Bližnjevzhodni mir je kot tkanje Penelopinega prta

Kraja palestinske zemlje in mirovni proces preprosto ne gresta skupaj. Temeljni problem bližnjevzhodnega konflikta je zato izraelska okupacija, opozarja Avi Shlaim, profesor mednarodnih odnosov na Oxfordu in član Britanske akademije. Toda za takšno stanje na Bližnjem vzhodu so precej krive tudi ZDA. Amerika je namreč izgubila kompas. Njena zunanja politika je polna protislovij, je kritičen profesor Shlaim. Kako je namreč mogoče podpirati idejo o dveh državah in hkrati nasprotovati polnopravnemu članstvu Palestine v Združenih narodih? Akademik Avi Shlaim, ki je konec oktobra dopolnil 66 let, je profesor mednarodnih odnosov in izvrsten poznavalec arabsko-izraelskega konflikta. Štejejo ga za enega vodilnih tako imenovanih novih zgodovinarjev, skupine izraelskih znanstvenikov, ki izjemno kritično presojajo zgodovino sionizma in izraelske države. Rojen je bil v židovski družini v Bagdadu, a so se kmalu preselili v Izrael, od koder je potem odšel na šolanje v Veliko Britanijo. Ima izraelsko in britansko državljanstvo. Na Oxfordu predava že skoraj četrt stoletja. Je pisec številnih knjig. Najbolj znani in odmevni sta zagotovo Israel and Palestine (2009) in The Iron Wall: Israel and the Arab World (2001).

V teh dneh je minilo natanko dvajset let od madridske konference, ki je bila prelomni dogodek za Bližnji vzhod. Izraelska stran je prvič uradno sedla za mizo skupaj s Palestinci. Kakšen je Bližnji vzhod danes, dvajset let po Madridu?

Takrat sem bil tudi sam v Madridu. Ne kot akademik, ampak kot novinar. Tja me je povabil BBC. Za nekaj dni sem postal njihov komentator. Konferenca je bila v resnici prelomni dogodek. Pokroviteljici sta bili Sovjetska zveza in ZDA. Bilo je v času po prvi zalivski vojni. George Bush st. se je obnašal kot zmagovalec. Kot zmagovalec vojne proti Iraku in kot zmagovalec hladne vojne. Sovjetski zvezi so bili takrat namreč že šteti dnevi. Sesula se je le slaba dva meseca kasneje. Spominjam se nastopa Mihaila Gorbačova na plenarnem zasedanju. Takrat ni govoril o palestinsko-izraelskem konfliktu, ampak o svoji državi. Dejal je, da problemi niso le na Bližnjem vzhodu, ampak tudi v Sovjetski zvezi, ki da nujno potrebuje gospodarsko pomoč. Zame je Madrid zato simboliziral konec Sovjetske zveze kot svetovne velesile in začetek novega obdobja v zgodovini Bližnjega vzhoda. Začetek Pax Americana, ameriške ere, popolne prevlade ZDA, ki so ostale edina svetovna velesila. Toda Washington te enkratne priložnosti za dokončno rešitev miru ni izkoristil. Ključni problem Bližnjega vzhoda je namreč palestinski problem. In dokler ne bo rešeno palestinsko vprašanje, tam ne bo ne miru ne stabilnosti in ne varnosti.

Zanimivo je, da so Američani tedaj prvič resneje pritisnili na Izrael. Če ne bi bilo pritiskov Bele hiše, takratni premier Jicak Šamir bržkone nikoli ne bi prišel v Madrid?

Ameriške predsednike delim na dve šoli. Na dva tabora. V prvem so nepristranski predsedniki. V drugem so Israel first predsedniki. Prva šola pravi, da je Bližnji vzhod življenjskega pomena za ZDA, še zlasti ko gre za odnose z bogatimi naftnimi državami v Zalivu. Zato je treba pravično in uravnoteženo obravnavati obe strani: Izraelce in Arabce. Zato ZDA ne smejo biti preblizu Izraelu. Israel first šola pravi, da je Izrael edini zanesljivi zaveznik v vsej regiji. Zato mora bližnjevzhodna politika temeljiti na tesnem partnerstvu s to državo. V vsej novejši ameriški zgodovini sta bila samo dva nepristranska predsednika. Prvi je bil Jimmy Carter, drugi pa George Bush st. Ta je pred madridsko konferenco v resnici trdo pritisnil na premiera Jicaka Šamirja, naj pride v Madrid in se pogaja z Arabci. Šamir ni hotel sprva nič slišati o tem. Ni bil pogajalec, ampak goreči zagovornik ideje o Velikem Izraelu. V Madrid sta ga vsega besnega v bistvu odvlekla prav George Bush in James Baker.

In ti pritiski so se nadaljevali tudi po konferenci!

Šamir je potreboval jamstva za 10 milijard dolarjev posojila za židovske priseljence iz Rusije. Washington jih je bil pripravljen dati, a le pod pogojem, da izraelska vlada priseljencev ne bo naseljevala na Zahodnem bregu, ampak v Izraelu. In pod pogojem, da ustavi gradnjo novih naselij. Šamir ameriških pravil igre seveda ni spoštoval. Kazen je prišla naslednje leto, ko je Šamirjev Likud tudi zaradi tega izgubil volitve in se poslovil od oblasti. Zmagali so laburisti. Novi premier je postal Jicak Rabin, ki je bil bistveno prožnejši in zmernejši od Šamirja. A tudi George Bush st. ni dobil še enega mandata. Nasledil ga je Bill Clinton, ki je pripadal Israel first šoli. Izraelski dnevnik Haarec ga je razglasil za zadnjega sionista. Izraelsko politiko je vroče podpiral vseh osem let. Brez vsakršnega pritiska na vlado v Jeruzalemu. Ko se je v Belo hišo vselil George Bush mlajši, so vsi mislili, da bo nadaljeval nepristransko očetovo politiko. Toda to se ni zgodilo. Ni postal Bush II., ampak Reagan III.

Iz Bele hiše ga je potem izrinil Barack Obama, ki je sprva simpatiziral s Palestinci?

Poskušal je storiti nekaj zanje. Toda židovski lobi ga je dobesedno pohodil. Začel je kot nepristranski predsednik, zdaj pa je eden najbolj zagretih Israel first predsednikov v vsej zgodovini. Popolnoma je kapituliral pred Netanjahujem. Imel je tri spopade z njim zaradi židovskih naselij. In vselej pogorel. Tudi zaradi tega je Bližnji vzhod danes morda manj stabilen, kot je bil pred dvajsetimi leti, v času madridske konference.

Zdi se, da ameriški predsedniki ne berejo Georgea Washingtona, ki je že davnega leta 1796 v svojem poslovilnem govoru svaril pred pretirano navezanostjo in trdovratnim sovraštvom. Kot da bi že takrat delil nasvete o ameriškem odnosu do Izraela in Palestincev...

Nasvet je bil zelo dober. ZDA so v resnici pretirano navezane na Izrael. George Ball, liberalni politik in nekoč pomočnik ministra v State Departmentu, je o tem napisal izvrstno knjigo. Ta pretirana navezanost namreč deluje proti ameriškim interesom, o čemer je res svaril že George Washington. Ameriška politika na Bližnjem vzhodu, od Iraka do zalivskih držav, je namreč popolnoma kontraproduktivna. Služi namreč izraelskim in ne ameriškim interesom. Škoduje sama sebi, saj s takšno politiko ZDA izgubljajo ugled in prestiž v arabskem in islamskem svetu. Zaradi nje so Američanom obrnili hrbet milijoni ljudi. Ne le na Bližnjem vzhodu, ampak tudi drugod po svetu. Zakaj torej vztrajati pri tako kontraproduktivni politiki? Vzroka sta dva: pretirana navezanost na Izrael in moč izraelskega lobija v ZDA.

Obstaja celo rek, da je ameriški kongres postal izraelsko okupirano območje.

Zanimiv rek. Opozarja namreč na dejstvo, da State Department ni proizraelski. Tradicionalno je pravzaprav proarabski. Kajti ima eksperte, ki vedo, da so ameriški strateški interesi v arabskem svetu. Izrael je bil morda strateški partner za časa hladne vojne. Danes pa ne več. ZDA nujno potrebujejo bližnjevzhodno nafto. Tu Izrael ne more pomagati. Pomagajo lahko le Arabci. Zato je bilo v State Departmentu praviloma vedno veliko vplivnih arabistov, ki so bili logično proarabski. In vselej kritični do Izraela. Tudi v Beli hiši niso bili vselej naklonjeni Izraelu. Absolutni vpliv in podporo ima Izrael tako samo na Capitol Hillu. Od tod rek, ki ga omenjate.

Kongres je pod neverjetnim vplivom židovskega lobija, ki uradno operira v okviru AIPAC, ameriško-izraelskega odbora za javne zadeve. Senatorji, ne glede na politično pripadnost, so proti temu lobiju tako rekoč brez moči. Ne upajo si dvigniti glasu proti njemu. Ko ameriški predsednik pritisne na Izrael in zahteva napredek v pogajanjih s Palestinci, kar je denimo storil Barack Obama, židovski lobi privleče na dan svoje najtežje topove in aktivira senatorje. Ti potem hipoma planejo v boj proti Beli hiši. Obama je klonil prav zaradi teh pritiskov. Ko je postal predsednik, je zelo hitro je ugotovil, da so židovska naselja glavna ovira na poti do miru. Zahteval je zamrznitev gradnje. Toda Izrael ga ni poslušal.

Obama torej ni tvegal spopada z židovskim lobijem. Ali si ameriški predsednik sploh lahko privošči takšen konflikt?

Lahko. A to bi bil seveda politični samomor. Obama ima čez leto dni predsedniške volitve. Javno mnenje mu ni več tako naklonjeno, kot mu je bilo ob začetku mandata. Poskrbeti mora torej za preobrat. Predsednik seveda lahko izzove AIPAC. Lahko gospodarsko pritisne na Izrael. Toda vsak svetovalec ga bo jasno opozoril na posledice. Lahko dobi politični spopad z Izraelom, toda s tem bo zagotovo izgubil volitve.

Na to je nedolgo tega opozoril tudi sam Barack Obama, ko je dejal, da je na volitvah pravzaprav odvisen od židovskih in ne od arabskih glasov.

Židje predstavljajo le tri odstotke ameriškega prebivalstva. Toda njihovi glasovi so odločilnega pomena v nekaterih zveznih državah, kot sta na primer New York ali Florida. Po drugi strani so Židje pomembni donatorji demokratske stranke. Če bi se torej zameril Izraelu, bi demokratsko stranko spravil ob pomemben vir denarja. In brez tega denarja je vsakršna volilna kampanja že vnaprej obsojena na polom.

Zanimivo je, da je Barack Obama zelo pogumno začel svoj mandat. Z zgodovinskim govorom v Kairu, s katerim je hotel zgladiti konflikt z islamskim svetom. Tedaj je bil zelo naklonjen tudi Palestincem. Kasneje pa je obrnil plašč in krenil v povsem drugačne politične vode.

Obama je briljanten govornik. Nihče nima tako naelektrenih govorov. Toda eno so lepi govori, povsem nekaj drugega pa jasna zunanja politika z jasno začrtanimi cilji. Američani pravijo: It's one thing to talk the talk and it's another thing to walk the walk. Obama je zares izvrsten, ko gre za ta prvi del, za govorjenje torej, precej slabše pa mu gre, ko je treba besede udejaniti. Najboljši dokaz je prav govor v Kairu. To je bil izvrsten, fantastičen govor, ki je obljubljal novo poglavje v ameriških odnosih z arabskim in islamskim svetom. Po osmih letih Georgea Busha in vladavine neokonservativcev. Po strašni vojni v Iraku in globalni vojni proti terorju. Obljubil je podporo palestinski državi. Pokazal je razumevanje za tragično zgodovino palestinskega naroda in Palestincem obljubil vso pomoč v boju za neodvisnost.

To je bila nedvoumna podpora formuli o dveh državah.

Vsi smo upali, da bo v resnici spremenil ameriško politiko in pritisnil na Izraelce. A tega ni storil. Klonil je pod pritiski. Najbolj ponižujoč trenutek zanj se je zgodil februarja letos, ko je varnostni svet glasoval o resoluciji, ki je obsojala izraelsko širjenje naselij na Zahodnem bregu. Štirinajst članic sveta je podprlo resolucijo, ZDA pa so izkoristile pravico veta. S tem je Washington pravzaprav glasoval proti lastni politiki, ki je od Izraela zahtevala ustavitev gradnje. Amerika je izgubila kompas. Njena zunanja politika je polna protislovij. Nedolgo tega je znova govoril v Združenih narodih. In naredil še en korak nazaj. Mahmuda Abasa je poskušal prepričati, naj ne gre v OZN s predlogom o priznanju palestinske države. Kar je še en paradoks. Kako lahko podpiraš idejo o dveh državah in hkrati nasprotuješ polnopravnemu članstvu Palestine v Združenih narodih?

Baracku Obami ste napisali odprto pismo. Resda zaradi afere, ko izraelske oblasti profesorju Noamu Chomskemu niso dovolile vstopa v Izrael, toda hkrati ste predsednika jasno opozorili na vse ključne probleme palestinsko-izraelskega konflikta. Ste dobili odgovor?

Uradnega odgovora seveda nisem dobil. In tudi dvomim, da so mu njegovi svetovalci sploh pokazali to moje pisanje, saj je v popolnem nasprotju s tistim, kar mu sicer svetujejo. Dobil pa sem precej odzivov Američanov, ki se strinjajo z mano in ki so razočarani, ker predsednik ne počne pravih stvari. Mnogo Američanov, in to velja tudi za prebivalce drugih držav, ne razmišlja le o nacionalnih interesih, ampak o pravici in o načelih. In pri palestinski državi gre v bistvu prav za to. Za pravico in za načela.

V pismu predsedniku Obami med drugim pravite, da kraja palestinske zemlje in mirovni proces preprosto ne gresta skupaj.

To je temeljno protislovje palestinsko-izraelskega konflikta. In izraelske politike do Palestincev. Izraelska vlada, Likud in Netanjahu uradno sicer govorijo o dveh državah in da so za neodvisno palestinsko državo. Ko so Palestinci leta 1993 podpisali sporazum iz Osla, so se odpovedali 78 odstotkom zgodovinske Palestine. V zameno so zahtevali le preostalih 22 odstotkov na Zahodnem bregu in v Gazi. Toda Izrael je zgradil nezakonit zid, zid apartheida in s tem aneksiral najmanj desetino Zahodnega brega. Poleg tega vlada tam še naprej gradi židovska naselja. Izrael se ne pogaja pošteno. Kraja palestinske zemlje in mirovna pogajanja namreč res ne gredo skupaj. Ali eno ali drugo.

Zdi se, da Izrael še naprej vztraja pri mesijanskem nacionalizmu in teritorialnem maksimalizmu, kot je nekoč dejala Golda Meir.

To počne vse od junijske vojne leta 1967. Takrat so se v eno zlili religiozni nacionalizem, mesijanska vročica in sekularni populizem. Zlili so se v idejo o Velikem Izraelu, ki je nista podpirala samo desnica in verski tabor, ampak tudi levica. Zmaga je bila namreč tako spektakularna, da je čez noč opijanila zmagovalce. Postali so arogantni. Naenkrat ni bilo nikakršne nuje za pogajanja ali kompromis. Golda Meir je bila poosebljenje te politike. Govorila je na primer, da Palestinci sploh ne obstajajo. In da bo (takratni) status quo ostal za vedno. To je bila uničujoča politika. Kajti vodila je v nove konflikte in v novo vojno. V jomkipurski spopad leta 1973. Egipt in Sirija tedaj nista napadla Izraela, da bi ga uničila, ampak zato, ker sta hotela nazaj okupirano ozemlje. Okupacija je torej bistvo konfliktov. In miru ne bo vse dotlej, dokler bo trajala.

Znameniti izrek Israela Zangwilla o ozemlju brez ljudi za ljudi brez zemlje očitno velja še danes?

To je bil zelo zvit sionistični slogan. A ni bil nikoli resničen. Kajti Palestina nikoli ni bila neobljudena. Ko so Britanci z Balfourjevo deklaracijo leta 1917 obljubili ustanovitev židovske države v Palestini, so Židje tam predstavljali manj kot desetino vsega prebivalstva. Tam je takrat živelo skoraj 600.000 ljudi. Od tega je bilo Židov le 58.000. Vsi drugi so bili Arabci. Palestina torej ni bila ozemlje brez ljudi. Šlo je za zvito zanikanje obstoja palestinskega naroda, ki je tam živel že stoletja. Več generacij. Ena največjih napak sionizma in izraelske zunanje politike je to slepo zanikanje realnosti in zanikanje pravic Palestincem. To je bistvo konflikta.

Ameriškega diplomata Georgea Balla sva že omenila. Prav on se je nekoč vprašal, kako pravzaprav obvarovati Izrael pred samim seboj. Na to vprašanje še danes ni pravega odgovora.

Izrael je imel po vojni leta 1967 veliko ponuditi Arabcem. Ozemlje, ki ga je zasedel. Združeni narodi so sprejeli znamenito resolucijo 242, ki govori o ozemlju v zameno za mir. Izrael se mora umakniti z okupiranih območij, v zameno pa dobi priznanje arabskih držav, mir in varnost s sosedi, dodaja resolucija. Toda ZDA nikoli niso dovolj pritisnile na Izrael in ga prepričale o nujnosti umika. Brez ameriškega pritiska pa ne more biti rešitve. Prav to je imel George Ball v mislih, ko je izrekel stavek, ki ste ga citirali. Izrael se nikoli ne bo prostovoljno umaknil z zasedenih ozemelj, čeprav je bržkone tudi izraelskim politikom jasno, da gre pri formuli ozemlje v zameno za mir pravzaprav tudi za njihov interes. Če bi torej ZDA pritisnile na Izrael, ne bi s tem storile nič slabega. Le pomagale bi do miru. Zato je ameriška politika v resnici povsem nerazumljiva. Zdajšnja izraelska vlada namreč ne ponuja upanja in ne prihodnosti. Benjamin Netanjahu je zagovornik permanentnega konflikta in ne ponuja izhoda iz krize.

Netanjahu pogosto pravi, da na palestinski strani ni pravega partnerja za mirovna pogajanja. Toda resnica je ravno nasprotna. Pravega partnerja za mir ni na izraelski strani!

To je pravzaprav izjavil nekdanji premier Ehud Barak. V Camp Davidu julija 2000. Toda njegova izjava ni bila točna. Za propad takratnih pogajanj namreč ni bil kriv Jaser Arafat, kot so trdili Američani in Izraelci, ampak kar Ehud Barak. Kmalu zatem so ga čakale volitve. Njegov nasprotnik je bil tedaj Ariel Šaron, ki je februarja 2001 potem tudi res zmagal. Izraelci namreč ne volijo politika, ki pravi, da med Palestinci ni pravega pogajalskega partnerja, ampak se v takšnem primeru raje odločijo za politika, ki Palestince pobija. Desnica je zdaj na oblasti že deset let, saj večina Izraelcev še vedno verjame, da na palestinski stran res ni pravega partnerja za mir. In takšno stanje daje vladi vso legitimiteto za enostranske poteze. Toda dejstva kažejo, da Palestinci so partnerji za mir. To dokazuje sporazum iz Osla leta 1993. Toda po atentatu na premiera Jicaka Rabina, ki ga je umoril židovski fanatik in ne morda kakšen Palestinec, je bilo mirovnih pogajanj konec. To je bil pravzaprav tudi cilj morilca. Moril je v imenu tistih, ki so proti temu, da bi na Zahodnem bregu nastala palestinska država. Od takrat na izraelski strani ni pravega partnerja za mirovna pogajanja s Palestinci.

Ehud Barak je s takšno politiko uničil tudi laburistično stranko, ki je pravzaprav ustanovila državo?

Ehud Barak je prava katastrofa za Izrael. Bil je briljanten vojak. Toda kot politik je bil popolnoma nekompetenten. V Camp Davidu leta 2000 je Arafatu postavil ultimat. V slogu vzemi ali pusti. To ni bila prava pot, zato je Camp David tudi propadel. Barak je s tem ubil mirovni proces, toda hkrati tudi laburistično stranko. Ta ni več mogla ponuditi prave alternative politiki desnice, ki je nadaljevala gradnjo naselij in risala meje Velikega Izraela brez pogajanj. Barak je letos skupaj s tremi ali štirimi poslanci v knesetu ustanovil novo nacionalistično stranko. In ostaja obrambni minister. Je torej zelo vpliven, a brez prave podpore v javnosti.

V teh dneh vlada razpravlja, ali naj Izrael napade iranske jedrske naprave!

Večina ministrov je proti vojaškemu posredovanju. Toda Netanjahu in Barak kot vodilna jastreba iščeta podporo za napad. Nekdanji direktor Mosada general Meir Dagan je, ko je še vodil to službo, ostro nasprotoval napadu na Iran. Menil je, da bi bila to prava katastrofa. Zdaj opozarja, da je neodgovorno celo govoriti o vojaški opciji zoper Iran. In svari, da sta Barak in Netanjahu sila neodgovorna in nevarna politika. Nevarna tudi za Izrael.

Ali je napad na Iran resna opcija?

Netanjahu je neodgovoren in nevaren mož. Pravi politični gambler. Izraelska politika že leta prepričuje Američane, naj udarijo po Iranu. Nekdanji podpredsednik Dick Cheney je bil zelo naklonjen tovrstnim idejam. Sanjal je o tem, da bi svoj in Bushev drugi mandat končal z naskokom na Teheran. Toda zaradi slabih izkušenj v Iraku so v generalštabu nasprotovali novi vojaški avanturi. Zato napada ni bilo. Kar je znak, da je v ameriški vojski še vedno dovolj modrih ljudi. Toda Netanjahu vztraja, Barack Obama pa je proti. Vojska tudi. Obveščevalna elita tudi. Toda če Izrael sam napade Iran, bodo ZDA morale podpreti akcijo. To je še en dokaz, da Izrael pravzaprav ni posebej koristen partner ZDA, ampak partner, ki povzroča zgolj težave.

Vladajoča stranka Likud ima pravzaprav sila nenavadno zgodovino. Njeni predhodniki so nekoč simpatizirali celo z Benitom Mussolinijem!

Zev Žabotinski, vodja desničarske revizionistične sionistične stranke, je svojčas res občudoval italijanskega fašističnega voditelja. Toda v nasprotju z nekaterimi današnjimi politiki je vsaj priznaval, da so Palestinci ljudje. To je zapisal v svojem znamenitem članku Iron Wall. Toda ker v zgodovini še ni bilo naroda, ki bi nekemu drugemu narodu dovolil, da na svojem ozemlju ustanovi svojo državo, je Žabotinski logično predvideval, da bodo Palestinci proti sionističnim ciljem o ustanovitvi židovske države v Palestini. Zato bo ta lahko obstajala samo za železnim zidom židovske vojaške moči, je govoril. Z Arabci se je namreč mogoče pogovarjati le z jezikom topov. In ko bi ti spoznali, da bodo Židje tu ostali za vselej in da jih vojaško ni mogoče premagati, bi se lahko začela pogajanja o statusu in pravicah v Palestini, je pisal Žabotinski. Ta strategija je delovala. Izrael je obstal. Z Egiptom, Jordanijo in tudi s Palestinci se je pogovarjal izključno s pozicije moči. Arabci so bili v vseh pogajanjih vselej šibkejša stran.

Zev Žabotinski velja za ideološkega očeta današnje izraelske desnice. Bil je velik vzornik Ariela Šarona in tudi Benjamina Netanjahuja. Zlasti ta ga pogosto omenja v svojih spisih. Je izraelska politika idejo o zidu, ki zdaj ločuje Izrael in Palestino, pobrala pri Žabotinskem?

Zid na Zahodnem bregu nima po svoje nič opraviti z železnim zidom Žabotinskega. Njegov Iron Wall ni fizična realnost, ampak zgolj nekakšna metafora. Metafora za židovsko vojaško moč, za oviro, ki je Arabci ne bi mogli nikoli zlomiti. Zdajšnji betonski zid, ki ga je začel graditi Likud pod Arielom Šaronom, ni metafora. Je varnostna pregrada, ki naj bi ustavila palestinske samomorilske napadalce. Toda zame pravi cilj tega zidu ni varnost, ampak kraja zemlje.

Ustvarjanje dejstev na palestinskem ozemlju?

Da. V Likudu so si ta zid zamislili kot dokončno izraelsko mejo. Toda hkrati dobro vedo, da noben palestinski voditelj, pa naj bo še tako zmeren, ne bo nikoli privolil v takšno delitev. Še zlasti zato ne, ker Vzhodni Jeruzalem zdaj ostaja na izraelski strani zidu. Na dlani je, da je vlada s postavitvijo zidu povlekla še eno enostransko potezo, ki v bistvu ubija mirovni proces. Z njim je namreč sama določila meje države. Brez vsakršnih pogajanj.

Temeljni problem torej ni izraelska varnost, kot pogosto poudarjajo tudi v ZDA, ampak izraelska okupacija palestinskih ozemelj. Zdi se, da tega dejstva noče nihče videti in ne priznati. Niti Evropska unija ne.

Izrael nima problemov z varnostjo. Nobena arabska država posebej in ne skupina arabskih držav ne more ogroziti obstoja Izraela. Problem so v bistvu le teroristični napadi. Toda do teh prihaja zaradi okupacije. Ko je Izrael sklenil mir z Egiptom in Jordanijo, je bilo v hipu konec vsakršnih incidentov in gverilskih akcij. Palestinski terorizem je zgolj odgovor na izraelsko okupacijo. Temeljni problem je torej okupacija, okupacija, okupacija... Ta ohranja in spodbuja konflikt. In povsem legitimen odpor zoper izraelsko politiko. Izraelska vlada nenehno govori o varnosti. Toda če v resnici hoče varnost, mora končati okupacijo in povedati, kje so pravzaprav meje države. Izrael se že 44 let izmika risanju meje na Zahodnem bregu in vztrajno širi svoja naselja. Toda če ne (po)veš, kje so meje države, kako boš potem zahteval varnost?

Prav okupacija pravzaprav najbolj paralizira mirovni proces, ki zaradi tega postaja nekakšen Penelopin prt, kot pravite v svoji knjigi. Torej nikoli končan proces.

To Izrael pravzaprav tudi hoče. Proces, ki se sprevrača v farso, saj ne prinaša miru. Pogajanja se – s prekinitvami seveda – vlečejo že dvajset let. Od Madrida sem. Toda rezultata ni nobenega. Izrael je za proces, ne pa tudi za mir.

Bo Palestina ob takšnem neugodnem razmerju moči sploh dobila svojo državo?

V bližnji prihodnosti ne vidim nobenih možnosti za neodvisno palestinsko državo, saj jo bodo skupno blokirale ZDA in Izrael. V daljni prihodnosti pa lahko nastane. Palestinska država je namreč tudi v izraelskem interesu. Ehud Olmert je po odhodu s premierskega položaja jasno dejal, da je popoln umik z zasedenih ozemelj in konec okupacije edina prava pot do miru s Palestinci. Neodvisna palestinska država je eksistencialna nuja, imperativ za Izrael. Kajti brez nje bo Izrael postal apartheidovska država. Tega pa nihče noče, je tedaj izjavil Olmert. Z Zahodnega brega se je torej treba umakniti ne le zaradi Palestincev, ampak tudi zaradi prihodnosti Izraela. Karl Marx je nekoč jasno dejal, da narod, ki zatira druge narode, tudi sam ne more ostati svoboden.

Morda pa bo na spremembe v izraelski politiki vplivala arabska pomlad. V arabskih državah se dogajajo zgodovinske spremembe. Toda pravi paradoks je, da v ZDA in v Izraelu nanje ne gledajo kot na veliko priložnost za dokončno demokratizacijo tega dela sveta, ampak predvsem kot na problem.

To je v resnici paradoks brez primere. Arabski svet vre, od Tunizije do Bahreina. Mladi Arabci zahtevajo delo, socialno pravičnost, politične reforme, svobodo in demokracijo. Američani so na Bližnjem vzhodu vedno govorili o demokraciji. Zaradi nje so okupirali celo Irak, ki naj bi postal nekakšen zgled za arabske države. Tudi Izrael se je rad hvalil, da je edini otok demokracije v morju arabskega avtoritarizma. Zdaj, ko demokracija in svoboda končno prihajata tudi v arabski svet, pa so v ZDA in v Izraelu na ta proces nenadoma začeli gledati kot na grožnjo.

Grožnjo izraelski varnosti?

Seveda. To dokazuje, da v ZDA in v Izraelu pravzaprav niso za spremembe, ampak za avtoritarni status quo. Zlasti v Izraelu so prepričani, da sta voditelja, kot je bil Hosni Mubarak ali kot je Bašar el Asad, pravzaprav edina prava zaveznika, saj ohranjata položaj, ki godi Izraelu. Dialog z arabskimi demokrati je namreč zahtevnejši od dialoga z diktatorji. Benjamin Netanjahu je v knjigi z naslovom Place Among the Nations zapisal, da trajnega miru s Palestinci ne bo vse dotlej, dokler tam ne bo demokracije. Enako je govoril tudi o sosednih arabskih državah. Zdaj, ko je demokracija preplavila Tunizijo, Egipt, Libijo in ko se majejo tla režimu v Damasku, pa je ta nenadoma postala grožnja izraelski državi. Takšen odnos do arabske pomladi jasno kaže, kaj je narobe z Izraelom. Izrael nikoli ni želel biti del Bližnjega vzhoda. Vedno se je štel za del zahodne civilizacije. Zdaj, ko se mu ponuja enkratna priložnost, da postane enakovreden igralec in partner demokratičnih družb v soseščini, je nenadoma prestrašen. David Ben Gurion, prvi izraelski premier, je pogosto govoril, da je Izrael v tem delu sveta pravzaprav le zaradi zemljepisne pomote. Po vrednotah in kulturi je Izrael namreč del svobodnega sveta, je govoril. Toda če se bo nadaljeval zdajšnji trend, bo Izrael končal kot otok avtokracije v morju arabske demokracije in svobode.

Obstaja torej nevarnost, da bodo tako Izrael kot Združene države Amerike v zgodbi o arabski pomladi ostale na napačni strani zgodovine.

Ta nevarnost je v resnici zelo velika.