Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij
Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tomaž Mastnak: Legitimno in smiselno je razmisliti o izstopu iz EU

S sociologom Tomažem Mastnakom smo se pogovarjali o krizi demokracije s strašljivimi obeti totalitarizmov na obzorju.

pon, 07.10.2013, 06:00

Dr. Tomaž Mastnak

Kateri politični mislec vas najbolj navdihuje in zakaj?

Thomas Hobbes. Znal je misliti državo, zahteval je umik cerkve iz javnih zadev, posamezniku je zagotovil svobodo mišljenja in prepričanja, imperializem mu je bil tuj, bil je mojster jezika in bil je duhovit.

Še velja, da bo družba prihodnosti ali komunizem ali barbarstvo?

Barbarstvo že imamo.

Kaj vam je najbolj všeč in kaj najbolj mrzko v ZDA?

Naravni rezervati; oprani indoktrinirani možgani.

Kje raje živite in kje raje delate, v Sloveniji ali v ZDA?

Tu in tam.

Najljubša slovenska in ameriška jed?

Kar skuham sam brez recepta iz lokalnih sestavin.

Sociolog Tomaž Mastnak je bil eden glavnih nosilcev civilnodružbenega gibanja v osemdesetih. Zadnja leta je raziskovalno razpet med Slovenijo in ZDA. Z njim smo se pogovarjali o krizi, slovenski in evropski, ki je v njegovih očeh že davno prerasla ekonomske razsežnosti in postala kriza demokracije s strašljivimi obeti totalitarizmov na obzorju.

Vstajniško gibanje je po lanskem začetnem zagonu letos spomladi usahnilo, čeravno razlogov za nezadovoljstvo ne manjka, prej nasprotno. Kako si razlagate implozijo tega gibanja?

Ne vem, morda gre le za začasen usih ali umik. Imam pa vtis, da gibanje nima organizacijske strukture, ki bi mu omogočala kontinuirano delovanje, in morda je to eden od razlogov, da trenutno ni protestov. Morda pa kontinuirano delovanje niti ni bilo namen gibanja ali njegovih delov. Poleg tega je res, da je bil eden glavnih ciljev gibanja – odstop vlade Janeza Janše – izpolnjen. Uresničitev tega cilja je verjetno veliko prispevala k temu, da so protesti vsaj za nekaj časa ponehali. Na čelu vlade, ki je padla, je bil človek, ki ga je bilo zelo lahko sovražiti, tako rekoč idealna figura za tovrstne proteste, kar je delovalo mobilizacijsko. Zdaj so ta človek in njegova garnitura stopili v ozadje, kjer še naprej delajo tako, kot so navajeni delati. Ostali so sestavni del slovenske politike, njen pomembni del.

Slovenska politika je še naprej taka, kot je bila pred padcem Janševe vlade, slovenski politični prostor se ni spremenil. A zdaj to ni več motivacija za proteste. Zdaj je na čelu vlade oseba, ki ne vzbuja – ali vsaj še ne – omembe vrednega sovraštva. To seveda ne pomeni, da ni razlogov za proteste proti vladi. Navsezadnje v politiki sedanje vlade ne opazim nobene velike diskontinuitete s politiko njene predhodnice. To so sile kontinuitete ne z neko mistično komunistično preteklostjo, temveč s prejšnjo vlado.

Je razlog za usahnitev protestov tudi idejna šibkost vstajniškega gibanja, ki izhaja že iz tega, da je bila osrednja zahteva gibanja negativna: odstop politične elite?

V negativnosti zahtev ne vidim nujno šibkosti gibanja. Prej v tem, da kljub govorjenju o alternativnih politikah, alternativnih oblikah organiziranja družbe in tako naprej nisem zasledil ničesar, kar bi me prepričalo, da tovrstne zamisli ne le obstajajo, marveč da se na njih resno dela – razen neumnosti o neposredni demokraciji. Zame problem namreč ni, da nimamo neposredne demokracije, temveč da reprezentativna demokracija ne deluje več. Reprezentativna demokracija je v krizi, iz katere se verjetno ne bo nikdar več izvlekla. Ljudje, ki naj bi bili naši predstavniki, pa to niso več, so si organizirali neposredno demokracijo, toda ta, tako kot starogrška neposredna demokracija, temelji na suženjstvu, na novodobnem suženjstvu.

Potem imamo tu, kot sem lahko zasledil, demokratični socializem. Nič nimam proti socializmu. No, socializem, ki se ga gre vladajoča manjšina, ko socializira svoje polomije in izgube z nadaljnjo privatizacijo družbenega bogastva, ni po mojem okusu. Koliko je v geslu demokratičnega socializma politike, pa ne vem. Koliko politike in kakšno politiko nosi s sabo ali v sebi? Je to sploh politično geslo? Ker sem doktrinar, se sprašujem tudi, kakšen smisel ima zagovarjati demokratični socializem v času zatona demokracije. Zakaj ne bi raje zagovarjali resničnega socializma? Pred kratkim sem prebiral Rheinische Jahrbücher zur gesellschaftlichen Reform – zanimivo branje! Ampak to je zgodovina. In včasih se ne morem otresti vtisa, da je ta alternativni demokratični socializem zgrajen na zgodovinski amneziji. Kdor ima amnezijo, lahko vsak dan izve kaj novega, ampak to ni nujno novost za tiste okrog njega.

Ko gre za ekonomske politike, ni dovolj bentiti čez neoliberalizem. Oznaka je največkrat ohlapna, pogosto služi za to, da se olajšamo. Utegne biti tudi zavajajoča, neredko napelje k temu, da smo že v rehabilitaciji liberalizma pripravljeni videti alternativo. Kaj pa če neoliberalizem ni drugega kot simptom smrti liberalizma? Liberalizem je mrtev. Rabimo alternativo liberalni ekonomiji, prav tako politiki. Ekvivokacije med skupnostno lastnino, commons, in komunizmom so dobrodošle, kolikor prispevajo k spremembi perspektive, niso pa alternativni program. Lotiti se moramo anatomije politično-ekonomskega sistema, ki je prevladoval zadnje stoletje in pol, in na tej ravni artikulirati alternative. Zamisli o trajnostnem razvoju, denimo, kažejo v pravo smer, a ta jezik si že prilaščajo tudi nosilci destruktivnih ekonomskih in političnih praks. Vem, da so zagovorniki trajnostno usmerjenega gospodarstva bili na demonstracijah, ni mi pa znano, da bi se o tem razpravljalo v okviru protestov. Vesel bi bil, če sem le slabo informiran.

Naj dodam še nekaj. Če je idejna šibkost, ki ste jo omenili v vprašanju, v resnici slabost slovenskega protestniškega gibanja, nikakor ni samo njegova slabost. Pustimo ob strani, da so današnje politične elite popolnoma intelektualno zbankrotirane. Če privzamemo, da so protestniška gibanja pretežno levo usmerjena, je treba reči, da je intelektualna šibkost obča lastnost levice v svetovnem merilu. Levica je doživela intelektualni kolaps, katerega začetki verjetno segajo že v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, in od njega si še ni opomogla. Zato ponuja le malenkost sfrizirano različico tiste iste politike, ki jo vsiljujejo njeni principielni nasprotniki.

Katere vzorce je mogoče razbrati v poskusih reševanja krize?

Osnovni vzorec je konsolidacija sil, ki so krizo povzročile. Breme reševanja krize pa se vali na tiste, ki že tako nič nimajo oziroma imajo najmanj – naj gre za posameznike ali za nacije, države. Geopolitično gledano največje breme krize nosijo revne države, države na obrobju Evrope in zunaj nje, v nacionalnih okvirih pa najšibkejši členi družbe. Rahljajo se zakonske omejitve, ki preprečujejo radikalno privatizacijo; ta ni nič drugega kot prilaščanje družbenega bogastva, ki si ga grabi vedno ožja elita. Rahljajo se zakoni, ki omejujejo uničevanje naravnega okolja. Demontira se socialna država – in ne samo ta, demontira se država nasploh. Demontaža države pa je demontaža javne oblasti, zato drsimo v anarhijo in kaos. Nekaterim od tistih, ki sodelujejo na protestih, to, kar bom rekel, ne bi bilo všeč, ampak ironija situacije je, da so anarhisti povsod – tako na oblasti kakor tudi v opoziciji proti tej oblasti.

Kako poteka razgradnja države?

Na različne načine. Zlasti na zahodu tipično državne pristojnosti in dejavnosti čedalje bolj prehajajo na zasebni sektor, ki ga v večini tvorijo ljudje, ki so prej delali v državnem aparatu. Tako se privatizirajo celo vojaške, obveščevalne in varnostne dejavnosti. Celo to, kar je najbolj lastno državi kot moderni obliki javne oblasti, kar sodi v njeno definicijo – monopol nad sredstvi nasilja, se prepušča privatni iniciativi, podjetnosti zasebnikov.

Politične stranke vse manj nastopajo kot politične organizacije, ampak čedalje bolj kot korporacije, ki svojim članom omogočajo prilaščanje resursov, ki so v posredni ali neposredni lasti države ali pod njenim nadzorom. Ključna opredelitev države kot javne oblasti je zastopanje občega interesa; tega občega interesa tu ni več.

Država se demontira tudi s tem, da so volitve, ki so temeljnega pomena za konstituiranje demokratične države, kakršno poznamo zadnjih dvesto let, izgubile pomen. Oblasti, v kateri ima vse večjo vlogo izvršilna veja, je uspelo skoraj popolnoma razrahljati svojo odgovornost do volilnega telesa.

Očitna je vse večja vloga velikih korporacij, finančne moči in velikih poslovnih interesov pri oblikovanju oblasti, kar državo pretvarja deloma v njihov servis in deloma v eno med korporacijami. To je hkrati povezano z globalizacijo, za katero sta značilna slabljenje politične komponente in krepitev ekonomskega vidika, ki se osvobaja pravil, regulacije, zakonov.

Nadnacionalne organizacije, na prvem mestu Evropska unija, začenjajo nastavljati vlade ne glede na tradicionalne mehanizme konstituiranja oblasti. To, da evrokrati v nekih neformalnih inkarnacijah nastavijo vlado v Grčiji ali Italiji, je nezaslišano. Vprašanje je, koliko sploh še lahko govorimo o državi, koliko pa o novi konfiguraciji nastavljanja elit.

Vpliv ljudstva je čedalje manjši. Lahko voli ali menja vladne ekipe, na oblikovanje državne politike pa skorajda že nima več vpliva ...

Res je. Vendar ne gre samo za to, da je oblast neodzivna, da se je odtegnila vplivu ljudstva. Gre tudi za to, da različnih politik, med katerimi bi ljudstvo lahko izbiralo, sploh ni. Kvečjemu gre za to, da različne stranke eno in isto politiko tržijo na različne načine. Razlikujejo se morda po tem, kakšen piar imajo. Ljudstvo pa lahko izbira le različne izvajalce ene in iste politike in ji s tem daje legitimacijo, ki jo politika, kot kaže, vsaj zaenkrat še vedno potrebuje. Ali pa je bolj cinična, kot si mislimo, in se volitvam ne odpove zato, ker se v njih obrača veliko denarja.

Kaj to pomeni za demokracijo?

Da se je izčrpala. Ko je izbruhnila finančna kriza, je bilo očitno, da se je izpel obstoječi ekonomski model, ki ga običajno opisujemo kot neoliberalnega. Pet let pozneje sem vse bolj prepričan, da se je izčrpal tudi obstoječi politični sistem. Demokracija ostaja učinkovit sistem organiziranja znotraj vladajočih elit, je modus operandi teh elit, ni pa več učinkovit sistem političnega organiziranja družbe.

V veliko državah, od ZDA do Slovenije, vlade ne delujejo več skozi mehanizme, ki vsaj dopuščajo vpliv ljudstva, ampak po mehanizmih, ki so že skoraj absolutno nedosegljivi javnemu nadzoru. V ZDA, ki v tem smislu predstavljajo avantgardo, vlada na skrivnih sestankih na podlagi skrivnih odločb skrivnih sodišč odloča, kam bo poslala ubijalska brezpilotna letala. O vojni, o življenju in smrti ljudi se odloča na mestih, ki so zunaj dosega javnosti ali regularnih zakonov in sodišč. Danes te odločitve zadevajo ljudi v daljnih krajih, o katerih vemo komaj kaj več kot to, da so nam tuji. Razdejanja ne vidimo. Z žrtvami ne moremo sočustvovati. Jutri bo udarilo po našem sosedu, pojutrišnjem po nas. Ko enkrat zastavimo in poženemo to logiko, je ne moremo ustaviti, ko se nam zahoče. Ne bo se ustavila pred našimi vrati in odšla stran, če vrat ne bomo odprli. In tako se danes odloča o vseh pomembnih stvareh. Ko je to razkril Wikileaks in zdaj Snowden, je nastal nepopisen škandal. Za oblastnike je škandal seveda razkritje. Za vse nas ostale bi moral biti škandal tisto, kar je bilo razkrito. A se spet in spet pustimo ujeti v zgodbe, ki jih pletejo oblastniki in njihovi mediji in ki pozornost odvračajo stran od njih, stran od škandala. Škandaliziramo se z njimi namesto nad njimi. Z razkritji smo dobili kanček vpogleda v mehanizme odločanja, pa raje pogledamo stran.

Nazaj k vašemu vprašanju! Glavna odlika demokratičnega sistema je, da ljudstvu daje besedo pri oblikovanju lastnega političnega življenja. Ta komponenta demokracije je izginila. Ljudstvo kvečjemu legitimira oblast, ki ne samo da ne deluje v njegovem interesu, ampak praviloma deluje proti njemu. In ker ljudstvo nima več vpliva, ni ne odgovornosti ne sankcij.

Volitve kot mehanizem konstituiranja oblasti izgubljajo smisel. Iz več razlogov: ker jih je lahko zmanipulirati, ker je ponudba na volitvah majhna in so izbire lažne, ker vse več ljudi te pravice ne uresničuje več. Poleg tega vlade po volitvah tako ali tako počnejo, kar hočejo. Če so sploh imele kakšne programe, s katerimi so nastopale na volitvah, ne čutijo nobene obveze več, da bi jih uresničevale, mi pa to zdaj že sprejemamo kot nekaj samo po sebi razumljivega.

Vidite na obzorju klice novega?

Ne, in ravno v tem je problem. Tako globoko smo se navadili misliti, da je demokracija dokončni odgovor na vprašanje, kako naj se organizira politična družba, da enostavno nimamo nobene alternativne predstave, ideje, kaj šele konkretnih predlogov. Ko izgubimo tisto oporo, ki nam jo je dajala demokracija, ali raje: ideja demokracije, se zato zgrozimo, smo popolnoma izgubljeni. Ne vemo, ali je kaka alternativa, ki ni slabša od demokracije. Tako se ob propadanju demokracije in hkratni odsotnosti alternative oblikuje strašljiva totalitarna družba s totalno kontrolo, totalno neodgovorno oblastjo in elitami, ki vladajo v sodelovanju druga z drugo, vse pa proti interesom večine prebivalstva – tako v nacionalnih kakor v nadnacionalnih okvirih.

Se je v letih krize spremenila tudi EU? Je to še tista obetavna skupnost demokracije in blaginje, v katero smo vstopili pred slabim desetletjem?

Vedno sem bil skeptičen do Evropske unije in po mojem se ni bistveno spremenila – le pomanjkljivosti, ki so bile prisotne že pri njenem snovanju, so zdaj razločneje vidne. Že ves čas manjka odgovor na vprašanje o razmerju med državo in skupnostjo držav, o tem, kako se deli avtoriteta med konstitutivnimi članicami in Unijo. Na ključno vprašanje, kdo je suveren, se ni nikoli odgovorilo.

Ekonomsko gledano se je EU razvila iz Evropske skupnosti za premog in jeklo, kar je ekonomska vizija 19. stoletja. Graditi skupnost držav konec dvajsetega stoletja na predstavi ekonomije, ki je značilna za devetnajsto stoletje, nujno pripelje do, evfemistično rečeno, pomanjkljivosti.

Nikoli ni bilo res temeljitih političnih razprav o tem, kaj naj bi EU sploh bila. Veliko se je govorilo o evropski identiteti, prepirali so se o tem, ali naj se krščanstvo zapiše v evropsko ustavo ali ne, razpredali so, kaj je evropska dediščina, kaj nas dela Evropejce. Skratka, veliko se je govoričilo o identiteti in kulturi, osnovnih političnih vprašanj pa se ni nikoli zastavilo. To je omogočilo, da so na oblast prišle elite, ki so politično zelo šibke, kar je v krizni situaciji hud hendikep. Če nič drugega lahko zdaj vidimo meje identitetne politike.

Velja razmisliti o izstopu iz EU?

Glede na to, kako Unija deluje, kakšni so njeni razvojni potenciali, kako je konstituirana, glede na to, da se čedalje bolj spreminja v instrument nekaj najmočnejših držav in ekonomskih interesov, da služi za podrejanje šibkejših članic, ki jih sili v obubožanje in vse večjo revščino, je popolnoma legitimno in smiselno razmišljati o izstopu iz EU.

Nacionalni parlamenti in vlade so vse manj kraj odločanja, ampak čedalje bolj mesto izvajanja politik, ki jih diktirajo drugi: EU, anonimni finančni trgi ...

Sam raje ne bi govoril o finančnih trgih. Ti ne odločajo. Govoriti, da odločajo finančni trgi, je neumnost, a ta neumnost je instrumentalna. Služi temu, da tisti, ki dejansko odločajo, ostajajo neidentificirani in neodgovorni. Dokler bo tako, ne bodo niti nadzirani niti sankcionirani. Ko naši politiki govorijo o finančnih trgih, je to tako, kot bi strašili otroke, da bo prišel bavbav. Kot državljani smo dejansko iz dneva v dan bolj infantilizirani.

Hočete reči, da smo v imenu bavbava v ustavo zapisali fiskalno pravilo?

Da. To je sramota. Tako se ne dela. Ni spodobno. Fiskalno pravilo ne sodi v ustavo, in tudi če bi, ustave ne spreminjate pod pritiski od zunaj. Podpis kapitulacije ne sodi v ustavo.

Problem odnosa med ljudstvom in demokracijo se je nedavno pokazal v Egiptu, kjer je ljudstvo s pomočjo vojske odstavilo demokratično izvoljenega predsednika ...

Zame je to zelo zanimiv dogodek. Mogoče eden tistih, ki nakazujejo in hkrati utelešajo spremembe, ki se dogajajo. V Egiptu je ljudstvo nastopilo proti demokraciji. S tem je demokracija prišla do točke, na kateri se njen imaginarij sesuje, implodira. S preprostim demokratičnim jezikom smo vse manj sposobni razložiti dogodke, kakršnim smo bili priča v Egiptu.

Ko se je v Egiptu zgodil vojaški puč, je velik del svetovnega tiska pisal, da je to udarec za demokracijo. Mene to ni prepričalo: demokracija je bila potolčena že prej – in to ne v Egiptu. Če ne bi bila, v Egiptu ne bi bilo mogoče na tak način odstraniti demokratično izvoljenega predsednika. Demokracija je pretrpela uničujoče udarce predvsem na zahodu, in to zlasti z neodgovorno uporabo vojaške moči v zadnjih desetih letih in z neodgovorno uporabo finančne in politične oblasti, katere posledice so zadnjih pet let vsem na očeh. Demokracija danes ni več tisti ideal, za katerega ste lahko še pred petimi leti zatrjevali, da pomeni rešitev krize, nekaj pozitivnega itn. Kriza, v kateri smo, je demokratična. Demokracija vse bolj izgublja legitimnost. Tisti, ki so najbolj zaslužni za to, da je izgubila verodostojnost, pa zdaj najglasneje objokujejo njeno izgubljanje.

Nekoč ste dejali, da je to, kako se prehranjuješ, politično vprašanje. Pomemben del trgovinskih pogajanj med ZDA in EU bo problematika GSO ...

Menim, da je eden glavnih interesov, ki jih ZDA uveljavljajo v trgovinskih pogajanjih z EU, odprtje evropskega trga za njihovo kmetijstvo, se pravi za GSO. Uspešen zaključek teh pogajanj bo sesul velik del evropske zakonodaje, ne le tistih zakonov, ki neposredno regulirajo proizvodnjo hrane in prehrambno varnost. Analize kažejo, da bodo eden večjih dobičkarjev v tej zgodbi odvetniške firme, ki bodo spodbijale kakršnekoli zakonske omejitve za svobodno trženje GSO. Ta vdor GSO v Evropo je hujši od kuge in kolere, tega me je strah bolj od vojne. Med daljšimi vojnami je bila stoletna, tudi tridesetletna velja za dolgo vojno, tole pa bo trajalo dlje in posledic ne bo mogoče nikdar v celoti odpraviti, tudi če bi nas kdaj srečala pamet.

V razpravah o gensko spremenjeni hrani pogosto slišimo, da morebiti škodi zdravju. Ampak po mojem zdravstveni vidik ni ključen. Dovolj mizantropičen sem, da se mi škoda, ki jo ljudje prizadejajo sami sebi, tudi propad človeštva, če hočete, ne zdi najhujše, kar lahko doleti ta planet. Tudi dovolj liberalen sem, da ljudem ne bom oporekal svobode, da se uničijo, če hočejo. Problem zame je kolateralna škoda – vse drugo, kar uničijo, ko uničujejo sami sebe. Svoboda trgovanja z GSO, ki predpostavlja svobodo proizvodnje GSO, nujno pelje v uničenje ekološkega sistema. Gre za invazivne organizme, ki kolonizirajo in izpodrinejo genetsko nespremenjene vrste, gre za monokulture, ki se jih vzdržuje z intenzivno rabo herbicidov, pesticidov in umetnih gnojil, ki ne dopuščajo biološke različnosti, uničujejo vodo, tla in kar na njih raste in gre. Ustvarjamo zeleno puščavo.

Kar se tiče človeške družbe, GSO prinašajo tendenčno popolno podreditev verig pridelovanja in potrošnje hrane peščici korporacij, ki imajo patente za GSO. Kot je znano, se gensko spremenjene rastline ne reproducirajo, semena je treba kupovati vsako leto sproti – pod pogoji, ki jih postavi lastnik patenta. Obenem lastniki patentov nad GSO s tožbami proti pridelovalcem konvencionalnih organizmov izpodrivajo konkurenco in eliminirajo od njih neodvisne vire semen. GSO so najhujša grožnja naši neodvisnosti, ki si jo je mogoče zamisliti, neodvisnosti tako nacije kot vseh posameznikov, ki ji pripadajo. Če bomo jedli in kaj bomo jedli, bo odvisno od človekoljubnih korporacij, kakršna je Monsanto. Prav te dni je ameriški kongres po izrednem postopku sprejel zakon, ki Monsanto in druge biotehnološke korporacije ščiti pred morebitnimi tožbami, tako imenovani Monsanto Protection Act. Že v samih ZDA so te družbe nad zakonom!

Kako gledate na krizo v Sloveniji?

S pomočjo Frančka Drenovca in Adama Smitha. Smitha si lastijo liberalci. Ampak veste, kaj je bil vogelni kamen Smithovega liberalizma? Zahteva, da je treba delavca dobro plačati za njegovo delo: liberal reward of labour. Ta liberalizem je mrtev. V Sloveniji še posebej, kot boste dobro razumeli, če boste brali Drenovca. Medtem ko se cena dela v EU zdaj že dviguje, pri nas strmo pada. Smo evropski rekorderji. In naše elite še vedno govorijo o tem, da je treba »reformirati trg dela« – saj veste, kaj to pomeni – in ceno dela še zbiti. Tako, blebetajo, bomo postali bolj konkurenčni. Veste, v čem je Smith videl rezervo za dvig konkurenčnosti? V zmanjšanju profitov tistih, ki so produkte delavčega dela prodajali. Drugi vogelni kamen njegovega liberalizma, ki je dopolnjeval liberalno poplačilo za delo, je bil »nizka profitna stopnja«. Drenovec prepričljivo argumentira, da so problem nizke konkurenčnosti slovenskega gospodarstva ne previsoke delavske plače ali premajhna fleksibilnost trga dela, marveč nesposobne in preplačane elite. Te so nekonkurenčne. Tu bi bilo treba vzeti.

Ampak kako to narediti?

Najprej je treba pokazati, kje je problem. Potem pa bo prej ali slej treba ustvariti dovolj močan pritisk, mobilizirati dovoljšno silo, da se kaj premakne. Elite same ne bodo rešile ničesar. Bolj kot bodo reševale krizo, bolj jo bodo širile in poglabljale. Kar se v Sloveniji trenutno dogaja, je ustvarjanje nerazvitosti. Slovenija je vedno bolj nerazvita, vedno manj je v položaju, ko lahko odloča o svoji usodi. Izgubljamo politično samostojnost in vse bolj postajamo ekonomsko nerazviti. Kulturno smo vse manjši, od predsedniške palače navzdol se širita strupeni antiintelektualizem ter razumski in moralni vakuum. Na dnu je mešanica resignacije in demoralizacije ter jeze in vse večjega sovraštva do nesposobne politične elite.

Zadnja elita, ki je bila sposobna kaj narediti, je bila komunistična. Doslej smo živeli in zdaj životarimo na račun modernizacije, ki jo je zastavila in izpeljala komunistična elita. Berite Drenovca. Nobena od elit, ki so nastopile po osamosvojitvi, ni bila sposobna razviti strategije ekonomskega in družbenega razvoja Slovenije. Še poskusile niso. O velikih imenih teh elit beremo zdaj vse bolj v črni kroniki. Razvoj, ki so nam ga prinesle, je bil vse preveč razvoj kriminala. Če naj se res izkopljemo iz krize, bi bilo treba to državo najprej dekriminalizirati.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se

Komentarji

Prikaži: starejši prej
15 komentarjev
Jonatan3

Ne, Mastnak, jaz hočem Slovenijo v Evropi.

24. oktober 2013, ob 22:09:45
Karabin 1900

G. Mastnak, kaj pa takole:

Slovenija izstopi iz EURO monetranega območja in uvede lastno valuto. Izhodna vrednost kapitalskega vložka v ECB se nemudoma pretvori v rezerve v plemenitih kovinah, od katerih 80% vrednosti predstavlja srebro, 10% baker ostalo pa druge trajne dobrine, ki se kopičijo preko naravnih virov za prihodnost (kot je lahko npr. aluminij iz Taluma in pitna voda). Nova valuta se osnuje na podlagi rezerv in se iz Banke Slovenije generira po naslednjem ključu;

Vsaka enota valute se izda po srebrnem standardu (na primer da je vrednost ene enote 1g srebra, srebro se lahko uporablja kot veljavno plačilno sredstvo, kar bi v tem trenutku lahko skoraj direktno nadomestilo € po volumnu, če bi nam to veliki bankirji ECB-ja pustili naredit). Enota se deli na 100 manjših delov, stotinov. Uvede se sistem papirnega denarja, ki se prične z eno enoto, volumen papirnega denarja pa je enak 1/8 vrednosti srebra in bakra, ki ga drži centralna banka. Kovanci za 0,01-0,50 enote so bakreniki ki tehtajo enako kot sorazmerna vrednost bakra v primerjavi s strebrom in srebrniki, ki se izdajo v vrednosti 1 enot-e in naprej in tehtajo 1g čistega srebra (99,9%)/enoto. Baker in srebro za izdane bakrenike in srebrnike se upoštevata k skupni vrednosti monetarnega volumna t.j. ustrezata rezervnim zahtevam - oz. se lahko izda direktno iz rezervnih kovin.

Vrednost število enot denarja v teži 9/8 srebra, bakra in ostalih surovin se izda v elektronski obliki, torej za vsak gram srebra ena enota. S potrebo po povečanju količine denarja v obtoku se mora povečati količina rezerv v BS, kar efektivno izniči možnost za inflacijo vrednosti denarja.

Banka Slovenije je v 100% lasti države, zato se proračunski oz. javno-finančni krediti financirajo po 0% obrestni meri, saj so kriti z vrednostjo srebra v rezervah banke in tako niso podvrženi inflaciji. Z lastnim kreditom se financira takojšnje kritje vseh odprtih javnofinančnih dolgov (t.j. vsi dolgovi se prenesejo na BS).

BS privatnim bankam izda posojilo, ki se obrestuje z enostavnim obrestnim računom (torej vse obresti so izražene kot EOM na glavnico, obresti same niso predmet obrestovanja), ki znaša 1-2% letno (SLO2M = SLovenska Obrestna Mera ), oz primerno, da se iz obresti lahko pokrije strošek vzdrževanja valute, tiskanja denarja, vodenja BS itn, eventuelni presežek se uporabi za povečanje rezerv.

Banke kreditirajo populacijo in podjetja z enostavnim obrestnim računom, ki bo omogočil njihovo nadaljnje poslovanje in nekaj dobička. Dobiček deleža privatnih in bank v državni lasti se neobdavčeno prelije v povečanje volumna srebrnih rezerv. Za kredite privatnih družb so poroki lastniki, kateri z lastnim premoženjem dokazujejo kreditno sposobnost podjetja, višina kredita, katerega podjetje lahko dobi je potem enako višini kreditov, ki bi ga lahko vzeli skupaj vsi lastniki. Z nizkimi bančnimi obrestmi na varčevanje se omogoči večja fluidnost denarja samega,

UKINE IN PREPOVE se finančno trgovanje. Delniške družbe se prestrukturirajo privatne ustanove oz. d.o.o.-je, kjer se lastniški deleži po vrednosti delnic na dan ukinitve spremenijo v lastniške deleže v privatni družbi. Monetizirajo se vsi investicijski skladi in njihovo poslovanje se zaključi. Slovenske banke od tega dne opravljajo osnovno funkcijo distribucije, varčevanja, kreditiranja in ostalih dejavnosti povezanih z bančništvom in ne sodelujejo v svetovnem finančnem aparatu.

Financiranje v in iz tujine; je omogočeno po veljavni slovenski zakonodaji - torej lahko tuja banka deluje v Sloveniji vendar mora njena podružnica sprejeti naš sistem. Slovenski državljani lahko opravljajo finančne investicije v tujini prek tujih bank ali prek lastnih investicij, regulacija finančnega trgovanja oz. vseh denarnih tokov ki nosijo tveganja se enači z regulacijo iger na srečo in se v primeru dobička tudi tako obdavči.


Poleg teh načel bo moral »novi gospodar« urediti tudi zmanjšanje dela prostih dni.

Dela prosti dnevi v Republiki Sloveniji po novem

– 31. december in 1. januar, novo leto
– velikonočna nedelja in ponedeljek, velika noč
– 1. maj, praznik dela
– 25. junij, dan državnosti in dan upora proti okupatorju
– 1. november, dan spomina na mrtve
– 25. december, božič.
- 26. december, dan samostojnosti in enotnosti.

Šolske počitnice so od 25. 6. do 1.9 tekočega leta, zimske pa od 23.12. tekočega leta do 7.1. v naslednjem letu. V šolskem letu je še največ pet (5) ekskurzij in (2) športna dneva na šolsko leto.

Ostali prazniki, ki niso dela prosti dnevi v Republiki Sloveniji pa so po novem:

– 8. februar, Prešernov dan, slovenski kulturni praznik
– 27. april, dan upora proti okupatorju
– 8. junij, dan Primoža Trubarja
– 17. avgust, združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom
– 15. avgust, Marijino vnebovzetje
– 15. september, vrnitev Primorske k matični domovini
– 31. oktober, dan reformacije
– 23. november, dan Rudolfa Maistra


Ker pa o gospodarstvu ni bilo rečeno nič, pomeni, da se gospodarstvo ne sme naslanjati na državo, na subvencije, na navidezne proizvode. Samo moramo začeti proizvodnjo lastnih blagovnih znamk na področjih, ki jih obvladamo. Recimo, začasno se mora uvesti prepoved izvoza VSE hlodovine in lesnih polizdelkov, izvaža se le gotove lesne proizvode. Tekstilna industrija kaže, da že začenja »plavati« v Pomurju, banke naj s krediti podprejo čimprejšnjo vrnitev na nekdanje trge. Isto velja za čevljarsko industrijo, kakor tudi za kovinsko predelovalno industrijo. Če nikjer drugje, naj država prekanalizira denar iz točk 3 in 4. predvsem in najbolj nujno pa je Slovenijo narediti samozadostno s hrano. Vsekakor gojimo premalo pšenice, ajde in sladkorne pese (oživitev »fabrike« v Ormožu), na lokacijah svinjskih farm zgraditi vzporedne bioplinarne, slovensko sadje naj bo vzor v Evropi, kmetu pomagati pri zaščiti pridelkov pred točo in sušo. Seveda bo tu lahko zaživelo gradbeništvo nizkih gradenj in proizvodnja fizičnih zaščit za kmetijske površine (inovatorji, na juriš). Ko bomo samozadostni s hrano, ko bomo imeli zaposleno večino Slovencev, bo dobro za vse. Storitvena dejavnost pa je bila v Sloveniji vedno dobra, zdaj bo morala biti pa še boljša, vrhunska in seveda profesionalna (brez študentskih natakaric, ki ne vejo kaj je grog)

13. oktober 2013, ob 13:56:03
Karabin 1900

1. Uinitev trajnega mandata sodnikom in lustracija v sodniški službi
2. Revizija lastninjenja in bančništva
3. Ukinitev dodatnega zavarovanja preko d.d. zavarovalnic in prenos tega na ZZZS
4. Javno zdravstvo je javno, nihče iz javnega zdravstva ne more delati tudi v privatni ordinaciji
5. Obvezna srednja šola in plačljiva univerza
6. Ukiniti sindikate v VSEM javnem sektorju in zmanjšat število uslužbencev na 12.000. (dvanajst tisoč)
7. Ukinejo se bonitete za VSE državne uslužbence, ki so na izvoljenem položaju
8. Ukiniti VSE občine in uvesti dve regiji in glavno mesto.
9. Verske sekte so podložne davčni zakonodaji kot pravne osebe, brez sofinanciranja s strani države
10. Stranke svoje delovanje plačajo same, država in podjetja v državni lasti, jih ne smejo »sponzorirati«.

13. oktober 2013, ob 13:53:28
peter-klepec

Nekaj je simptomaticno: clanki v medijih se v slovenscini bistveni razlikujejo po vsebini kot v vecini drugih jezikov (nemscini, anglescini, francoscini, nisem gledal armenscine ipd.). Ako so Slovenci res tako drugacni ljudje z drugacnimi potrebami, mozgani in logiko?

13. oktober 2013, ob 12:55:51
Blaz Babic

Škoda, da ni tudi on l. 1999 in 2000 prevajal knjižice Temeljna kritična dejstva o Evropski uniji:

http://dl.dropbox.com/u/15429636/TKDEU_druga_izdaja_skenirano.pdf

Ampak se je držal varno ob strani, tako kot se je večina "naših največjih intelektualcev".

09. oktober 2013, ob 00:13:02
sofia

" Dovolj mizantropičen sem, da se mi škoda, ki jo ljudje prizadejajo sami sebi, tudi propad človeštva, če hočete, ne zdi najhujše, kar lahko doleti ta planet. "

Ne vem, če je Hitler kdaj izjavil kaj tako ljudomrznega.
Seveda pa Mastnak s takimi izjavami ne nič posebnega. Z njimi se preprosto uvršča v današnjo "intelektualno elito"
http://waronhumans.com/

08. oktober 2013, ob 11:11:56
sofia

Slovenska vlada je postmodernistična ...
http://www.youtube.com/watch?v=yTSKU0FgZts

08. oktober 2013, ob 09:38:25
sofia

"Zadnja elita, ki je bila sposobna kaj narediti, je bila komunistična."
Ja, seveda.

Sicer pa celoten članek dokazuje resničnost naslednje Mastnakove trditve:
"Levica je doživela intelektualni kolaps, katerega začetki verjetno segajo že v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, in od njega si še ni opomogla."

Levica je brez temeljev. Marx na smetišču zgodovine, Tito in Kardelj spoznana za zločinca, Žižka ne mogoče jemati resno ...
KOGA naj citirajo levaki?
Pa menda ne Hobbesa?

07. oktober 2013, ob 22:58:20
starkolesar

Mastnak pac misli tako, jaz pa lahko prav tako odlocno trdim, da pac ne bi bilo pametno, ce bi Slovenija kot prva zapustila EU. pravzaprav je zanimivo, da tako misli clovek, ki je nasprotoval slovenski odcepitvi. vsekakor pa bi se uresnicilo precej tistega, na kar nekoliko satiricno opaza Duce.

07. oktober 2013, ob 22:57:13
akocjan

Zivka, ce je delo agitprop evroskeptikov, taksnih ali drugacnih, sem pa jaz papez Benedikt. Kvecjemu nasprotno in en intervju s popolnoma utemeljenimi razlogi, zakaj EU ni tisto, kar si mnogi predstavljate, da je, pa bi ga ze oskrunili s soocanjem mnenj in nasprotnimi mnenji. Propaganda za EU je v Delu na dnevni bazi.

07. oktober 2013, ob 18:35:08
akocjan

Mirko!..Ste vi sploh razumeli, o cem je govor v intervjuju. Mislim, da ne zadovoljivo. Preberite se enkrat, pocasi. Saj bo slo...

07. oktober 2013, ob 18:32:44
zmajček49

Problem je v tem, ker se je neoliberalizmu ali kraji ljudem pustilo predaleč. To je po vsem svetu in nasprotniki so avtomatično teroristi. Vse sozialdemokratske stranke na svetu so pokleknile iz osebnih privilegijev ali tako imenovanega egoizma, mogoče tudi „neoegoizma“. In po vsej verjetnosti se bo še naprej piskalo in vzklikalo parole takšne ali drugačne. Včeraj je bil zanimiv dokumentarni film o marcu 1945 v Nemčiji. Koliko ljudi je bilo še zaslepljenih. Danes živimo v tehnološkem svetu, politični filozofi nam pa pripovedujejo pravljice izpred našega štetja oziroma izpred antike.. Slovenci smo čuden narod, mi ne znamo držati skupaj za dobro cele Slovenije. Do cilja pelje veliko poti, samo nobena stranka do danes tega dejansko še ni prikazala. In brez zamere, prosim.

07. oktober 2013, ob 13:20:54
mirko1

Vedel sem, da bo levica prej kot slej za svoj obstoj na oblasti pripravljena žrtvovat tudi članstvo v EU.
Rajši kot, da bi se notranje spravili v red sami sebe, nalili čistega vina vsem tistim ljudem, ki živijo na račun dela drugih ljudi, postali z svojim delom konkurenčni na svetovnem trgu, bomo z vikom in krikom na ulici zamenjali sistem-pravila igre, ki jih določa EU.
Ko so ogroženi privilegiji elite, je vedno nevarno, da se poskuša spremenit pravila igre. Očitno je, da se v tej državi dogaja med vsemi ostalimi perepetijami tudi medgeneracijski spor. Stara generacija se noče odpovedat svojim ekonomskim pravicam-upravičeno, ker so na minimumu preživetja, vsaj velike večine. Mlada generacija je pa pri svojem življenskem napredovanju pri skoraj dveh tretinah v kolapsu- stagnirajo ali celo nadzadujejo, materijalno in psihično.

07. oktober 2013, ob 11:39:11
duče

Jasno, da lahko...
tudi iz evrskega območja.
Ponovno natiskamo tolarje, takoj nato izvedemo 50% devalvacijo - najmanj, za uvoz določimo kvote, določimo dneve par-nepar, plače zmanjšamo za 50% in uvedemo demokratični socializem pod vodtvom ZKS. Kadrov je dovolj, navajeni so na brezdelje.

07. oktober 2013, ob 09:43:40
živka

Tomaž Mastnak: Legitimno in smiselno je razmisliti o izstopu iz EU

Mastnak ima pravico tako razmišljati, vendar bi bilo smiselno, da bi njegovo mnenje soočili z nasprotnim mnenjem n. pr. mnenjem dr.Mateja Avblja in ostalih, ki so izdali zbornik Evropska Slovenija. En gostujoči prispevek pristaša "za evropsko Slovenijo pomeni ENKRAT = NOBENKRAT!
P.S. Profesionalen časopis skrbi za uravnoteženost in ne agitprop!

07. oktober 2013, ob 09:15:08
15 komentarjev
Stran: <|1|>
Prikaži: starejši prej