Tiskane izdaje
Anders Fogh Rasmussen je že skoraj tri leta prvi mož severnoatlantskega zavezništva. Avgusta 2009 je vajeti Nata prevzel od Nizozemca Jaapa de Hoopa Schefferja, potem ko je bil kar osem let na čelu danske desnosredinske vlade. Kot sam pravi, so bile tri največje naloge, s katerimi se je ukvarjal kot šef zavezništva, Natova misija v Afganistanu, operacija v Libiji in reforma Natove organizacijske strukture.
A največja naloga, ki jo ima, je vsekakor, kako ohraniti zavezništvo, ki je nastalo v času hladne vojne 20. stoletja, pri življenju tudi v 21. stoletju. Čeprav ne priznava, da Nato počasi postaja nekakšen svetovni policaj, pa njegove akcije v Libiji, na Kosovu, v Afganistanu, pred somalsko obalo nakazujejo preobrazbo Nata v policijsko silo za zaščito interesov zahodnega sveta in njegovega kapitala po svetu.
Prejšnji teden je Nato sicer obsodil in obžaloval, ker je Sirija sestrelila turško vojaško letalo, ste pa hkrati dali jasno vedeti, da zavezništvo nima namena niti načrta posredovati v Siriji. A pred več kot letom dni ste posredovali v Libiji. Ali ne gre za drugačni pristop, dvojna merila?
Ne, ker so razmere v Libiji in Siriji drugačne. V Libiji smo dobili jasen mandat varnostnega sveta Organizacije združenih narodov, da zavarujemo prebivalstvo pred nasiljem, in še več, imeli smo tudi aktivno podporo drugih držav v regiji. Nobeden od teh pogojev ni izpolnjen v primeru Sirije. Ob tem seveda v Natu odločno obsojamo nasilje nad civilisti v Siriji. Sirsko vodstvo hkrati pozivamo, naj začne preoblikovanje k demokraciji, proces, ki bo zadovoljil legitimne zahteve sirskega ljudstva.
Koliko prispeva k pomanjkanju odločnejšega pristopa mednarodne skupnosti pri reševanju sirske krize njena neenotnost? Rusi in Kitajci so proti tujemu posredovanju v Siriji, medtem ko v libijskem primeru ni bilo tako.
Ja, toda dejansko se je prejšnji konec tedna sestala akcijska skupina za Sirijo [v njej so predstavniki petih stalnih članic varnostnega sveta OZN, Katarja, Turčije, Kuvajta in Iraka], kjer so sodelovali tudi predstavniki Rusije in Kitajske. Sporočilo, ki so ga objavili po sestanku, jasno govori o tem, da bi moral v Siriji steči politični proces spreminjanja sistema v smeri demokracije. Na tem srečanju sem pozval vse prisotne, naj uporabijo svoj vpliv v Damasku in dejansko spodbudijo začetek tega procesa. Torej, prvi koraki so že narejeni. Zato je zdaj pomembno začeti uresničevati Ananov mirovni načrt in sirsko vodstvo bi ga moralo začeti spoštovati in izvajati. Mora le najti mirno rešitev krize v Siriji.
Toda strani v Siriji se tega načrta ne držijo. Ali mislite, da ga je sploh mogoče implementirati brez pomoči oziroma spodbude iz tujine?
Imate prav. Sirija res potrebuje spodbudo, predvsem politično spodbudo mednarodne skupnosti. Zato je bil sestanek akcijske skupine za Sirijo v Ženevi tako pomemben. Prvič se je namreč lahko opazila enotnost vseh sodelujočih in prav zato je lahko mednarodna skupnost poslala Damasku jasno sporočilo, ki se glasi – začnite proces transformacije v smeri demokracije. Upam, da bo enotna mednarodna skupnost naredila vse, da se njeno sporočilo tudi udejani.
Pravilna pot za rešitev krize v Siriji je politična rešitev. V Natu smo imeli sestanek na zahtevo Turčije, ker so Sirci sestrelili turško vojaško letalo. Sestrelitev smo zelo ostro obsodili in ob tem seveda izrazili pripravljenost, da bomo naredil vse, kar moramo, za obrambo Turčije, če bo seveda to potrebno. Upamo, da se bo Sirija izogibala eskalaciji razmer in sprejela vse potrebne ukrepe, da se takšni incidenti v prihodnje ne bodo ponavljali.
Pred nekaj tedni ste v enem od intervjujev razmere v Siriji primerjali z dogajanjem na Balkanu pred dvajsetimi leti. Mednarodna skupnost se na začetku vojn na Balkanu ni preveč zganila in vemo, kaj se je zgodilo, še posebej v Bosni, kjer je bilo ubitih na tisoče ljudi. Se ne bojite, da se ne bo zgodba ponovila tudi v Siriji?
Izpostavil sem, da je bila ena od lekcij, ki se jo je naučila mednarodna skupnost v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ta: če mednarodna skupnost ne more poslati dovolj glasnega, odločnega in enotnega sporočila, ima to lahko katastrofalne posledice. To je bil problem v 90. letih in podobno se dogaja tudi v primeru Sirije. Varnostnemu svetu OZN ni uspelo sprejeti obvezujoče resolucije o Siriji. To je bila napaka. Ne poiskati enotnosti in rešitve pomeni, da s tem pošiljamo režimu v Damask napačno sporočilo, ki ga lahko celo spodbudi, da začne stopnjevati nasilje nad civilnim prebivalstvom. V tem je možna primerjava med Sirijo in Balkanom. So pa tudi razlike. Poudarjam pa, da je enotnost mednarodne skupnosti pri pozivanju h končanju nasilja v Siriji izjemnega pomena.
Nato je pred veliko nalogo: umakniti vojsko iz Afganistana do konca leta 2014. Toda problem Afganistana bo ostal tudi po umiku. Ste prepričani, da bosta afganistanska vojska in policija sposobni vzdrževati red v državi po umiku Natovih in ameriških vojakov?
Mislim, da sta, tudi brez podpore mednarodnih sil. Afganistanske vojaške enote bodo od leta 2015 naprej sposobne prevzeti polno odgovornost. To je bistvo strategije, ki smo jo sprejeli. Glavno besedo in odgovornost bomo predali Afganistancem. Ta proces se je pravzaprav že začel. Kmalu bo tri četrtine Afganistancev živelo na območjih, kjer bodo afganistanske sile imele popoln nadzor in oblast. Proces bo končan do konca leta 2014. Mi bomo seveda ostali. Še naprej bomo skrbeli za usposabljanje afganistanskih varnostnih sil, jim zagotavljali podporo, svetovali. Verjamem, da bodo sposobni prevzeti polno odgovornost za vzdrževanje miru in reda v državi. Naša pomoč prav tako vključuje finančno pomoč za vzdrževanje in usposabljanje afganistanskih varnostnih sil po letu 2015. Moj optimizem temelji na dejstvu, da bomo do tedaj popolnoma usposobili okrog 350.000 afganistanskih vojakov. Še pomembneje je, da bomo v tem času še izboljševali kakovost in moč afganistanskih sil.
Pred mesecem dni sem obiskal Kabul in imel sem priložnost opazovati enote afganistanskih posebnih sil v akciji. Bil sem zelo navdušen nad tistim, kar sem videl. Pred kratkim smo videli tudi, da so pripadniki afganistanskih varnostnih sil nekatere incidente obvladovali zelo profesionalno. Zato sem optimist in verjamem, da lahko Afganistanci dejansko prevzamejo polno odgovornost brez naše neposredne pomoči od leta 2015 naprej.
Ali ne obstaja problem denarja, kdo bo financiral usposabljanje in podporo od leta 2015?
Denar je vedno problem in ob tej priložnosti bi rad dejal, da sem zelo hvaležen slovenski vladi, ker nam je zajamčila, da bo finančno podprla ta projekt. Prav tako sem prepričan, da bo mednarodna skupnost zagotovila dovolj denarja za usposabljanje afganistanskih varnostnih sil. Imamo nekaj izračunov. V skladu z njimi bi celotna vsota za usposabljanje in pomoč afganistanskim varnostnim silam znašala štiri milijarde dolarjev na leto. Američani so predlagali, da bi članice Nata in partnerske države, ki sodelujejo v misiji Isafa v Afganistanu, prispevale 1,3 milijarde dolarjev na leto. In na dobri poti smo, da ta cilj tudi dosežemo.
Ampak večina evropskih držav zaradi krize znižuje obrambne izdatke.
Toda gospodarsko gledano je to lahko dober posel. Manj stane financiranje afganistanskih varnostnih sil kot pošiljanje in namestitev naših enot v Afganistan.
Umik iz Afganistana bo tudi velika logistična operacija. Nekateri poznavalci opozarjajo, da bi se moral umik nakopičene vojaške opreme začeti že lani, če bi jo hoteli umakniti do zastavljenega roka.
Odkrito povedano, to je več kot precenjen problem. Seveda je izziv organizirati takšen umik. Toda veliko lažje je nekaj umakniti kot namestiti. To se lahko naredi z dobro organizacijo. Zdaj imamo na voljo več tranzitnih poti. Umik enot in opreme bo zagotovo zelo dobro organiziran in načrtovan. Lahko vam povem, da zaradi tega spim zelo dobro.
Med lansko Natovo akcijo v Libiji je bilo postavljenih veliko vprašanj glede sposobnosti evropskih članic Nata o samostojnem bojevanju brez pomoči Američanov. Nekdanji ameriški obrambni sekretar Gates je bil ob upokojitvi glede tega zelo kritičen. Zdaj, v času krize, mnoge evropske članice zavezništva še bolj klestijo obrambne proračune. Zdi se, da utegne postati prepad med ameriško vojaško močjo in močjo ter sposobnostjo evropskih članic čedalje večji.
Upam, da ne. Je pa to dejansko problem za zaskrbljenost in ga nima smisla tajiti. Ko se je pred dvajsetimi leti končala hladna vojna, so ameriški izdatki za vojsko znašali 63 odstotkov vseh vojaških izdatkov v zavezništvu. Danes znašajo že 77 odstotkov. Skrbi nas, ker smo čedalje bolj odvisni od enega samega zaveznika. Tudi politično gledano to zbuja skrb, ker ameriški davkoplačevalci lahko začnejo zastavljati vprašanje, zakaj morajo oni plačevati glavnino celotnega računa za vzdrževanje skupne varnosti. Zakaj si tega računa ne bi bolj enakovredno razdelili z Evropejci? To vprašanje smo že večkrat zastavili in na vrhu zavezništva v Chicagu smo sprejeli obrambni paket, ki je del odgovora na problem. V njem so se evropske zaveznice zavezale v prihodnosti razviti in usposobiti vrsto skupnih vojaških programov. Od raketne obrambe oziroma ščita do enotnega sistema opazovanja, nadzorovanja in zbiranja podatkov ob pomoči skupnih brezpilotnih letal.
Med libijsko operacijo smo videli, kako je to pomembno za izbiro pravih vojaških ciljev in s tem za zmanjšanje možnosti žrtev med civilisti. Zdaj smo se medsebojno zavezali, da bomo oblikovali tovrstne skupne zmogljivosti. Med libijsko operacijo smo prav tako videli, da zlasti evropski zavezniki nimajo dovolj zračnih tankerjev, in so se zato zavezali, da bodo povečali število tovrstnih letal tankerjev. Na vrhu v Chicagu smo govorili o tem problemu in bil sem zelo zadovoljen, da se zavezniki, kljub gospodarskim izzivom, zavedajo teh problemov in so pripravljeni zagotoviti takšne skupne obrambne zmogljivosti. To bo vsekakor prispevalo k temu, da se prepad med ZDA in Evropo vsaj malce zoži.
Ob tem bi rad poudaril, da bodo morale evropske države premisliti, kako bodo povečale obrambne izdatke, ker so obrambni proračuni padli na zelo nizko raven. Res pa je, da med gospodarsko krizo ne moremo pričakovati povečanja denarja za obrambo, upam pa, da bodo evropske vlade, ko bo krize konec, prispevale več denarja za obrambo.
Svet se spreminja in azijsko-pacifiško območje postaja čedalje pomembnejše v mednarodnih odnosih. Ali mislite, da lahko zaradi tega severnoatlantsko zavezniško zgubi pomembnost? Navsezadnje je celo ameriški predsednik Obama v začetku leta dejal, da se bo pozornost ZDA zdaj usmerila na azijsko-pacifiško območje. To zveni, kakor da Amerika ne bo imela več interesa pri obrambi Evrope.
No, tega ni dejal, prav nasprotno. ZDA so se izrecno zavezale k obrambi Evrope in to lahko vidimo tudi v praksi. Na vrhu v Chicagu smo oznanili gradnjo Natovega raketnega obrambnega ščita. To je dejansko ameriška naložba v boljšo evropsko varnost. Je jasno sporočilo o kontinuirani ameriški zavezanosti k evropski varnosti. Toda sočasno se bodo ZDA bolj osredotočale na azijsko-pacifiško območje in mislim, da bi jim morali biti hvaležni. Tudi v interesu Evrope je močnejša ameriška navzočnost v tej regiji, kjer smo priča vzponu novih sil.
Čez mesec dni bo minilo tretje leto, odkar ste na položaju generalnega sekretarja Nata. Kateri so bili vaši največji izzivi v tem času?
Največji izzivi, hm. Naša najpomembnejša in največja operacija je bila in bo ostala Afganistan. To je seveda izziv. V prvih treh letih mojega mandata smo se odločili povečati število enot v Afganistanu. Izboljšali smo varnostne razmere v tej državi, kar nam omogoča, da lahko naredimo jasen načrt, kako Afganistancem prepustiti polno odgovornost za njihovo državo. To je bil vsekakor moj največji izziv.
Lani smo uspešno izpeljali tudi operacijo v Libiji. To je bil izziv, kajti odločitev smo morali sprejeti le v nekaj dneh. Izvedli smo zračno operacijo, kar ni lahko, a izpeljali smo jo zelo natančno in uspešno. Zavarovali smo civilno prebivalstvo in bistveno prispevali k manjšemu številu civilnih žrtev in kolateralne škode. To je bil res velik uspeh.
Izpeljali smo tudi temeljito reformo zavezništva, skrčili smo število vojaških poveljstev, zmanjšali število osebja v komandnih strukturah, reformirali smo naše agencije in zdaj potekajo spremembe tudi na našem sedežu v Bruslju.
Nato se je v zadnjem desetletju precej spremenil, od vojaškega zavezništva, oblikovanega za potrebe hladne vojne, do danes, ko je postal, kot pravijo nekateri opazovalci, mednarodna policijska sila Zahoda. Kakšno vlogo bo po vašem mnenju igral čez pet ali deset let?
Nata ne vidim kot svetovnega policaja, ampak kot široko zavezništvo, ki ga skrbi za svetovno varnost. Potrebujemo partnerje v svetu, če hočemo učinkovito varovati naše ljudi. Glavna naloga seveda ostaja varovanje našega prebivalstva in ozemelj pred kakršnimkoli napadom. Toda v zadnjih letih smo spoznali, da če hočemo uspešno izvajati to varnostno nalogo, moramo sodelovati s partnerji. V Afganistanu imamo 22 partnerjev. Na Kosovu jih imamo tri, v Libiji prav tako, z drugimi državami sodelujemo pri varovanju ladijskega prometa pred pirati pred obalami Somalije. Nato je zelo zaposlen, in da bi uspešno izvajali vse naloge, dejansko potrebujemo omrežje partnerjev po vsem svetu. In to je novi Nato. To je Natova prihodnost.
