2005–2011: Pandurjeva odiseja v Španiji

Tomaž Pandur je ime, ki vedno polarizira javnost. Podobno je z njegovim gledališčem.

ned, 17.07.2011, 09:00

Kdo je Tomaž Pandur?

Je mag gledališča, lovec na sanje, »novi Tarkovski«, začetnik novega stila, Pandurteatra, kot so pisali gledališki teoretiki iz njegovega mariborskega obdobja? Ali »čudežni in prijazni deček iz province, ki ji je za kratek čas podelil status gledališke metropole, morda Wilsonov naslednik v hamburški Thalii ali nikdar realizirani filmski režiser«, kot se sprašuje Blaž Lukan ob njegovi »prvi« vrnitvi v Slovenijo leta 2002? Je umetnik, ki dosledno svoje sanje prevaja v svoj teater sanj, ali predvsem dober menedžer, ki pozna skrivne poti, kako realizirati svoje zahtevne projekte?

Je morda res to, kar ga v presežnikih naziva tuji tisk in kritiki – »genij evropskega gledališča«, »ustvarjalec novega odrskega jezika«, »sanjalec gledališča prihodnosti«, »režiser Lepote mizanscene«?

In tudi če je vse to, v čem je težava?

Tomaž Pandur je ime, ki vedno polarizira javnost. Podobno je z njegovim gledališčem. Kdor ga zavrača, ga zavrača z averzijo; kdor ga ljubi, na njegove predstave hodi kot na romanja. Tretji, ki jih njegovo gledališče ne gane, ne hodijo na predstave, a želijo vedeti vse o njem. Vprašanje ni, kaj je tisto v določenih ljudeh, da v drugih sprožajo refleks opredeljevanja za ali proti; ne, vprašanje je, kaj je v tistih ljudeh, ki imajo občutek, da se morajo ob imenu Tomaž Pandur nujno opredeliti za ali proti. In tako se zgodi, da se o njegovih predstavah piše predvsem skozi njegov obraz, skozi njegov (domneven) značaj, njegovo (domnevno) »megalomanijo«, njegovo »manipuliranje z mediji«, ja, tudi njegovo »magičnost, karizmatičnost.« Na vprašanje, kdo je Tomaž Pandur, spet – kot pri mnogih naših umetnikih – odgovarja tuja država, ki ga je vzela za svojega.

Kraljevo priznanje za zasluge

»V imenu kralja Španije, Juana Carlosa I., Velikega mojstra reda Izabele Katoliške, vam podeljujem red Izabele Katoliške za zasluge za Španijo na področju gledališča.« Tako je v španski rezidenci, dan pred premiero Somraka bogov v ljubljanskih Križankah, Tomažu Pandurju podelila odlikovanje, encomiendo, za prispevek k španski kulturi veleposlanica Španije, Anunciada Fernández de Córdova.

Priznanje reda Izabele Katoliške, tiste španske vladarice, ki je v 15. stoletju združila Španijo in poslala Krištofa Kolumba na usodno pot, je Pandur dobil zaradi grajenja kulturnih vezi in mostov med Španijo in Slovenijo ter za »izjemne umetniške dosežke v Španiji«, s katerimi je prispeval »k boljšemu mednarodnemu poznavanju Španije in španskega gledališča«.

»To priznanje presega zgolj hranjenje umetniškega ega, ampak te umešča v prostor, v katerem delaš, in daje tvojemu delu smisel, v najglobljem smislu,« je po slovesnosti rekel Pandur. »S tem priznanjem sem dobil zahvalo in vzpodbudo za nadaljnje ustvarjanje v tej državi. Kar pri nas ni ravno v navadi,« doda z nasmeškom.

Kdo bi si mislil, da bo prav Španija postala prostor, kjer bodo prepoznali Pandurjevo ustvarjalno potenco in moč, da špansko gledališče potegne iz ustaljenih okvirov. Leta 2004 je na mizo direktorja gledališča Maria Guerrero položil knjigo s podobami svojih predstav iz »mariborskega obdobja«, Pandurjevo gledališče sanj. Samo to. Podobno kot je Alan Hranitelj nekoč poslal svoje kostume na naslov kanadske kultne umetniško-cirkuške skupine Cirque du Soleil. Nič drugega ni potrebno za prvi impulz, samo katalog – podobe ustvarjalnega opusa govorijo same zase.

V Španiji se je znova vzpostavil, »re-kreiral«, kot rad pravi sam. Če je bilo mariborsko obdobje polno barv, je špansko obdobje črno-belo. Črno-beli Pekel. Črno-beli Hamlet. Črno-beli Somrak bogov. Vsaka predstava ima v sebi že klico naslednje. Morda je ob španskem državnem priznanju in nedavni uspešni slovenski premieri Somraka bogov primeren trenutek, da se sprehodimo skozi njegove ključne španske trenutke, gledališke podobe. Saj, kot pravi sam, je gledališče zanj »niz podob, slik, ki jih nismo še nikoli videli, jih pa prepoznamo v našem nezavednem«.

Pekel, Knjiga duše, 25. maj 2005

Prvi del Dantejeve trilogije Božanska komedija; z glasbo Gorana Bregovića, scenografijo Svena Jonkeja, kostumografijo Angeline Atlagić in dramaturgijo Livije Pandur.

Prva predstava v novi deželi je najpomembnejša poteza. Premiero »slovenskega režiserja, mojstra evropskega gledališča, z dvostranskimi članki ali intervjuji oglašujejo El país, El mundo, ABC. Pred gledališčem Centro Dramatico Nacional Maria Guerrero na ulici Tamayo y Baus v središču Madrida se na dan premiere drenja madridske smetane.

Na krogli sredi gledališča visi belo pobarvan angel. V popolni temi na odru leži golo telo glavnega igralca Asierja Etxeandia kot trpinčenega Kristusa, kot Danteja tik pred vhodom v drugo dimenzijo. »Potrjujem in slavim blišč in prvobitno skrivnost ženske,« pravi zamolklo in vzpostavi kod novega Pekla. V naslednjem trenutku se oder osvetli in občinstvo za hip zadrži dih.

Osvetljena ogledalna kocka na zunaj deluje kot akvarij, v njej se skozi ogledala lomijo odsevi stiliziranih figur v slogu Diorjeve haute couture štiridesetih let Angeline Atlagić. Podoba dekadentne razkošne zabave v Peklu, z nepremičnimi telesi, s kozarci šampanjca, ki lebdijo v zraku... Vmes zazveni napev Cola Porterja Every time we say goodbye I die a little... Ena ogledalna ploskev se premakne navzgor in odpre kocko, zamrznjena telesa oživijo, Dante in z njim gledalci vstopijo v Pekel. V Pekel intelektualnega blišča, misli in odnosov, kot je rekel režiser. To je prva med arhetipskimi podobami, ki jih v dve uri trajajoči predstavi naniza Pandur. Prizori temne dekadence, šampanjec, zadimljene oči, maske, gola koža, rdeče pobarvane bradavice, črno usnje in perje, prizori fašizma, asociacija na generala Franca. Koreograf Nacho Duato po premieri pravi: »Ta predstava govori natanko o tem, kar smo preživljali v tem času. Živeli smo s črno prevezo čez oči.«

»V tej predstavi vidim vso zgodovino sveta, znanega in še neznanega. Prebudili so se spomini na vse vojne, vse do Francove vladavine,« pove španski minister za gledališče José Antonio Campos. Ministrica za kulturo Carmen Calvo poudari, da »predstava pomeni pomemben premik za špansko kulturo in špansko gledališče, ki bo omogočila nov pogled na stvari«. Znani španski kipar, scenograf in multimedijski umetnik Jaume Plensa, ki je med drugim dobro desetletje sodeloval z La Fura dels Baus, je ganjen, pravi. »Predstava je zame čisti čudež. Srečen sem, da obstaja nekdo, ki skozi umetnost širi tiste vrste misel, ki bo preoblikovala mišljenje te dežele in Evrope nasploh.«

Pekel vidijo vsi pomembni španski umetniki in javne osebnosti, med njimi zdaj oskarjevec Javier Bardem, Almodovarjeva nekdanja muza Rossy de Palma, celo nogometni vratar Real Madrida Iker Casillas, tudi igralki, ki sta kasneje, po spletu želja in naključij, postali Pandurjevi muzi: Blanca Portillo in Belén Rueda.

Španski tisk in mediji pojejo hvalospeve »novemu slovenskemu mojstru mizanscene«. Rezultat velikega uspeha je obsežna turneja predstave v koprodukciji Pandur.Theaters in Festivala Ljubljana Sto minut po španskih mestih Santa Cruz de Tenerife, Malaga, Cordoba, Sevilla – in na koncu Madrid.

Balet Nacha Duata 
Alas (Krila), 2007

Po scenariju Petra Handkeja za film Wima Wendersa Nebo nad Berlinom, koreografija: Nacho Duato, scenografija: trio Numen.

Teatro Real velja za eno največjih in najbolje tehnično opremljenih gledališč na svetu na impresivnem trgu Plaza de Oriente, s pogledom na predsedniško palačo Palacio Real. Predstavo odpre nekajmetrski stekleni stolp na praznem odru, kot Kubrickov obelisk v Odiseji 2001, vez med nebom in zemljo, po katerem se počasi na zemljo spušča angel in se krsti z vodo. Voda kot del scenografije. Koreograf Nacho Duato, umetniški vodja madridske Compañíe Nacional de Danza; ne velja le za enega največjih živečih koreografov, je tudi ikona španske kulturne in medijske scene. Nachov prvi solo nastop angela Damiela, ki izgubi nesmrtnost in se preseli med ljudi, je hkrati tudi njegov prvi igralski monolog. Prizori s plesalci tematsko in atmosfersko sledijo prizorom iz filma Nebo nad Berlinom – od ulice, prizora v knjižnici do angelovega tavanja po underground barih, kjer išče svojo ljubezen … Med vrhunci baleta je plesni duet Nacha in primabalerine Luise Maríe Arias: ljubezenski prizor angela in akrobatke na trapezu. Zadnji, sanjski prizor: Ledeni stolp se stopi in oder preplavi voda, v kateri plesalci ustvarjajo poetične gibljive skulpture, kot bi drseli na površini, medtem ko kapljice vode pršijo okrog njihovih teles.

»Odličen režiser je, z neizmerno domišljijo in občutkom za delo z ljudmi. Iz mene je potegnil stvari, za katere nisem vedel, da jih imam,« po premieri pravi Nacho Duato. Na sprejemu v dvorani Goya, ki ga je pripravil umetniški direktor Teatra Real Antonio Moral, se zbirajo ugledni gostje, med njimi spet španska ministrica za kulturo Carmen Calvo, madridski župan, impresariji evropskih baletnih hiš, pisateljica in kolumnistka Rosa Montero in Lidija Šircelj, namestnica direktorja Circulo de bellas artes: »Kaj ta predstava pomeni za Slovenijo, ni vprašanje. Vprašanje je predvsem, kaj to pomeni za avtorja, za Tomaža Pandurja, ki si je s to predstavo dokončno odprl vrata v Madrid in v Evropo.«

Barroco (Barok), 2007

Po predlogi Lacslosovih Nevarnih razmerij in Müllerjevega Kvarteta napisala Livija Pandur in Darko Lukić, scenografija: Numen; kostumografija Angelina Atlagić.

Barocco (Barok) je morda najbolj medijsko napovedovana madridska predstava Tomaža Pandurja doslej: plakati so raztreseni po vsem mestu, v »barok« je oblečen eden od mestnih avtobusov, v osrednjih španskih časnikih ABC, El Pais in El Mundo pa so objavili dvostranske članke in intervjuje. Barok je tudi Pandurjeva najbolj izščiščena in minimalistična predstava doslej in je po številu gostovanj zunaj Španije in nominacij za osrednje gledališke španske nagrade max tudi Pandurjeva španska najodmevnejša predstava doslej. (Nominirana za pet gledaliških nagrad max, dobila jo je Angelina Atlagić za kostumografijo.)

»Najprej ju je v enem od pariških salonov konec 18. stoletja našel Laclos in ju ubil. Kasneje ju je našel Müller v Laclosovi knjigi in ju nato spet ubil. Nato so ju ubijali na gledaliških odrih in pred kamerami, dokler od vseh teh smrti nista postala nesmrtna,« zapiše soavtor dramskega teksta Darko Lukić v svojem eseju Barroco. In eno od sporočil predstave Barok je prav to, da sta ljubimca, vikont in markiza, v vseh svojih oblikah čustvenega sadomazohizma, kjer je vsakič nekdo od njiju žrtev in drugi rabelj, pravzaprav arhetipa vseh nas, v vseh stoletjih, v vseh obdobjih.

»Novi barok je zame tisto, kar se je začelo s Kubrickovo Odisejo 2001,« pravi Pandur. »Tega si nisem kar izmislil. Prav Kubrick je prvi odkril žanrsko povezavo med znanstveno fantastiko in baročnim načinom razmišljanja. Če se samo spomnimo na konec Odiseje – film se odpre v salon, z baročnim kristalnim lestencem, a z neonskimi tlemi.«

Za vlogo hladne markize de Mertuille in (Mme de Tourvel hkrati) je tokrat izbral Blanco Portillo, znamenito gledališko in filmsko igralko, »špansko Meryl Streep« (pri nas smo jo videli v Almodovarjevem Vrni se, v Formanovem Goyevi duhovi in španskem epu Alatriste). »Tomaž Pandur je v gledališču zame to, kar je Almodovar na filmu,« pove o njem Blanca Portillo. »Kot strup, od katerega postaneš odvisen. Odpeljal me je na neverjetno popotovanje vase, toliko lepote in emocij, toliko krutosti, seksualnosti … Še nikoli nisem ustvarjala takšnega gledališča!«

»Moč te predstave je v detajlih,« po premieri pravi Pedro Almodovar. »Česa bolj fascinantnega že dolgo nisem videl. Kot film.«

Shakespearjev Hamlet, 
Teatro Español, 2009

Iz prostranosti madridskega neba stopiš v podzemlje. Matadero. Skozi nalistane polivinilaste trakove, ostanek nekdanjih klavnic, vstopiš v eno največjih tragedij – in, če hočeš, lahko zavohaš kri. Vstopiš po surovih lesenih brveh in pomolih, ki so del scenografije, vsenaokrog je voda, ki z lučmi včasih dobiva globino, večinoma je mračna, temna – pravoda, nekje v sredini predstave začne padati dež... Leseni pomoli so na začetku predstave prekriti s težkimi perzijskimi preprogami, ki jih igralci med prvim delom odvlečejo z odra na hrbtih kot težka mokra bremena.

Predstavo odpre prosojna zavesa, za katero Hamlet – Blanca – nabija v boksarsko vrečo, da bi sprostil svoj bes nad prerano materino poroko. Naslednji prizor je poroka; svatje kot stilizirani pogrebci se zrcalijo v vodi. Edina živa stvar so rdeče vrtnice na temnih oblekah. Kostumi Davida Delfina, trenutno najbolj avantgardnega madridskega modnega oblikovalca, so strogi in izčiščeni. Spominjajo na obdobje tretjega rajha, očiten je vpliv estetike Viscontijevega Somraka bogov.

Evripidova Medeja v Meridi, 2009

20. avgust 2009. Merida, mesto, ki ga je leta 25 pred našim štetjem, dobrih deset let po tistem, ko je uničil Antonija in Kleopatro, ustanovil imperator Avgust. Na termometru nad trgovino je 43 stopinj Celzija. V mestu, ki ima 60.000 prebivalcev, je na dan premiere razprodanih 25.000 kart. Na tribunah amfiteatra Teatra Romano je tri tisoč ljudi, ženske utripajo s pahljačami, akustični prostor amfiteatra šelesti, kot bi pihal veter. Blanca Portillo se pojavi na vrhu stopnic, obuta v prašne čevlje, pokrita z ruto, s scefranim kovčkom iz slame. Prva asociacija: bosanska begunka na začetku devetdesetih. Dokler ljudje v njej ne prepoznajo Blance Portillo, obraza iz Almodovarjevih filmov, iz televizijskih serij. Zid iz slame se poruši – pred gledalci se odpre sanjska slika belega kentavra Kirona, z naslednjim prizorom smo že v bližnjem kadru enega od Rossellinijevih filmov. Scenografija tria Numen: bale sena. Samo to. Seno vsenaokrog, ki z različno lučjo postane zlato, žareče, kot bi gorelo.

V vrhuncu tragedije, detomoru, Medeja v dolgi živo rdeči obleki stoji v labirintu iz senenih bal, med stebri na odru gledališča se pojavi maska kurenta. Ženska v rdeči obleki in mitološko bitje se gledata. Med hrupom zvoncev z obeh strani kot v ptujskem obredu se pridružijo še drugi kurenti, rdeča obleka v grozi bega med njimi, dokler se ne zasliši Mozartova Lacrimosa, ki upočasni njihov ritem, da se zdi, da umirajoči kurenti plešejo balet – dokler med streli ne padejo drug za drugim.

Somrak bogov 
(Luchino Visconti, 1969), 2011

Premiera v Valladolidu 2011. Gostovanje Teatra Español v okviru ljubljanskega festivala v Križankah 12., 13. in 14. julija, scenografija: Trio Numen, kostumografija Angelina Atlagić.

Predstava se odpre z dolgo veliko mizo, za katero sedijo člani industrijalske aristokratske družine Von Essenbeck, v trenutku, ko nacizem v Nemčiji začne svoj uničevalni galop. Ogledalna ploskev se začne premikati, v trepetajoči sliki gledalec v porcelanastih krožnikih zagleda kri, s katero se hranijo, njihove dekolteje, drag nakit grofice Von Essenbeck. Ogledalo kot pogled kamere, ki spreminja perspektivo, včasih slika, kot bi vrgel v vodo droben kamenček, zatrepeta, ustavi trenutek ali ga podaljša. »Ne, nikoli nisem privolil v to, da teater drži zrcalo družbi,« pravi režiser. »Teater lahko drži ogledalo samo tvoji duši in nikomur drugemu. Zato se v zrcalu pač, kot vedno, razkriva resnica.«

»Je človek, ki z vsakim igralcem govori v svojem jeziku, in tega nisem doživela še nikoli v svoji karieri,« je o njem rekla Belén Rueda. »Tomaž Pandur je gledališki genij; to, kar je naredil z Viscontijem, je genialnost brez primere. S tem, da ima drugače od mnogih intelektualcev izjemen smisel za humor,« pravi Manuel de Blas, igralec, ki je v svoji bogati gledališki in filmski karieri sodeloval s številnimi režiserji (med drugim igral s Clintom Eastwoodom).

V dveh urah in pol Pandur tokrat spet v skrajno, klinično čisti predstavi naniza prizore, ki ostajajo v mislih že dolgo po tem, ko Teatro Español zapusti naše mesto. Baronica Sophie von Essenbeck (Belén Rueda) z velikim nožem seka zeljne glave, kot brezkompromisno sekanje glav za dosego svojega cilja; prizor noči dolgih nožev, v katerem se Aschenbach (Fernando Cayo) in Manuel Blas med glasnimi nemškimi koračnicami zapijata do smrti. Martinova pedofilija, ilustrirana z dokumentarnimi podobami otrok, z lutko v proporcih njegove matere; poroka, ki je hkrati smrt.

»Ljubezen je... polno gledališče«

»Tomaža spremljam od njegovih začetkov v Španiji, iz nič je v tuji državi ustvaril blagovno znamko. Tako kot v Sloveniji si je s svojim ustvarjalnim opusom tam ustvaril svoje občinstvo, le da je v Španiji to neprimerno številčnejše in neobremenjeno z njegovo 'veličino', ki nas tukaj, 'obremenjene z majhnostjo', tako zelo moti,« pravi Aljoša Rebolj, fotograf vseh njegovih španskih predstav, ki je gledališke podobe razstavljal doma in v tujini; med zadnjimi je njegova samostojna razstava v Jakopičevem sprehajališču v Tivoliju Skulpturirani čas v gledališču Tomaža Pandurja.

Še enkrat, kdo je torej Tomaž Pandur?

Odgovor je v 54 ponovitvah peturne postavitve Shakespearovega Hamleta v madridskem Mataderu. Somrak bogov po Barceloni prihaja v Matadero, kjer bo igral vsak večer, od 25. avgusta do 23. oktobra.

Odgovor je v članku v New York Timesu, ki omenja tri ključne stvari, zaradi katerih moraš v Madrid: muzej Prado, muzej Reina Sofia in Pandurjev Hamlet.

Odgovor je v stavku, ki ga je Pandur že v prvi španski predstavi položil v usta igralcu Asierju Etxeandia, ki kot Dante Alighieri pravi: »Ljubezen je... polno gledališče, ne?«

Prijavi sovražni govor