Bo kdaj konec vojne?

Pred približno desetletjem je na ameriških tleh izbruhnila prava vojna vihra, ko so med zrnjem v ptičji krmi v newyorškem Centralnem parku našli sledi marihuane. Obsežna preiskava je pripeljala do krivca: ptičja krma je bila uvožena od proizvajalca iz Kanade.

Na to absurdno, a povsem nedolžno epizodo v veliki vojni proti drogam smo se spomnili zdaj, ko ni na ameriških tleh zaslediti nobenega razburjenja, čeprav se kar 26 zveznih držav pripravlja na to, da bodo dovolile ne le uporabo, temveč celo pridelavo in prodajo marihuane. Omenjeno razburjenje zaradi ptičje krme je seveda videti neumno in hkrati tudi nedolžno v primerjavi s številnimi žrtvami te slovite vojne: od na tisoče tistih, ki umirajo na območju Latinske Amerike, do posameznikov, ki izgubijo življenje na ulicah Manhattna, potem ko se začnejo pretepati z zamaskiranim policistom, namesto da bi sprejeli drogo, ki jim jo ta ponuja.

Prav zato se človek sprašuje, kaj se na teh tleh dogaja zdaj, ko namerava polovica ameriških zveznih držav zapustiti ta del fronte v vojni proti drogam, na čelu s Koloradom – državo, ki po tem, ko je lansko jesen razglasila to svoje stališče, pravkar zakonsko ureja pridelavo, prodajo, uporabo itd. marihuane. In ko v Washingtonu, namesto da bi po veljavnih predpisih v Denver nemudoma poslali zvezne policiste, ameriški predsednik izjavi, da ukvarjanje s tistim, kar glede tega počnejo države, kot sta Kolorado in Washington, »ne sodi med njegove prednostne naloge«.

Po vsem tem se zdi, da bi lahko bila ta vojna vsaj deloma kolateralna žrtev gospodarske krize. Kajti prihodki od uvedbe pridelave in prometa marihuane v redne tokove bi očitno prišli še kako prav blagajnam ameriških zveznih držav, ki jih je dodobra izpraznila kriza. Kar zadeva Kalifornijo, denimo, so izračunali, da bi lahko ti potencialni prihodki znašali okoli 1,4 milijarde dolarjev. Čeprav se v izračunih tega posebej ne navaja, pa je več kot očitno, da bi zvezne države v tem primeru ogromno privarčevale tudi pri izdatkih za policijo, sodišča, še zlasti pa zapore, v katerih v ameriškem primeru prevladujejo zaporniki, ki so bili obsojeni zaradi drog. Pred štirimi desetletji je bilo teh zapornikov okoli 300.000, zdaj pa se je njihovo število povečalo na štiri milijone, kar je prepričljivo največ na svetu. Leta 2011 so na ameriških tleh zaradi marihuane aretirali 663.000 ljudi. Torej ni čudno, da so med nasprotniki tega vojskovanja tudi številni ugledni policijski funkcionarji, ki pa to resda postanejo šele, ko slečejo uniformo. V skladu s tistim, kar se je na tem območju nekdaj imenovalo moralnopolitična neoporečnost. Medtem ko se posamezni Američani, denimo, radi posmehujejo Nemcem, ker ti menda na gospodarstvo gledajo kot na vejo moralne filozofije, je namreč ameriška vojna proti drogam v celoti dosežek moralističnega čistunstva, ki se ne ozira na velikansko gmotno škodo, ki jo s tem povzroča državi, še zlasti pa latinskoameriškim sosedom.

Neodvisno od te škode pa je glavni problem vojne proti drogam v tem, da je doživela popoln neuspeh. Prav s takšno oceno se začenja svojevrsten poziv skupine zelo uglednih posameznikov za ustavitev te vojne. Med podpisniki poziva so takšne osebnosti, kot je Kofi Anan, nekdanji generalni sekretar ZN, George Shultz, nekdanji ameriški zunanji minister, Paul Volcker, ki je kot prvi mož tiskarne dolarjev uspešno premagal »stagnacijo« iz sedemdesetih let, Fernando Cardoso in Ernesto Zedillo, nekdanja predsednika Brazilije in Mehike, nekdanji visoki evropski funkcionar Javier Solana in številni drugi. Vsi ugotavljajo, da vojna ni dosegla tistega, zaradi česar se je začela – po poročilih OZN se je uporaba opojnih sredstev v desetletju do leta 2008 povečala za več kot tretjino –, hkrati pa je povzročila celo vrsto različnih nesreč. Vse te nesreče so bolj ali manj znane: od množične kriminalizacije in polnjenja ameriških zaporov z uporabniki drog do vzpostavljanja mednarodnih kriminalnih omrežij.

Nič novega in tudi ne nepredvidljivega. Vsaj pet desetletij je minilo od takrat, ko je ekonomist Milton Friedman, poznejši dobitnik Nobelove nagrade, v eseju, ki ga je objavil v reviji Newsweek, do zadnje podrobnosti napovedal, kaj se bo izrodilo iz takrat napovedane vojne drogam. Ko se bo razlika v ceni mamil na ulici v Ciudadu de Mexicu in ulici v New Yorku povečala na okoli sto dolarjev, je zapisal Friedman, se bodo vzpostavile mafijske skupine z lastnimi zasebnimi vojskami, topništvom, letalstvom itd. Nobelovec – kot je to zdaj očitno – je imel prav ne le na splošno, temveč tudi v podrobnostih. O tem, na žalost, priča okoli 70.000 ljudi, kolikor jih je izgubilo življenje v različnih obračunih, do katerih je prihajalo v tej vojni. V obračunih med mafijskimi klani pa tudi med vojsko in policijo z ene ter mafijci z druge strani.

Podpisniki poziva predlagajo, naj v okviru OZN to izgubljeno vojno nadomestijo z nečem boljšim. Namesto na policijo, sodišča in zapore bi se morali preusmeriti na zdravnike in zdravljenje. Povedano drugače to pomeni, da v prihodnje uporabe drog ne bi obravnavali kot kriminalni, temveč kot zdravstveni problem. Seveda pa naj bi to veljalo zgolj za uporabnike, ne pa tudi za gangsterski del te zgodbe. Omenjena skupina predlaga vrsto ukrepov, s katerimi bi nadomestili brezupno vojno.

Uspešni preroki težav, ki jih bo prineslo to vojskovanje, in to od Miltona Friedmana dalje, so sicer natančno napovedali nastanek mafijskih klanov, niso pa se ukvarjali z vprašanjem, kaj vse bi utegnilo v tem vojskovanju zrasti na drugi strani, torej na strani »pravičnih«. Pa bi se morali ukvarjati tudi s tem. Izkušnje zadnjih nekaj desetletij kažejo, da za ameriški imperij umik iz te vojne ni bil nič lažji od umika iz vojne v Vietnamu. Kajti medtem ko so težave, na katere opozarja skupina uglednih posameznikov, že dolgo znane, se v tem vojskovanju do zdaj ni skoraj nič spremenilo. Poleg tega je več kot očitno, da je v tej vojni tudi na »pravični« strani zraslo nekaj podobnega tistemu, kar je zraslo na drugi strani. Strukture, ki si prizadevajo za to, da se ta vojna ne bi končala, saj so od nje odvisne plače, nagrade, kariere itd.

Če se, in to ne povsem neupravičeno, vojna proti drogam obravnava kot ponovitev ali nadaljevanje tiste druge vojne, vojne proti alkoholu iz tridesetih let prejšnjega stoletja (znane kot prohibicija), je že iz primerjave jasno, da bo umikanje iz vsega tega, če se bo to zgodilo, še toliko težje. Od teh dveh kolosalnih in kolosalno dragih državnih neumnosti je namreč prva komajda preživela desetletje, medtem ko drugi po petkrat daljšem obdobju še vedno ni videti konca. To menda dovolj jasno pove, kako močna je želja po tem, da se ne bi nič spremenilo.

Nekaj upanja, da bodo kljub vsemu prevladale razumne rešitve, zbujajo velikanske spremembe ameriškega javnega mnenja o tem problemu. Spremembe, ki se kažejo v izjavah prebivalcev držav, kot sta Kolorado in Washington, kjer so dobili predlogi o dekriminalizaciji marihuane na referendumih večino glasov. Ali morda, kar je še pomembneje, raziskave po vsej državi, ki so pokazale, da tudi večina vseh Američanov o teh stvareh razmišlja tako, kot razmišlja večina v omenjenih zveznih državah (Pew Research Center). To je vsekakor pomembna ugotovitev, če vemo, da je bil v zgodnjih šestdesetih letih, torej v času, ko se je omenjena vojna začela, le eden od desetih Američanov za to, da se marihuana ne kriminalizira.

A temu upanju se utegnejo postaviti po robu zelo močne ovire. V prvi vrsti je tukaj mednarodna konvencija, ki jo je OZN sprejela na podlagi vztrajnih ameriških zahtev in jo je podpisalo kar 184 držav. Številnim državam, zlasti latinskoameriškim, pa vse skupaj vse manj ugaja, saj, kot je bilo slišati, žrtve vojne za preprečevanje pridelave različnih drog »že dosegajo izgube konvencionalnih vojn«. Mehičani so nezadovoljni s svojo vlogo v tej mednarodni razdelitvi dela: nam mrtvi, njim porabniki. Še hujše pa so ovire na domačem, torej ameriškem prizorišču: številni bojevniki se ne morejo zlahka sprijazniti s tem, da so vsa ta leta zapravili z opravljanjem brezupnih in celo škodljivih poslov.

Ne le verjetno, povsem mogoče je, da se bodo ugledni in modri posamezniki tudi v prihodnje podpisovali pod peticije za odpravo te nekoristne vojne, ki prinaša toliko različnih težav.