Bo krmilo obrnil kar ladijski kuhar?

Če ste se te dni slabo počutili,­ se ne zanašajte preveč na televizijsko meteorologinjo Tanjo Cegnar, ki nas pogosto osreči z opozorilom, da vreme ne bo prijazno do »vremensko občutljivih« ljudi. Nekateri v zraku hitro zaznamo, ali nam atlantski ciklon prinaša ne le običajno motnjo, temveč še kaj za povrhu. Tako je v ponedeljek na Kranjskem (za druge regije ni imel časa) pred mikrofoni, kamerami in sogovorniki svojo vlogo odplesal nizozemski minister za finance Jeroen Dijsselbloem. Trenutno tudi predsednik evroskupine, karkoli to že pomeni. Ko izvem, da po deželici spet rogovili kak Nizozemec, se počutim, kot da bi v megli nabasal na Letečega Holandca. Zlovešča jadrnica brez posadke menda tava po svetovnih morjih, ker je bil njen kapitan Van Straaten zaradi grešnega življenja obsojen na večno blodenje po oceanskih neskončnostih.

Motiv je znan v svetovni literaturi in po njem je Richard Wagner napisal slovito opero. Mimogrede: Richard se je rodil v Leipzigu, kjer naj bi koalicija Prusov, Rusov, Švedov in Britancev pred dvesto leti porazila Napoleona Bonaparta. Bila naj bi najbolj krvava evropska bitka pred prvo svetovno vojno (najmanj sto tisoč padlih) in v nedeljo so jo »proslavili z reprizo navdušencev v uniformah iz tistega časa. Nismo preverjali, ali je v Nemčiji še kak Leipzig, gotovo pa bi si v vsaki vasi s tem imenom želeli imeti čast, da so prav pri njih porazili Napoleona. Smemo se vprašati: zakaj prav tistega Korzičana? Prvega Evropejca?

Evropa je pozabila, kako je nastajala, in tako potemtakem ni nič čudnega, če na Kranjsko občasno zablodi tudi ploveča pošast Letečega Holandca. Nazadnje – ko nam je tu šlo hudo za nohte, ko je šlo celo za biti ali ne biti – smo morali poslušati politične modrosti Van den Broeka, tedanjega nizozemskega zunanjega ministra. Bil je v trojki, ki so jo poslali iz Bruslja, skupaj z luksemburškim kolegom Jacquesom Poosom in Portugalcem Joãom de Deus Pinheirom. Šlo je za tako imenovani brionski sporazum, s katerim je Slovenija za nekaj mesecev fiktivno kapitulirala (odložila formalnost osamosvojitve), a dejstvo je, da smo tedaj prvič dobili na prag – trojko! In da je bil Nizozemec, blago rečeno, najbolj vreščeč in srborit.

Čas je povozil tudi tega političnega birokratka, a čez leta je že spet prirogovilil na Kranjsko, in sicer kot nekakšen trgovski potnik Royal Dutch Shell – ki da mu ne omogočimo odpreti treh bencinskih črpalk! Jih pač ne more, pa kaj? Odtlej ga, hvalabogu, ne videvam več.

Ne mislite, da imam kaj proti Nizozemcem, razen seveda proti njihovemu paradižniku, ki bi ga bilo treba preprosto prepovedati. In basta. Ne le da je zanič, je tudi zla napoved, s kakšno »naravno hrano« nas bodo pitali v Huxleyjevem Krasnem novem svetu. Pa vendar moramo vsaj pripomniti, da prijatelji s Severnega morja ne morejo biti nekakšni specialisti za Balkan, ker se ne razumejo ne na tukajšnjo ekonomijo ne na »geostrateške« zadeve. Združeni narodi so nizozemskemu bataljonu naložili, da bo branil enklavo v Srebrenici, potem pa se je zgodilo, kar se je. Nizozemska vlada je sicer zaradi te blamaže (pravega izraza se niti ne trudimo iskati) odstopila, plačali bodo neke odškodnine, to pa bo tudi vse. Kot vedno.

Na Kranjskem še ne poročajo o kakem nizozemskem bataljonu, zato pa je bil na nekakšnem ekspresnem inšpektorskem obhodu Dijsselbloem, ki je kajpak izrazil »globoko sočutje in razumevanje« za naše finančne razmere. V Bruslju bo seveda govoril že drugače. Mimogrede nas je moralo vsaj malce stresti, ker so tu obenem rogovilili kavboji iz Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in Evropske centralne banke (ECB). Skratka, trojka kar nenadoma pred našim premcem, kot da bomo trčili ob ladijski duh Letečega Holandca.

Da bo mera polna, tej mornarski svojati ne gre prav nič zaupati – Dijsselbloem, na primer, se nam je že prikupil z napovedjo, da Slovenija sploh ni problem, da bodo na njej uporabili kar ciprski recept. Moj bog, in to je predsednik evroskupine?!

Ki morda šele sluti, da se črni oblaki ne zgrinjajo samo nad Slovenijo, ampak tudi nad zloglasno trojko in potemtakem nad celotno evrobirokratsko šlamparijo, ki se imenuje sistem pomoči. In ta »sistem« se je, če smemo spomniti, doslej že nekajkrat blamiral nič manj kot tisti razvpiti nizozemski bataljon modrih čelad v Srebrenici. Blamiral se je prav na Cipru, v Grčiji, na Irskem itd. IMF (s sedežem v Washingtonu, torej ne v Bruslju ali Frankfurtu) je prvi ugotovil, da so v Grčiji krivi za katastrofo, in torej že pobira šila in kopita, da ne bi izgubil ugleda še na drugih celinah. Mimogrede: ko smo v osemdesetih finančno reševali rajnko Jugoslavijo, so bili ti fantje trdi, toda izjemno profesionalni, korektni pogajalci.

Nizozemski pomorščaki so bili nekdaj odlični navigatorji, ki bi kajpak znali izračunati, koliko morskih milj je med Ciprom in Slovenijo. Ampak, zanimivo, še bolj so sloveli po svoji okrutnosti, po kateri naj bi prekašali celo Portugalce. Na primer: leta 1621 so Nizozemci osvojili otočje Banda in pobili vse prebivalce na njem. V naslednjih letih so se polastili cele vrste obalnih naselbin (Malaka, Cejlon itd.) in od povsod izrinili Portugalce.

Okrutnost gre seveda vkup z ošabnostjo. Angleže je, na primer, najbolj jezilo, da Nizozemci niso marali opravljati channel salute – kanalskega pozdrava. Anglija je od 13. stoletja dalje od vseh tujih ladij, ki so se v njenih otoških vodah srečevale s katero njenih vojnih ladij, zahtevala, da v pozdrav spustijo nacionalno zastavo in bočno jadro. Nizozemci so se precej časa zabavali s tem, da se nalašč niso zmenili za channel salute, a od leta 1694 Velika Britanija tega ni bila več pripravljena prenašati. Novo razmerje sil pač.

Kakorkoli že, rodna gruda kapitalizma ni Otok, temveč nizozemski polderji. In zibelka finančnih špekulacij ni Wall Street, temveč Amsterdam, znan po prekupčevanju s tulipanovimi čebulicami in cenovnih balonih. Bili so trenutki, ko si za čebulico lahko kupil ugledno meščansko hišo ob reki Amstel. Morda ni naključje, da se je spodnji Manhattan z zloglasnim Wall Streetom nekdaj imenoval New Amsterdam. Vse, kar naštevamo, podpira presojo, da je nekaj čisto naravnega v izboru sedanjega kadrovskega težišča Evropske unije – Države zahodne Evrope. Oziroma »stare članice«. Angleškemu aristokratu iz antikvariata se gotovo zdi samoumevno, da kmetavzarskim Slovencem ali divjim Grkom lahko soli pamet politični povzpetnik iz Amsterdama, Bruslja ali Luksemburga; če bi kak Uroš Čufer učil Nizozemce ekonomije, bi bil to na glavo obrnjen svet, mar ne?

Evropska unija nima samo treh ali štirih potresnih žarišč na razmeroma majhnem delu zemljevida (Bruselj, Luksemburg, Strasbourg in z ECB tudi Frankfurt), ampak že skoraj sistematično koncentrira tudi vodilni sloj birokracije – po narodnosti. José Manuel Barroso (Portugalska) in Mario Draghi (Italija) sta lahko kadrovskemu mozaiku Unije bolj v okras, kajti na vodilnih in predvsem izvršnih položajih so strateško vedno postavljeni ljudje iz »zanesljivih« držav, torej Francije, Nemčije in Beneluksa. No, prvi dve sta pač glavna os združbe, prenapihnjena vloga zlasti Luksemburga pa dobesedno ­jemlje sapo.

Ne moremo si kaj, ampak od primera, kot je Jean-Claude Juncker, ki so ga zasačili pri pestrem naboru političnih nečednosti, vendar ga Luksemburžani kot kakega svojega Janšo trmasto volijo naprej – bi se le morali kaj naučiti. Toda »na zahodu nič novega« (Remarque).

Na dlani je, da se s filtracijo in koncentracijo izbranih kadrov ustvarja ali think tank ali nomenklatura, kakor želite, vsekakor dolgoročno nekaj škodljivega. Na primer: vsaj kolikor toliko izobraženo prebivalstvo EU ne more več »ne opaziti«, da se s poglabljanjem krize strahovito veča moč nekega fantazmagoričnega središča Evrope, ki je menda tam nekje okoli Bruslja in kjer med drugim ne moremo zgrešiti mesteca Waterloo. Tam naj bi (po bitki pri Leipzigu) kot ranjenega leva dotolkli Napoleona Bonaparta I., in sicer tako podpovprečni vojskovodje, kot je bil Wellington. Zamisel Evrope sta odtlej vodili sveta aliansa in metternichovska Avstrija, zdaj pa jo naprej uničujejo »leteči holandci« z angleških, nizozemskih ali ameriških kolidžev. In nas prihajajo »vremensko vznemirjat«.

Imam občutek, da je Dijsselbloem zaslutil, da na Kranjskem vendarle ni na oceanskih prostranstvih in da je tudi vsaka zarukana kmetija lahko nevarna čer. Če je kmetija pod vodo. Kaj šele, če je pod vodo država! Vsekakor bo nova generacija evrokratov morala skrbno paziti, da ne bodo končali kot grešni kapitan Van Straaten, sicer morda ne bodo nasedli že na grških, ciprskih otočjih in v Sloveniji – gotovo pa nekje na nadaljnji plovbi. Tako imenovani evroskepticizem, ki se bo, paradoksalno, na naslednjih volitvah presedlal kar v evropski parlament, bi že moral biti opozorilna zastavica. Očitno pa niti močan svetilnik ne zadostuje. Evropska unija, navzlic sirenam z vseh strani, pluje v svojo smer. Napačno. Bodo to naposled doumeli evropski »strici iz ozadja« ali bo krmilo obrnilo kar »ljudstvo«? Grki, Ciprčani, Slovenci, Portugalci? Vsi nesrečniki, miserabili? Ladijski kuhar?