Tiskane izdaje
Odličnik svoje vrste je pogledoval zdaj v levo, nato po brežini navzdol proti meni. Nekajkrat, dvakrat ali trikrat, je že bilo videti, da se bo umaknil. A si je vselej premislil. Ko je drugič nakazal, da se bo napotil proti meni, oddaljen le borih dvajset, največ petindvajset korakov proč, sem se odločil za preudarnejše ravnanje. Že ob prvem spoznanju sem instinktivno ošinil prostor okrog sebe ter imel v istem hipu izračunane različice in parametre ravnanja s stopnjami tveganja v naslednjih trenutkih, če bi ... Bolj kot vprašanje, do kam bom šel in kako bom ravnal, je bila dilema, kaj bo storil kosmatinec. Jasno mi je dal vedeti, da sem ga zmotil. Sredi nečesa, kjer on tega ne dovoli. Kaj pa zdaj?
Ni se umaknil. Usmeril se je naravnost proti meni. Na tako kratki razdalji bi bila skupaj lahko bliskovito hitro, že v dveh, treh skokih. A medved se je proti meni napotil počasi, z navidez okornimi gibi, iz katerih je bilo vendarle razbrati suvereno odločenost. Ko sva v četrt ure trajajočem srečanju razčistila, da je on, medved, nesporni suveren kočevskih gozdov, se je godrnjaje umaknil v goščavo. Naslednja dilema se je glasila: Kam je šel? Odgovor sem že vnaprej slutil. V bližini vozila sva se kasneje namreč še enkrat srečala. Medved, zatopljen v najdbo osirja, se ni več zmenil za mojo malenkost. Pospremil me je z dolgim pogledom izpod čela. Izjemno srečanje z medvedom je bilo mestoma nagrajeno z zvrhano porcijo adrenalina. In obogateno z doživljajem, ki jih v vsem življenju imaš le nekaj. Če imaš srečo, kakopak.
Kje so že časi, ko se je na Kočevskem sredi vojne vihre zgodilo domala legendarno srečanje mladega partizanskega zdravnika z medvedom. Znova se vračajo, bi odvrnil po jesenskem bližnjem srečanju medvedje vrste. Prisluhnimo.
Ples z medvedom
»Medved! me je preblisnilo – takrat pa so bile noge kar prekratke. Ucvrl sem jo, da zlepa ne tako. In res, že čez kakih 200 m sem dohitel simpatično mrcino, ki je tudi kar hropla od dira. Zverina je bila ves čas tekla vzporedno s potjo. Zdaj pa se je goščava nekoliko prejasnila in medved se je ustavil kakšnih 20 m od mene ter puhal kot lokomotiva,« je zapisal Andrej O. Župančič, ugledni medicinski raziskovalec, ekolog in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je umrl decembra 2007. Dogodek se je zgodil 15. maja 1943 v Kočevskem Rogu. Andrej je bil zdravnik v partizanski bolnišnici in se je tistega dne odpravil po mleko za ranjence. Kot vedno je s sabo imel »risanko«, ki jo je nosil »zaradi divjačine« in si jo je pripravil že med tekom, da bo »zadel« medveda.
»In zdaj se je začel najin ples,« je nadaljeval s pripovedjo. »Medved je bil namreč silno nemiren, lahko bi rekel nervozen. Težko sem mu sledil, ko je tekel od grma do grma, okrog štorov, preskakoval podrta debla, vmes pa grozeče puhal. Kolikokrat sem že mislil, da ga bom zadel, ko je spet v zadnjem hipu mehko odskočil in zdirjal v cikcaku. Nazadnje pa jo je ubral naravnost proti meni, se približal na 5 m, vzpel na zadnje noge in renčal ter puhal na vsa pljuča. Tokrat sem ga vzel na muho – to pot ne zaman. Zarenčal je, da sem mu videl globoko v goltanec, ker pa se nisem premaknil z mesta, je zbežal za prvi grm in gledal, da je bil zmeraj na nasprotni strani kot jaz. Tako sva se lovila vsaj 10 minut. Tedaj zaslišim nekakšno kruljenje, ki se je bližalo iz smeri, odkoder sva bila popreje pridirjala z zverjo. Tudi medveda je ta zvok neobičajno vznemiril: nastavil je ušesa in mu šel naproti. Uganka je bila brž razvozlana: komaj 3 m od mene prikoraka izmed vejevja medvedič in nebogljeno kruli. I no, samo dve temni, volneni kepi sta ga bili in uhlja – vse skupaj kakih 25 cm, pa danes – skoraj po štirih letih – ne morem brez toplega razburjenja pomisliti na to zverjuško, ki bi jo takrat najraje pograbil, popestoval in se smejal njeni kosmati ljubkosti.«
Pripoved, ki bi lahko bila obvezno čtivo za vsakega pristojnega ministra, preden potrdi strategijo upravljanja z rjavim medvedom in odobri pravilnik za odstrel medvedov.
Paradoks lova na ogrožene vrste
Za zdaj že nekdanjega ministra za kmetijstvo in okolje Franca Bogoviča je bila lekcija akademika Andreja O. Župančiča očitno popolna neznanka. Minister Bogovič je namreč konec lanskega septembra kljub protestom civilne družbe in v izrecnem nasprotju z argumenti po hitrem postopku dovolil odstrel 72 medvedov in osmih volkov. »Slovenske oblasti so genocidne ukrepe zoper ogrožene volkove in medvede sprejele na osnovi mnenja in predloga Zavoda za gozdove Slovenije, čeprav ni imelo verodostojne vrednosti. Podatki o medvedu so zastareli, ocene o številu pa zgolj abstraktna ugibanja in ceneno fantaziranje z namenom zavajanja,« je protestiral Stanko Valpatič, predsednik Društva za osvoboditev živali in njihove pravice.
»Ukrepi slovenske vlade in njenega ministra Bogoviča so po svoji vsebini genocidni, saj predvidevajo poboj tretjine oziroma četrtine populacije dveh ogroženih vrst, za sprejem sporne odločitve pa ni ne zakonske podlage in ne strokovnih argumentov,« je prepričan Valpatič. V nadaljevanju je še povedal, da jih je v podrobnejše ukvarjanje s problematiko medvedov in odstrela velikih zveri spodbudila brutalna likvidacija mlade medvedje družine, ki so jo državni lovci pod vodstvom Zlatka Ficka izvedli sredi zadnjega poletja v Primožih pri Kočevski Reki. Valpatič je prek ministrstva izvedel, da je takšno nesprejemljivo ravnanje ustaljena praksa Zavoda za gozdove Slovenije, po njegovem mnenju pa »kriminalno početje, ki bi ga morali nemudoma sankcionirati«.
Zaradi odstrela volkov in medvedov so v Društvu pripravili mednarodno peticijo Ogrožene vrste velikih zveri kličejo na pomoč. Peticijo, prevedeno v osem svetovnih jezikov, je doslej podprlo že več kot poldrugi tisoč podpisnikov z vsega sveta. »Pri tako resni zadevi, kot je poseg v populacije redkih in ogroženih vrst živali z odstrelom, žal ne sodelujejo neodvisni strokovnjaki, razumno odločanje pa je povsem izključeno. Vlada in njen minister Bogovič s tem pod vplivom vsemogočnega lovskega lobija skozi stranska vrata nezakonito uvaja redni lov na ogrožene vrste, ki je sicer popolnoma prepovedan,« navaja Valpatič.
Pristojni minister Franc Bogovič in predsednik vlade Janez Janša sta prej predčasno zaključila mandat, kot pa da bi prisluhnila naravovarstvenim zahtevam. Bogoviča so namreč pozvali, naj nemudoma umakne sporno odločitev in uvede moratorij na pobijanje ogroženih živalskih vrst, na Janšo pa so očitno zaman naslovili prošnjo, naj ustavi genocid nad ogroženimi volkovi in medvedi ter neupravičeno trgovanje z mesom in drugimi ostanki pobitih živali. Poleg tega so prek odvetnice Desiree Baškovič vložili pobudo za ustavno presojo ministrovega pravilnika. Odvetnica Baškovičeva je neustavnost ministrove odločitve utemeljila s sklicevanjem tako na slovensko zakonodajo kot mednarodne predpise. Minister za kmetijstvo in okolje je v pravilniku za odstrel medvedov in volkov po njeni oceni kršil zakon o varstvu okolja, zakon o zaščiti živali, zakon o divjadi in lovstvu, zakon o ohranjanju narave, pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam, uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. Na mednarodni ravni pa konvencijo o biološki raznovrstnosti, pogodbo o delovanju Evropske unije, konvencijo o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov, direktivo sveta EGS 92/43/EGS o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst, uredbo o ratifikaciji sporazuma med vlado RS in vlado Francije o sodelovanju za odlov in preselitev rjavih medvedov iz Slovenije v Francijo.
Ustavno sodišče njihove pobude vsebinsko sploh ni presojalo, temveč jo je iz formalnih razlogov kratkomalo zavrglo, češ da niso izkazali pravnega interesa. Podobno usodo je doživela pobuda za ustavno presojo, ki so jo vložili fundacija Umanotera, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij in zasebni inštitut Lutra. Pod zavrnilnima odločbama ustavnega sodišča je podpisan dr. Ernest Petrič, njegov predsednik, sicer pa dolgoletni pripadnik lovske zelene bratovščine. V društvu proučujejo možnosti, da bodo boj za slovenske volkove in medvede nadaljevali pred evropskim sodiščem.
Medved kot razvojna priložnost
Nobenega dvoma ni, da o vrsti rjavi medved vemo še mnogo premalo. Slovenska populacija rjavega medveda po ocenah strokovnjakov šteje 440 osebkov. Čeprav gre za rezultat in oceno iz zdaj že daljnega leta 2007, velja poudariti, da je takšno število občutno premalo za kratkoročno ohranitev vrste rjavega medveda in njegovo naravno naselitev alpskega prostora. Minimalna viabilna populacija rjavega medveda je vsaj 1000 živali oziroma več kot dvakrat toliko, kolikor ocenjujejo, da naj bi jih dandanes živelo v Sloveniji. Ker je slovenska populacija rjavega medveda le sestavni del dinarske populacije, je minimum viabilne populacije zagotovljen, saj naj bi na celotnem območju živelo okrog 2500 medvedov. Je pa to število znatno pod spodnjim robom evolucijske populacije, ki zagotavlja dolgoročni obstoj. Rjavemu medvedu se torej napoveduje črna prihodnost, če pristojni ne bodo izvedli ukrepov za dolgoročno ohranitev medveda in njegovega življenjskega prostora ter zagotovili sožitje človeka z medvedom.
Pred desetimi leti je Slovenijo obiskal švicarski profesor, ki je v slovenski odnos do rjavega medveda vnesel tako rekoč revolucionarno novost. Spodbudil je namreč pristop, ki so ga v novem stoletju po njegovem predlogu ubrali lovci na območju Loškega Potoka. »Jacques Ioset, profesor naravoslovja na šoli Ecole de culture generale v Švici, je bil prvi gost, ki bi medvede in druge živali le opazoval, risal, fotografiral in ne streljal. Navdušen je bil nad redko poseljeno in naravno ohranjeno naravo,« se spominja Janez Andoljšek iz Lovske družine Draga Trava. Prijazni švicarski profesor Jacques Ioset je lovce prepričal, da so po skandinavskem zgledu postavili specialistično opazovalnico za medvede, iz katere dejansko lahko doživiš medveda povsem od blizu. Takšnega doživetja – za medveda nemotečega, za ljudi pa relativno varnega – v naravi skorajda ni enakega.
Na izbrani lokaciji so sprva postavili eno opazovalnico, zdaj jih imajo že sedem, ki so skupaj z lovsko kočo in lovskim domom postale začetek prihajajočega ekoturizma. To niso zidani objekti, ampak lično izdelane opazovalnice iz lesa, v katerih je prostora za dve do tri osebe. Ker ima medved od čutil najbolje razvit voh, so iz opazovalnic visoko v krošnje dreves speljane cevi za odvajanje našega vonja. Poleg odprtin z dvojno zasteklitvijo so še posebne odprtine iz blaga, skozi katere poteka foto- in videodokumentiranje. Ob tistih opazovalnicah, kjer načrtujejo opazovanje, redno zalagajo najbolj priljubljeno hrano v primerno majhnih količinah. Posebej pomembno je, da je na izbrani lokaciji zagotovljen mir in čim manjše vznemirjanje ob prihodu in odhodu. Na opazovalnih mestih je lov strogo prepovedan.
Lovska ponudba po doživetju medveda v prosti naravi je v desetih letih osrečila številne domače in tuje ljubitelje medvedov, ki k nam prihajajo iz Švice, Francije, Belgije in Nizozemske. Mnogi samo zaradi tega. Termini opazovanj so dogovorjeni praviloma že leto vnaprej, število obiskovalcev pa je strogo omejeno. Enodnevni gostje, ki ne poznajo nevarnosti, navad in potreb živali, niso zaželeni. »Vse več ljudi je proti lovu divjadi, zato menimo, da ima ta dejavnost perspektivo, in že sedaj pomeni za lovsko družino večji prihodek kot odstrel medveda,« zatrjujejo lovci.
»Rjavi medved kljub stalnim manjšim konfliktom na urbanih območjih spada v to okolje in je naša prednost in priložnost za razvoj ekoturizma in našo prepoznavnost v svetu,« je sklenil Janez Andoljšek.
Medved po brionskem plenumu
Lovna doba na medveda je bila uvedena v letu 1966. To je bilo obdobje četrtega, tako imenovanega brionskega plenuma centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. Razmere v tedanji državi so bile izjemno pregrete. Josip Broz Tito in njegova partija sta namreč obračunala z Aleksandrom Rankovićem, tedanjim podpredsednikom SFRJ in prvim človekom državne varnosti, ter izvedla obsežno čistko v varnostnih organih takratne države. In po letu 1966 tudi medved ni bil več nedotakljiv, postal je trofejna divjad.
Medved je v samostojno Slovenijo vstopil z lovsko hipoteko. Po lovski terminologiji je bil označen za divjad, nanj je bila razpisana lovna doba, ki se je začela oktobra, ob zadnjih pripravah medvedov na zimsko spanje, in končala z aprilom naslednjega leta, ko so se predramili tudi najbolj zaspani medvedi. Lovci so jih v povprečju pobili okrog 40 na leto. V zdajšnji državi Sloveniji je bil medved kot redka in ogrožena vrsta trajno zavarovan že pred dvajsetimi leti. Že skoraj polno desetletje nima več statusa divjadi, sezona lova nanj pa je ukinjena. Formalni status je povsem v skladu s sodobnimi spoznanji, strokovnimi in varstvenimi načeli in izhodišči ter evropsko zakonodajo. Le dejansko stanje odnosa do medveda je bistveno drugačno, očitno eno najslabših v zadnjega pol stoletja.
V Sloveniji še nikoli niso pobili toliko medvedov kot jih sedaj, odkar ima status ogrožene in trajno zavarovane vrste. Pobijejo jih dvakrat ali trikrat več kot takrat, ko je bil lovna divjad. Nikjer na svetu ne izvajajo tako radikalnega odstrela kot ravno v Sloveniji. V obdobju od leta 1998 do 2010 so v Sloveniji po uradnih podatkih pobili kar 1120 medvedov oziroma v povprečju 93 medvedov na leto. »Nenavadno se mi zdi, da medved še vedno prenese tako visok odstrel,« je bil v zadnjem desetletju že nekajkrat zgrožen dr. Boris Kryštufek iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije in Univerze na Primorskem. Ljudski rek zaščiten kot kočevski medved je v samostojni Sloveniji dokončno postal le še mit. Biti »zaščiten kot kočevski medved« je danes izjemno nevarno. Po ugotovitvah slovenskih raziskovalcev znaša povprečna starost pobitih medvedov manj kot tri leta ...
Danes že nekoliko pozabljena vlada Boruta Pahorja je na prvi seji po izgubljenih državnozborskih volitvah decembra 2011, ko naj bi opravljala le še tekoče posle, poskrbela, da se s pobitimi medvedi in deli njihovih teles lahko trguje. Trgovanje z ogroženimi vrstami je v svetu namreč strogo prepovedano. To početje je razumljeno kot skrajno sprevrženo in ima pravnoformalno status nezakonitega ravnanja, za kršitve so zagrožene visoke denarne ali celo zaporne kazni. Slovenija je kot podpisnica konvencije Cites, ki ureja to področje, to dolžna spoštovati. V skladu z določili mednarodne in domače zakonodaje so možne tudi določene izjeme, ki jih v skladu s prej navedenim sprejmejo posamezne države. V Sloveniji glede tega vprašanja ni bilo nobene razprave ali razumnega posveta o tej izjemno občutljivi tematiki. V zatišju vrhunca političnega kolapsa je Pahorjeva vlada velikodušno podarila lovski bratovščini komercialni monopol nad populacijo slovenskega medveda.
Danes prosto po nekdanjem predsedniku vlade Pahorju ni vprašanje, ali bo medved požrl človeka, temveč koliko medvedov bo požrl – človek. Tam nekje do spomladanske odjuge, kolikor časa traja njihovo zimsko spanje, so medvedi pred lovcem in pristojnim ministrom še dokaj varni. V zimskih dneh se medvedke v varnem zavetju brlogov z vso materinsko čutečnostjo in skrbjo posvečajo novi generaciji. Zimo namreč izkoristijo za kotitev. Največ medvedkov se skoti proti koncu januarja in v začetku februarja. Mladi medvedki so povsem nebogljeni. Dober mesec ali dva sta potrebna, da toliko napredujejo, da lahko sledijo materi. Letos so v varnem zavetju brlogov gotovo ostali dlje kot običajno. Zima je bila dolga, snega na pretek. A medvedke so skupaj z novo generacijo že zapustile varni pristan brlogov in se odpravile v širni svet ohranjenih slovenskih gozdov. Postni zimski čas je minil in treba bo poskrbeti za tekoče prehranjevanje. Mladički zvesto sledijo materi medvedki, ko jih ob vodenju hkrati uvaja v samostojno življenje. Zlasti prvo pomlad bodo še posebej ranljivi in vodeča medvedka ob nevarnosti ne bo pomišljala, ali naj brani svojo mladež ali ne. Branila jih bo tudi za ceno lastnega življenja.
Nova generacija slovenskih medvedov zdaj še ne ve, kaj jih čaka v našem kraljestvu ohranjene narave in kako zelo nevarne so za medvede slovenske rezinice nebes. ¾
