Tiskane izdaje
Ko sedeta na belo zofo v prostorih mariborskega Vetrinjskega dvorca, se za hip zazdi, da ju ne bo mogoče ukrotiti. Dovtipi, nalezljiv smeh, spontane izjave, ki jih ne korigirata... Fanta pokata od energije, toda že po prvih minutah pogovora zaslutiš neverjetno senzibilnost; za glasbo, za njun inštrument, za duh časa.
Zgodbo poznamo: violončelista, 25-letni Puljčan Stjepan Hauser in leto mlajši Mariborčan Luka Šulić, sta 20. januarja 2011 na spletni portal youtube naložila video svoje predelave hita Michaela Jacksona Smooth Criminal.
Videospot, ki ga je zrežiral mladi hrvaški režiser Kristjan Burlić, je v nekaj dneh postal youtube fenomen, zdaj ima čez pet milijonov ogledov. Klic Eltona Johna, založbe Sony in Ellen DeGeneres ju je izstrelil med zvezde. Oba sta še pred medijsko evforijo dokončala študij – Luka na Kraljevi glasbeni akademiji v Londonu, Stjepan na Kraljevem kolidžu v Manchestru – in postala atrakcija na svetovni turneji Eltona Johna. V zadnjem mesecu sta zamenjala tri celine: Ameriko, Azijo in Evropo. Na vsakem koncertu se trgajo strune njunih električnih violončel in pokajo glasovi oboževalcev; menda se morata v hotele po svetu prijavljati pod lažnim imenom. Pred kratkim sta bila pri Jay Lenu, nastopila sta v eni najbolj gledanih epizod serije Glee, po novembrskem koncertu z Eltonom Johnom v Stožicah pa sta se v okviru EPK sinoči prvič samostojno predstavila slovenskemu občinstvu v razprodani dvorani Tabor.
Katerega spola je violončelo?
Stjepan: Ženskega, definitivno.
Luka: Ni nujno. Odvisno, kaj igraš.
Stjepan: Točno: če igraš recimo AC/DC, je gotovo moškega spola, da lažje izraziš to agresijo.
In če igraš Šostakoviča?
Stjepan: Se spreminja, pri preludiju postane ženska, pri drugih delih moški, ker moraš izraziti strast, agresijo.
Luka: Pri With or Without You od U2 je recimo spet ženska. (nasmešek)
Zakaj med vsemi inštrumenti izbereš prav violončelo, ne pa recimo violine, ki velja za bolj priljubljeno glasbilo?
Stjepan: Ah, iracionalno. Ljubezen je zmeraj iracionalna. (smeh)
Luka, vi ste začeli že pri petih letih. Najbrž je tudi vaš oče violončelist imel prste vmes.
Luka: Gotovo je prvo pobudo dal oče, vem pa, da me je moralo nekaj res povleči, da sem toliko časa vztrajal. Ko si otrok, bi včasih res raje šel ven igrat nogomet, jaz pa sem v sobi vadil in vadil. Zakaj violončelo? Hm, njegov topel, žameten zvok, ki je najbližje človeškemu glasu. Ko igraš, ga imaš med nogami, skoraj v naročju … Ta občutek intime.
Inštrument kot živo bitje, oseba?
Stjepan: Dobro, kot otrok tega ne dojemaš tako.
Luka: Kako ne? Seveda čutiš, da je nekaj več... Vzpostaviš odnos z inštrumentom.
Stjepan: Jaz sem bil čuden otrok. Violončelo sem izdeloval iz lepenke, leta preden sem ga zares začel igrati.
Kako to mislite, iz lepenke?
Stjepan: Nič, izrezal sem ga iz lepenke in improvizirano igral nanj. Nor otrok, kaj hočeš... (smeh) Mamo sem ves čas prosil, naj me vpiše v glasbeno šolo, a samo na violončelo. Nič drugega me ni zanimalo, ne violina, ne klavir, samo violončelo. Takrat o violončelu nisem razmišljal tako kot danes. Njegova oblika, ženske obline, te stvari... (nasmešek) Pritegnil me je topel zven, žameten zvok.
So med študijem kdaj krvaveli prsti?
Stjepan: Tudi. Kadar sem najbolj zagrizeno vadil. Sploh v srednji šoli.
Luka: Ponavadi se, ko prideš v puberteto, zgodi prelom: ali zagrizeš še bolj ali pa odnehaš.
Stjepan: Midva sva zagrizla kot 'manijaka'.
Zdaj je na vrsti zgodba o vajini tekmovalnosti: 'tekmeca, ki sta postala sodelavca'. S kom pravzaprav tekmuješ? S klasičnimi skladatelji, z mojstri violončela, s samim sabo?
Luka: Sam s sabo, tudi to je motivacija, gotovo.
Stjepan: Predvsem gre za to, da hočeš čim bolje, čim bolj popolno odigrati delo. Bolj ko vadiš, manj se ti je treba nadzorovati, bolj svoboden si v interpretaciji in bolj lahko uživaš, bolj ljubiš to delo.
Dirigentka Živa Ploj Peršuh, ki vas je, Luka, slišala igrati pred leti, je rekla, da jo zanima, če ste zdaj, ko ste že leto dni v šovbiznisu – izgubili ta stik, to 'neverjetno lahkotnost, svobodo v interpretaciji klasičnih del', ki ste jo imeli.
Luka (nasmešek): Mislim, da je nisem. Pravzaprav mislim, da sem v zadnjem letu še bolj napredoval.
Stjepan: Saj v resnici ne izgubiš stika. Ko igraš With or Witout You, se lahko tako poglobiš, kot da izvajaš neko klasično delo.
Luka: Emocija je ista.
Stjepan: Emocija je ista, vibrato je isti, ton... Vse doživljam podobno, kot da igram lepo klasično delo. Dobro, igrati AC/DC ali Nirvano je jasno nekaj drugega.
Bi lahko te aranžmaje popularnih skladb, prirejenih za dva violončela, odigral nekdo, ki ne bi imel za sabo toliko let klasičnega violončela?
Luka: Upam, da ne.
Stjepan: Zvenelo bi kot večina crossoverjev – poceni in žalostno. (nasmešek)
Zakaj se talentirana violončelista, ki zmagujeta na najpomembnejših svetovnih tekmovanjih, odločita narediti priredbo Michaela Jacksona, posnameta video in ga objavita na portalu youtube?
Stjepan: V prvi vrsti nama je šlo za to, da skozi nove aranžmaje razvijava najino tehniko in raziskujeva možnosti inštrumenta. V klasiki imaš note, ki jih moraš igrati, ne moreš v že napisano delo vriniti nekih novih not. Ko delaš nov aranžma za pop-rock skladbo, imaš popolno svobodo in se tako razvijaš. Odkrivala sva vse možnosti inštrumenta, ki sva si ga izbrala in z njim odrasla... Zato.
Večkrat sta rekla, da je bil vajin cilj 'revolucionizirati in popularizirati violončelo', na drugi strani pa s temi priredbami ne popularizirata klasične glasbe, kar naj bi bil moto crossover glasbenikov?
Luka: (za spoznanje dvigne glas) Kako da ne? Na youtubu imava ogromno posnetkov, na katerih igrava klasična dela Rahmaninova, Šostakoviča, Piazzole … vsak dan imajo več ogledov, vsak dan je več komentarjev.
Stjepan: Vsi naši feni, ki nas imajo radi recimo zaradi aranžmaja Nirvane, si ogledajo tudi posnetke izvedbe klasičnih del – in sprašujejo, kje bi dobili klasične albume.
Luka: Gotovo klasično glasbo približava tudi tistim, ki je prej niso poslušali. Bolj kot nekdo, ki igra samo klasiko za vedno isto občinstvo, ki ima abonma in posluša to, kar jim je ponujeno.
Vanessa Mae z električno violino, s priprtimi očmi v ekstazi Vivaldija in s technom za podlago je bila prvi fenomen te vrste in je postala ena najbolj prodajanih avtorjev.
Stjepan: No, Vanessa Mae je dober primer poceni crossoverja.
Zakaj poceni?
Luka: Če vzameš klasično delo in mu dodaš techno beat, to zame ni nič drugega kot banaliziranje klasičnega dela, ki je samo po sebi genialno. Treba ga je ustrezno interpretirati.
Stjepan, boste za svojega rojaka Maksima Mrvico bolj skrbno izbrali besede?
Stjepan: (nasmešek) Maksim Mrvica je rojen za to, kar dela. Ima izdelan imidž, stil. Njemu to leži.
Ko smo ravno pri imidžu... Komentarji pod videom na youtubu poleg interpretacije in aranžmaja omenjajo vajin 'izdelan imidž, nastop, poln strasti, erosa', 'vajine poglede'... Je bil homoerotični odte nek v videu nameren?
Luka: Nekaj takega je omenil tudi Elton John. (razigran smeh obeh)
Najprej – midva imava v sebi tekmovalni duh. In v tem videu gre predvsem za to. Skozi glasbo se boriva drug z drugim. To je duel, dvoboj, tudi aranžma je tak, midva sva takšna, imava takšno energijo, tekmovalnost, intenzivnost...
Stjepan: Lahko mi ne verjamete, ampak midva tega res nisva naredila načrtno. Kot je rekel Luka, to je bil glasbeni dialog – kako je izpadlo, je druga stvar. Če bi to delala namerno, bi bil lahko rezultat zelo cenen. Vse mora biti čim bolj organsko, preprosto. Po mojem je prav zaradi tega ta video postal fenomen. Pomislite, da se to tako razširi v nekaj dneh. In to je bil najin prvi izlet iz klasike.
Stjepan, kot ste rekli na šovu Ellen DeGeneres, ste 20. januarja, ko ste svoj video dali na splet, odšli na stranišče in ko ste se usedli nazaj pred računalnik, se je število povečalo na milijon ogledov.
Stjepan: Ja, ni mi bilo jasno, kaj se dogaja. Popolni kaos … Komentarji, klici medijev, prijateljev – telefon mi sploh ni nehal zvoniti.
Luka: Tisti večer sem bil v Londonu, Stjepan je bil v Zagrebu, od razburjenja celo noč nisva spala. Vsi mediji so klicali. Stjepan je v tistem tednu izgubil skoraj deset kil. (nasmešek)
V enem tednu vas je poklical Elton John, dobila sta ponudbo za snemanje albuma pri Sony Masterworks in povabilo na enega najbolj gledanih šovov Ellen DeGeneres.
Luka: Ja, vse to se je odvrtelo v enem tednu. Sreča, da imava za sabo rigorozni študij klasike, da sva lahko v tako kratkem času pripravila še aranžmaje za druge skladbe.
Kaj vama je Elton John najprej rekel po telefonu?
Luka: Nič, rekel je 'Hi, this is Elton.' Da je videl video, da se mu zdi fenomenalen, da je videl tudi druge najine izvedbe klasičnih del...
Stjepan: Rekel je, da se ga je najbolj dotaknil prav posnetek Šostakovičevega preludija.
Luka: Zanimivo, da Šostakovičev preludij poznajo zelo redki, zdaj pa ima več kot milijon ogledov.
Stjepan: Poslušajo ga tudi tisti, ki so do zdaj poslušali Justina Bieberja. (nasmešek) Ne preveč znano klasično delo je zdaj eden najbolj gledanih videov v klasični glasbi. Evo, to je promocija klasične glasbe!
Koga še nameravata 'povleči iz anonimnosti'?
Stjepan: Hočem reči, da je to dokaz, kako pomembna je interpretacija – in način, na katerega jo podaš … Midva sva se res poglobila v ta preludij in se hotela z izvedbo dotakniti ljudi naravnost v dušo, kot se je naju dotaknila ta glasba.
Luka in Stjepan, oblečena 'kot eden', v številnih intervjujih odgovarjata 'kot eden', za nedoločen čas sta zdaj obsojena drug na drugega. Kam pelje to 'zlitje dveh precej različnih osebnosti'?
Stjepan: To je pač tako. Kot v vsakem drugem bendu, nastajajo tandemi, eni vztrajajo, drugi razpadejo.
Že, toda bendi običajno nimajo dvojnega življenja – vidva izhajata iz klasike, po zmagah na prestižnih tekmovanjih imata odprta vsa vrata. Kaj se bo po tem svetovnem uspehu zgodilo z vajino klasično kariero?
Luka: Jaz vsekakor nameravam negovati klasično kariero. Mislim, da bova zdaj za agente v klasiki še bolj zanimiva. Lažje naju bodo prodali naprej.
Ni s tem tako, da v resnih klasičnih glasbenih krogih na tovrstno slavo gledajo malo zviška?
Stjepan: Vse se spreminja … V zadnjem času vsi hočejo ta crossover.
Luka: In crossover nista samo Vanessa Mae ali Maksim Mrvica. Yoyoma, vrhunski čelist klasične glasbe, že nekaj časa snema crossover albume na zelo visoki ravni. Lang Lang, recimo, pianistična zvezda v klasiki, letos dela prvi crossover album. Vedno več vrhunskih glasbenikov eksperimentira s temi aranžmaji.
Stjepan: Sting dela crossover z lutnjo, torej renesančno glasbo.
Prva asociacija na violončelo in rock oziroma metal je seveda Apocalyptica, tudi skupina Rasputina dela nekaj podobnega. Sta jih poslušala še pred lanskim januarjem?
Stjepan: Nikoli. Šele ko so naju začeli primerjati z njimi. Gotovo so bili Apocalyptica oziroma še prej Rasputina pionirji v tem. Pokazali so, da lahko tudi metal dobro rokaš na čelu. Na youtubu lahko vidiš, da pod videom Apocalyptice piše: Rasputina so bili pred vami, pod najinim videom najdeš: Apocalyptica so bili pred vami. (nasmešek) Sicer pa ne vidim pretiranih podobnosti. Oni v glavnem naredijo aranžmaje za metalne skladbe, veliko bolj mračni so od naju.
Luka: Tudi njihovi aranžmaji so popolnoma drugačni, izkoriščanje možnosti inštrumenta je drugačno.
Lahko bi našli podobnosti z violinistom Davidom Garretom: ne le vrhunski violi nist, tudi fizično je 'odličen material za zvezdo', njegova različica Smooth Criminal ima blizu šest milijonov ogledov.
Luka: David Garret je vrhunski violinist, odlično igra, ampak njegovi aranžmaji mi niso preveč všeč (se spogledata).
Kdaj vesta, da ima določen rock komad potencial za predelavo v aranžma za violončelo?
Stjepan: Slišiš pesem in takoj veš, kako bi zvenela. V letih klasike sva si izostrila uho, veva, kaj bo zvenelo s čelom, kaj ne. Zrasla sva s tem inštrumentom.
Koliko časa traja, da naredita tak aran žma, recimo za vajin prvi izlet – Smooth Criminal?
Stjepan: Hitro, nekaj ur.
Luka: Hitro, da. Ampak Michaela Jacksona sva pred tem resno poslušala. Dlje traja, da vse to pripraviš za nastop v živo.
Zakaj je za vajin prvi odmik iz klasike kriv Michael Jackson?
Stjepan: Michael Jackson je genij, njegov vpliv na sodobno glasbo je neznanski. Skoraj ni avtorja, ki se ne bi navdihoval pri njem.
Je ta video tako uspešen samo zaradi vajine izvedbe ali tudi zaradi Jacksona?
Luka: Malo najbrž tudi zaradi njega. Toda veliko glasbenikov je že naredilo priredbe tega komada, pa se ni zgodilo nič.
Stjepan: Milijone ljudi dela coverje popularnih komadov, pa imajo na youtubu 'pet ogledov'. Tudi če jih imajo petdeset tisoč, jim to še ne zagotavlja kariere.
Že lahko rečeta, da sta na poti dolgoročne kariere?
Luka: Uspelo nama je, da nisva samo youtube senzacija. Imava samostojne koncerte, imava album. Za Sony zdaj snemava drugi album.
Stjepan: Sodelujemo z drugimi glasbeniki, ne le z Eltonom Johnom. Vse to zaradi enega samega videa.
Kaj pomeni sodelovati z Eltonom Johnom? Kako ste se dogovorili za vajine aranžamaje, kolikšen vpliv je imel na izbor skladb? Kako deluje vsa ta 'mašinerija,' logistika...
Luka: Elton John ima že uigrano ekipo, kako to deluje, koliko ljudi... Midva potujeva z njegovim bendom, nekateri člani skupine so na poti že štirideset let.
Stjepan: Pred kratkim sva imela priložnost potovati z njim v njegovem zasebnem letalu. Super je, prava postelja, udobje. Pride prav na čezoceanskih letih. (nasmešek) V Las Vegasu, recimo, kjer smo imeli sedem koncertov v devetih dneh, smo se videli vsak dan.
Luka: Igrala sva tudi na njegovem albumu, ki ga zdaj snema, izšel bo jeseni.
Številni filmski zvezdniki pravijo, da si vsaj za eno noč želijo, da bi stali na odru pred tisočglavim občinstvom, da bi vsaj enkrat začutili adrenalin Micka Jaggerja... Vama je to izkušnjo prvič omogočil Elton John.
Stjepan: Uf, to je res. Ni večjega adrenalina, ne obstaja! Če sem iskren, nama je nekaj adrenalina v klasiki manjkalo. (nasmešek) Enkrat sem hotel doživeti, kaj to pomeni, da stopiš na oder stadiona – in spodaj vrešči tisoče ljudi...
Koliko pomaga disciplina klasičnega študija, da vas evforija in histerija ne 'odneseta'?
Luka: Gotovo je to zasvojljiva stvar. Ko jo enkrat izkusiš, hočeš še.
Stjepan: Če pogledaš avtorje, kot je Sting, ki nenehno dela in je ves čas na novih turnejah. Človek se seveda tega navadi, potem pa se po določenem času zasiti in potrebuje malo intime. Zdaj bi si najbolj želel, da bi v cerkvi, v čisti tišini, igrala Bacha.
V zadnjem mesecu sta igrala na treh celinah. Kako se je odzivalo občinstvo v Las Vegasu, kako v Kostariki in kako na Japonskem, kjer sta imela samostojne nastope?
Stjepan: V Ameriki se ljudje bolj derejo, vreščijo, uživajo... bolj se odzivajo na šov.
Luka: Japonci se bolj osredotočijo na glasbo, na vsako noto. Tudi njihova kultura je taka, vsemu se posvečajo globoko, pozorno. V vsaki stvari, ki jo počnejo, stremijo k popolnosti. Kaj vem, morda to začutijo pri najinih aranžmajih, ki so res natančno pripravljeni. Igranje violončela, odrekanje, vadba, red in disciplina... To jim je najbrž blizu, ne vem.
Nekateri umetniki pravijo, da je vse delo. Drugi, da je vse talent. Kakšno je pri vaju, ki že od otroštva trdo delata, razmerje med delom in talentom?
Stjepan: Vsak človek je primer zase. Poglejte recimo nogomet. Vsi trenirajo popolnoma enako, ampak samo eden je Maradona, samo eden je Messi. Torej: v tem primeru je talent vse.
Vaju boli, ker kljub izkušnjam in znanju, ki ga imata, še vedno ne veljata za avtorja?
Luka: Kdo pa je avtor med sodobnimi popularnimi glasbeniki?
Michael Jackson? Amy Winehouse? Da o Beatlih ali Rollingih ne govorimo.
Luka: Dobro, če se osredotočimo na žive. (nasmešek) Adele piše samo tekste, Elton John piše samo glasbo, ne tekstov, Rihanni tekste in muziko pišejo drugi... Tudi klasični glasbeniki izvajajo izvirna dela drugih.
Včasih je veljalo, da se ljudje delijo na tiste, ki poslušajo Beatle, in tiste, ki poslušajo Rollinge. Obstajata dva takšna pola v popularni glasbi vaše generacije?
Stjepan: Ah, mi smo druga generacija. Danes se posluša vse. Eklekticizem.
Luka: Poglejmo Whitney Houston, zaslovela je s pesmijo I Will Always Love You, ki ni njena pesem, je country pesem. Torej, zaslovela je s priredbo. Biti avtor glasbe je danes relativno. Pomembno je, kaj poveš s priredbo, z aranžmajem, z interpretacijo. Kaj daš ljudem.
Stjepan: Ne vem, zakaj ljudje tako težijo s tem, da mora nekdo nujno napisati nekaj svojega. Če hočeš, da se nekaj zgodi, je običajno v to vključena skupina ljudi: nekdo bo napisal tekst, nekdo bo napisal glasbo, nekdo bo to izvedel, drugi bo posnel, tretji sproduciral.
Kaj za negovanje klasičnega stila igranja pomeni, da zdaj eno leto koncertirata najprej s karbonskim oziroma zdaj z električnim violončelom? Nimata več stika s klasičnim lesenim inštrumentom, ki ima večji razpon odtenkov, ki jih zahteva klasika.
Luka: Ah, bistveno je, da vadiš in se prilagodiš. Midva imava tudi kapital od prej, toliko let intenzivnega drila. Seveda potrebuješ kakšen teden, da prideš spet noter.
Stjepan: Ah, kje... Dan ali dva. Določeni klasični izvajalci so malo razvajeni, vsak dan na istem inštrumentu, midva se pač hitreje prilagajava in to je super.
Luka: Stjepan, recimo, je na turneji z Eltonom Johnom vsak dan igral na elektronsko čelo, potem je dva dni z Oliverjem Dragojevićem igral na leseno in se spet vrnil na turnejo.
Stjepan: S tem nisem imel težav. Jaz bi kar oba inštrumenta, lesenega in električnega, kombiniral na enem koncertu. To si moraš upati, s tem se razvijaš.
V katero smer gre po vajinem mnenju sodobna klasična glasba? Vidita v generaciji skladateljev nadaljevanje konservativne tradicije, se približujejo ljudem ali je še vedno opazno hlastanje po modernizmu?
Luka: Pravijo, da bo čas pokazal, katere stvari bodo ostale v zgodovini in katere ne. Sam sicer v tem trenutku ne vem, kaj bo pokazal čas, vem pa, da večino teh stvari ne poslušam rad. (nasmešek)
Stjepan: Modernistični izpadi so v večini primerov navaden egotrip. Mozart je pisal tisto, kar je globoko občutil, prav tako Beethoven, Čajkovski, da ne naštevam... Pisali so note, s katerimi so hoteli izpovedati nekaj, kar se ne da z besedami, glasbo so pisali iz duše. Mnogim modernistom ne verjamem, da pišejo iz duše. Kdo ima to v duši? (začne imitirati cvileče neharmonične zvoke)
Luka: Res, kakšna je potem ta duša? Nekaj drugega je seveda Penderecki in njegova Žalostinka za žrtve Hirošime. Tu čutiš, da je avtor hotel izpovedati nekaj globljega.
Stjepan: Pri številnih sodobnih skladateljih pa se zdi, da jim ne gre več za ustvarjanje, ampak samo še za eksperimentiranje, da bi bilo nekaj drugače, novo, moderno, še ne slišano. Glasbe ne moreš ustvarjati tako. To zame ni glasba. Glasba prihaja iz duše.
Kdaj bosta torej vidva ustvarila nekaj 'iz duše'?
Luka: No, mislim, da midva to na neki način že ustvarjava. Svoj lastni izraz. Najini aranžmaji so čisto nekaj drugega, prikažejo drugo dimenzijo kot izvirnik, drugo moč, drugo energijo... Včasih celo več energije, več agresivnosti.
Stjepan: Zakaj nihče ne sprašuje Yoyomaja, zakaj ne piše svojih stvari? Na živce mi grejo izjave v stilu, 'saj sploh ne delata lastnih stvari, proslavila sta se z deli drugih avtorjev' in podobno. Potem se z deli drugih proslavlja tudi tisti, ki genialno izvaja Čajkovskega. Mislim, o čem zdaj govorimo?
