Alojz Uran

Od trenutka, ko je postalo jasno, da v barki slovenske Cerkve zija več sto milijonov evrov velika finančna luknja, so slovenski kristjani zmedeni. Zmedeni so zaradi vse bučnejših viharjev v slovenski različici vesoljne institucije. Zmedeni po so tudi zaradi razpršenih informacij o tem, kako in kje je udarila finančna ujma. Informacije so vedno neuradne. Uradni demantiji pa se praviloma izkažejo za napačne. Jasnih pojasnil ni bilo niti letos spomladi, ko je prvič udarilo po nekdanjem ljubljanskem metropolitu Alojzu Uranu. Novinarko ljubljanskega Dnevnika, ki je najbolj vztrajala z vprašanji glede Uranovih domnevnih potomcev, sta nadškof Anton Stres in tajnik škofovske konference Andrej Saje utišala s trditvijo, da je Uran očetovstvo že večkrat zanikal. Uran torej ni oče. Pika.

Kje je njuna gorečnost zdaj, se sprašujejo mnogi verniki. Zakaj svojemu kolegu, če sta mu takrat res verjela, ne stopita v bran danes? Saje je v Odmevih na RTV Slovenija v zadnjih minutah svoje apologije Uranu sicer sporočil, da ga škofje še vedno podpirajo. Vendar prav zaradi tega, ker je to navrgel čisto ob koncu nastopanja in šele po natančno usmerjenem vprašanju voditelja, ni prepričal.

Informacije iz vrst klerikov govorijo o obstoju pisma, s katerim je Uran v Vatikan že ob svojem imenovanju za ljubljanskega pomožnega škofa v devetdesetih sporočil, da glede ugotavljanja očetovstva svojega DNK ne namerava dajati. Pater Knavs pa je ta teden za večerna poročila komercialne televizije nekaj minut zatem, ko je bil v Šentvidu na obisku pri Uranu, povedal, da se je nekdanji ljubljanski nadškof pripravljen soočiti z vsakim, ki bi se razglasil za njegovega potomca - tudi ob pomoči primerjave molekul, ki nosijo genske informacije.

Slovenski škofje zaradi tega, ker naj bi se Sveti sedež o vzrokih za njegov eksodus pogovarjal izključno le z Uranom, o zadevi vedo bore malo, nekateri celo nič. Mimogrede: mariborski nadškof Marjan Turnšek je menda že potarnal nunciju Juliuszu Januszu, da je o vatikanskih »kaznih« za svojega predhodnika izvedel šele iz medijev.

Resnica glede Uranovega jesenskega odhoda v Trst je trenutno žal res bliže sobanam Vatikana kot slovenski javnosti. Vendar lahko tvegamo in zapišemo, da eden izmed najpriljubljenejših slovenskih škofov – leta 2004 so ga bralci Nedeljskega dnevnika izbrali za Slovenca leta - na neželeno romanje ne odhaja zaradi domnevnega očetovstva. Če bi res odhajal zaradi tega, bi se mu na poti morali pridružiti številni člani slovenskega klera.

Resnične razloge za umik Urana, ki slovi po ljubezni do domovine (menda ni bilo birme, kjer Uran ne bi zapel vsaj Zdravljice), kaže prej iskati v skupni apologiji slovenskega visokega klera pred Vatikanom. Uran, ki ni nikdar »paktiral« z nikomer, je menda preveč izstopal.

Po besedah njegovih zaupnikov se je začelo takrat, ko je zaradi načetega zdravja proti koncu svojega škofovanja prosil za pomoč. Tretjega človeka (pomožni škof Anton Jamnik je veliko potoval) na nadškofijo ni dobil, iz Vatikana pa se je z oceno, da je Uran kadrovski kiks, oglašal kardinal Franc Rode. Zakaj naj bi bil Uran kadrovski kiks, kardinal Rode ni nikdar pojasnil. Je pa po besedah poznavalcev zanimivo, da je Rode po Vatikanu svojega škofovskega naslednika postavljal v slabo luč prav v časih, ko se je Uran odločil, da finančno že precej razmajani mariborski nadškofiji ne bo pomagal z denarjem Gozdnega gospodarstva Bled, ki je prek Metropolitane v lasti ljubljanske nadškofije.

Zahtevo rimske kongregacije za škofe, ki Urana pošilja iz domovine, je z nasvetom o tem, da naj Uranovi podporniki vsakršno pobudo za podporo nekdanjemu nadškofu v njegovo dobro opustijo, obtežil tudi sedanji nuncij Janusz. Zagotovo bi k temu lahko kaj dodal tudi nekdanji nuncij Santos Abril y Castelló, ki je novembra 2004 v največji sobani sedeža ljubljanske nadškofije razglasil novega nadškofa – Urana. In prav Castelló - dva dni po novici o tem, da mora Uran iz Slovenije, mu je »naključno« ugasnila funkcija vice kamerlenga - je po besedah tajnika Sajeta tisti, ki je postopek proti nekdanjemu ljubljanskemu metropolitu tudi začel.

Alojz Uran, nekdanji predsednik slovenske škofovske konference in leta 1996 vodja obiska papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji, svoje edino premoženje – hiško v Spodnjih Gameljnah – že desetletja zastonj oddaja mladim, novonastalim družinam (trenutno je v hiši deseta družina). Pravijo, da ima neverjetni dar molivca – njegova molitev naj bi z darom življenja blagoslovila prenekateri par.

Res je, da bo Uran lahko molil tudi na Tržaškem, kot je njegov odhod pokomentirala varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik in dodala, da »izgon« škofa ne predstavlja kratenja človekovih pravic. A s svojim citroënom se bo Uran zagotovo s težkim srcem pognal v svet, stran od »njegove« Šmarne gore, v Trst.

In, ne nazadnje, bo z njegovim odhodom po Cerkvi na Slovenskem res zavladal mir? Bo zmede res manj?

***