Vodeb: »Predsednik ima podobno hecen problem kot nogometni zvezdniki.«

Psihoanalitik Roman Vodeb pravi, da imajo letošnji predsedniški kandidati gromozansko željo po predsedovanju.

pon, 03.09.2012, 06:00

Roman Vodeb

Kako psihoanalitično vidite sami sebe?


Izjemno pozitivno - mama me je imela vse otroštvo zelo rada.


Ali se sami sebi zdite narcistični?


Trudim se, da bi bil malce bolj narcističen, a sem imel preveč normalno otroštvo.


Kako bi se počutili, če bi vas kdo psihoanaliziral, tako kot ste vi predsedniške kandidate?


Odvisno od kvalitete oziroma legitimnosti in konsistentnosti analize; dobremu (psiho)analitiku bi morda spoštljivo aplavdiral, se sprijaznil z legitimno povedanim - no, tudi priokus nelagodja bi verjetno čutil, posebno če bi menil, da je analiza slaba oziroma simptomatska.


Koga boste volili?


Lahko bi to ostala skrivnost, ampak bom odkrit: volil bom Danila Türka.

V preteklih političnih analizah ste nakazali, da je lahko psihoanaliza uporaben miselni koncept, s katerim je mogoče dobro kritično misliti politiko in politike, tudi predsedniške kandidate. Pri klasičnih analitikih doslej psihoanalize nismo zasledili.


Ampak zadnje čase se tudi nekateri drugi politični analitiki spogledujejo s psihoanalizo. Opažam, da vpeljujejo otroštvo v razumevanje politikov; logike analize simptoma se doslej še niso lotili. Nekateri klasični slovenski politični analitiki so res dobri, nekateri pa, ker so politično opredeljeni, obupno slabi. O politikih, ki jih profiliram, bi lahko bistveno več povedal, če bi imel nekatere skriv(a)ne oziroma neuradne informacije o njih. Pri analizi se ne osredotočam na uradne izjave, na uradno držo tega ali onega politika, tokrat predsedniškega kandidata, temveč na neuradne oziroma skrite informacije, ki jih psihoanalitično (pre)berem kot simptome. Pri profiliranju kandidatov mi pomaga poznavanje otroštva, primarne družine in podrobnosti iz neuradne preteklosti. Najbolj bi mi seveda koristile informacije o seksualnih oziroma partnerskih odnosih in o ljubezenskih aferah. Politična analitika je še posebej zagatna tudi zato, ker moramo na drugi strani upoštevati še »norost« volivcev. Ta je predvsem zaradi diktata demokracije tako nepredvidljiva, da je nekatere politične teme oziroma dogodke - v tem primeru predsedniške volitve - nemogoče natančno analizirati ali celo kaj konkretnega napovedati. Javno mnenje lahko v kontekstu napovedovanja političnih zmag pač največ pove.


V letošnji predsedniški kampanji se od desetih kandidatov zdijo resni oziroma najbolj konkurenčni trije, Türk, Pahor in Zver.


Analiziramo sicer lahko vse, vsakega po svoje. Za resne zato štejemo le tri kandidature: Türkovo, Pahorjevo in Zverovo. »Všečnež za vsako ceno«, kot bi lahko rekli Pahorju, ne hodi v zelje samo Türku, ampak tudi Zveru in desnici. Türk je glede na levo politično držo bolj dosleden - levoliberalni intelektualci ga utegnejo prej voliti kot Pahorja. Pahorjeva volilna klientela so privrženci SD in stare ženičke. Vendar s svojo fanatično željo po predsedniškem prestolu marsikoga že živcira. Tako močno, kot si on želi biti predsednik države, si je v preteklih letih želel samo še Janša, le da si je on želel moči in oblasti kot predsednik vlade. Tudi prispodoba z že(l)jno Saharo in vodo bi pri Pahorju vzdržala.

Šternova kandidatura deluje kot vic, ki se mu lahko, kratek čas, smejemo, kandidatura Monike Malešič pa ni smešna, prej grozljiva. Namreč: ženska resno misli?! Klošarke Fani Eršte ne moremo jemati resno, pa tudi »pojočega majorja« in disidentskega duhovnika ne, prav tako ne odpadlih kandidatov.

Navsezadnje tudi Jelinčičeva kandidatura ne bi bila resna. Apriorno jezno kritikarstvo in stihijsko žaljenje pač ne sodita h kultivirani politični dodani vrednosti opozicije - v koaliciji Jelinčič nikoli ni bil. Njegova drža in karizma sicer imata podporo določenega odstotka populacije, tolikšnega, kolikor je v Sloveniji neresnih volivcev - neresnih iz naslova »slabega« ojdipskega očeta. Tu so še neodrasli, nezreli volivci, ki slepo in nekritično nasedajo Jelinčičevi disidentski karizmi. Ta lahko sicer uradno in zavestno reče karkoli, a nič od manifestno izrečenega ne drži. Bistvo in jedro vsake Jelinčičeve misli ali drže, in ne le njegove, je v resnici nezavedno in popolnoma drugačno od uradno izrečenega.

Za mnoge poškodovane športnike pravite, da se nezavedno zatečejo v bolečino oziroma poškodbo, ko zaslutijo poraz.


S poškodbami si ohranijo dostojanstvo Ega in (samo)všečno samopodobo. Jelinčič se je iz predsedniške tekme umaknil s politiki lastno »nezavedno rano«, rekoč, da noče biti del sistema, ki uničuje domovino.


Predsednik države je bolj ali manj častna funkcija. Zakaj kandidati tako hlepijo po njej?


Zdajšnja politična paradigma omogoča, da se na politične prestole zavihtijo ljudje, ki imajo v svojo osebnost zamesenega največ narcizma - in z narcizmom ni šale. Patološki narcizem je nadležna osebnostna motnja, ki »krasi«, bolje rečeno spotika veliko politikov, slovenskih in svetovnih. Brez narcizma »dober« politik danes domala niti ne more funkcionirati. Najbolj grozljivo je, da slovijo kot dobri politiki ravno grandiozni narcisi. Skrbno skrivana osebnostna lastnost narcisov je, da niso sočutni, da jim je v resnici malo mar za ljudi, za narod. Ves čas igrajo sami sebe, pri njih je vse naučeno. Zato jih je težko profilirati oziroma (psiho)analizirati. Morda še bolj kot odsotnost sočutja vzbuja skrb moralno razsojanje narcisov - problematičen je njihov šibki Nadjaz. Tudi svoje pohote ne morejo imeti kar tako pod nadzorom. Če bi poznal več podrobnosti iz skriv(a)nega zasebnega življenja, otroštva, mladosti oziroma preteklosti kandidatov, bi lahko o njih več povedal.


Nekatere podrobnosti so vendar znane, tako za primer, da je Borut Pahor odraščal brez očeta in v mladosti nosil ženska oblačila. Nekoč se je tudi pohvalil, da je politika že od nekdaj njegova velika ljubezen. Je take podrobnosti mogoče prebrati kot simptom?


Seveda, in simptom ni samo ta »po(ne)srečena« dikcija. V času Pahorjeve vlade sem rekel, da gorje narodu, ki ima za predsednika vlade politika, ki mu je politika velika ljubezen. Želja (po nečem) je vselej želja (intrapsihičnega) Drugega - pri Pahorju je to definitivno želja matere. Mama si je vselej želela, da bi bil sin predsednik države (in ne predsednik vlade). Da ne bo pomote, vse kandidate obvladuje »želja Drugega«. Toda pri nekaterih so vanjo vpleteni še določeni spotikljaji. Materine vzgojne zdrse navadno korigira oče, ki je Pahorju razmeroma zgodaj umrl. To se gotovo pozna v strukturi njegove osebnosti. Dvomim tudi, da bi oče dovolil mami, da bi njunega Boruta uporabljala za model pri pomerjanju ženskih oblačil; hkrati dvomim, da je Pahor res kdaj nosil ženska oblačila, bolj jih je pomerjal, in to ne na lastno željo, temveč na pobudo matere, ki je imela šivalnico. Če bi ženska oblačila pogosto nosil, bi mu to gotovo zaznamovalo spolno željo. Sicer pa se vidi, da mu veliko pomenita zunanja, fizična lepota in eleganca, kar je gotovo projekcija in odsev ženske oziroma materine (ženstvene) želje kot tipične »želje Drugega«. Odraščanje brez očeta se Pahorju pozna pri nekaterih kontekstih moralnega razsojanja. V pomembnih življenjskih situacijah oziroma skušnjavah, torej v dilemi med tistim, kar je moralno prav, in tistim, kar je zanj prijetno, se odloča za zadnje, in ne za tisto, kar bi bilo v danem trenutku moralno prav. Zato ves čas potrebuje svetovalce oziroma prišepetovalce, da mu prikrijejo ali nadomestijo hendikep njegove funkcionalne neodraslosti.


Tudi kandidatu Türku je oče umrl v zgodnjem otroštvu ... In njegova mama je bila šivilja ...


Problem fantov, ki niso bili deležni vzgojne vloge očetov, je moralno razsojanje v odraslosti. Vendar sta bila na srečo Slovenije tako Pahor kot Türk deležna ojdipskega očeta. A narcizmu, ki ga navadno pri sinovih povzroči mama, nista ubežala. Türkov in Pahorjev narcizem sta podobna, le da Türk ne zna tako pristno igrati. Ni tako prepričljiv in pristno (za)igran kot Pahor. Sam na nekatere politike gledam kot na gledališke igralce, zato mi Türk v javnosti deluje kot amaterski gledališki igralec, ki se ni prav dobro vživel v svojo vlogo. To, da predsedovanje zelo ljubi, je jasno. Sicer se narcisi lahko zelo razlikujejo. Türka izdajajo derivati elitnega narcizma. Zdi se, da se v malega človeka ne zna vživeti. Pahor je pri tem boljši, zato ima tudi tako zasnovano kampanjo. Sicer pa v paket narcizma navadno sodi všečnost za laično javnost; problematične so tako imenovane dekompenzacije, ki jih mnogi narcisi čuvajo kot vojno tajno. Te se dogajajo na samem, za štirimi stenami. Poznajo jih zgolj najbližji sorodniki oziroma partnerji.


Kakšen »koncept želje Drugega« po vašem obvladuje Milana Zvera?


Struktura, rojstveni moment in koncept »želje Drugega« so pri njem čisto drugi. Pri Zverovi kandidaturi niti ne gre toliko za njegovo željo intrapsihičnega Drugega, temveč za željo drugih - v mislih imam politično vodstvo desnice, stranke SDS. In mogoče bi bil Zver verjetno ravno zato dober predsednik. Seveda bi se moral osvoboditi vpliva Janše oziroma SDS.


Opozorili ste na Pahorjev narcizem. Tudi Artur Štern ga ne skriva.


Šternov narcizem ima derivate ekscesnosti in parodije. Zadnja leta iz sebe tako rekoč dela norca - resničnostni šov Kmetija in epizoda z La Toyo sta zgolj kulminacija tega. Ves medijski pomp zganja okrog sebe nezavedno - da bi bil opažen, da bi mu javnost namenila pozornost. Poleg tega se Štern norčuje iz same volilne igre izbora predsednika - čeprav zatrjuje, da letos ni tako kot pred petimi leti, ko je namišljeno kampanjo izkoristil za snemanje filma. Šternov ego oziroma narcizem nadvse ljubi publiciteto. Onstran te želje se navadno skrivajo pogojevalno ljubeči oziroma čustveno hladni, v otroštvu doživeti starši, največkrat mama. Največji problem narcizma sta popačeno moralno razsojanje in odsotnost sočutja ter ljubezni do drugih.


Tudi za Obamo ste, še preden je bil izvoljen, trdili, da je zelo narcisoiden. Dopustili pa ste, da je vseeno lahko dober predsednik. Prav tako ste za velika narcisa označili Reagana in Clintona. Ali so torej narcisi lahko dobri politiki oziroma predsedniki?


Vsi omenjeni ameriški predsedniki so po aktualnih merilih in za aktualen politični sistem veljali in še veljajo za dobre predsednike. Tito je bil prav tako velik narcis - a tudi dober predsednik, kolikor se je pač takrat in v tistem sistemu to dalo biti. Tita je kot dobrega mogoče okarakterizirati po nekaterih enotnih kriterijih, kar lahko naredijo predvsem tuji oziroma nevtralni politični analitiki. Že statistična analiza tujih državnikov na njegovem pogrebu pove veliko. Glede Slovenije pa: biti predsednik Sloveniji ni ravno velika reč. Se pa lahko ravno njemu zgodi, da državo pred mednarodno javnostjo osmeši.


Pahor svoje želje po všečnosti ne skriva, Türk je - vsaj zdi se - bolj previden in preudaren ... Je le starejši. Ali smo državljani naivni, ko mislimo, kako dobri in moralno neoporečni so naši visoki politiki?


Ravno zaradi laičnega presojanja aktualnih in potencialnih politikov, ki sami sebe v javnosti večinoma igrajo, demokracija deluje. »Dobri« politiki skrbno skrivajo svoje slabosti. Tudi Türk marsikaj skriva, včasih nespretno. A očitno je, da je latentno narcističen, veliko simptomov ga izdaja.


Pahorjev narcizem je zelo podoben Türkovemu, le da je bolj manifesten. Sebe igra bolj prepričljivo, celo doživeto, z užitkom in s srcem. Pahor nujno potrebuje politično funkcijo, torej »fotelj« in vse, kar sodi zraven. Trenutno je pač najbolj primerna funkcija predsednika države. V predsedniški paket prestiža, luksuza in bonitet pa sodi marsikaj, tudi iz registra skritega, da ne rečem prepovedanega, celo seksualnega. V narcizem ujeti predsedniški kandidati se sami silijo v politiko oziroma v fotelje.


Res dobrega predsednika bi dobili, če bi ga poiskal in po testih moralne razsodnosti določil »svet modrecev«, izbrani pa bi v funkcijo zgolj privolil. Fatalna napaka domala vseh predsedniških kandidatov je - in to škodi narodu ter državi - da si definitivno oziroma ultimativno zelo želijo biti predsedniki. Verjetno ima še najmanj želje po tej funkciji, ob klošarki Fani, Milan Zver. Tisti pa, ki si tako zelo želijo političnih funkcij, so po definiciji močno zaznamovani z narcizmom. V bistvu jih zanima le javni aplavz in vsemogočni »jaz sem« - spotoma pa še malo predsedujejo državi oziroma (častno) vladajo. Njihova zavest o tej nezavedni logiki seveda nič ne ve. Vsak zase je prepričan, kako iskren kandidat je.


Ali ni sočutje nekaj, kar bolj zaznamuje ženske? Vi celo trdite, da je povezano s kastracijskim kompleksom. Ali ne bi bila torej ženska primernejša za predsednico države?


Falična (cankarjanska) mati je arhetipsko vgravirana v Slovenijo. Zato je pred desetimi leti Barbara Brezigar dobro parirala Janezu Drnovšku - ampak bolj zato, ker se je desnica združila proti njemu, ne zato, ker bi bila Brezigarjeva tako dobra kandidatka. Profeministična Slovenija za zdaj še ni zrela za predsednico.


Dovolj pametni so po mojem vsi kandidati. No, o klošarki Fani malce dvomim. Če bi se izkazalo, da niso, so nekje še vedno svetovalci in »strici iz ozadja«. Problem pameti bi bila kvečjemu informiranost, splošna razgledanost, znanje tujih jezikov, splošni in posebno mednarodni ugled ter sposobnost moralnega razsojanja.


Po pameti se spola ne razlikujeta. Kako pa je s seksualnostjo?


Nanjo so vezane najbolj radikalne razlike med spoloma. Če iz registra seksualnosti izpustimo domače dogajanje, so razvpite Kennedyjeve afere z Marilyn Monroe ali Clintonove z Monico Lewinsky dober dokaz - no, tu je še Berlusconi - kaj pomeni biti moški predsednik. Če ima moški pomembno funkcijo, je za ženske približno tako seksualno zanimiv, kot so misice za povprečne moške. In takemu statusu ter takim skušnjavam je tudi predsednikom težko biti kos. Dober predsednik ima podobno hecen problem kot nogometni zvezdniki: ni težko dobro igrati, težko je po tekmi iti domov, ne pa na orgijo, na katero zvezdnika vabi truma pohotnih navijačic. Podobno za predsednika države ni problem v samem predsedovanju, temveč v odločnosti, da se bo uprl na seksualne trofeje prežečim ženskam, ki bi si jih lahko prav zaradi funkcije seksualno privoščil. Po drugi strani pa si ženska predsednica osiromaši ali celo zapečati seksualno kariero oziroma jo naredi specifično. Ti libidinalni konteksti oziroma bonitete resnično niso tako nedolžni.


Malešičeva, ki stavi tudi na svoj videz, volivce poziva, naj upoštevajo pamet kandidatov in to, ali znajo zaslužiti za kruh. Kako bi profilirali to, tako rekoč edino žensko kandidatko? Brezdomko Fani imamo namreč težko za resno kandidatko.


Prepričan sem, da Malešičevo, ki res dobro izgleda, podpira kar nekaj vplivnih moških, njenih prijateljev - verjetno »dolžnikov« ali pa prijateljev iz kakšnih intenzivnejših transfernih odnosov. Ženske ji najbrž ne bodo namenile prav veliko glasov. Je preveč falična, da bi se identificirale z njo. Ženske namreč nezavedno vedo, da je moški gospodar - kot naslednik faličnega infantilno doživetega vsemogočnega očeta - tisti, ki lažje rešuje (državne oziroma državniške) probleme. Če analiziramo nekatere njene simptome, pa velja, da v njenem nezavednem domujejo določene specifike, ki imajo v končni fazi narcistično in gospodovalno, torej falično valenco. Razglasi se za pametno in hkrati pozablja, da si trije najresnejši nasprotni kandidati sami služijo kruh, ne živijo od miloščine. Za psihoanalitično profiliranje je med drugim pomembno to, da si ženska ali ni znala izbrati moža ali pa ni znala vztrajati ob njem, kar bi bilo z določenega vidika logično in moralno prav (zaradi otrok). Marsikaj od tega Malešičevi ne moremo šteti v plus. Ima pa izjemno samozavest, kot se za narcisko spodobi, in »jajca«, torej precej faličnih osebnostnih nastavkov in pogumnih oziroma predrznih dejanj, kar sicer ne pritiče ženstveni ženski. To je kandidatka s specifičnim, da ne rečem ponesrečenim otroštvom - tako kot vsi kandidati.Sicer pa se pri vseh sprašujem, kaj se skriva v njihovem nezavednem, v potlačitvah, da so se odločili za tako noro željo, kot je postati predsednik države. Pri ženski je kontekst, ki se navezuje na ojdipalno-kastracijski kompleks, še hujši. Kandidatura klošarke Fani pa je verjetno posledica transfernega, čustvenega odnosa s kakšnim moškim in njegovega prepričevanja ter seveda njene naivne, na transfer vezane sugestibilnosti. Menim, da večina tistega, kar zagovarja, ni zraslo na njenem zelniku.


Kateri predsednik bi najbolj koristil Sloveniji?


Kakšnih posebnih koristi ne bomo imeli od nobenega - vsaj v zdajšnjem političnem sistemu ne, ko predsednik nima pomembnih odločevalnih funkcij. Najmanj škode bi bilo, če bi predsednik države postala Türk ali pa Pahor. Zver je že bolj dvomljiv, ker bi se pod njim verjetno zgodili nekateri nepredvidljivi premiki v desno. Sicer pa je naš politični sistem z dvema oziroma štirimi predsedniki - državni, vladni, parlamentarni in še predsednik državnega sveta - ponesrečen. Ameriški z enim predsednikom je bolj simbolno kompatibilen s primarno družino z enim očetom in transfernim čustvovanjem z njim - ne pa z očetom (predsednik vlade) in starim očetom, simbolno poosebljenem v predsedniku države. Predsedniška funkcija bi postala pomembna, če bi ustava za »starega očeta«, torej predsednika države, določala, da v red spravi nesposobnega »sina«, torej predsednika vlade. Zanimiva alternativa v teh kriznih časih bi bila, če bi lahko predsednik države začasno razpustil parlament in sam sestavil začasno ministrsko ekipo, nekakšno operativno tehnično vlado. Še vedno bi bili problem urgentni ukrepi, ki bi jih moral nekdo zakonsko sprejeti; tudi to funkcijo bi lahko začasno prevzel predsednik države, a v tem primeru bi bila Slovenija že monarhija, ne republika.


Torej je za Slovence neizogibno, da potrebujemo očeta naroda, ki bo imel kompetence, da naredi red v družini?


Če bi imel neki sposoben predsednik države več kompetenc, ne samo častnih funkcij, bi lažje izplavali iz krize. Parlamentarna demokracija s paradigmo koalicije in opozicije ni sistem, v katerem bi se dalo učinkovito poiskati pot iz krize. Kakšno povečano transferno čustvovanje s predsednikom, torej očetom naroda, je pri nas trenutno nemogoče.


Kučana je pred več kot dvajsetimi leti večina Slovencev sprejela kot očeta naroda - pri osamosvojitvi je imel še dokaj pomembne funkcije. In Kučan je danes še živ, ni umrl - le simbolno kastriran je, je v pokoju, nima funkcij. Zakonitosti transfernega čustvovanja so iz psihoanalize znane. Pojem, koncept očeta naroda ni všečna retorična fraza, temveč pomembno nezavedno čustvovanje, za katero imamo ljudje dispozicije iz otroštva, iz primarne družine. V ozadju čustvovanja do moškega lika predsednika gre za čustvovanje z ojdipskim očetom. Nemci imajo libidinalno investirano ojdipsko mamo Angelo Merkel. Nemški moški so bili namreč v drugi svetovni vojni simbolno kastrirani, zato je nemška mama pri otrocih dobila falične kompetence. Tudi Slovenci imamo probleme z (ne)faličnostjo oziroma »(im)potentnostjo« in simbolno kastracijo očeta. Zato imamo težave z ustoličevanjem in sprejemanjem tega ali onega moškega predsednika - bodisi države ali vlade. Zagatno je, da mora biti moški predsednik države dovolj slab in asociirati na simbolno kastriranega povprečnega slovenskega ojdipskega očeta, da ga ljudje vzljubijo in volijo.

Prijavi sovražni govor