Tiskane izdaje
Strankokracija ni le slovenska bolezen, temveč je globalna epidemija, ki jo podžiga korpokracija; obe groteskno uspevata v anomiji, v razvodenelosti moralnih in pravnih norm. Ljudstvu je hvalevredno marsikje prekipelo in vse več je vstajnikov ostrega revolta, ki zahtevajo preusmeritev politike od polnjenja lastnih bisag požrešnosti in častihlepnosti k zagotavljanju dostojnejšega življenja za sleherno človeško bitje.
Toda upor in besede so premalo, zatorej je ključno vprašanje, ali imamo sploh kakšen recept za (od)rešitev naraščajoče stiske in krize, poleg metafizičnih (sicer tehtnih) napotkov, da se je dolžan poboljšati sleherni posameznik in da bo moralo biti 21. stoletje duhovno, drugače ga ne bo?
Nadvse zanimivo napotnico je spisal ameriški profesor Jonathan Haidt, strokovnjak za pozitivno, socialno in moralno psihologijo. V slovenščino je prevedena njegova uspešnica The Happiness Hypothesis (Hipoteza o sreči: antična modrost in filozofija na preskusu pri moderni znanosti, Penca, Novo mesto 2011), ki se napaja iz metaforične primerjave človeškega uma s slonjim jezdecem oziroma krotilcem slona.
Že Buda je dejal, da so mu včasih misli odtavale, kamor so hotele, prepustile so se željam in užitkom, dokler jim ni zagospodoval kot krotilec divjim slonom. Za Platona je bil jaz (duša) kot bojni voz z dvema konjema, plemenitim in neukročenim, ki ju mora z vajetmi obvladovati racionalni del uma. Ali kot je svetoval Benjamin Franklin: »Če vozi Strast, naj vajeti drži Razum.« David Hume je nasprotno menil, da mora razum služiti strastem, Thomas Jefferson pa je razumnost in čustvenost primerjal z neodvisnima sovladarjema.
Po Haidtovo lahko krotilec usmerja slona samo tedaj, če ta nima lastnih želja, kajti on je le svetovalec ali služabnik, zavestna in nadzorovana misel, slon pa vse drugo, denimo neposredni uvid, nagonske reakcije, čustva in intuicija, skratka 99 odstotkov mentalnih procesov, ki se dogajajo onkraj našega zavedanja, a dejansko obvladujejo večino obnašanja. Kadar krotilec in slon dobro sodelujeta, »je pred nami človeško bitje v vsem svojem enkratnem sijaju«, a žal vedno ni tako.
Pravični(ški) um o morali
Haidtova nedavna knjiga The Righteous Mind: Why Good People Are Divided by Politics and Religion (Vintage Books/Random House, New York 2013) črpa iz najnovejših raziskav na področju nevroznanosti, genetike, socialne psihologije in evolucijskega modeliranja ter prav tako sloni na slonji metafori oziroma treh načelih, ki secirajo naš pravični(ški) um in poskušajo pojasniti politično razdeljenost na leve in desne.
Prvi princip se glasi, da je tudi pri moralnem dojemanju sveta v ospredju intuicija in v ozadju strateško razumevanje. To je očitno, kadar smo osupli, šokirani zaradi nekega nemoralnega dejanja, glede katerega čutimo »na vodi«, s telesnimi reakcijami, da ni dobro, zato moramo kot jezdeci ubogati slone, ki hočejo pobegniti stran od slabega. Če želimo nekoga moralno ali politično spreobrniti in razsvetliti, se moramo pogovoriti s slonom, ne s krotilcem, še učinkoviteje pa je, da obema pokažemo boljšo etično pot. Haidt je skeptičen do poučevanja etike in vzgajanja v šolah, s čimer se je težje strinjati, še zlasti v današnjem zeitgeistu družinske in vsesplošne vrednotne anemičnosti, ki hlasta po sveži transfuziji.
Drugo načelo pravi, da seže morala dlje od pravičnosti, poštenja in neškodljivosti, tretje pa, da povezuje ljudi v določene skupine in jih hkrati slepi pred drugimi združbami, ki jim ne pripadajo (morality binds and blinds). Avtor je moralne sisteme definiral kot »prepletene vrednote, vrline, norme, prakse, identitete, institucije, tehnologije in razvite psihološke mehanizme, ki skupno delujejo za zatiranje ali reguliranje egoističnih interesov in za ustvarjanje pogojev za kooperativne družbe«.
Na podlagi proučevanja zahodnih in vzhodnih kultur, meritev, anket in intervjujev je Jonathan Haidt razvil pluralistično teorijo o občih prirojenih moralnih temeljih ali matricah, ki jih je razvrstil na šest vrednotnih sklopov: (1) skrb za soljudi in vzajemno varovanje pred škodljivimi vplivi (care/harm); (2) pravičnost in poštenost, ravnanje s sočlovekom v sorazmerju z njegovimi dejanji (fairness/cheating/proportionality); (3) svoboda, nasprotovanje tiranstvu in kakršnemu koli zatiranju (liberty/oppression); (4) lojalnost do družine, domovine in vsake skupine, v kateri se osmišljamo (loyalty/betrayal); (5) avtoriteta, spoštovanje tradicije in legitimne hierarhije, zoperstavljanje prevratu (authority/subversion) in (6) svetost ali čistost, izogibanje odvratnosti in ostudnosti (sanctity/degradation/purity).
Pravični um je kot jezik s šestimi receptorji za okus, morala pa kot kuhinja, ki ne bo uspevala, če bo stregla zgolj sladko in grenko, kislo ali slano. Meritve dokazujejo, da imajo že dojenčki razvit občutek za abecedo morale, za razlikovanje med slabim in dobrim. Med poskusi na univerzi Yale so jim uprizorili lutkovno igrico, v kateri so nastopali plezalec, pomagač in zlikovec. Ko so jim na koncu pokazali le drugo in tretjo lutko, so bistveno raje segli po dobrotniku, ki je hribolazcu pomagal pri vzpenjanju na goro, kot po hudobnežu, ki mu je preprečeval podvig.
Kot sugerira nevroznanstvenik Gary Marcus, so človeški možgani ob rojstvu kot prvi osnutek slehernikove življenjske knjige z nakazanimi poglavji in okvirno zasnovano vsebino, ki se dopolnjuje in spreminja zaradi vpliva okolice, izkušenj, šolanja in drugih dejavnikov, so torej vnaprej pripravljeni za izkustvo (organized in advance of experience). Otroci ne znajo racionalizirati, toda (ob)čutijo, pri psihopatih pa je ravno obratno. Emile Durkheim je človeka sijajno opisal kot homo duplex, ker je hkrati sebičen (selfish) in skupinski (groupish), 90 odstotkov samozadosten šimpanz in preostalih 10 odstotkov altruistična čebela, e pluribus unum, po Aristotelu družbena ali politična žival, ki ni rojena le zase, temveč – tako Platon in Cicero – »del našega bitja zahteva domovina, del prijatelji«.
Med evolucijo smo se vedno znova pretolkli skozi drastične podnebne spremembe in slične kalvarije, toda preživeli in preskočili na višji nivo nismo zavoljo moči in mišic, temveč zaradi pameti, s katero smo že rano v zgodovini dojeli, da mnoštvo združenih glav, rok in nog doseže bistveno več kot posameznik. Pri tem nam znatno pomaga oksitocin, možganski hormon ljubezni in nevrotransmiter, ki učinkuje tudi onkraj družinskega sožitja. Sreča ne pride od znotraj, temveč iz medsebojnosti.
Svetovni etos in sekularna etika
Charles Darwin je dokazoval, da evolucija z naravno selekcijo med tekmovanjem poteka po dveh tirih, individualno in med skupinami, kar je privedlo do »superorganizmov«, od plemena do države, korporacij in mednarodnih organizacij. Zategadelj lahko slona, ki razpolaga s »sociometrom«, po Haidtovem prepričanju učinkovito dresiramo ravno z medsebojnimi človeški stiki, ki so nalezljivi, saj se sorodne duše privlačijo. Na žalost je človeška rasa tudi pravičniška in hinavska, zato prepogosto sodimo o drugih, ki so zunaj našega kokona, ne da bi se zavedali povratnega negativnega učinka obsojanj. »Kaj gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem pa ne opaziš?« beremo v Svetem pismu; »Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa, šele potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata« (Matej 7, 3–5).
Zanimiv je izsledek, da so v skupinah, ki štejejo do 150 članov, njeni pripadniki praviloma enakopravni in se na vse pretege otepajo alfa samcev oziroma dominantnih vodij, med katerimi je v politiki in na vodilnih mestih v gospodarstvu vse več patoloških narcisov in sociopatov. Mar je naključje, da slovenski zakon o političnih strankah zahteva najmanj 200 ustanoviteljev, zakon o društvih pa le tri?
Prav tako nas pesti obsedenost z javnim mnenjem, kakšno mnenje imajo o nas drugi, o čemer je pisal že Platon v Državi, kjer njegov brat Glaukon nagovarja Sokrata, naj se vživi v človeka, ki nosi mitološki Gigesov prstan. Nakit ga napravi nevidnega, zato se iz vrlega bitja prelevi v pokvarjenega, kajti ljudje naj bi se vedli skladno z zaželenimi normami zgolj zaradi strahu, da nas bodo zasačili in bo prizadet naš ugled. Če vam ni všeč, kar sem ravnokar izpričal, lahko popravim …
Haidtova moralno-etična shema se precej ujema z naukom o svetovnem etosu (Weltethos), ki ga je zasnoval profesor Hans Küng kot moralni kompas, družbeni fair play, ki je skupen vsem religijam, posvetnim postavam in političnim sistemom. Kaže na enotne temelje prvinskih življenjskih pravil, kot so človečnost, vzajemnost (zlato pravilo), nenasilje, pravičnost, resnicoljubnost in partnerstvo. Povedano malce drugače, štirje imperativi človeštva so spoštovanje življenja, pravičnost oziroma poštenost, gojenje resnice in enakost obeh spolov. Svetovni etos je identičen sekularni etiki novega tisočletja za ves planet (Beyond Religion: Ethics for a Whole World), ki jo pozitivno širi njegova svetost Tenzin Gyatso, štirinajsti dalajlama, z gorečim poudarkom na sočutju do vseh živih bitij, narave in vesolja, ne zgolj med ljudmi.
Leva in desna moralnost
Četudi je za zahodni svet značilna etika avtonomnosti individuuma in za vzhodnega etika skupnosti in božanskega, je Haidt znanstveno dokazal, da so v vseh kulturah prve tri osnovne moralne matrice (skrb, pravičnost in svoboda) imanentne levo naravnani populaciji (demokratom, socialistom, liberalcem), kar potrjuje tudi naša praksa, recimo pri negovanju človekovih pravic in svoboščin ter zavzemanju za revnejši sloj prebivalstva, manjšine in ranljive družbene skupine, od izbrisanih do istospolnih zakonskih zvez.
Preostale moralne matrice (lojalnost, avtoriteta in svetost) so ljube konservativnim desničarjem (republikancem), zato malikujejo ubogljivost, red, patriotizem in razprodajo slovenskih podjetij, pri čemer se nekoliko kontroverzno – glede na nacionalno zaverovanost – udinjajo Bruslju, Washingtonu, Berlinu in še komu od čislanih božanstev.
Ob tem je skorajda osupljiv podatek, da politiki z desnice bolj ali manj spoštujejo tudi prve tri moralne matrice, zato imajo več možnosti, da šarmirajo slone in pridobijo volivce iz raznolikih ideoloških sfer, ker jim ponujajo širši spekter reklamiranih vrednot. Žalibog je vsaka skupina vkopana v parlamentarno-vladnih strelskih jarkih in napada vse, ki so na nasprotni strani.
Razklanost med politiki in posledično znotraj naroda je pereča tudi drugod, ne samo pri nas; v ZDA so denimo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja celo odsvetovali druženje članom in družinam »mogočne stare« politične stranke z demokratičnimi sovražniki, kar škoduje enim in drugim, a še najbolj naciji. Mar ni skrajni čas, da presežemo manihejstvo, to gnostično religijo, ki jo je v tretjem stoletju po takratnem Perzijskem cesarstvu in obrobju širil prerok Mani?
Njegova poglavitna mantra je dualizem dveh enakovrednih počel, dobrega in slabega, pri čemer se je treba nujno odločiti za enega in ga dosledno braniti, kajti kompromis bi bil nedopusten greh. Moramo še vedno sedeti in ravnati tako kot leta 1789 v francoskem parlamentu, ko so se plemeniti na desni potegovali za ohranitev obstoječega stanja, pobesneli na levi pa so zahtevali revolucionarne spremembe?
Je torej možno sezidati most
Ker človek zaradi svoje panjske narave hlepi po združevanju, politične stranke bržkone še zlepa ali zgrda ne bodo odmrle, toda ljudstvo jih bo prisililo, da izkoreninijo partitokracijo in začnejo skrbeti za občo blaginjo. Tu lahko in mora pomagati civilna družba z neodvisnimi, nestrankarskimi kandidati, ki bi kot izvoljeni politiki (poslanci, ministri, župani, državni in občinski svetniki) s sredinsko držo podpirali mostiščno cesto med obema obrežjema.
Reformirati moramo volilni sistem, ki bi olajšal izvolitev samostojnih poslancev (to omogoča kombinirani sistem), prenoviti šolsko zakonodajo in programe v duhu etičnega samouresničevanja ter pritegniti medije, vključno z medmrežnimi socialnimi portali, da bodo gradili namesto podirali.
Splošno znan je prvi del antičnega rekla Errare humanum est – Motiti se je človeško, na ključno nadaljevanje pa nas je nedavno spomnil profesor Janez Kranjc: Perseverare autem diabolicum – V zmoti vztrajati je hudičevo. Koliko časa še torej?
****
Dr. Marko Pavliha je redni profesor prava na fakulteti za pomorstvo in promet ljubljanske univerze.
