, ni ne odgovornosti ne sankcij.

Volitve kot mehanizem konstituiranja oblasti izgubljajo smisel. Iz več razlogov: ker jih je lahko zmanipulirati, ker je ponudba na volitvah majhna in so izbire lažne, ker vse več ljudi te pravice ne uresničuje več. Poleg tega vlade po volitvah tako ali tako počnejo, kar hočejo. Če so sploh imele kakšne programe, s katerimi so nastopale na volitvah, ne čutijo nobene obveze več, da bi jih uresničevale, mi pa to zdaj že sprejemamo kot nekaj samo po sebi razumljivega.

Vidite na obzorju klice novega?

Ne, in ravno v tem je problem. Tako globoko smo se navadili misliti, da je demokracija dokončni odgovor na vprašanje, kako naj se organizira politična družba, da enostavno nimamo nobene alternativne predstave, ideje, kaj šele konkretnih predlogov. Ko izgubimo tisto oporo, ki nam jo je dajala demokracija, ali raje: ideja demokracije, se zato zgrozimo, smo popolnoma izgubljeni. Ne vemo, ali je kaka alternativa, ki ni slabša od demokracije. Tako se ob propadanju demokracije in hkratni odsotnosti alternative oblikuje strašljiva totalitarna družba s totalno kontrolo, totalno neodgovorno oblastjo in elitami, ki vladajo v sodelovanju druga z drugo, vse pa proti interesom večine prebivalstva – tako v nacionalnih kakor v nadnacionalnih okvirih.

Se je v letih krize spremenila tudi EU? Je to še tista obetavna skupnost demokracije in blaginje, v katero smo vstopili pred slabim desetletjem?

Vedno sem bil skeptičen do Evropske unije in po mojem se ni bistveno spremenila – le pomanjkljivosti, ki so bile prisotne že pri njenem snovanju, so zdaj razločneje vidne. Že ves čas manjka odgovor na vprašanje o razmerju med državo in skupnostjo držav, o tem, kako se deli avtoriteta med konstitutivnimi članicami in Unijo. Na ključno vprašanje, kdo je suveren, se ni nikoli odgovorilo.

Ekonomsko gledano se je EU razvila iz Evropske skupnosti za premog in jeklo, kar je ekonomska vizija 19. stoletja. Graditi skupnost držav konec dvajsetega stoletja na predstavi ekonomije, ki je značilna za devetnajsto stoletje, nujno pripelje do, evfemistično rečeno, pomanjkljivosti.

Nikoli ni bilo res temeljitih političnih razprav o tem, kaj naj bi EU sploh bila. Veliko se je govorilo o evropski identiteti, prepirali so se o tem, ali naj se krščanstvo zapiše v evropsko ustavo ali ne, razpredali so, kaj je evropska dediščina, kaj nas dela Evropejce. Skratka, veliko se je govoričilo o identiteti in kulturi, osnovnih političnih vprašanj pa se ni nikoli zastavilo. To je omogočilo, da so na oblast prišle elite, ki so politično zelo šibke, kar je v krizni situaciji hud hendikep. Če nič drugega lahko zdaj vidimo meje identitetne politike.

Velja razmisliti o izstopu iz EU?

Glede na to, kako Unija deluje, kakšni so njeni razvojni potenciali, kako je konstituirana, glede na to, da se čedalje bolj spreminja v instrument nekaj najmočnejših držav in ekonomskih interesov, da služi za podrejanje šibkejših članic, ki jih sili v obubožanje in vse večjo revščino, je popolnoma legitimno in smiselno razmišljati o izstopu iz EU.

Nacionalni parlamenti in vlade so vse manj kraj odločanja, ampak čedalje bolj mesto izvajanja politik, ki jih diktirajo drugi: EU, anonimni finančni trgi ...

Sam raje ne bi govoril o finančnih trgih. Ti ne odločajo. Govoriti, da odločajo finančni trgi, je neumnost, a ta neumnost je instrumentalna. Služi temu, da tisti, ki dejansko odločajo, ostajajo neidentificirani in neodgovorni. Dokler bo tako, ne bodo niti nadzirani niti sankcionirani. Ko naši politiki govorijo o finančnih trgih, je to tako, kot bi strašili otroke, da bo prišel bavbav. Kot državljani smo dejansko iz dneva v dan bolj infantilizirani.

Hočete reči, da smo v imenu bavbava v ustavo zapisali fiskalno pravilo?

Da. To je sramota. Tako se ne dela. Ni spodobno. Fiskalno pravilo ne sodi v ustavo, in tudi če bi, ustave ne spreminjate pod pritiski od zunaj. Podpis kapitulacije ne sodi v ustavo.

Problem odnosa med ljudstvom in demokracijo se je nedavno pokazal v Egiptu, kjer je ljudstvo s pomočjo vojske odstavilo demokratično izvoljenega predsednika ...

Zame je to zelo zanimiv dogodek. Mogoče eden tistih, ki nakazujejo in hkrati utelešajo spremembe, ki se dogajajo. V Egiptu je ljudstvo nastopilo proti demokraciji. S tem je demokracija prišla do točke, na kateri se njen imaginarij sesuje, implodira. S preprostim demokratičnim jezikom smo vse manj sposobni razložiti dogodke, kakršnim smo bili priča v Egiptu.

Ko se je v Egiptu zgodil vojaški puč, je velik del svetovnega tiska pisal, da je to udarec za demokracijo. Mene to ni prepričalo: demokracija je bila potolčena že prej – in to ne v Egiptu. Če ne bi bila, v Egiptu ne bi bilo mogoče na tak način odstraniti demokratično izvoljenega predsednika. Demokracija je pretrpela uničujoče udarce predvsem na zahodu, in to zlasti z neodgovorno uporabo vojaške moči v zadnjih desetih letih in z neodgovorno uporabo finančne in politične oblasti, katere posledice so zadnjih pet let vsem na očeh. Demokracija danes ni več tisti ideal, za katerega ste lahko še pred petimi leti zatrjevali, da pomeni rešitev krize, nekaj pozitivnega itn. Kriza, v kateri smo, je demokratična. Demokracija vse bolj izgublja legitimnost. Tisti, ki so najbolj zaslužni za to, da je izgubila verodostojnost, pa zdaj najglasneje objokujejo njeno izgubljanje.

Nekoč ste dejali, da je to, kako se prehranjuješ, politično vprašanje. Pomemben del trgovinskih pogajanj med ZDA in EU bo problematika GSO ...

Menim, da je eden glavnih interesov, ki jih ZDA uveljavljajo v trgovinskih pogajanjih z EU, odprtje evropskega trga za njihovo kmetijstvo, se pravi za GSO. Uspešen zaključek teh pogajanj bo sesul velik del evropske zakonodaje, ne le tistih zakonov, ki neposredno regulirajo proizvodnjo hrane in prehrambno varnost. Analize kažejo, da bodo eden večjih dobičkarjev v tej zgodbi odvetniške firme, ki bodo spodbijale kakršnekoli zakonske omejitve za svobodno trženje GSO. Ta vdor GSO v Evropo je hujši od kuge in kolere, tega me je strah bolj od vojne. Med daljšimi vojnami je bila stoletna, tudi tridesetletna velja za dolgo vojno, tole pa bo trajalo dlje in posledic ne bo mogoče nikdar v celoti odpraviti, tudi če bi nas kdaj srečala pamet.

V razpravah o gensko spremenjeni hrani pogosto slišimo, da morebiti škodi zdravju. Ampak po mojem zdravstveni vidik ni ključen. Dovolj mizantropičen sem, da se mi škoda, ki jo ljudje prizadejajo sami sebi, tudi propad človeštva, če hočete, ne zdi najhujše, kar lahko doleti ta planet. Tudi dovolj liberalen sem, da ljudem ne bom oporekal svobode, da se uničijo, če hočejo. Problem zame je kolateralna škoda – vse drugo, kar uničijo, ko uničujejo sami sebe. Svoboda trgovanja z GSO, ki predpostavlja svobodo proizvodnje GSO, nujno pelje v uničenje ekološkega sistema. Gre za invazivne organizme, ki kolonizirajo in izpodrinejo genetsko nespremenjene vrste, gre za monokulture, ki se jih vzdržuje z intenzivno rabo herbicidov, pesticidov in umetnih gnojil, ki ne dopuščajo biološke različnosti, uničujejo vodo, tla in kar na njih raste in gre. Ustvarjamo zeleno puščavo.

Kar se tiče človeške družbe, GSO prinašajo tendenčno popolno podreditev verig pridelovanja in potrošnje hrane peščici korporacij, ki imajo patente za GSO. Kot je znano, se gensko spremenjene rastline ne reproducirajo, semena je treba kupovati vsako leto sproti – pod pogoji, ki jih postavi lastnik patenta. Obenem lastniki patentov nad GSO s tožbami proti pridelovalcem konvencionalnih organizmov izpodrivajo konkurenco in eliminirajo od njih neodvisne vire semen. GSO so najhujša grožnja naši neodvisnosti, ki si jo je mogoče zamisliti, neodvisnosti tako nacije kot vseh posameznikov, ki ji pripadajo. Če bomo jedli in kaj bomo jedli, bo odvisno od človekoljubnih korporacij, kakršna je Monsanto. Prav te dni je ameriški kongres po izrednem postopku sprejel zakon, ki Monsanto in druge biotehnološke korporacije ščiti pred morebitnimi tožbami, tako imenovani Monsanto Protection Act. Že v samih ZDA so te družbe nad zakonom!

Kako gledate na krizo v Sloveniji?

S pomočjo Frančka Drenovca in Adama Smitha. Smitha si lastijo liberalci. Ampak veste, kaj je bil vogelni kamen Smithovega liberalizma? Zahteva, da je treba delavca dobro plačati za njegovo delo: liberal reward of labour. Ta liberalizem je mrtev. V Sloveniji še posebej, kot boste dobro razumeli, če boste brali Drenovca. Medtem ko se cena dela v EU zdaj že dviguje, pri nas strmo pada. Smo evropski rekorderji. In naše elite še vedno govorijo o tem, da je treba »reformirati trg dela« – saj veste, kaj to pomeni – in ceno dela še zbiti. Tako, blebetajo, bomo postali bolj konkurenčni. Veste, v čem je Smith videl rezervo za dvig konkurenčnosti? V zmanjšanju profitov tistih, ki so produkte delavčega dela prodajali. Drugi vogelni kamen njegovega liberalizma, ki je dopolnjeval liberalno poplačilo za delo, je bil »nizka profitna stopnja«. Drenovec prepričljivo argumentira, da so problem nizke konkurenčnosti slovenskega gospodarstva ne previsoke delavske plače ali premajhna fleksibilnost trga dela, marveč nesposobne in preplačane elite. Te so nekonkurenčne. Tu bi bilo treba vzeti.

Ampak kako to narediti?

Najprej je treba pokazati, kje je problem. Potem pa bo prej ali slej treba ustvariti dovolj močan pritisk, mobilizirati dovoljšno silo, da se kaj premakne. Elite same ne bodo rešile ničesar. Bolj kot bodo reševale krizo, bolj jo bodo širile in poglabljale. Kar se v Sloveniji trenutno dogaja, je ustvarjanje nerazvitosti. Slovenija je vedno bolj nerazvita, vedno manj je v položaju, ko lahko odloča o svoji usodi. Izgubljamo politično samostojnost in vse bolj postajamo ekonomsko nerazviti. Kulturno smo vse manjši, od predsedniške palače navzdol se širita strupeni antiintelektualizem ter razumski in moralni vakuum. Na dnu je mešanica resignacije in demoralizacije ter jeze in vse večjega sovraštva do nesposobne politične elite.

Zadnja elita, ki je bila sposobna kaj narediti, je bila komunistična. Doslej smo živeli in zdaj životarimo na račun modernizacije, ki jo je zastavila in izpeljala komunistična elita. Berite Drenovca. Nobena od elit, ki so nastopile po osamosvojitvi, ni bila sposobna razviti strategije ekonomskega in družbenega razvoja Slovenije. Še poskusile niso. O velikih imenih teh elit beremo zdaj vse bolj v črni kroniki. Razvoj, ki so nam ga prinesle, je bil vse preveč razvoj kriminala. Če naj se res izkopljemo iz krize, bi bilo treba to državo najprej dekriminalizirati.

Prijavi sovražni govor