Aleš Debeljak: Slovenci živimo pod Evropo

S pogledom, uprtim v zgodovino, razlaga odnos med centrom in periferijo, ki ga uteleša Grčija, v kateri je bila pokroviteljska roka zahodnih sil ves čas na delu; Evropo, ki je kot ekran, na katerega usmerjamo lastne predstave; in nacionalizem, to enostavno, prepričljivo ideologijo, ki je zmagala v gigantskem boju vélikih pripovedi v 20. stoletju. Na koncu preide na slovensko zgodbo; pravi, da je svoje odslužila in da se ne zaveda posledic morebitnega propada projekta EU.

Aleš Debeljak (1961), pesnik, esejist in urednik, je redni profesor za kulturne študije na ljubljanski fakulteti za družbene vede in gostujoči profesor za balkanske študije na podiplomski šoli College d'Europe v Natolinu pri Varšavi. Diplomiral je iz filozofije in primerjalne književnosti na filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral iz družbene misli na Maxwell School of Citizenship Syracuse University v New Yorku. Objavil je osem knjig pesmi in štirinajst knjig esejev, za svoje delo je dobil nekaj mednarodnih, jugoslovanskih in slovenskih priznanj, vključno z nagrado bralcev za najboljši esej desetletja v reviji World Literature Today in nagrado Prešernovega sklada. Njegove knjige so izšle v angleškem, nemškem, francoskem, španskem, katalonskem, italijanskem, romunskem, hrvaškem, srbskem, makedonskem, poljskem, slovaškem, češkem, litovskem, albanskem, finskem, madžarskem in japonskem prevodu.

Esej Književna republika, v katerem opisujete svoja intimna srečevanja z različnimi evropskimi mesti in pisatelji, je nedavno prejel nagrado ugledne ameriške revije World Literature Today. V kakšnem odnosu ste z Evropo?

Nemški romantični filozof Hegel je rekel, da to, kar je znano, še ni spoznano. Kot vse take resnice sem jo moral preizkusiti na lastni koži, da sem res verjel. Šele ko sem živel in študiral v Ameriki, sem spoznal, kar mi je bilo znano že prej: Evropejec sem. Na potovanjih s knjigami in z nogami rad 'spoznavam svojo domovino, da bi jo bolj ljubil'. Imam namreč ožjo in širšo domovino, Slovenijo in Evropo. V eseju in izven teksta poskušam vstopiti v čevlje, 'zastopiti' in videti svet skozi oči drugih Evropejcev, saj vem, da je Evrop toliko, kolikor je regij, narodov, jezikovnih skupin. V tem je velika prednost in prav takšna slabost Evrope. Predstavlja neke vrste ekran, na katerega usmerjamo lastne predstave o dobrem življenju in odprti družbi. Problem, ki ga ima Evropa z identiteto, je v resnici problem vseh nas, ki živimo na stari celini. V zadnjem stoletju in pol se je kot osnovni zidak mednarodnih odnosov namreč uveljavila nacionalna država. To je nasilna naprava. Navznoter je zatirala vse drugačne skupinske (lokalne, regionalne) identitete, navzven se je sumničavo obnašala do slehernih povezav, saj šlo za tekmovanje. Moralo je priti do druge svetovne vojne in popolne katastrofe, da so v zahodni Evropi začasno dali v oklepaj nacionalizem in suverenost nacionalne države in se lotili povezovanj, pri katerih naj bi šlo za sodelovanje.

Zadnje čase veliko pišete o evropejstvu in njegovih mejah. Kako pomembna je evropska periferija?

Dejstvo, da se je simbolični center moči in prostor, kjer se proizvajajo nove ideje in tehnologije, ki so jih prisiljeni prevzeti sateliti oziroma vsi, ki se nagibajo k centru moči, usidral v zahodni Evropi, ima seveda korenine v zgodovini. Delitev na zahodno in vzhodno Evropo, na center in obrobje, za katero so mnogi pripravljeni priseči, da je rezultat hladne vojne, v resnici sega globlje. V čas, ko so se na prelomu iz srednjega v moderni vek koordinate fizične geografije preoblikovale v koordinate simbolične geografije. Sever in zahod v predstavnih okvirih porajajočih se novodobnih Evropejcev namreč nista več označevala le točke na zemljevidu. Pripisovati so jima začeli tudi mentalne značilnosti in poteze pozitivnega značaja, ki veljajo za posameznike in skupnosti. Gre za delavnost, spoštovanje dane besede in upoštevanje forme, za uporabo vseh razpoložljivih sil za dosego skupnega, vnaprej določenega cilja. Jug in vzhod sta postala oznaki za negativni pol značaja: len, nagnjen h kršitvi norm in nespoštovanju dane besede, brez sposobnosti za sporazum.

V čem je temeljna razlika? Moderna zahodna Evropa se doživlja in vzpostavlja kot prostor svobode, vzhod in jug pa kot zrcalna slika izrisujeta prostor nesvobode, prostor za samodržce in zatiralce. Zgodovinsko vzeto gre na vzhodu dejansko za življenjske ritme podeželja in za kmečke skupnosti, medtem ko se je zavest o svobodi in posamezniku izoblikovala v mestih. V 18. stoletju se je delitev na zahodno in vzhodno Evropo še poglobila. Voltaire, eden od velikih razsvetljencev, na primer niti prebivalcev Alzacije ni imel za prave, sebi enakovredne Evropejce, četudi so si delili skupen jezik. Iz načinov kmečkega življenja je namreč izhajala nagnjenost k poslušnosti, ki ne uporablja kritičnega premisleka, zato pa se lepo prilega avtoritarnim političnim režimom, ki obvladujejo moderno zgodovino vzhodne Evrope. Res je, da vzhodna Evropa v predstavah 'civiliziranih' zahodnih Evropejcev ni bila izenačena z 'barbarsko' Azijo, vsekakor pa to še ni bila Evropa v pravem pomenu besede. Bila je nekakšen vmesni prostor, čakalnica manjvrednih Evropejcev, Evropejcev z napako, drugorazrednih Evropejcev. Zelo slikovito to opazimo na srednjeveških in zgodnjih modernih zemljevidih, na katerih so pokrajine vzhodno od reke Elbe označene kot terra ubi leones, torej dežela, kjer so levi, kraj, kamor še ni stopila človeška noga. Človeška noga je v modernih predstavah Evropejcev nastopala kot noga zahodnjaka. Rerum moscoviticarum je potopis barona Žige Herbersteina, ki je v službi avstrijskega cesarja v 16. stoletju potoval v Moskvo. Ker so bile pokrajine, po katerih je potoval, tako slabo obiskane, je še dobrih sto let po natisu veljal za verodostojen priročnik za vse, ki so si drznili podati se v neznano. Še v 19. stoletju je bila vzhodna Evropa prostor zaostalih podeželskih regij z majhnimi mesti in razdeljena med različna cesarstva, v začetku 20. stoletja pa je postala okvir za oktobrsko revolucijo in socializem v Sovjetski zvezi. Po koncu prve svetovne vojne in razpadu imperijev je to bil prostor gospodarsko zaostalih nacionalnih državic in nazadnjaških samodržcev namesto demokracije, z izjemo Češkoslovaške. Po drugi svetovni vojni, ko so nekdanji vojaški zavezniki in nato ideološki sovražniki z železno zaveso razdelili celino, se je vrednostni model simbolične geografije še okrepil. Zahodna Evropa je predstavljala normo, vzhodna in južna Evropa pa sta bili kot odklon potisnjeni na raven nevrednega člana družine, ki se ga je treba sramovati, ki niti ni v celoti član družine, prej pastorek ali posvojenec. Sedanja kriza to nazorno osvetli: Grčija je vzhodna in južna država. Pokasirala je – kot ves Balkan – najslabše na mentalnem zemljevidu Evrope.

Zdaj, ko je Evropa tako močno razrahljana, je antagonizem med Severom, ki ima kapital, in Jugom, ki ga nima, še toliko večji. Je ta razkol docela umeten?

Tu smo pri dilemi med sirom in kredo: sir je občutljiva zadeva, polna nežnih odtenkov, medtem ko kreda zahteva ostre in razločne črte. No, s kredo narisan odgovor je takle: spor je umeten do mere, do katere je center, to je zahodna Evropa in Amerika, nenehno dajal na razpolago kredite in blagoglasno zapeljeval obrobje, naj si v centru izposoja denar. Ko je kriza pokazala zobe, je center v slepilnem manevru s prstom pokazal zgolj na obrobje in vzklikal: Poglejte te lenuhe, samo izposojali so si in trošili, naj zdaj trpijo! Lastni dobički, ki jih je center nakopičil oziroma jih skuša zavarovati v Grčiji in drugih ogroženih državah, se pri tem ne omenjajo kaj prida. To se dobro razkrije v sedanji Nemčiji. V voditeljsko vlogo v Evropski uniji je bila zaradi lastnih uspehov v bistvu potisnjena, to ni bil njen pretehtani načrt. Vendar se zdaj ne more in ne sme izogniti zgodovinskemu izzivu: morala bi narediti to, kar je zaradi zgodovinskega strahu pred vrtoglavo inflacijo nemškim voditeljem, zlasti konservativni sedanji kanclerki Angeli Merkel, zelo težko storiti. Morala bi zavrniti podedovani instinkt za varčevanje. Zgodovinsko se namreč pokaže tudi to, da varčevanje kot državna politika nikoli in nikjer, še najmanj v weimarski Nemčiji, ni pomenilo ustreznega odziva na gospodarsko krizo, ampak jo je le poglobilo in razširilo. In poglobljena in razširjena kriza je pripeljala do vojne.

Kako gledate na razmere v Grčiji? Grški pisec Dimitris Dimitriadis v Mondu piše o mrtvi Grčiji, o tem, da vzroki za sedanje stanje niso samo ekonomski in politični, ampak zgodovinski. Vemo, da ima Gr čija zaradi zgodovine poseben status med evropskimi državami. Kako je s tem?

Gotovo merite na dediščino staroveške Grčije, na Aristotela in Platona, Sofoklesa in Sapfo in tako dalje. To drži, ampak moderni Grki se te dediščine niso zavedali do 19. stoletja, ko so romantični zahodnoevropski, zlasti britanski, učenjaki razvili filohelenizem ali 'ljubezen do vseh grških stvari'. Šele med vojnami za grško neodvisnost (izpod Otomanov) v letih med 1921 in 1929 so pod vplivi te zahodne intelektualne mode Grki svojim novorojenčkom dajali imena iz staroveške (poganske) zgodovine, ne pa več samo iz (pravoslavne krščanske) cerkvene tradicije. Ni dvoma: Grčija se je leta 1830 kot samostojna država vzpostavila z evropsko pomočjo. Po eni strani je primer za uresničeno pravico naroda do države, prvi tak primer v moderni dobi, hkrati pa je osamosvojitev potekala pod zaščito evropskih velikih sil, ki so vojaško porazile otomansko ladjevje in omogočile nastanek najprej Grčije, nato Srbije in ostalih dežel v 'Turčiji v Evropi', se pravi, na Balkanu. Deset let potem, ko je zadnji otomanski vojak zapustil Atene, je britanski veleposlanik pisal v London, da je ideja o samostojni Grčiji nesmiselna. To je bila takrat in še dolgo potem splošno sprejeta modrost. Pokroviteljska roka zahodnih sil nad Grčijo je res ves čas na delu. Zelo izrazito se je pokazala leta 1921/1922 v propadli vojaški kampanji grške države, s katero so Grki hoteli 'odrešiti brate' v skladu z idejo velike Grčije, ki naj bi segala od Konstantinopla do Črnega morja in vključila še Malo Azijo. Ta grška megali idea ni nič drugega kot evropski nacionalizem, cepljen na lokalne okoliščine. Ideja je v času razpadajočega otomanskega cesarstva vodila grške politike pri poskusu vojaške zasedbe Male Azije in Anatolije. Po šestih mesecih je Grke porazila turška vojska, ubežniki, maloazijski pravoslavci, ki jih je bilo več kot milijon in pol, pa so se zatekli v severno Grčijo. Pod težo humanitarne katastrofe je bila Grčija obsojena na notranji razpad. Spet je prišel čas za evropsko ukrepanje. Pri življenju so jo ohranili z velikimi finančnimi injekcijami. To je bil prvi veliki 'transfer ljudstev' v moderni dobi, s podpisom sporazuma v mestu Laussane so se leta 1923 namreč dogovorili za 'izmenjavo': pravoslavci iz Turčije v Grčijo, muslimani iz Grčije v Turčijo. Vera je tu izpodrinila etnično identiteto.

Kaj pa Grčija v drugi svetovni vojni in po njej?

V času druge svetovne vojne je zgodba o grški posebnosti spet prišla do izraza. Zahodni zavezniki niso dopustili lokalne pobude in so se trudili preprečiti vzpon komunizma tako, da so britanski vojaki že 1944. zagotovili oblast izgnani grški vladi. Po letu 1945 so grški vladi pomagali Britanci. Od Trumanove doktrine iz leta 1947, ki govori o nujni zajezitvi komunizma po svetu, so jih okrepile še ameriške čete, ki so se z grško vojsko bojevale proti komunističnim partizanom. Ti so se vkopali v srednji in severni Grčiji in so pomoč dobivali pretežno iz Jugoslavije. Po sporu s Stalinom se je Tito moral osredotočiti na učvrstitev lastne oblasti. Za to je potreboval vsa sredstva. Ukinil je pomoč partizanom in 1949. se je grška državljanska vojna končala.

Zavezniki so se lahko lotili oblikovanja Grčije kot otočka 'svobodnega sveta' na komunističnem Balkanu. Povojni Grčiji so namreč namenili vlogo izložbenega okna za demokracijo in kapitalizem. To je bila osnovna zamisel: Grčijo obravnavati tako, kot da je država zahodne Evrope. S tem so jo postavili za vzorčni regionalni model! Grške dežele niso poznale zgodovinske dinamike sporov med cerkvenimi in plemiškimi interesi, saj plemištva ni bilo. Pravoslavna cerkev je bila največji lastnik zemlje in je tradicionalno sodelovala pri oblikovanju državne politike, če je že ni narekovala. Grške elite so pravilno prebrale smisel evropskega sporočila o vzorčnem modelu: dobile so licenco za neodgovorno obnašanje navznoter in navzven. Klientelizem, korupcija in davčne utaje so postale pomembna sestavina v skupinskem načinu življenja. V politično nestabilni in gospodarsko šibki državi je v šestdesetih letih prišlo do vojaškega udara. Na oblast so prišli polkovniki. Vladala je vojaška hunta. Zahoda ni pretirano motila. Vse je bilo boljše od komunizma. Vendar je po žametnih revolucijah v vzhodni Evropi odpadel glavni smoter za vzdrževanje Grčije kot postojanke kapitalizma na Balkanu. Kapitalizem je zdaj povsod. Grčija je dobila novo vlogo: postala je laboratorij, v katerem se izvaja širši in bolj prekanjen preizkus, ki nima več zveze z Grčijo samo na sebi, temveč ima opravka z odpornostjo navadnih ljudi na odpravo prednosti, ki jih prinaša socialna država. Cilj preizkusa je poiskati spodnji prag sprejemljivosti za varčevalne ukrepe, ki jih izvaja bankirska hunta, ne da bi se morala opreti na storitve vojakov. Se pravi, išče se odgovor na vprašanje, kako dolgo lahko pritiskaš ljudi ob zid, ne da bi se uprli v ogromnem številu in dolgotrajno.

Je nova Evropa mogoča brez preloma, brez anarhične ideje?

Evropa potrebuje veliko zgodbo, tako, ki bo vsem Evropejcem dajala smisel, nam pripovedovala, zakaj smo skupaj, nam sugerirala prednosti in slabosti življenja skupaj, nas zavezala k skupnemu cilju, ki ni nujno cilj posameznih nacionalnih držav oziroma regij, v katerih živimo. Problem s tovrstno zgodbo je na eni strani velika, trajajoča, usedlinska moč nacionalizmov in z njimi pomembnost nacionalne države in na drugi strani – nadnacionalna abstrakcija. Evropska ideja je abstraktna. Do nje se je mogoče dokopati in jo posvojiti šele z razumno in razumsko izbiro, ki jo naredi posameznik. Drugače rečeno: človek se mora odločiti, da bo Evropejec, to pa pomeni pridobiti informacije in spoznavati širšo domovino, da bi človek lahko relativiziral lasten, nemara izključevalni pogled na Evropo in da bi spoznal, da to, kar je navzven begajoče, navznoter v resnici bogati. Mnogovrstnost, raznolikost in pestrost kultur, jezikov in običajev iz Evrope ustvarjajo enkraten mozaik, vendar nikjer ne piše, da ga ne bomo ponovno razbili.

Ste gostujoči profesor na College d'Europe v poljskem Natolinu. Kako je z evropsko idejo na vzhodu?

College d'Europe je univerza za podiplomske študije, katere matična ustanova stoji v belgijskem mestu Bruegge. V Natolin, nekdanje lovsko posestvo poljskih kraljev in komunistične nomenklature blizu Varšave, jo je po koncu komunističnega režima pripeljal pokojni Bronisław Geremek, disident v socialistični ljudski republiki in diplomat v demokratični Poljski, mednarodno spoštovani glas zgodovinarja, izvedenega za srednji vek, in moralnega kritika, občutljivega za moderne zlorabe oblasti. V zlati kletki ali kampusu tu vsako leto v idealnih pogojih študira več kot sto študentov iz več kot petintridesetih držav, saj vpis ni omejen na države EU, čeprav je omejen na tiste z državnimi ali javnimi štipendijami. Šolnine so namreč obupno visoke. Tu se usposabljajo prihodnji evropski uradniki in voditelji organizacij civilne družbe, študij in poučevanje potekata v francoščini in angleščini in medtem ko je študentska in profesorska skupnost narodno pestra, je osebje iz staroselskih vrst. Poljskih malomeščanskih navad in družabne etikete, izvirajočih iz trdožive tradicije nižjega podeželskega plemstva ali šlahte, ni mogel izkoreniniti niti komunizem s tovariši in enakostjo v revščini.

Najzgodnejši trenutek je najslajši: ko sem pred slabim desetletjem prvič predaval v Natolinu, sem skoraj ostal brez kosila. Zakaj? Ker nisem imel kravate. Povsem v skladu z lokalno tradicijo in pričakovanji je poljska servirka za pultom restavracije namreč globoko podvomila, da sem res profesor, saj vendar ne nosim kravate, suknjiča pa sploh ne. Še vedno se muzam ob misli na to. Obrede družabnega življenja in navade medsebojnega občevanja so Poljaki – kot mnogi evropski narodi – prevzeli od Francije 18. stoletja, ko je francoski oziroma pariški okus v kulturi predstavljal vatel, s katerim so življenje merile provincialne elite po vzhodni Evropi, vključno z nemškimi deželami in Rusijo. Poljska šlahta je pariški okus prilagodila lastnim lokalnim potrebam, vedno je šlo za vzdrževanje določene ideje evropejstva. Evropska ideja se ni izražala le v književnosti in glasbi, ampak tudi v načinu, kako moški poljubi roko ženski ali ji odpre vrata (v kočijo). Seveda se je ideja Evrope poglavitno izoblikovala v francoščini, vendar je francoščina do konca druge svetovne vojne pomenila skupen jezik omikanih ljudi po vsej celini. Takrat se je skokovito uveljavil jezik vodilne zaveznice v zmagoviti koaliciji antifašizma – ameriška angleščina. Z ameriško popularno kulturo se je v prvi plan vsilila kultura neformalnih medsebojnih odnosov. Kravata je forma, forma je Evropa. Ali pa sem mogoče le predolgo živel v Ameriki. Kakorkoli že, na vzhodu Evrope je evropska ideja še vedno zelo živa, saj predstavlja rešitev izpod dolgotrajnega ruskega (sovjetskega) gospostva, če že ne od lastnih nesposobnih politikov. Prav zato, ker so vzhodni Evropi dolgo odrekali enakopraven prostor pri evropski mizi, je sedanja vzhodnoevropska vnema za EU še vedno visok vložek v 'Evropo kot prostor dobrega življenja', bolj nekakšna utopična slika kot stvarnost. Ampak to je dobro. Brez utopije človek hitro postane butast.

Kaj je z narodi na vzhodu Evrope oziroma s tradicijami nacionalnih držav?

Nacionalne identitete so v vzhodni Evropi oživele po annus mirabilis, letu 1989. Komunistična in nacionalistična ideologija sta se od rojstva sredi 19. stoletja, ko se je zgodila 'pomlad narodov' in izšel Komunistični manifest, spopadali in tekmovali za pozornost ljudi. Lahko bi rekli, da je s koncem komunističnih režimov zmagal nacionalizem kot velika zgodba, ki osmišlja bivanje posameznikov v širši politični skupnosti. Adam Michnik je imel prav, ko je rekel, da je na ruševinah komunizma vzniknilo zmajevo seme nacionalizma. Še več: nacionalizem v vzhodni Evropi je poslednji stadij komunizma. Oba sta izključevalna in nasilna. Nacionalizem je v marsičem zmagal zato, ker je enostavna in prepričljiva ideologija. V gigantskem boju velikih pripovedi v 20. stoletju je zmagal zato, ker je edina od velikih zgodb, ki jih je uspelo nemogoče. Nacionalizem je naturaliziral zgodovino. Nekaj, kar je odvisno od okoliščin, naključij in zavestnega človeškega dela, četudi z nepredvidenimi posledicami, je nacionalizem spremenil v nekaj, kar se zdi naravno in s tem samoumevno. V 18. stoletju se ljudje namreč sploh niso identificirali z narodi, saj narodov v modernem pomenu besede še ni bilo. Ta zgodba se je zares začela šele ob koncu 18. stoletja in začetku 19. stoletja in se v pomladi narodov artikulirala na najvišji ravni zahtevnosti. Naturalizacija zgodovine pomeni, da je proces masiranja ali prevzgoje množic – kar so družbene elite na različnih koncih Evrope počele v skladu z istim nacionalističnim kopitom – rodil sad do mere, do katere so prepričale ljudi, da pripadajo neki abstraktni skupnosti. Ta je bila za ljudi zgodnjega 19. stoletja nemara prav tako abstraktna, kot je danes za nas Evropa.

Kakšen je bil odgovor na ta izziv?

Treba je bilo – v nemškem primeru – protestantske pruske junkerje prepričati, da sodijo v širšo, višjo in težje predstavljivo skupnost od lokalne, v skupnost, v kateri je dovolj prostora na primer tudi za bavarske katoliške živinorejce, ki s pruskimi junkerji niso delili niti jezika niti vere, kaj šele regijo in način življenja. Nacionalistični procesi so v 19. stoletju postopoma pripeljali do tega, da so se eni in drugi začeli prepoznavati v eni sami, regijam nadrejeni skupnosti – Nemcih. Enako velja za Slovence. Če pogledamo slovenskega primorskega ribiča ali štajerskega viničarja, sta v 18. stoletju imela drug z drugim bore malo opravka in stičišč. Besede 'Slovenija' sploh še ni bilo, pripadanje širši skupnosti se je pretežno izražalo v lokalnih, regionalnih in imperialnih pojmih. Šele romantični nacionalizem je razvil načrtno konstrukcijo oblikovanja naroda, torej višje in nadrejene skupnosti, ki bo sestavljena ali amalgamirana iz različnih lokalnih in regionalnih skupnosti. Raznolikost slovenskih narečij lepo kaže na stanje razdrobljenosti, ki ga je enotna jezikovna politika kot sestavni del nacionalizma skušala preseči. V idealnem scenariju bi enotna zgodba, v kateri bi se prepoznala velika večina ljudstva, spodbujala k skupnemu delovanju in krepila občutek pripadnosti. Nacionalizem ima preprosto formulo – ali 'mi' ali 'vi'. S tega vidika mogoče bolj razločno opazimo, da sleherna transnacionalna ideja – in združena ter svobodna Evropa to gotovo je – naleti na težavo. Po 150 letih prevzgoje smo se Evropejci z muko in težavo le naučili, da to, kar je bilo na začetku tuje in abstraktno (ideja naroda), lahko postane tako samoumevno, kot je danes. Evropa kot plast identitete, na kateri vsi deležimo, postane dostopna šele po premisleku in izbiri. Z drugimi besedami: evropejstvo je ideologija, ki ji naturalizacija še ni uspela. Evropejstvo namreč nikakor ni samoumevno. Evropa nima tega, kar je morda najpomembnejši pogoj za sleherno članstvo v kolektivu. Ne vzbuja in krepi lojalnosti, zvestobe, zaveze, v kateri bi se moralo skrivati tudi nekaj čustvenega navdiha. Kaj je Evropa danes? To je 27 držav, ki iščejo skupno zgodbo, je nedavno rekel britanski 'zgodovinar sedanjosti' Timothy Garton Ash.

Kaj je po skoraj desetih letih članstva Evropa za Slovenijo? Nismo je ponotranjili, še vedno je nekje daleč, tako rekoč fantazija.

Kot sodobna Evropa je tudi sodobna Slovenija brez zgodbe. Če pustimo Evropo za trenutek ob strani, čeprav je nikoli ne moremo, je treba ugotoviti, da so se izčrpale in porabile vse velike pripovedi o članstvu v slovenskem kolektivu, ki smo si jih pripovedovali v preteklih časih. Pripoved v osemdesetih letih je bila odprta, ni bilo jasno, v katero smer se bo razvijala slovenska družba in kako se bojo oblikovali načini življenja v Sloveniji. Ob koncu osemdesetih let je prevladala zgodba o slovenski državi kot poslednjem izhodu iz na smrt obsojene jugoslovanske federacije. To ni bila načrtna rast nacionalizma, slovenski komunisti in civilna družba so takrat dali vrsto pobud za nadaljevanje življenja v skupni državi. Vse so končale v košu pod mizo Slobodana Miloševića. Šele po njegovem govoru na Gazimestanu na Kosovu leta 1989, ko je bilo jasno, da Jugoslavijo pojmuje kot nadaljevanje Srbije z drugimi sredstvi, je nastal preobrat v slovenskem javnem mnenju. Slovenski nacionalizem je zahteval samostojno državo. Ni zamudil priložnosti, ki se je odprla s padcem komunističnih režimov po vzhodni Evropi. Državo smo dobili. Po zgodbi o samostojni državi smo takoj dobili še zgodbo o tranziciji: če smo samostojna država, ki je vredna tega imena, moramo biti člani vseh mednarodnih klubov. No, ta zgodba je svoje odslužila. Slovenija je članica vseh mednarodnih klubov, z njimi delimo tudi krizo, lastne zgodbe pa nimamo.

In niti evropske zgodbe.

Za Slovence je to slabo. Nimamo ne lastne ne evropske zgodbe. Jasno je, da smo zato zlahka na razpolago populistični politiki, kakršno vodi sedanji prvi minister, ki mu je mednarodno okolje krize priročna voda na mlin: prav zdaj poteka proces, s katerim se pod krinko varčevanja in racionalizacije javnih sredstev skuša postopoma znebiti neprijetnih političnih nasprotnikov oziroma jih osmešiti kot zagovornike komunistične enakosti, pri tem pa na prav nič skrit način, še več, z dobršno mero posmehljivosti do visokih dosežkov slovenske kulture, uveljavlja folklorno in s tem nujno zastarelo različico nacionalne identitete. To se mi zdi najslabša možna kombinacija: navzven imamo opravka z mednarodnim okoljem, v katerem politika varčevanja kratkovidno razgrajuje solidarnostne družbene mreže, navznoter pa to varčevanje služi kot izključevalno orodje za to, da bi se dosegla prepletenost ene same stranke in državnih ustanov. V odsotnosti prepričljive skupinske zgodbe, ki jo boleče čutimo danes, tiči razlog za resno zaskrbljenost, saj utegne tovrstno pomanjkanje imeti dolgoročne posledice, ki ne bojo povezane samo z gospodarsko krizo, ampak s krizo tega, kdo sploh smo in kaj je to, kar si med seboj delimo, zakaj sploh tukaj živimo in zakaj živimo skupaj. Definitivno nimamo zgodbe, ni pa definitivno, da lahko s tem mirno živimo dalje. Potrebujemo novo zgodbo, ki bo segla onstran štacunarske zdrave pameti, ki državo izenačuje s privatnim podjetjem ali – še huje – z domačim gospodinjstvom.

Vtis je, da je naše evropejstvo prazno in da ta praznina nima neposredne zveze z aktualno evropsko krizo.

Če drži, da je evropejstvo prazno oziroma ga razglašamo s figo v žepu, je to – spet – zaradi zgodovine, v kateri so bili predniki današnjih Slovencev primorani živeti v državnih tvorbah, v katerih so imeli zanemarljiv vpliv ali niso imeli vpliva na vzvode oblasti. S preprostimi besedami: vedno so živeli pod nekom, pod habsburškim cesarjem, se pravi, pod Avstrijo, pod Karađorđevićem oziroma beograjskim dvorom in Jugoslavijo, kasneje pod Titom in zdaj – zdaj živimo pod Evropo. Vedno pod nekom. Slovenci torej Evropsko unijo instinktivno prepoznavamo v skladu s tem zgodovinskim obrazcem. Ne jemljemo je kot našo last, kot skupni projekt, v katerega smo marsikaj vložili in bomo, če se izpridi, vsi nasrkali, trpeli hude posledice. Tega zavedanja žal ni.