Zelena luč za pirate?

Jurij Žurej, direktor urada za intelektualno lastnino (URSIL), je njen uradni in zakoniti varuh in v tej vlogi razpolaga z najobčutljivejšimi podatki, denimo o tehnološkem znanju, izumih, patentih, modelih in imetnikih pravic intelektualne lastnine. Z izdajo dovoljenja za zbiranje denarja za uporabo avtorskih pravic v filmih, dokumentarcih in drugih avdiovizualnih oddajah, ki se dnevno retransmisirajo v približno dvesto domačih in tujih programih v kabelskih omrežjih po Sloveniji, je zadnje čase dvignil precej prahu.

tor, 25.01.2011, 10:55

Na Slovenski uniji glasbenih ustvarjalcev Juriju Žureju očitajo, da je v nezakonitem postopku, ki ga je vodil sam brez ustreznih zakonsko predpisanih izpitov , izdal dovoljenje za zbiranje denarja za uporabo avtorskih pravic, in sicer zasebnemu zavodu AIPA – organizaciji, ki nima niti enega zaposlenega in ki je tuji producenti in imetniki pravic sploh niso pooblastili za zbiranje njihovih nadomestil. Nezakonitost postopka med drugim utemeljujejo z dopisom ministrstva za javno upravo iz novembra lani, v katerem piše, da Žurej ni opravljal strokovnega izpita iz upravnega postopka v skladu z zakonom o splošnem upravnem postopku. To pomeni, da ne izpolnjuje zahtev, prepisanih za pravilno vodenje postopka glede izdaje omenjenega dovoljenja.

Nenavadne poti denarja


Zavod AIPA je ustanovilo pet uporabnikov avtorskih del – Janko Čretnik, Matjaž Žbontar, Milan Ljubič, Sebastjan Artič in Sreten Živojinović. Med njimi so tudi takšni, ki so že dolgo znani sodiščem kot kršilci avtorskih pravic, kot denimo Artič, lastnik Čarli TV.

Nenavadno je, da bodo avtorske pravice na avdiovizualnih delih v tujih programih ščitili tisti, ki živijo od uporabe teh pravic in s tem ustvarjajo prihodek. Do zdaj je denar iz naslova kabelske retransmisije avdiovizualnih del zbiral Sazas – združenje na podlagi pogodb zastopa švicarsko neprofitno organizacijo AGICOA, ki združuje filmske in televizijske producente z vsega sveta, evropsko zvezo radiodifuznih organizacij EBU ter organizacijo nemških zasebnih televizijskih programov VG Media. Sazas je iz tega naslova zbral okoli 8 milijonov evrov na leto. To je posredno potrdil tudi direktor URSIL, saj je javno izjavil, da naj bi bilo nadomestil od 8 do 10 milijonov evrov.

Velikost posla torej ni zanemarljiva. Zavod AIPA pa je v vlogi za pridobitev dovoljenja napovedal, da bo zbral samo 3,5 milijona evrov, pa še to skupaj z drugimi nadomestili, ne samo za kabelsko retransmisijo.

Žurej v pravnem mnenju pojasnjuje, da Sazas, ki se je prav tako prijavil za pridobitev dovoljenja, ne more več zastopati radiodifuznih organizacij, kar pomeni več kot štirideset televizijskih programov, ampak je za to zdaj pooblaščena AIPA. Če Sazas ne bo več zbiral nadomestil in bodo kabelski operaterji tako brez dovoljenja lastnikov pravic retransmisirali programe v svojih kabelskih sistemih, utegne po mnenju združenja Slovenija postati edina država v Evropi, ki bo po dolgih letih urejenega sistema zaščite intelektualne lastnine dala zeleno luč nezakoniti uporabi zaščitene vsebine in televizijskih programov, to pa ne pomeni nič drugega kot – piratstvo.

Kam bo šel denar?

Denar od nadomestil bo po novem torej šel v žepe kabelskih operaterjev, med katerimi dva obvladujeta skoraj dve tretjini slovenskega trga, to sta Telemach in Siol TV (Telekom Slovenije). Na Sazasu so izračunali, da bo država tako ob približno milijon evrov dedeveja, prav tako bo ostala brez plačane dohodnine od avtorskih nadomestil in davka od dobička. Avtorji znanih televizijskih oddaj (TV Dober dan, Naša mala klinika, Odklop, Pod eno streho, Na zdravje, Ribič Pepe) dvomijo, da so ustanovitelji zavoda AIPA imetniki avtorskih pravic v avdiovizualnih oddajah, ki se kabelsko retransmisirajo v programih, kot so TV Slovenija, Pop TV, HTV, RAI, ORF, HBO, ZDF, SAT, Hallmark in TV 1000. Sprašujejo se, ali ni morda direktor urada s svojim delovanjem omenjenim omogočil zbiranje več milijonov evrov, ki jim ne pripadajo. Zato je Sazas že pred pol leta Žureja prijavil komisiji za preprečevanje korupcije zaradi suma kršitve dolžnega ravnanja oziroma škodljivega ravnanja; mimogrede: urad je protikorupcijski komisiji prav tako prijavil Sazas.

V zadevo je po prepričanju več avtorjev, soavtorjev in producentov odmevnih avtorskih avdiovizualnih del vpleten tudi Gregor Štibernik, direktor zavoda IPF, ki v tem primeru nastopa tudi kot direktor zavoda AIPA (ta deluje znotraj IPF), ker naj bi zanj denar zbiral kar IPF.

V ozadju celotne zgodbe se nenehno pojavljajo ugibanja o političnih in kapitalskih povezavah, ki naj bi omogočile opisani razplet. Štibernik jih ostro zavrača: »Takšni očitki nas presenečajo, saj nimajo nobene realne podlage. Zavod IPF je politično in kapitalsko neodvisna kolektivna organizacija, ki zastopa pravice lastnikov fonogramov in glasbenih izvajalcev. Nikoli v preteklosti ali danes naše delo ni bilo obremenjeno ali odvisno od nobene politične opcije ali kapitalskega centra moči.« Glede očitkov, da sam nastopa v vlogi direktorja zavoda IPF in zavoda AIPA, pa pravi: »Direktorja imenuje svet zavoda. Če člani organov vodenja vidijo kompetentno, strokovno osebnost v eni in isti osebi, je to gotovo potrditev njene uspešnosti in dosedanjega strokovnega dela ter dosežkov v mednarodnem prostoru pri kolektivnem uveljavljanju pravic. Povezava pri delovanju zavodov IPF in AIPA je sicer dobrodošla, saj se zmanjšajo operativni stroški, zato bo več sredstev na voljo za izplačila imetnikom pravic. Referenčnost IPF potrjujejo aktivno članstvo v več mednarodnih organizacijah in prenosi naših primerov dobrih praks v države, ki to področje ob naši strokovni pomoči šele urejajo.«

Vloga protikorupcijske komisije

Direktor urada Žurej je, kot so prepričani Sazasovi avtorji, pri podeljevanju dovoljenja avtorjem filmske glasbe in drugim vidnim slovenskim avtorjem avdiovizualnih del preprečil sodelovanje v postopku. Izločeni avtorji so zato julija lani na komisijo za preprečevanje korupcije podali novo prijavo, saj jim nikoli ni bilo pojasnjeno, kje se je izgubila prva, vložena že 14. decembra 2009. Na Sazasu se zato sprašujejo, ali ni nemara pri tem odigralo svoje vloge tudi dejstvo, da je Jurij Žurej član nadzornega odbora društva Integriteta, katerega soustanovitelj je prejšnji predsednik protikorupcijske komisije Drago Kos.

Epilog?

Inšpektorat za javno upravo je 7. januarja uradu za intelektualno lastnino že predlagal obnovo postopka za dodelitev nadomestil, in sicer zaradi očitkov o kršitvi postopkovnih pravil.

»Dovoljenje je bilo izdano po večletnem postopku, ki sem ga kot direktor urada nasledil od svojih predhodnikov in zagotovil njegovo dokončanje. Zoper izdajo dovoljenja so možna različna pravna sredstva. Ne glede na to, kdo ga bo na koncu imel, je v interesu urada in države, da se področje uredi z izdajo rednega dovoljenja in zagotovi pregleden sistem, vse zaradi čim boljše in čim bolj učinkovite zaščite pravic. Glede podtikanj in krnitve ugleda in časti pa so izjave in dejanja nekaterih presegla skrajne meje dopustnega, zato bom zahteval ustrezno odgovornost teh posameznikov,« pa na vse očitke odgovarja Jurij Žurej.

Sklenemo torej lahko, da bitke na področju intelektualne lastnine in pobiranja denarnih nadomestil še zdaleč ni konec.

***

»Dej, stari, pozab! Žurej! Zares!«

Tomaž Grubar, avtor, soavtor in producent številnih avtorskih avdiovizualnih del, član Sazasa in Slovenske unije glasbenih umetnikov:

»Prišli smo v čas, ko besede kulturnikov, družboslovcev, raziskovalcev človeške duše in srca nič več ne pomenijo. Enkrat na leto, ob kulturnem prazniku, si nas politiki in kapitalisti sposodijo, da oddelamo svojo sladko-kislo naslado in bolečino. Ob celoletnem zatiranju in poniževanju, po novem pa še kraji sadov našega dela. V takšnem okolju niti ni čudno, da prihajajo na oblast uradnički opranih možganov in 'nabildane' samovšečnosti. Takšnim ni težko udrihati po osnovnih pridobitvah civilizacije. Med njimi je tudi avtorska pravica, ki opredeljuje obstoj zasebne intelektualne lastnine in pravic, ki izhajajo iz nje.

Sam sem avtor na področju glasbenega ustvarjanja - avtorstva glasbe in besedil, prav tako glasbeni izvajalec, v zadnjem času pa predvsem producent, avtor, scenarist in kdaj pa kdaj, po potrebi, tudi režiser avdiovizualnih del. Nabralo se je več kot sedemsto izdelkov, pri katerih sem podpisan vsaj v dveh ali več vlogah. Zato je pošteno varovanje zasebne lastnine zame pomemben označevalec okolja. Dogodki zadnjih mesecev ne obetajo nič dobrega. Vse skupaj diši po veliki kraji medijskih kapitalistov, ki se skrivajo za prefinjenim načrtom 'podržavljenja' avtorske pravice. Že spet! Lastniki medijev in založb, skriti za lutkami ubornih umetničkov brez repertoarja, so ta 'nova država'. Najhuje pa je, da so s svojim denarjem in medijsko močjo očitno kupili državo. In ta zdaj po njihovem nareku počne nedoumljive neumnosti, daleč od poslanstva države in univerzalne pravice. Ena od teh je tudi podeljevanje koncesij za pobiranje in delitev nadomestil za uporabo avtorskih del ljudem z imeni, vendar skoraj brez repertoarja. Po mojem prepričanju bi moral dovoljenje dobiti tisti, ki izkaže največji repertoar predvajanih domačih in tujih del, in ne tisti, ki mu je uspelo zbrati veliko imen brez repertoarja.

Na neki novoletni zabavi sem znancu robantil in nergal o tej temi. Pa mi je rekel: 'Dej, stari, pozab! Žurej! Zares!'«

Prijavi sovražni govor