Blejski strateški forum: Izgubljene paradigme

Zahod se počasi prilagaja novi stvarnosti multipolarnega sveta, ki ga ne obvladuje več tako, kot je bil vajen. Ni v središču, stežka sprejema realnost, da ne more podučevati drugih o enem ekonomskem sistemu in eni politični ureditvi, najboljši za vse. Kriza je pospešila globalno preurejanje, predvsem za Evropo, ki se je znašla na robu tega, da izgubi tudi politično bitko. Stare paradigme so izgubljene, treba je poiskati nove poti, je na blejskem strateškem forumu začel razpravo Angel Gurría, generalni sekretar OECD.

Evropa in novi svetovni red

Svet je pred docela novimi izzivi, je na osrednjem panelu poudaril prvi mož Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj. Zelo visoka brezposelnost mladih, zelo nizka gospodarska rast in čedalje večja neenakost so kombinacija, ki eksplodira; in potem dobiš trg Tahrir, indignados, gibanje Okupirajmo, arabsko pomlad itn., je govoril Gurría. Vse to so hkrati razlogi, da se Evropa ne more izkopati iz krize in sta Španija in Italija še vedno pod pritiskom trgov, čeprav počneta, kar so jima bili naložili. Ko ni več prostora za monetarno in fiskalno politiko, so potrebne strukturne, socialne in »zelene« reforme, je našteval generalni sekretar OECD, in že ne vem kolikič med svojim obiskom v Sloveniji ponavljal mantro o nujnosti reforme pokojninskega sistema, trga dela, bančnega sektorja. Sloveniji je položil na srce, da se mora v času krize potruditi še bolj, in našteval domače naloge, ki jih mora opraviti, sicer jih bodo vsilili drugi. Voditelj Nick Gowing iz BBC je preobrnil debato k širšemu evropskemu problemu vodenja, ki se žgočih vprašanj loteva z logiko inkrementalizma in brez političnih tveganj. Zagovarjamo stari red, toda potrebujemo voditelje, ki so sposobni poiskati novo paradigmo in tudi pokazati načine, kako do nje, je misli strnil Gurría.

Razmere se slabšajo, kriza se bo nadaljevala tudi prihodnje leto, za izvajanje reform pa je potreben pogum voditeljev, da se lotijo dolgoročnih zadev, čeprav te lahko vplivajo na njihovo priljubljenost, je nadaljeval predsednik Evropske banke za obnovo in razvoj Suma Chakrabarti. Po njegovem sta pomembna pritisk in protest, mladi generaciji je svetoval, naj se poveže in goji odpor. Izrazil je zaskrbljenost zaradi vzpona ekonomskega nacionalizma, zadnje čase je čedalje več govora o strateških industrijah, ki da jih je treba zaščititi. Skrbi ga tudi kriza, ki grozi vzhodni Evropi, kjer peša rast in narašča brezposelnost mladih; to bo načelo samozavest regije in vplivalo na njeno preobrazbo. Medtem ko je vsa pozornost usmerjena k jugu, je kriza na evropskem vzhodu prezrta, o njej sploh nihče ne govori, pravi Chakrabarti. Prihajajo torej težki časi, obenem se že kopičita utrujenost, naveličanost s krizo.

Medtem ko je evropski komisar za okolje Janez Potočnik omenil novo paradigmo, ki naj vključuje vzdržnost gospodarskega in socialnega sistema ter okolja, sta aktualne ekonomske dileme z okoljsko problematiko povezala tudi prva moža obeh organizacij. Chakrabarti in Gurría vidita prihodnost v razvoju zelenih tehnologij, ki niso navzkiž z gospodarsko rastjo, nasprotno, pospešujejo rast. Izzvenelo je malce neverodostojno, glede na to, da je Evropska banka za obnovo in razvoj tista, ki je dala posojilo za TEŠ 6. Obenem je bilo pomenljivo, da udeleženci osrednjega omizja blejskega strateškega foruma niso omenili niti Kitajske niti zgrešenega reševanja evrske krize.

Na slednje je v razpravi, ki je sledila, opozoril Peter Holmes, profesor ekonomije z univerze v Sussexu. »Krčenje državne porabe in zmanjševanje ekonomske aktivnosti pomenita tveganje, da se kriza poslabša. Vladne primanjkljaje je povzročila kriza in ne obratno.« Po njegovem prepričanju način evropskega reševanja krize ni samo kontraproduktiven, nemško vztrajanje pri varčevanju lahko povzroči izjemne dodatne probleme tudi preostalemu svetu.

Zvečer je vlogo Evrope v spremenjenem globalnem okolju v nagovoru udeležencem foruma načel še predsednik republike Danilo Türk. EU mora najprej narediti red v svoji hiši, prenehati mora pridigati drugim in znova razmisliti o svojih prioritetah. »Evropa, ki je sredi težkih pogovorov o svojih strukturah, identiteti in prihodnosti, ne more igrati legitimne vloge, ki bi jo sicer imela glede na svojo moč, potencial in zgodovino.« Türk ni med tistimi, ki verjamejo, da je evropska federacija v bližnji prihodnosti stvarna možnost. »Evropa mora izbrati med vizijo in reševanjem svojih težav.« Pot naprej vidi najprej v bančni in nato fiskalni uniji.

Drugi pogoj za večjo vlogo Unije je, da preneha pridigati drugim. Zdaj pogosto deli recepte, kar ne naleteti vedno na odobravanje. Na novo bi morala proučiti tudi prioritete na področju človekovih pravic, in sicer na način, ki bi koristil globalnemu sodelovanju; nekatere od teh se tičejo držav v neposredni soseščini EU. Tretji pogoj po predsednikovih besedah vključuje ponoven razmislek o pravilni hierarhiji strateških prioritet, prva naloga mora biti vzhodna soseščina, kjer se sedemindvajseterica ne angažira dovolj. Na koncu je predsednik opomnil, da multipolarni svet ne sme pozabiti lekcij iz preteklosti, zato se ne kaže zanašati samo na moč, temveč tudi na pravila, in pri oblikovanju teh bo morala vlogo odigrati tudi Evropska unija.

EU razume premalo

Evropsko politiko v južnem Sredozemlju je vzelo pod drobnogled omizje o EU in arabskih revolucijah. V drugem letu dramatičnih sprememb v arabskem svetu je očitno, da Evropska unija v regiji nima ne verodostojnosti ne vpliva. Odnos Evrope in arabskega sveta je obremenjen s stereotipi ali koristoljubjem, včasih z obojim, in revolucije tega niso spremenile. Moderator Edward Mortimer je našteval, kako Evropejci največkrat dojemamo Arabce: kot nezaželene imigrante, vir energije, izvozni trg, nestabilno soseščino, potencialne teroriste, in na tem je težko graditi spodobne odnose. Dodatna težava je, da pri EU nikoli ne veš, kdo je akter; institucije, vlade, civilna družba? Dilem je še več: koga vključuje evropsko-arabski dialog? Je Turčija zraven? In, ne nazadnje, kje je v tej zgodbi Izrael?

Zunanji minister palestinskih oblasti Rijad al Malki je začel na začetku: Evropa je skušala od prvega dne vplivati na dogajanje v regiji, in to je pokazala že s tem, da je arabske revolucije poimenovala »arabska pomlad«, s čimer je pričakovala ponovitev različnih evropskih »pomladi«. Upala je na demokratične spremembe, bala se je političnega islama. Poleg političnih in varnostnih stremljenj pa je v arabskem svetu videla predvsem gospodarsko priložnost. Toda arabska pomlad utegne prinesti nekaj povsem drugega: med scenariji je naštel nevarnost nastanka sektaških in na etničnih delitvah utemeljenih držav, razdeljenih držav in tudi spodletelih, kakšna trenutno grozi Siriji. »Evropa mora vedeti, kakšno vlogo naj prevzame, in se vprašati, s kakšnimi državami hoče živeti.«

Generalni sekretar nove evropske zunanje službe Pierre Vimont, namestnik Catherine Ashton, je priznal, da je EU obljubljala konkretno in denarno podporo, a je precej manj dala. Morala bi narediti več in svoje naloge v zvezi z arabskimi revolucijami še ni opravila, vendar je problem, da ni edina sila, ki se angažira v regiji, kar otežuje samo definiranje evropskega partnerstva v Sredozemlju. Opomnil je, da morajo Evropejci spremeniti dosedanji način razmišljanja in bolje prisluhniti regiji, da v današnjem globalnem svetu nikakor niso več edini, ki lahko pomagajo arabskim državam.

Do Evrope in njenega dojemanja regije je bil kritičen direktor izraelskega Mednarodnega centra za svetovanje Vadie Abunasar. Med drugim je rekel, da na Bližnjem vzhodu ni več mogoče ignorirati Rusije, Evropska unija pa bo, če hoče odigrati večjo vlogo v regiji, predvsem morala v to vložiti več resnega, sistematičnega dela in več razumevanja.

Percepcija in diskriminacija Kitajske

Percepcije Kitajske, ki postaja čedalje močnejša, so se spremenile, čeprav se je Evropa boji manj kot Amerika; ali lahko Kitajska postane motor globalne rasti in nadomesti ZDA; in predvsem, ali lahko Kitajska pomaga Evropi oziroma sploh hoče pospešiti njeno rast, je profesor Marjan Svetličič nizal iztočnice razprave.

Zhu Liqun, profesorica mednarodnih odnosov s kitajske univerze za zunanje zadeve, je uvodoma predstavila širšo perspektivo kitajskega gospodarstva in zavrnila razmišljanja o usihanju, strukturnim problemom navkljub. Pričakuje, da bo Kitajska še kakih dvajset let hitro rasla, in sicer s sedmimi, osmimi odstotki BDP na leto. Ker je še vedno sredi urbanizacije in industrializacije, se bodo povečevale notranja poraba in investicije, do leta 2030 se bo dodatnih 300 milijonov Kitajcev preselilo v mesta, država bo do leta 2020 imela 220 mest z več kot milijonom prebivalcev. K rasti bodo prispevali velikanski socialni projekti vlade, tradicija varčevanja prihrankov, notranji dolg pod 40 odstotki bruto domačega proizvoda in proračunski primanjkljaj pod dvema odstotkoma. Imamo, skratka, veliko alternativ upravljanja gospodarstva, optimistični smo glede sedanjih razmer in prihodnjega razvoja, se je nasmehnila profesorica Zhu.

Vprašanje, ali je Kitajska voljna pomagati Evropi, je zavrnila kot retorično, saj to vendar že počne in prispeva k evropski finančni stabilnosti. EU je njena največja trgovinska partnerica, močna Evropa je v njenem interesu, percepcija Evrope na Kitajskem je zelo pozitivna, pa čeprav naklonjenosti v obratni smeri ni opaziti. Dilemo je obrnila na glavo: »Ali je Evropa pripravljena sprejeti kitajske investicije in ali se lahko upre skušnjavi politiziranja kitajskih investicij in protekcionizmu?«

»Kako je mogoče, da je drugo največje svetovno gospodarstvo in multibilijonska ekonomija tako majhen investitor v Evropi?« je pripomnil Kerry Brown, direktor centra za kitajske študije in profesor na univerzi v Sydneyju. Rekel je, da je 70 odstotkov avstralske rasti povezane s Kitajsko, če ne bi bilo nje, bi bila država v enaki stiski, kot je tačas Evropa, razkošja, da bi zadeve politizirali, si oni ne morejo privoščiti. Evropski politiki po njegovem mnenju briljirajo v izmišljanju izgovorov, treba jih je spraviti v zadrego, da naredijo, kar bi bili morali narediti že pred leti. Brez investicij Kitajske, Indije in drugih, ki so pripravljeni vlagati v Evropo, ne vidi možnosti za ponoven zagon rasti.

Namestnik generalnega direktorja Svetovne trgovinske organizacije Alejandro Jara je največ pozornosti namenil evropski diskriminaciji kitajskih investicij. »Kitajska to zelo zameri, hoče, da jo obravnavajo spoštljivo ... Večina protekcionističnih ukrepov je uperjena prav proti njej. Če bi radi pomoč Kitajske, potem se napačno obnašate.« Rekel je, da Evropa plačuje ceno, Kitajska pač vrača milo za drago. »Evropa, Združene države in druge ekonomije morajo ugotoviti, da so potrebna boljša pravila za investiranje, ki bodo tistim s kapitalom omogočila investiranje brez diskriminacije.« Po prepričanju predstavnika WTO se bodo sčasoma morale stvari spremeniti tudi v strukturi moči mednarodnih organizacij in razmerja bodo morala odraziti ekonomsko realnost.

Pogled od spodaj je ponudil predsednik evropske enote družbe Microsoft Jan Mühlfeit. Med krizo se je vse spremenilo, kitajski investitorji postajajo izbirčnejši. Načel je problematiko kakovosti izobraževanja v Evropi, ki po njegovem opažanju pada, medtem ko se na Kitajskem kaže ravno nasproten trend. Evropa se mora potruditi za spodbujanje investicij z manj birokracije, dobro infrastrukturo in predvsem kakovostno delovno silo. »Evropske države so bile v preteklosti priljubljene pri investitorjih zaradi kvalitetne delovne sile. To se je spremenilo, kitajski investitorji bodo čedalje bolj izbirčni ... Izobraževanje mora v Evropi znova postati mantra, kot je bilo v preteklosti.«

Bo Kitajska postala velika sila brez demokratizacije, se je naposled oglasil nekdo iz avditorija. Profesorica Zhu Liqun je pazljivo poslušala in počasi razlagala, da reforme trajajo več kot trideset let, demokracija se nenehno izboljšuje, v procesu odpiranja je bilo veliko narejenega, lokalne volitve so svobodne ... Nato je tiho pripomnila: »Demokracija različnim državam pomeni različne stvari. Ne moremo posnemati zahodnih družb, imamo lastne zgodovinske izkušnje. Moramo biti potrpežljivi: Zahod je imel tristo let za zorenje svoje demokracije, mi imamo nekaj desetletij.« Ameriškim in evropskim partnerjem je rekla: »Bodite previdni, ko govorite o posnemanju svojega sistema; ker to ne deluje.«

Zhujeva je zelo vljudno povedala tisto, kar Zahod v praksi že dlje opaža: da namreč Amerika in Evropa nimata več monopola nad resnico in ne moreta vsiljevati svojega modela drugim. »Virusa avtoritarnega kapitalizma, ki se počasi, a vztrajno širi po svetu« in o katerem govori Slavoj Žižek, ali pa, na primer, nedavnega kafkovskega sojenja Gu Kailai omizje ni načelo.

Projekt Afganistan

Razpravi o Kitajski je sledil panel o Afganistanu po letu 2014, ko ga bo zapustila večina mednarodnih sil. V obdobju potem bosta ključni sodelovanje držav v regiji in gospodarsko sodelovanje, je poudaril generalni sekretar Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi Lamberto Zannier. Stephen Evans, pomočnik generalnega sekretarja Nata, pristojen za operacije, je navajal podatke o »najpomembnejši operaciji zavezništva v njeni zgodovini«: petdeset odstotkov Afganistancev ali celo več že živi na območjih, kjer za varnost skrbijo afganistanske sile, do sredine leta 2013 bodo Afganistanci večinoma sami skrbeli za varnost. Zvenelo je kot tako rekoč uspešna misija.

Pogled iz države, ki ima za seboj desetletno vojno, je bil drugačen. Mahbouba Seraj, afganistanska predstavnica nevladne organizacije Mreža žensk, je govorila o vseobvladujoči korupciji, zaradi katere »denar nikoli ne gre tja, kamor je namenjen«. »Boj proti korupciji bi moral biti prva prioriteta mednarodne skupnosti ... potreben je nov pristop.« Generalni direktor za gospodarske zadeve na afganistanskem zunanjem ministrstvu Wahidullah Waissi je omenjal pomanjkljivo infrastrukturo, korupcijo in politično nestabilnost. Predstavnik Japonske agencije za mednarodno sodelovanje, pristojen za Afganistan, Jošikazu Jamada, se boji zmanjšanja razvojne pomoči in s tem povezanih drastično slabših gospodarskih razmer. Iz avditorija je bilo slišati ostre kritike, da je Natova operacija polomija; čeprav bi morala biti v ospredju gradnja civilne sfere, gre malone ves denar za vojaško operacijo.

Perspektiva »mladih in nemirnih«

Edina gotovost Balkana je negotova prihodnost mladih, je bil osrednji poudarek omizja o »mladih in nemirnih« na prostoru nekdanje Jugoslavije, ki je bil uvod v tridnevno blejsko konferenco. Forum mladih, ki so ga letos organizirali drugič, pritegne mlajše občinstvo in prihodnje »odločevalce«, prišli so predvsem ljudje z območja nekdanje Jugoslavije, Sredozemlja, Evrope, Sirije in Libije. Govorili so tudi o dogajanju v južnem Sredozemlju in digitalni generaciji, rojeni med letoma 1981 in 2000, ki je postala opazna z arabskimi revolucijami in gibanjem Okupirajmo in zdaj vstopa na trg delovne sile.

Razprava o mladih v regiji je problematizirala brezposelnost in brezperspektivnost generacije, prve, ki lahko pričakuje manj od svojih staršev. Poleg tega, da nimajo služb, je zanje značilen tudi zelo majhen vpliv na politiko v regiji. Kaj ponuja Evropa, je dal iztočnico Erhard Busek, predsednik evropskega foruma v Alpbachu, ki je povezoval pogovor. Udeleženci iz Srbije, BiH, Makedonije in od drugod so navajali dramatične številke o brezposelnosti, opozarjali na pasivnost mlade generacije, na beg možganov, a tudi na pomanjkljivo mobilnost in velike razlike med znanjem mladih in potrebami trga dela. Regionalne migracije na Balkanu so minimalne in kvečjemu redki iščejo delo v sosednjih državah, je povedala Martine Alonso Marquis, ustanoviteljica Crossborder Factory iz Belgije. Politična participacija mladih je tako nizka, je komentiral Mladen Stojadinović, podiplomski študent iz Beograda, da so politično docela nevidni.