Vladimir Polič in sinova: Nimamo milijonov po bankah, s katerimi bi se šopirili

Vladimir Polič bi lahko na Tajskem, na jahti ali v portoroškem dvorcu užival sadove svojega dela in zgolj od daleč nadziral delo podjetij, a je skupaj s sinovoma še vedno deloholično naravnan. Razmišljajo o razmerah v družbi, imajo številne poslovne ideje. Pred nedavnim so se v navezi s češkim proizvajalcem brezalkoholnih pijač podali v boj za nakup Radenske.

Kako se je začel boj vaše skupine P & P za Radensko?

Vladimir: Začelo se je pred skoraj petimi leti. Na Tajskem nismo imeli dobre vode, ni bila pravega okusa. Sklenili smo uvoziti kontejner radenske. Rekli smo: če nam je ne uspe prodati, jo bomo počasi že spili. Saj je samo 15 tisoč steklenic.

Pa vam je ni bilo treba spiti?

Precej se je vleklo, da smo vse prodali, ampak smo kmalu uvideli, da smo na pravi poti. Ena od težav je bil enoletni rok trajanja na plastenkah. Že prevoz do Tajske namreč traja približno dva meseca. Samo od Radencev do Kopra po železnici 14 dni.

Peter: Dražji je prevoz od Radencev do Kopra kot potem iz Kopra do Bangkoka.

Vladimir: Kdo ve, kje vse se zatikajo kontejnerji. Tajci pa so občutljivi na roke. Ko je radenska prišla na police, je imela samo še devet mesecev trajanja. Glede na to, da ga imajo konkurenčne vode po dve do tri leta, smo po pregovarjanju le prepričali Radensko, da so določili 18-mesečni rok. Ko se je začel naš posel na Tajskem razvijati, smo še pred objavo razpisa za prodajo Radenske razmišljali, kako bi lastniško prišli zraven. Naš cilj je bil, da bi imeli kakšno besedo v poslovnih odnosih.

Koliko stane pripeljati kontejner radenske na Tajsko?

Od sedem do deset tisoč evrov, odvisno od velikosti steklenic. Kupujemo kombinacijo različnih steklenic, omejitev pa je 25 ton na zabojnik.

Koliko je tam prodate?

Še vedno manjše količine. Začeli smo s kontejnerjem na leto, zdaj jih prodamo šest. Povpraševanje počasi narašča, zaslužki niso ravno veliki. Dosti je treba vlagati v marketing in promocijo. Potencial je, toda radenska je tam neznana. Zdaj je sicer na Phuketu povsod – v hotelih in restavracijah, v Bangkoku v vseh večjih trgovskih verigah. Nekaj je prodajo še v Chang Maiju. Celo v nekem zelo popularnem tajskem filmu je našo (prazno) steklenico povsem naključno glavni igralec zavrtel na mizi, da je pokazala smer.

Kako je prišlo do tega, da ste za nakup oddali skupno ponudbo s češko družbo Kofola?

Za ponudbo Čehov smo izvedeli iz časopisov. Potem smo se na prehranskem sejmu v Singapurju, največjem v Aziji, po naključju srečali s šefom prodaje pri Kofoli. Nekaj časa smo se tipali in ugotovili, da imamo podobne poglede. Dogovorili smo se, da naj oni, ki so v tem poslu bolj doma, prevzamejo pobudo. Sklenili smo, da prevzamejo 60-odstotni delež, mi pa 40-odstotnega.

Koliko ste ponudili za nakup?

Tega ne smemo povedati, ker smo s Pivovarno Laško podpisali pogodbo o nerazkrivanju.

Pred časom se je omenjalo, da vas zanima vstop v še eno slovensko družbo, ne pa tudi, v katero. Jo lahko izdate?

Peter: Ne še. Zanimata pa nas dve družbi – slovenska in italijanska. Slovenija je premajhen zaboj jabolk, da bi v njem karkoli prehitro rekel.

Pa se po kanalih vseeno ne razve?

Vladimir: Kaže, da ne.

Peter: Da se ni razvedelo, da smo potencialni kupci za Radensko, je bila v tem poslu najboljša možnost. Vprašanje je, ali bi se sicer sploh lahko na opisani način srečali s konkurenti. Točno bi vedeli, kdo smo, in med nami bi že na začetku prevladalo nezaupanje.

Kako gledate na razprodajo slovenskih blagovnih znamk, prodajo večjih slovenskih družb, nazadnje Mercatorja tujcem?

Peter: Za Mercator bi lahko dosti več iztržili kako leto nazaj. Da pa smo se mi z nekom združili pri nakupu slovenske blagovne znamke, je lahko dobra iztočnica za vse prihodnje posle prodaje podjetij. Zakaj se ne bi našel slovenski partner in se povezal s tujim?

Za Radensko, ki je tradicionalno tako povezana s Slovenijo, bi se nam spet tožilo, kot se nam je za marsičem. Skoraj nepojmljivo bi bilo, da bi Radenska, ki je 140 let slovenska, naenkrat postala tuja. Če bi bil lastnik še tako dober, ne bi bilo prav. V našem primeru je do sodelovanja s tujci prišlo spontano. S Čehi smo ugotovili, da je taka oblika ponudbe najboljša.

Se vam zdi zgrešeno, da prihaja Agrokor v Mercator?

Vladimir: Olajševalna okoliščina je, da Hrvati niso toliko tujci, saj smo dolgo živeli skupaj. To je vseeno malo bolje, kot če bi družbo prevzeli Kitajci. Bi bilo pa precej bolje, če bi ostalo več Slovenije zraven.

Uspešni slovenski podjetniki se selijo na tuje, vi pa ostajate. Ste taki patrioti?

Tudi mi zelo razmišljamo v tej smeri, celo precej (smeh). Vsakič ko prižgeš TV ali odpreš časopis, pomisliš, da bi bil s podjetjem najraje kje drugje, v Sloveniji bi pa živel. Slovenija je krasna, a ima nestabilno poslovno okolje. Tako se ne da delati.

Vladimir, veliko razmišljate tudi o odnosih v družbi. Kaj bi bilo treba narediti, da bi bilo drugače?

Polovica Slovenije je sprta z drugo polovico. Zgodovino bi bilo treba za nekaj časa odločno in jasno umakniti. Ne bi smeli izgubljali toliko časa za stare zamere. Ljudje naj začnejo misliti na sedanjost in prihodnost.

Druga naloga pa bi bila uravnoteženje porabe z ustvarjenim. Zastaviti bi morali preživetveno sorazmerje. Če delavci izgubljajo službe v gospodarstvu, bi jih morali tudi tam, kjer ne ustvarjajo dodane vrednosti. Če bi prišel podjetnik po gradbeno dovoljenje, bi se moral uradnik na upravni enoti zamisliti, ali ne bo tudi sam izgubil službe, če mu bo preprečeval uresničitev posla. Tako bi morali doseči, da bi postali tudi v administraciji in politiki učinkoviti in soodgovorni za poslovni uspeh podjetij.

Tretja naloga bi bilo radikalno zmanjšanje brezposelnosti. Morali bi ustanoviti nekakšno agencijo za javna dela, kjer bi vsi brezposelni, če bi želeli dobiti državno nadomestilo za brezposelnost, morali sprejeti ponujeno delo. Kdor ne bi hotel sodelovati pri javnih delih, ne bi bil deležen državne pomoči. Tako bi se zdaj visoka brezposelnost občutno skrčila.

Nekatera vaša podjetja so dobila nekaj denarja od države za tehnološki razvoj. Ste zadovoljni s tako podporo?

Peter: Ko vidiš, kaj vse to potegne za seboj, se zamisliš, ali je bilo pametno. Imeli smo veliko dodatnega administrativnega dela. Dobili smo nekaj čez milijon evrov za razvoj naprave za merjenje gledanosti z umetno inteligenco, ki bi prepoznala gledalca. Če podjetju to ne pomeni eksistencialne rešitve, bi po izkušnjah rekel, naj tega denarja niti ne jemlje, ker je preveč stvari povezanih s tem. Lepo je dobiti milijon. Ni pa enostavno, da ti Evropa da nekaj denarja.

Do kdaj bo znano, ali vam je posel z Radensko uspel?

Prihodnji teden bi že moralo biti kaj odločeno. Vsaj to, ali smo še v igri.

So telemetrični aparati še vedno glavnina vašega posla? Koliko zaslužka prinašajo?

Telemetrija postaja še pomembnejši posel, ker začenjamo proizvajati nove generacije aparatov za ZDA in Kanado. To je torej naš glavni posel, s katerim dosegamo kakih 60 odstotkov prihodkov v skupini, odvisno od gibanja naročil.

Razvijate novo blagovno znamko – istrske produkte?

To je blagovna znamka Flavors z geslom Natural organic products from the heart of Europe. Začelo se je s prodajo radenske na Tajskem in v Združenih arabskih emiratih. Na singapurski sejem Food and Hotel Asia smo poleg radenske peljali še oljčno olje, vino nekaterih ekoloških vinarjev, radgonsko penino, piransko sol, Delamarisove pločevinke in tartufe. Bili smo tudi edini predstavnik Slovenije na največjem azijskem sejmu te vrste, kjer je predstavljalo svoje dobrote več kot sto držav. Vse to financiramo sami, ker verjamemo v kvaliteto slovenskih proizvodov. Za ogromno ljudi je ta posel nepredstavljiv. Traja, preden prebiješ slovensko zavist in miselnost, da naši vinarji ravno nimajo toliko vina, kolikor bi ga kdo lahko naročil.

Kaj pa elektronika? Je razvoj obstal?

V enem od podjetij se s partnerjem ukvarjamo z razvojem: števci za vodo, ki pošiljajo stanje porabe, pa elektronsko odpiranje in zapiranje ventilov, stroji za ohlajanje piva. Razvoja telemetrije nimamo več, ker se nam trenutno ne zdi možen. Pripravljamo pa nov projekt, pri katerem bomo poskušali tehnološko znanje prenesti v kmetijstvo.

Kaj vam pomeni podjetje na Tajskem? Kaj počne in kako od tam osvajate azijski trg?

Vladimir: Ko smo zgradili poslovno stavbo v Luciji, smo ugotovili, da so tukajšnje zmogljivosti zadostne. Poleg tega je prišla še svetovna kriza, naročila so se ustavila. Prvotne načrte o proizvodnji elektronike na Tajskem smo opustili in se z desetimi zaposlenimi preusmerili na distribucijo radenske in istrskih proizvodov.

Koliko je tam delovna sila cenejša od naše?

Naši tamkajšnji delavci imajo približno 700 evrov neto plače. Pri tem pobere država pet odstotkov dajatev: 2,5 odstotka prispeva delodajalec, 2,5 odstotka delavec. To je vse. Kot delodajalci, vajeni slovenskih razmer, smo rekli, da plačamo vseh pet odstotkov. V tem pogledu je delovna sila cenejša, čeprav niso plačani bistveno manj kot pri nas. Pri nas pa moraš dati eno plačo delavcu in eno državi.

Koliko imate zaposlenih v Sloveniji?

Peter: V vseh povezanih podjetjih približno 125.

Očitali so vam odpiranje družb v davčnih oazah. Kako bi vi zajezili odtok denarja tja?

Vladimir: Če smo hoteli poslovati na Tajskem, smo morali ustanoviti podjetja na Britanskih Deviških otokih. Te družbe niso imele niti svojih bančnih računov. Odprli smo jih, da smo lahko prišli do tajskih zemljišč. Smo pa velikokrat razmišljali, zakaj toliko poslovnežev sili na Ciper in v Liechtenstein. Bolj smo razmišljali, bolj se nam je zdelo nesmiselno. Če imaš svoje podjetje, je brez smisla pošiljati denar na Ciper in ga skrivati pred samim seboj. V oazah skrivaš denar, če ni tvoj.

Gre za skrivanje pred državo, visokimi davki.

Kdor posluje z gotovino, brez računov, morda lahko to počne. Ampak bi vseeno lahko šli v Avstrijo, kjer menda položiš denar na račun, imaš šifro in je vse tajno. Firma v davčni oazi pomeni stroške. Moraš imeti skrbnika, ki mu plačuješ storitve. Mi tega ne počnemo, saj bi kradli sami sebi. Saj nismo nori.

Vaš uspeh je povezan z Američani. Prodali ste jim delež v Kanalu A, kasneje razvoj telemetrije ...

Nikoli nisem pomislil, da so bili večkrat Američani z nami v igri. To je bilo naključje. Ameriški poslovneži, takrat novopečeni lastniki Pop TV, so prišli na Kanal A, da bi naredili mrežo. Pogovarjali smo se in pogovarjali. In ni bilo nič, ker najprej nisem privolil v popolno kontrolo. Ustanovili so Pop TV in ga zasuli z milijoni, mi smo pa životarili. Potem smo bili prisiljeni prodati in bili so prav nesramni s svojim zniževanjem ponudbe. Na koncu nas je rešil SBS [Scandinavian Broadcasting System], sicer prav tako v ameriški lasti, ki nam je v najtežjem trenutku ponudil roko in tri milijone evrov. To je bilo naključje, ki se zgodi enkrat v življenju. Kasneje, ko smo bili dovolj neodvisni in konkurenčni, smo istim lastnikom Pop TV prodali naš Kanal A po precej višji ceni. Tudi ta prodaja je prišla v pravem trenutku, saj smo takrat začeli s prodajo telemetrije in so nam že očitali navzkrižje interesov.

Ste imeli pri razvoju telemetričnih naprav morebiti moralne dileme, da je to produkt, s katerim se nadzoruje ravnanje ljudi? Nekakšen veliki brat?

Nisem imel zadržkov, čeprav se zavedam, da naša tehnologija omogoča, da se ve za obnašanje milijonov ljudi. Ampak to je edini način, da se ugotovi, kateri program je najbolj gledan. Vse je pogojeno z oglaševanjem.

Kako daleč ste z načrti v Seči, kjer ste kupili prostore nekdanje Drogine tovarne Začimba? Ali ni že čas, da zastavite projekte?

Peter: Na to temo nas je z obiskom prvič počastil župan naše občine Peter Bossman. Seča je postala spet zanimiva, ker se prodaja Telekom.

In z njim hčerinsko podjetje Soline. Župan se je zavzemal, da se to izvzame iz paketne prodaje, pa ni nič dosegel?

To je smešno, da se mora župan pri telekomunikacijskem operaterju zavzemati, da bo dal ven sol in blato. Kateri Telekom pa bi kupil soline? Zagotovo bodo imeli bodoči kupci glede tega pomisleke. Tudi mi jih imamo, ko kupujemo Radensko. Marsikaj pride zraven. Nas pa deleži v pripadajočih podjetjih ne zanimajo, mi bi radi imeli vodo. Vsak, ki je strateško zainteresiran za Telekom, nima v glavi solin. Niti tega, kaj bo z njimi naredil.

Zanimajo vas?

Na tistem območju je naša stavba nekdanje Droge, tam je Jernejev kanal, ki ga je treba urediti, pa polotok pod Formo vivo do kampa in Marina Portorož. Ko na to območje pogledaš od daleč, ti narava sama vsili nove ideje. Majhna plovila bi morali dati v kanal, kjer je veliko potopljenih čolnov in plovil raznih vplivnežev, ki imajo zasidrana zastonj, zato se tam nič ne zgodi. Tam so terme na prostem in ta naš del, ki kar kliče po kakem hotelu, nekaterih dejavnostih. Glede na to, da je zasedenost portoroških hotelov slaba, se sprašujemo, ali bi zgradili še enega v Seči.

Kaj to pomeni?

Verjetno bomo šli v projekt, a še ni znano, kakšen. Navezati bi ga bilo treba na dinamiko solin, z nekakšno ekološko, zdravstveno noto v zvezi s kanalom, ki ima dostop do morja. Projekta bi se lotili fazno. Dva objekta na našem območju sta spomeniško zaščitena. Pogled na soline ti sicer pove, da spomeniško varstvo nima nikakršnega vpliva, se nam pa kot družini, ki živi in dela v tem prostoru, zdi smiselno, da objekte ohranimo. Gre za bivšo čolnarno in kulturni dom, ki ga je zgradil Mussolini.

Kako mislite, da spomeniško varstvo nima vpliva?

Če pogledaš na soline, vidiš pločevinaste strehe in ti je jasno, da spomeničarji nimajo dosti vpliva. Saj so lepo naredili, je prijetno, ni pa skladno z njihovimi željami. Mi jih vprašamo za mnenje, ne glede na to, da bi lahko delali mimo njih, kot to večinoma počnejo. Včasih so njihova mnenja zelo težko razumljiva, ker so nepraktična. Estetsko pa ni nobenih bistvenih razlik.

Kakorkoli, najprej bi radi opravili rekonstrukcijo nekdanjega kulturnega doma zraven stare čolnarne. Da bomo imeli dva objekta iz istega obdobja z enako estetiko na enem, odmaknjenem mestu.

Šli boste v rekonstrukcijo brez vsebine?

Tako je.

Vladimir: Ideja je, da z majhno investicijo pripravimo vse potrebno za večjo. Da objekt sredi območja, kjer želimo hotel, preselimo.

Kako hitro nameravate projekt uresničiti?

Peter: Ne bomo se ga lotili, dokler ne bo znana usoda solin, in ne pred razpisom take koncesije za kanal, ki bo omogočila njegovo oživitev.

Menda bi bile Soline lahko zanimive za Luko Koper. Klavdij Godnič, prvi mož podjetja Soline, pravi, da jih ni mogoče izvzeti iz prodaje, da so že tako daleč s ponudbami.

Edino, kar 'ni mogoče', je, da je pacienta, ki je že dolgo mrtev, zelo težko oživeti. Vse je mogoče, če je volja. Zakaj bi Luka Koper kupila soline, ne vem.

Vladimir: To je bila Mišičeva ideja.

Peter: Takih, napačnih zgodb imamo ogromno. Letališče Portorož lastniško obvladujejo Luka, CPK, Aerodrom Ljubljana, občina Piran in Istrabenz. Ko gledaš to strukturo, je jasno, da ne more biti najbolj uspešno.

Peter, ste tudi pilot. Kakšen bi moral biti status portoroškega letališča?

Enak, kot ga imajo letališča razvitih evropskih držav. Dostopno bi moralo biti vsem kadarkoli, ne pa po nekem urniku, določenem po tem, koliko denarja ima nekdo, da nekaj ljudi plača. Ni nam treba daljšati steze, da bi bilo letališče rentabilno.

Menda je to ena glavnih težav.

Slovenija je zanimiv zaboj jabolk, med katerimi je že dosti gnilih. Gremo v smer, da bo vse gnilo. Problem je v perspektivi. Večja steza, airlinerji, več turistov, velike parkirne hiše, velika parkirišča za avtobuse. Pa to sploh hočemo?

Ali ni v redu?

Mislim, da ne. Bolj všeč mi je majhno letališče, zasebna letala, urejeni lepi hoteli, igrišče za golf, specialne stvari. Ne smemo graditi letališča samo zato, da bomo ljudi vozili na destinacijo, ki je ni. Moramo ustvariti destinacijo, ki bo pritegnila natanko tiste goste, ki jih hočemo.

In za te je steza dovolj dolga?

Da. Seveda se lahko prikaže tudi kdo večji, ki bo na njej težje pristal. A moramo vsaj nekoga takega dobiti. Sčasoma bomo stezo že lahko podaljšali, ker bo investicija že tako velika, da se bo to splačalo.

Bi enako razmišljali, če bi imeli hotel v Seči?

Hotela ne bi delali za to, da bi prodajali sobo po trideset evrov na noč. Pa nimam nič proti množičnemu, cenovno ugodnemu turizmu, a odločiti se moramo, v katero smer bomo šli.

Torej se bojite podati v turizem, sicer bi se že?

Ne, da se bojimo. Že davno bi se tega lotili, če bi podobno kot mi razmišljali tudi vsi odgovorni v občini in državi. Pri Radenski smo se jasno odločili, da hočemo znamko postaviti nazaj na mesto, ki ga je včasih imela. Iz Portoroža bi lahko naredili enako. V tujini še vedno velja za presežek. Poznajo Bled in Portorož in Ljubljano kot glavno mesto.

Kako poslujete z ladjo Adriatic Star, 36 metrov dolgo megajahto?

Vprašati morate, koliko časa preživi na njej oče, kadar dela.

Vladimir: Nekaj časa smo jo imeli v čarterju, najemali so jo bogati Rusi, Arabci. Potem je prišla kriza in smo jo dali obnovit v puljsko ladjedelnico, kjer je bila dve leti. Lani poleti smo jo pripeljali v domačo marino, zdaj pa na njej sami končujemo dela, povezana z elektroniko. V polnem pogonu bo drugo leto.

Vladimir, veljate za enega najbogatejših Slovencev. Ima bogastvo vas ali vi njega?

Bogastvo ni v tem, koliko imaš na računu. Je v zadovoljnem življenju in naslednikih, ki so pripravljeni nadaljevati delo, ki si ga začrtal. Sicer pa je bogastvo v denarju zelo relativno. Mi ga imamo vloženega v marsikaj. Na računih imamo toliko, da lahko živimo. Nimamo milijonov po bankah, s katerimi bi se šopirili.

Pa vendar, ali lahko ocenite svoje premoženje? Je tolikšno, da se ga da teoretično tudi zapraviti?

Večino premoženja imamo v podjetjih, in seveda se ga da zapraviti, če narediš napačno potezo.

Ne morete povedati, koliko ga je?

Imamo revijo, ki to objavlja. Za naše pojme ima svojstven način ugotavljanja finančnega stanja, s katerim se strinjamo ali ne, vendar nas niti najmanj ne moti.

So z ocenami blizu?

Večinoma ne zadenejo. So zelo daleč, v plus in v minus.

Pri vas?

Kolikor sem razumel, so oceno pri meni začeli s podatkom, koliko sem dobil za prodani delež v Kanalu A. In so računali, da to plemenitim. Pri čemer niso upoštevali, da se ta denar vlaga v nova znanja, nove projekte. Sicer pa pogledaš, koliko ima podjetje zaslužka pred obrestmi, davki, odpisi in amortizacijo (EBIDTA), to pomnožiš z nekim faktorjem od sedem do deset in dobiš neko vrednost. Toda na koncu je to zgolj teoretična vrednost, saj je vprašanje, koliko bi, če bi podjetja res prodajal, zanje dobil na trgu. To ni denar, ki leži v banki. Imaš lahko umetniško sliko, vredno nekaj milijonov, a brez kupca si ne moreš dosti pomagati.

Koliko imajo vaše družbe EBIDTA?

Dva milijona evrov in pol.

Ima uvrstitev na lestvico najpremožnejših za vas neprijetne posledice? Kako je z znano slovensko zavistjo?

Ko je pred leti o nas izšel kakšen pohvalen članek, mu je sledil tudi davčni nadzor. Davkarji so nas obiskali, ko smo bili največji izvoznik v Avstralijo in ob nominaciji za naj podjetniško idejo. Zdaj tega ni več.

Bili ste prijatelj znanega poslovneža Petra Rigla. Ljubljansko tožilstvo je zoper vas napisalo obtožni predlog, očitali so vam poseben primer ponarejanja listin. Kako se je končala ta zgodba?

Zadeva je zastarala. Pritiskal sem prek zvez in poznanstev, ker nisem hotel, da zastara, ampak da se zadeva razčisti, a so zavlačevali.

Za kaj natančno je šlo?

V oporoki, s katero sem razpolagal, je Rigl zapustil premoženje svoji nekdanji partnerici. Veliko je bil v Portorožu, kjer je imel hišo svojih staršev. Nekega dne je prišel razburjen k meni in predlagal, da napišemo oporoko. In smo jo, po vzorcu s spleta. Napisal je, da jo moram v primeru njegove smrti prinesti na zapuščinsko obravnavo, prej pa je ne smem pokazati. Dolgo sem razmišljal, na razpravo sem tudi zamudil, ker se nisem mogel odločiti, ali jo sploh pokazati. A glede na to, da je bila to njegova volja, se mi je zdelo edino pošteno. Potem je njegova hči zagnala vik in krik, da gre za poneverbo. Vključili so se izvedenci, nazadnje pa sta si premoženje nekdanja partnerica in hči razdelili.

Ali se je že rešil zaplet z obveznostjo do londonskega podjetja Mace Ltd., ki vam je blokiralo in zaseglo denar?

Zadevo rešujemo s pravdo. Prihajam iz pravniške družine, moj oče [dr. Svetozar Polič] je bil predsednik sodišča, pa nam nikakor ni jasno, kako se je lahko kaj takega zgodilo ...

Torej imate zveze in stvari lahko zastarajo?

Te zveze so mi vedno bolj škodile, kot koristile. Če sem imel kakšen primer, ko je bil moj oče še živ, so se posebej potrudili, da so ga rešili objektivno. Da ne bi kdo mislil, da so me zaradi očeta drugače obravnavali, tako da sem bil vedno podvržen večji ostrosti. Ob dvomu so raje meni dodelili plačilo. Primer družbe Mace je banalen in zelo podoben primeru kirurga Dolenca. Tu se vidi, kako je naše pravosodje hlapčevsko. Ko dobi neko odločbo tujega sodišča, jo prizna. Angleško podjetje nas je neupravičeno tožilo. Imamo dokumente, da jim ne bi smelo uspeti, a se ni nič upoštevalo. S sodišča smo dobili informacije, da imamo prav, a da morajo zadevo izvršiti. Pobrali so nam 30 tisoč evrov, torej nič proti Dolencu. Pravosodje bi moralo proučiti zadevo, da zaščiti svoje državljane in ugotovi, da je nekaj narobe. V našem primeru bi bilo to zelo enostavno.

Imate med politiki prijatelje in se redno udeležujete volitev?

Peter: Volitev se udeležujemo, takih prijateljev pa nimamo.

Bodo letošnje volitve prinesle večje spremembe v političnem in posledično državno-administrativnem prostoru, gospodarskem življenju?

Vladimir: Imamo iluzijo, da bodo volitve prinesle boljše gospodarsko okolje. Ne pričakujemo veliko. Ali so levi ali desni ali zmešani, vsi se borijo samo zase, država in gospodarstvo sta jim sekundarna skrb. Ljudje, ki jim je uspelo priti v parlament in so postali politiki, to štejejo za velik uspeh in posledično branijo pozicije za vsako ceno. Narediti ne smejo nič takega, kar bi jih ogrozilo, najbolje, da se ohranja status quo, in to počenjajo.

Bi se sami politično angažirali?

Bi, če bi imel dovolj somišljenikov, da bi lahko kaj premaknili, kajti posameznik ne more nič. Preveč je takih, ki se napajajo iz sistema. Vidim, kaj bi bilo treba narediti, da bi zadevo malo spravili iz mrtvega teka. Vendar se iz izjav naših politikov, ko začnejo govoriti o stricih iz ozadja, raznih lobijih, o pritiskih, vidi, da so tudi oni zvezani na različne načine. Verjetno je vsakemu prva skrb za eksistenco. Da so se sploh odločili za predčasne volitve, je bil pogumen korak. A je hkrati nastala nepredvidljiva situacija. Napaka je, da imamo toliko strank. Veliko jih ne bo doseglo praga za vstop v parlament, torej bodo šli ti glasovi v nič, tisti, ki bodo prišli v parlament, pa bodo tako razdrobljeni, da se bodo težko poenotili. Iskali bodo kompromise, da bo za vse dobro, s tem pa ne bo mogoče delati velikih premikov.