Tiskane izdaje
Zagreb, novembra 1973. Ameriški konzul Paul Redman me povabi na kosilo in mi priporoči bosanski lonec. Jaz to reč jem prvič, on pa jo je kot poznavalec že bogvedi kolikokrat in se vsakokrat znova navdušuje. Servirajo jo tako, kot je treba: v glinenem loncu, zaprtem s povoščenim papirjem in z vrvico. Malo pred tem mi je v svoji veliki pisarni na Zrinjevcu podpisal vizum za Združene države, kamor niso pripustili vsakega smrtnika, še zlasti ne iz t. i. vzhodnega bloka. In Jugoslavija je bila tedaj v očeh Američanov del Vzhoda, čeprav smo se sami videli v precej lepši luči.
V vprašalniku, ki sva ga izpolnjevala, je bilo treba odgovoriti tudi, ali sem član zveze komunistov ali kake druge komunistične organizacije. Nekaj sem mencal, ker še sam nisem vedel, saj so nas tedaj na filozofski fakulteti včlanjevali v partijo kar tako, »mimogrede« in s tiho privolitvijo, ker je bila pač fakulteta na udaru zaradi levičarstva in nasploh »idejnih stranpoti«. Partijskih knjižic nam niso nikoli izročili. »Pustiva to neumnost,« odmahne Paul, »saj je v Ameriki več fanatikov kot tukaj.«
Mnogo pozneje sem doumel dve stvari: da so Američani dejansko specialisti za bosanski lonec (in vse sorodne politične mineštre) in da jim je v zunanji politiki ideologija čisto zadnja stvar, ki bi jih zanimala. A jim vselej kot prva pride na misel, ko je treba priskočiti na pomoč »demokratičnim težnjam« v Južni Ameriki, Afganistanu, Iraku … in v Ukrajini. So pač novodobni križarji, ki se vračajo domov s tovori zakladov.
Nekega zimskega dne, malo pred padcem berlinskega zidu, sva s spremljevalcem Aleksandrom, uradno novinarjem, sicer pa brez dvoma agentom KGB, popila kozarec ali dva gruzinskega šampanjca preveč. V nekem trenutku je skoraj planilo iz njega: »Veš, ni res, da ne maramo Američanov! Rusi smo vselej občudovali Ameriko.«
Bo že držalo, močno pa dvomim, da so Američani kadarkoli cenili Ruse, kvečjemu so se jih bali. Naši prijatelji z onstran velike luže niso ravno naduti, kot so bili nekdaj, v svojih zlatih časih kolonializma, Francozi, vsekakor pa so polni samih sebe. Američan je več vreden kot osebek katerekoli druge države. Dobro, pripravljeni so priznati, da Angleži govorijo mnogo bolj artikuliran in omikan jezik od amerikanščine, zavidajo Nemcem perfekcionizem v tehniki in Francozom nedosegljivo kulturno izročilo in omiko, vendar bodo revolt nemudoma potlačili z megalomanijo in ognjemeti domoljubja.
Američani se nimajo za arijsko raso, ker smo pomešani kot sestavine v bosanskem loncu, toda nastopajo kot ekskluzivna nacija s posebnimi pravicami. Svet je njihov playground, kot so bila to nekdaj za britanski imperij svetovna morja.
Ko so se Združene države v 20. stoletju odpovedale izolacionizmu, so skušale hkrati izvoziti svoje notranjepolitično prepričanje. Že George Washington je izjavil: »Evropa bo nekega dne napravila tako kakor Amerika in bo potem prav tako bogata in srečna kakor mi.« Capljanje za Ameriko je že tu, samo tako srečni kot naši prijatelji nismo.
Vse to je dobro imeti pred očmi prav zdaj, ko se ZDA v Ukrajini in na Kavkazu zapletajo v nov velik in nevaren konflikt z Rusijo. Evropska unija tu igra vlogo zmedenega dvornega norčka. Kajpak Ukrajincem ne oporekamo njihovih legitimnih pravic in zahtev, vendar postaja vse bolj jasno, da so v ozadju ameriške obveščevalne službe in da na krizno žarišče prilivajo bencin prav oni. Ukrajinska kriza seveda lahko ogrozi ponovni vzpon Rusije, ampak tudi razrahlja že tako piškavo Evropo – kar je navsezadnje prav v interesu ZDA.
Edina supersila, pravzaprav svetovni hegemon, ne potrebuje enakopravnih partnerjev, temveč samo »dobre prijatelje«. In Evropska unija ji streže kot najbolj vdani butler. Glede vzpona Kitajske v Washingtonu ne morejo narediti ničesar, lahko le do zob oborožijo kitajske »prijatelje« Japonce. In predvsem obkrožijo Kitajsko na kopnem, v Centralni Aziji, ki je postala najpomembnejše geostrateško stičišče. To so prvi doumeli Sovjeti, ki so leta 1979 vdrli v Afganistan, vendar so se morali sklonjene glave umakniti, in to prav zaradi izdatne ameriške podpore »afganistanski neodvisnosti«. Kako plemenito.
Nemški zgodovinar Hellmut Diwald piše o pogovorih sovjetskega zunanjega ministra z vlado nemškega rajha novembra 1940. »Moskva je nekaj dni zahteve Molotova, ki naj bi bile osnova za nadaljevanje pakta med Hitlerjem in Stalinom, razširila z dodatno zahtevo, da naj Nemčija prostor na jugu Kavkaza, ki meji na Perzijski zaliv in Arabsko morje, izrecno prizna za sovjetsko interesno sfero.«
Skratka, od predvojnih časov se je le malo spremenilo, le da je tedaj Sovjetska zveza silila proti južnim morjem, zdaj pa ZDA prek istih ozemelj rinejo v nekdanji »mehki trebuh« ruskega imperija. Morja so seveda še vedno pomembna, toda vrtoglavo narašča tudi pomen največje in gotovo najbogatejše kopnine na svetu, Evrazije. George Orwell bi dejal, da so se v Oceaniji odločili za postopno infiltracijo in cefranje Evrazije.
»Izguba« Ukrajine bi bila seveda za Rusijo hud udarec in še občutljivejša bi postala na Kavkazu in na celotnem južnem boku. Če bi ji izmaknili še Krim, ki je s Sevastopolom eno svetišč ruske zgodovine, bi ta igrala stransko vlogo celo v Črnem morju. Po najbolj divjem scenariju bi ruska pomorska oporišča prevzel Nato, česar si seveda noben režim v Moskvi ne bi mogel dovoliti. Nič pa ne kaže, da bi evropski in ameriški politiki imeli v mislih kako različico finlandizacije ukrajinskega vprašanja in nevmešavanja na Kavkazu. Nasprotno, zdi se, kot da bi cmarili novo porcijo bosanskega lonca.
Riga, december 1990. S predstavnikom ruske »manjšine« (tretjina prebivalstva Latvije) debatirava o njihovem nezavidljivem položaju. Latvijci sovražijo Ruse in tega niti ne skrivajo. Nova demokratična oblast jih je zrinila v politični zapeček in takšen je videti tudi sedež njihove strančice – neugledni, stisnjeni prostori, sogovorniki pa slabo oblečeni. Socialni položaj Rusov je v glavnem mizeren.
Kot je znano, je Moskva leto dni pozneje poskusila z napadom specialnih enot na notranje ministrstvo v Rigi, vendar se je opekla. Iz Latvije se je leta 1994 umaknilo deset tisoč ruskih vojakov, že deset let pozneje pa je država postala članica Nata.
Ne vem, kako se lahko ta »scenarij« ponovi v Ukrajini, vsekakor pa ne tako neboleče za vse vpletene. Bo Nato bombardiral Moskvo in jo tako prisilil, da se bo odrekla svojim interesom v Ukrajini? Kot je leta 1999 bombardiral Beograd in ga prisilil, da je »popustil« na Kosovu. Dejstvo je, da smo se iz razpada Jugoslavije marsičesa naučili, niso se pa vsi. Nekateri še vedno menijo, da za bosanski lonec potrebujejo le teletino, čebulo, krompir, zelje, korenček in začimbe, ampak tako se da skuhati tudi irsko enolončnico, irish stew. Za oboje je potrebno še nekaj posebnega, to Angleži s svojimi izkušnjami z Irci že vedo.
Bodo morali biti Rusi v Ukrajini v prihodnje pod posebno zaščito Združenih narodov, tako kot so Srbi na Kosovu? Bodo za posebnega upravitelja Krima imenovali Valentina Inzka ali Samuela Žbogarja? Si bodo za Ukrajino izmislili kantone?
Ker ameriški sateliti in troti spet ustvarjajo ozračje nove vojne nevarnosti, kaže opozoriti, da se je prva svetovna vojna začela z avstrijskim napadom na Srbijo, druga svetovna vojna z nemškim napadom na Poljsko … tretja pa? Poljska soseda Ukrajina se v takih špekulacijah ponuja kot na pladnju, ker si seveda nihče več ne bi drznil napasti Rusije. Se pa jo, kot se marsikje preračunava, da počasi razkosavati. Morda res, vendar je treba vsaj namigniti, da se je t. i. mednarodna diplomacija večer pred obema svetovnima vojnama veličastno osramotila in se izkazala kot popolnoma nekompetentna.
In v primeru Poljske lahko nadaljnjo dekadenco te diplomacije opazujemo kot na sliki Doriana Graya. Mimogrede: Oscarja Wilda je v zaporu obiskal znanec. Ko je potekel čas za obisk, se je poslovil in nepoboljšljivi Wilde mu je dejal: »Hvala za obisk. Prosim, ne zamerite, ker vas ne morem pospremiti!«
Paul Redman me po tistem imenitnem bosanskem loncu seveda ni pospremil vse do New Yorka, danes me morda ne bi niti do taksija. Res je, da ne utegnem biti več nevaren kot Jugoslovan, komunist in take grozne reči, ampak iz NSA bi mu po tem pisanju lahko prišepnili, da sem morda »protiameriški element«. To pa je v sedanjem svetu tudi lahko zelo nevarno. Zame.
