Tiskane izdaje
Bilo je pred skoraj 34 leti. V zagrebškem Lapidariju, ki je bil poleg Kulušića eno najpomembnejših takratnih rockovskih prizorišč v Zagrebu, se je trlo ljudi. Zaradi komaj rojene glasbene skupine, ki si je nadela ime Azra. Po pesmi Heinricha Heineja. Minevala so leta in Azra in frontmen Branimir Štulić, bolj znan kot Đoni, je postala svojevrstni portparol (piarovec) neke generacije. Danes, toliko in toliko let kasneje, je Đoni, nekoč tudi Cupko, česar veliko poznavalcev niti ne ve, spet v središču dogajanja. Čeprav ga v Zagrebu že dolgo ni več. In ga najbrž še dolgo tudi ne bo.
Takrat, v Lapidariju, skupina Azra (pravzaprav je bila to druga Štulićeva skupina, prva, ki si jo je ustvaril, se je imenovala Balkan sevdah bend) še ni imela svoje plošče. Šele čez nekaj mesecev je ob producentski pomoči Huseina Hasanefendića - Husa, zdajšnjega šefa skupine Parni valjak, prišla na police glasbenih prodajaln mala plošča, na kateri je bila na A-strani pesem Balkan, na drugi pa prav tako popularna in vsepovsod znana A šta da radim. In postali so legenda.
Sledili so štirje izdelki, izdani na malih ploščah, in enajst albumov, ki so postali del antologije hrvaške in navsezadnje jugoslovanske rock'n'roll scene. Sledili so nastopi, tudi v zadimljenem ljubljanskem Študentskem naselju. Zasedba »ekipe« je v dveh tretjinah ostajala nespremenjena (Đoni Štulić, Boris Leiner), tretjina, še en kitarist, pa je bil variabilni del – eden je prišel, drugi odšel. Vendar to niti ni pomembno.
Đoni je bil, in kot pravijo tisti, ki so se z njim pogovarjali tudi kasneje, je še zdaj egocentrik, »enfant terrible scene in življenja«, hiter in vešč z besedami, malce živčen in, kar so mu mnogi očitali, zelo nesproščen. Tudi na odru. »Ja, res je, paziti moram na veliko zadev: ali bodo fantje odigrali tako, kot smo se dogovorili, moram peti, igrati, poskrbeti za razpoloženje občinstva...« je pojasnjeval svojo nesproščenost.
Štulić se je rodil leta 1953 v Skopju, odraščal je v Zagrebu. V Nizozemsko (Utrecht) se je preselil leta 1986, tri leta kasneje je napovedal, da začenja samostojno glasbeno pot. Po izbruhu vojne, v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, se je zavil v molk in zavrnil vsa povabila, naj se vrne v Zagreb ali Beograd ali kamorkoli na območje nekdanje Jugoslavije. Tudi za pogovore. Uradne.
Zdaj se je spet oglasil. Ne sam, ampak prek svojih odvetnikov, in od založbe Croatia Records zahteval najmanj 25 milijonov evrov odškodnine zaradi kratenja avtorskih pravic. Štulić je še sporočil, da je bil žrtev »velikega rock'n'roll ropa«.
»Za prodane izvode do leta 1990 zahtevam 12 milijonov evrov in 12-letne obresti na teh 12 milijonov, plus odškodnino za prevaro, krajo avtorskih pravic in za nezaslišano izkoriščanje v zadnjih dvanajstih letih. Gre za velik rock'n'roll rop,« je zapisal glasbenik.
In vojna, glasbena vojna, se je začela. Konca ji še zdaleč ni slutiti.
Iz Nizozemske so zdaj glasovi potihnili, v molk so se zavili tudi Đonijevi odvetniki na Hrvaškem.
Globlje kopanje po odnosu med Azro (Đonijem) in glasbenimi institucijami (Jugoton in Croatia Records, ki je pravna naslednica) pa odkriva marsikaj. V vsakem primeru dve ravni Azre oziroma njenega Đonija, ki je bil avtor večine, če že ne skoraj vseh pesmi te legendarne skupine.
Ena raven je bržkone Štulić kot pevec in kitarist. Kot zatrjujejo v Croatii Records, je vsak objavljen izdelek imel v ozadju ustrezno pogodbo. Jugoton je popisal svoje obveznosti, Azra svoje. »Avtorski honorarji in dolžina njihovih izplačil so bili podpisani tako, kot so to imeli določeni vsi najpomembnejši, največji glasbeniki s tega območja, Mišo Kovač, Novi fosili, Oliver Dragojević, Bijelo dugme, Zdravko Čolić...« pravi Miro Tabak, izvršni direktor pri Croatia Records (CroRec). Vendar zgodba, povezana z nezadovoljstvom šefa Azre, nima kaj dosti z Đonijem kot pevcem in članom skupine.
Tisto, kar pevca, ki na Nizozemskem zdaj najraje igra nogomet z otroki iz soseščine, najbolj jezi, je avtorska raven. Vsote, odstotki, dolžine veljavnosti pogodb, članstvo, nečlanstvo, odstotki avtorju, besedilopiscu, aranžerju... Vse to je zajeto v »paket«, ki je pravzaprav alfa in omega spora, ki je že prerasel v vojno za najdražji kos pogače na glasbenem prizorišču na območju nekdanje Jugoslavije. In širše!
Prav v tem »avtorskem« grmu bržkone tiči zajec, osrednji vzrok za vse. Tako Štulić kot CroRec si namreč povsem nasprotujoče razlagata podpisane pogodbe in posledice. Pomemben kamenček v vsej zgodbi je tudi Đonijeva včlanitev v takratni Sokoj, jugoslovansko združenje za zbiranje in izplačila avtorskih nadomestil, saj če je želel denar, ki pač pripada vsakemu avtorju, je moral biti član te organizacije, ki ima za pravne naslednike današnji Sazas (v Sloveniji) ali Zamp (na Hrvaškem). Razumljivo je, da si je združenje že takrat »jemalo« določen odstotek od nastopov, za vodenje računa in podobno (nič drugače ni danes!), Azra pa je v tistem času imela rekordno ogromno nastopov. Dejstvo, da mora Azra »ogromno« denarja dajati drugam namesto v lasten žep, pa je razjezilo Štulića in se je odločil izstopiti iz Sokoja, zaradi česar mu ni bilo treba več plačevati pristojbin, Jugoton pa je – kot zdaj pravijo – izplačeval avtorske honorarje neposredno na Štulićev račun. Preveč? Premalo? Ravno prav? O tem bo, kot kaže, odločalo sodišče. Če bo vse skupaj sploh prišlo do sodišča.
Lani, po dobrem desetletju, pravijo v Croatii Records, so z Đonijem imeli vnovičen opravek. Oglasil se je prek odvetnikov, »potipal« razmere, na koncu pa je ostalo pri predlogu, da bi založba in avtor začeli vnovično sodelovanje, da bi pripravili strategijo skupnega nastopa, oživili Đonijevo avtorsko delo in diskografski opus, navsezadnje, da bi Azro včlanili v svetovno bazo avtorjev ter v katero od evropskih društev za zaščito avtorskih pravic. Đoni je vse skupaj zavrnil, za piko na i pa prekinil tudi sodelovanje z odvetniki, ki so se pogajali na Croatii Records.
Zdaj, kakšno leto kasneje in 34 let po koncertu v zagrebškem Lapidariju, ki je le še bled spomin, je Đoni v maniri samega sebe vnovič »udaril«.
Pred dobrimi tremi desetletji je dejal: »Vse življenje sem se plazil in pohajkoval, poznam vsako zagrebško dvorišče, Azro sem ustvaril po svojem vzorcu, model sem bil sam sebi. Azra je ulični bend, pravzaprav ulično-artistična skupina.«
In kontroverzni in karizmatični Branimir Štulić Cupko je še zdaj, kot vem, najraje na cesti. Če vmes spet ne prevaja kakšne Homerjeve Iliade, kot je to storil pred leti. Za svojo dušo. Kot takrat, ko je bil očaran nad pesmijo Heinricha Heineja, v kateri je bil odlomek: »Kazuj robe odkuda si, iz plemena kojega si? Ja se zovem El Muharem iz plemena starih Azra, što za ljubav glavu gube, i umiru kada ljube.« (Povej, suženj, od kod prihajaš, iz katerega plemena? Jaz sem El Muharem iz starega plemena Azra, ki za ljubezen glavo izgubi in umrje, ko ljubi; prosti prevod D. V.)
In takrat je nastala Azra.
