Tiskane izdaje
Če prav razumemo zadnja dogajanja na Slovenskem, so samo še policisti tisti, ki jim je vsaj malce do smeha. Šlo naj bi takole.
Policist ima pred seboj na asfaltu sedečega mladeniča, s katerim ne ve, kaj bi; fant je kot kak dalajlama, ne ogroža niti mikrobov niti rib pod mostom čez Dravo, v rokah nima niti granitne kocke niti petarde. In pride drugi policist. Kaj zdaj s tem fantetom? se skuša posvetovati prvi, ki ga služba očitno še ni dovolj obrusila. Če ga mahnem s pendrekom, se utegnem zagovarjati, zakaj, če ga vklenem, se moram sklicevati vsaj na kakšen člen kazenskega zakona.
Bolj izkušeni kolega: Najprej ga mahni, vkleni in ga aretiraj zaradi člena 22.
Duhovito, seveda, a najprej bo treba spet spomniti, kaj je sploh ta globalno razvpiti člen (kavelj) 22. V prostor ga je lansiral ameriški novelist Joseph Heller, ki je imel leta 1961 v mislih še drugo svetovno vojno, toda na ameriškem programu je bila že vietnamska. Skratka, pilotom se je zdelo nesmiselno, da je vojna že skoraj ad acta – število dnevnih bombardiranj pa vsak dan povečujejo. In s tem seveda tudi tveganja pilotov. V vietnamski vojni se je to ponovilo: pilotu B 52 Johnu Yossarianu (256. eskadrilja) se je nekega dne preprosto »utrgalo«, ker ni prepoznal več nobenega smisla v stopnjujočem se bombardiranju. Toda tu je trčil na vojaško birokracijo. Na člen 22.
Če ne želi (ne more) leteti več, mora to podkrepiti z izvidom svojega psihičnega zdravja; če pa ta izvid ni ugoden, ga pilot pač ne more predložiti. Ker ni »pri sebi«. Torej naj leti v nedogled.
Sčasoma si bomo morali priznati, da smo vsi v lovkah takšnega ali drugačnega člena 22, od Južne Afrike do severne poloble. Oblast sme odločati, ali smo »pri sebi« in potemtakem – ali smemo zavrniti pilotsko licenco in podobno »papirologijo«. Če nismo čisto pri sebi, o čemer vsakokratno in v vseh režimih odloča psihiatrija, potem seveda nismo sposobni niti dveh stavkov proti čemur koli in proti vsemu. Sovjetska psihiatrija se je v času Stalina povsem osredotočila na »mentalno zdravje« prebivalstva, ki ga je bilo zato treba zdraviti po raznih gulagih.
T. i. demokratični Zahod ni bil nič boljši, bil je le globalna preslikava sovjetskega nezaupanja do lastnega prebivalstva. Ne bomo posebej omenjali McCarthyja in njegovega božjastnega antikomunizma, mar ne? Dejstvo je, da se vsi režimi tega sveta – dokler jim vse skupaj ne uide z vajeti – oklepajo lastne »papirologije«, v kateri kajpak kar mrgoli členov à la 22. Ni ga režima, ki bi padel in se ne bi do konca skliceval ali vsaj na vladarja kot suverena ali na voljo ljudi (volivcev), kar je spet neka metafizična, celo matematična kategorija.
Hec je pravzaprav v tem, da so se vse revolucije in podobni preobrati začeli nekje na »obrobju«; skratka, ne nujno v svetovnih prestolnicah, kot sta London in Pariz, temveč v kakšnem provincialnem zakotju: Poljaki so se najprej dvignili v Gdansku, Libijci so štartali na Gadafija iz Bengazija, Hitler se je v Berlin podal iz Münchna, Mussolini v Rim s Sicilije, Mao Zedong je izvedel veliki pohod čez vso Kitajsko do Pekinga itd. Glavno mesto, metropola ali prestolnica, kar koli že, je zadnje, ki se ga sesuje, po navadi tako, da se zavzame televizijske studie. In res, tudi slovensko revolucionarno gibanje, ki je pljusknilo takoj za poplavami, je menda neka štajerska pogruntavščina, ne ljubljanska.
Čeprav je treba takoj dodati: mariborske viole in ljubljanski green dragonsi so takoj skupaj skočili na pivo, o čemer si spravna Spomenka Hribar ne bi upala niti sanjati.
Tu je morda bistvo: neki nakopičeni revolt ljudstva se najprej iztrga z vajeti v nekdaj največjem industrijskem središču, jugoslovanskem Liverpoolu, od koder so svet s svojo glasbo zrevolucionirali Beatli (ne pozabimo na našega Lačnega Franca), potem se metastaze razširijo na Ljubljano, Jesenice, Kranj itd. Podobnost s tistimi časi v zgodnjih šestdesetih je skoraj osupljiva: tedaj se ni niti vedelo, proti čemu se sploh protestira (ampak vsekakor proti vsemu nasploh!), Maribor pa se je tokrat najprej zganil zaradi nekega Kanglerja, ki je pač aparatčik sedanjega skisanega režima, a v naslednjih dneh pa se nam je začelo dozdevati, da se v Sloveniji dogaja nekaj več. Kaj?
Vsi smo bili seveda osupli in ogorčeni, ko so policisti v Mariboru »intervenirali« s solzivcem, z gumijevkami, s helikopterji in podobnimi rečmi iz Dantejevega osmega kroga Pekla. Nekaj pravzaprav nepojmljivega. Legendarni šef slovenske policije Pavle Čelik nam je povedal približno takole: Ko so bile demonstracije zaradi JBTZ, je bilo tam (na Roški) okoli deset tisoč ljudi. Odredil sem, pravi Čelik, naj gre tja pet miličnikov. Bistvo, če sva se prav razumela s Čelikom, je v nečem drugem: Ko množica razume, da je policija z njo, in ko policija doume, da se množice ni bati – potem lahko nastane povsem drugačen, pozitiven koktajl.
V Sloveniji so ta hip razmere kontroverzne, ker če poenostavimo, ne vemo, pri čem smo. Seveda ne moremo špekulirati z Gdanskom ali Bengazijem – vendar se nekaj menda dogaja?! In aktualna oblast pač ne more samo zmigniti z rameni, češ, to se nas skoraj ne tiče. Slovenija je, kot bi rekel kirurg Borut Geršak, premajhno srčece, da bi se ga dalo operirati z mesarskim nožem. Pravzaprav niti ne vemo, pri čem smo, do neke diagnoze se šele vzpenjamo. Ali ta hip na Slovenskem sploh kdo natančno analizira, kjer smo: v Gdansku, Bengaziju ali na dolgem pohodu do Pekinga?
No, tu je vsekakor nekaj pozitivnega: policija je očitno začela doumevati, da se proti ljudstvu ni smiselno boriti, ker so zgodovinski vzorci raznih revolucij in prevratov dovolj poučni. Maribor in »nespretno« delovanje policije sta bila morda dovolj jasna, da Slovenija ne more nadaljevati v tej smeri. Viole in zeleni zmaji se lahko združijo. Pravzaprav niti ne vemo, kaj se v tej deželici sploh dogaja, družboslovna veda je povsem odpovedala; vemo, da smo v hudem zgodovinskem zastoju, ki ni samo stvar ene ali druge vlade, temveč slovenstva kot takega v celoti. Ne gre samo za gospodarstvo in socialo, temveč za vse skupaj.
Smo v nekakšnem Kavlju 22. To je dosegla predvsem politika.
Politika naj bi bila ena od tistih ved, ki so sposobne opredeljevati samo sebe – toda vsaj v našem, slovenskem primeru smo tu v hudi zagati. Pred seboj imam knjigo Democracy in Britain, v kateri se na veliko tuhta o tem in onem, takšne knjige pa v Sloveniji, kolikor vem, še ni. In zato verjetno nimamo niti instrumentarija, ki nam bi pomagal do spoznanja, kje smo in kaj smo. Ta družba se je dve desetletji imela za »prehodno«, kot na večnem predpražniku, zdaj pa se je očitno ta prehodnost ustoličila v stalno stanje. Ne vemo, pri čem smo.
Sam bi kar povprašal prvega policista: Gospod, velja zame člen 22 ali 23? Prepričan sem, da bi dobil inteligentnejši odgovor od vprašanja.
