Tiskane izdaje
Filipini, Gvatemala, Hrvaška, Irska, Madžarska, Maroko, Turčija. To so države, ki jih bonitetna agencija Moody's uvršča v razred Ba1. V torek, tik pred trenutkom, ko je delavski razred prižigal kresove, mlajša generacija pa se je v Stožicah – če si je seveda lahko privoščila finančno breme vstopnic – ogrevala za ognjeni spektakel apokaliptične rockerske skupine Rammstein, so novičarske agencije sporočile, da je v bonitetni razred Ba1 agencije Moody's padla tudi Slovenija. Novica je zvenela nekako tako apokaliptično kot glasba Rammsteinov (za tiste, ki jih ne poznajo, citirajmo pojasnilo iz slovenskih glasbenih vrst, da so Rammstein otroška verzija Laibachov): slovenski državni vrednostni papirji po mnenju agencije Moody's sodijo med papirje, ki so tvegani, dokaj špekulativni. So nekoliko bolj tvegani od vrednostnih papirjev sosednje Italije, Španije ali Islandije. In nekoliko manj tvegani in špekulativni od vrednostnih papirjev Jordanije, Armenije ali Portugalske.
Novica agencije Moody's je prišla v pomenljivem trenutku. Dan po objavi je država obhajala deveto obletnico vstopa v EU. Finančno ministrstvo je prav v tistih urah ponujalo državne vrednostne papirje in investitorjem obljubljalo orjaške donose (kar hkrati pomeni, da bi se Slovenija zelo drago zadolževala). Država je sredi živahne politične razprave, ali naj zniža stopnjo referendumske neposredne demokracije in s tem okrepi elemente predstavniške demokracije. Hkrati je država sredi živahne debate, ali bi veljalo temeljne aksiome davčne politike zapisati v ustavo.
Kdo ali kaj je agencija Moody's? Ne gre za kakšno multilateralno organizacijo, ki so jo Združeni narodi pooblastili, da državnim vrednostnim papirjem deli šolske ocene. Tudi ne gre za nevladno organizacijo, ki bi zaradi višjih ciljev preverjala, kako zanesljive so države. Gre za zasebno korporacijo, ki prodaja nenavaden izdelek: oceno, kako tvegan utegne biti posel z nekim vrednostnim papirjem. Moody's se s tem poslom ukvarja dobro stoletje. Začeli so leta 1909. Prodajajo informacije. Ljudje, ki bi nekaj odvečnega denarja naložili v vrednostne papirje, navadno nimajo časa, da bi osebno brkljali po bilancah korporacij ali držav. Zato pogledajo klasifikacije bonitetnih agencij in se za naložbo odločijo, ko preverijo bolj ali manj skrbno povzete in predelane podatke. Tisti, ki si vzamejo več časa, poročilo bonitetne agencije razumejo kot izhodiščno točko lastne analize.
Kaj Sloveniji sporoča Moody's? Ugotavlja, da ima država nekaj idej, kaj bi veljalo storiti, da pa ne ve, kako bi to storila. Ugotavlja, da je država počasna. Ugotavlja, da ima država težave z bančnim sektorjem; priznava ji, da načrt reševanja bank obstaja, vendar reševalnega obroča bodisi zaradi astme bodisi zaradi zadihanosti ne zna napihniti. Naročniki storitev agencije Moody's lahko v personalni mapi Republike Slovenije najdejo še kak podatek in še kakšno oceno. Ker pa gre za korporacijo, ki se ukvarja s poslovnimi tveganji, tvegajmo z oceno, da v personalni mapi ni ničesar, česar ne bi vedeli tudi sami. Bolj pomembno je, od kod prihaja apokaliptična ocena. In s tem ne mislimo na strogo geografsko lokacijo - bonitetna agencija Moody's ima sedež v sedmem stolpu newyorškega WTC, nekaj deset metrov od najbolj apokaliptične točke 21. stoletja, znane kot Ground Zero. Ocena, da na periferiji svetovnega kapitalističnega sistema stoji dežela, ki je zaspana, nekoliko zaprašena, s slabim načrtom izvedbe projekta, prihaja iz osrčja globalnega kapitalizma.
Pred desetimi leti, ob referendumu o vstopu v EU, je skoraj 90 odstotkov sodelujočih na referendumu sklenilo, da bo Slovenija vstopila v Evropsko unijo, eno od središč svetovnega kapitalističnega sistema. Menda je bil to zadnji evforični trenutek nacije. A evforični trenutek je imel šibko točko: manjkala je ocena tveganja projekta, imenovanega EU. Bonitetne agencije leta 2003 seveda niso poročale, da je projekt EU tvegan, špekulativen. Niso poročale o tem, da je špekulativen in tvegan tudi projekt globalnega kapitalizma. Kakšna je bonitetna ocena globalnega kapitalizma? Ba3? Pa ne gre za to, da bi se, če bi leta 2003 to vedeli, na referendumu o vstopu v EU odločali drugače. Morda bi bila referendumska odločitev za odtenek manj evforična. In zato bolj realistična. Del tega realizma bi bil tudi podatek, da država vstopa v svet drugačnih, bolj krutih pravil in večjih tveganj. Tveganj, ki se jih velja zavedati. Tveganj, o katerih so molčale tudi bonitetne agencije. Kakšno reč bi potem lahko naredili drugače, bolje.
