Bosanske piramide: Kar so nas učili vse življenje, se zruši v enem hipu

Piramide v Bosni? Nekaj, kar je do nedavnega izvabilo posmehljiv nasmešek. A v Visoko prihaja vse več vodilnih strokovnjakov in svetovnih medijev.

sob, 19.10.2013, 12:00
»Že leta 1994 je frekvenca našega planeta narasla na 8,6 Hz; vsako leto se še povečuje. Lani je bila na primer 14,5, letos 15,1 Hz. Ko se spreminja resonanca planeta, to vpliva na ves živi svet, ima neposreden učinek na naše možganske vijuge. Povečuje se pritisk na nas, ljudje se spreminjamo v vse bolj nervozne agresivne kreature, ki jih obvladuje nenehen stres.

Človeštva ne bo uničilo globalno segrevanje, mi smo na poti uničenja zaradi višanje frekvence planeta. In s to frekvenco imamo možnost, da spremenimo našo prihodnost na bolje. To, čemur smo priča tukaj, lahko pomeni izhod za naš planet.«


Piramide v Bosni? Nekaj, kar v najboljšem primeru izvabi prizanesljiv nasmešek, največkrat posmehljivo, celo zaničljivo pripombo. Do nedavnega. Zdaj niti ni več modno samo zamahniti z roko. V Visoko prihaja vse več uglednih strokovnjakov, arheologov, egiptologov, fizikov, geologov ... in svetovni mediji, televizijske hiše, kot sta History Channel in National Geographic.

Bo treba učbenike napisati na novo?

Kavarna bencinske črpalke v Visokem, kamor se pripeljemo po nočni vožnji iz Ljubljane, je ob pol osmih zjutraj polna delavcev. V zraku je cigaretni dim, rdeče obrobljene oči, obrazi, izčrpani od težaškega dela. Mladi natakar komaj dohiteva samega sebe. Ko pred skoraj trideset udeležencev odprave položi skodelice kave, se med dežjem in jutranjem soncem čez nebo vpne mavrica, nato še ena. V ozadju se v prvem soncu zasveti vrh piramidalne vzpetine Visočica, v igri svetlobe je videti kot piramida. Kako to, da tega že prej ni nihče opazil, navržem proti mlademu, skoraj deškemu natakarju, ko za pultom naročam kavo. V odgovor samo skomigne z rameni, medtem ko splakuje kavne skodelice.

No, kaj mislite o tem fenomenu? – O katerem? – Piramidi, pravim. – Jaz? Nimam pojma, reče in nemoteno drgne skodelico. – Tja sem hodil kot otrok, zdaj pa pač ne več. Pogovor o tej temi je zaključen.

Podobni so odgovori drugih naključnih obiskovalcev bara na bencinski črpalki, ki so žrtve mini ankete, dokler se s terencem ne pripelje človek, ki ga čakamo. Iz avta izstopi s samozavestno hojo, s klobukom v slogu Indiane Jonesa. Na prvi pogled mi ni ravno vzbudil simpatij, če je to v tem primeru sploh primerna beseda. Preveč samozavesten, preveč zdrav, preveč karizmatičen, preveč retorično spreten, preveč doktorskih naslovov, vzporednih karier. Pri Semirju Osmanagiću, se zdi, je vsega preveč. Direktor Fondacije arheološki park: Bosanska piramida Sonca, centra za antropologijo in arheologijo ameriškega vseučilišča v Bosni in Hercegovini ter član ruske Akademije naravoslovnih znanosti trideset let preučuje piramide. Vzporedno je zaključil dva študija, politologijo na sarajevski fakulteti političnih znanosti in ekonomijo. Doktoriral je s tezo, da je bila majevska civilizacija starejša od olmeške in da ji je uspelo vzpostaviti stik s kitajsko civilizacijo. Poleg tega je podjetnik, direktor podjetja Met Company.inc. s sedežem v Houstonu (ZDA), ki se ukvarja z gradnjo in obdelavo kovin, povezanih z nafto in gradbeništvom.

Vse svoje sile, tudi finančne, je usmeril v raziskovanje piramid.

V času takoj po »oznanjenju«, da naj bi v Visokem obstajale piramide, se je proti njemu sprožil plaz protestov. Začele so se peticije svetovnih in bosanskih intelektualcev, naj se raziskovanje nemudoma ustavi, ker Osmanagić in njegovi s tem »smešijo državo.«

Nekateri strokovnjaki se apriori upirajo ideji, da bi bile piramidalne strukture gričev delo človeških rok; drugi, ki sicer ne morejo ignorirati rezultatov meritev in raziskav, trdijo, da dr. Semir Osmanagić manipulira s podatki; tretji menijo, da je sam z ekipo prostovoljcev izkopal okrog 300 metrov odkritih podzemnih rovov pod piramidami; četrti ga obtožujejo, da je na megalite sam vklesal runsko pisavo ...

History Channel je o »fenomenu v Visokem« objavil kar nekaj prispevkov, prav National Geographic, ki je kot eden prvih svetovnih medijev objavil vest o možnosti obstoja piramid v Bosni, pa je z lanskim dokumentarcem, v katerem ga dva strokovnjaka trdita, da so vzpetine naravnega izvora, spet sprožil dodatne kontroverze.

Skratka, »dolina piramid v Visokem«, katere raziskovanje pokriva neprofitna in nepolitična organizacija Fondacija arheološki park: Bosanska piramida Sonca, ki ji predseduje Semir Osmanagić, postaja vrelišče in presečišče dveh struj znanosti – tradicionalne in tiste, ki dovoljuje blasfemično misel, da je morda zgodovina človeške rase vendarle potrebna določenih osvežitev. Da bo treba zgodovinske učbenike napisati na novo. Ne le zaradi morebitnega kompleksa piramid v Visokem, tudi zaradi vse večjega števila arheoloških najdb, ki se ne ujemajo z dogmami uradne zgodovine človeštva.

Človek, ki nosi piramide v svoji glavi

Izvemo, da ima za naš časopis in našo skupino, v kateri so med drugim tudi fiziki, kemiki, geologi, elektroinženirji in gradbeniki, na voljo dve uri, nato mora na letalo za Istanbul, kjer ima sestanek s tamkajšnjimi arheologi.

Zakaj je moral v Visoko priti podjetnik dr. Semir Osmanagić, da je ugotovil, da hrib Visočica spominja na piramido, vprašam. Kako to, da tega pred njim niso opazili drugi? »Seveda so ljudje to opazili, vendar si nihče ni upal potrditi, da gre za piramidalno strukturo, ki je prekrita z nanosi prsti in vegetacij,« pravi Osmanagić. Poleg tega se v tem okolju nihče ni ukvarjal s piramidami. Sam je pred tem proučeval piramide v Srednji in Južni Ameriki, na Kitajskem, kjer so tako kot tukaj prekrite z gozdovi in prav tako niso vidne na prvi pogled. Postavi se na mesto leta 2005, kjer je prvič zagledal piramido, ko je kot strokovnjak za piramide in predzgodovinska ljudstva prišel v Visoko na vabilo Senada Hodovića, direktorja tamkajšnjega muzeja. »Ko sem prvič zagledal grič Visočica, sem zaznal, da gre za neverjetno piramidalno strukturo. Potegnil sem kompas iz žepa in ugotovil, da je orientacija stranic piramidalnega griča proti severu neverjetno precizna. Tako se je začelo.«

»Če po kvantni fiziki obstaja predvsem tisto, v kar usmerimo našo pozornost, lahko sklepamo, da človek, ki je nenehno obkrožen s piramidami, piramide nosi v svoji glavi – in jih bo zato tudi našel, pa čeprav v običajnem griču?« Nasmehne se, vajen provokacij.

»Glejte, vsak od nas ima svoje poslanstvo, žal ga večina ljudi ne prepozna vse življenje. V mojem primeru je bilo, kot bi me neka nevidna sila več kot petindvajset let vodila po svetu; raziskoval sem fenomene piramid od Kitajske do Peruja, od Mavricija do Tenerifa, od Mehike, Gvatemale do Sudana. Skratka, zaradi dveh vzporednih karier, ene raziskovalne, druge podjetniške, zaradi katere sam financiram svoje znanstveno delo, potovanja in projekt v Visokem, sem finančno in intelektualno neodvisen. Sploh to zadnje je za takšen projekt posebnega pomena.« Vam to v očeh znanstvenikov odvzema kredibilnost, rečem. »Zakaj? Če bi me financirale institucije, ki želijo zadržati obstoječo sliko sveta, bi bil torej bolj neodvisen?«

A najpomembnejši je po njegovem poslovni vidik njegovega dela, neskromno reče: »Sposobnost organizacije, administracije, marketing, delo z ljudmi, to je cel niz sposobnosti, ki jih imam. Lahko rečem, da sem v ta projekt prišel pripravljen. Pomislite na asistenta na sarajevski fakulteti, ki bi prišel k profesorju in rekel: Profesor, našel sem piramido! Rekel bi mu, naj bo tiho, ker bo sicer ostal brez službe. Konec zgodbe.«

Piramide Zemlje, Zmaja, Sonca, Lune in Ljubezni

Nekaj, kar je bilo ves čas na očeh in je veljalo za hrib, je težko sprejeti v drugi dimenziji. Temu se upira vsak zdrav razum. Prav zato si Osmanagić še bolj prizadeva za čimveč znanstvenih potrditev in anali; zato tako poudarja, da v zgodovini tega dela Evrope ni arheološkega projekta, ki bi imel takšen multidisciplinarni pristop, v katerega je vključenih na desetine mednarodnih znanstvenih in izobraževalnih institucij. Leta 2008 je bila organizirana prva mednarodna znanstvena konferenca, na kateri naj bi 55 vodilnih strokovnjakov podprlo fondacijo, »da gre v Visokem za arheološke, ne za naravne fenomene«.

Osmanagić ni našel ene piramide. Raziskave naj bi pokazale, da je kar pet gričev v dolini Visoko umetnega izvora, imenovali so jih piramida Zemlje, Zmaja, Sonca, Lune in Ljubezni, pod njimi je mreža podzemnega labirinta. Zveni fantastično, nedoumljivo. Najprej, je kak poseben razlog, da ste piramidama dali naziv piramidi Sonca in Lune? Ste posnemali simboliko mehiškega Teotihuacana, vprašam. »Ne. Seveda sta tam piramidi Sonca in Lune, tako kot recimo v Peruju. A razlog, zakaj sem jih poimenoval tako, je drugje. Tako kot sonce potuje na horizont, tako se senca piramide Sonca giblje po visoški dolini. Tik pred sončnim zahodom senca prekriva piramido Lune. Takšnega fenomena ni niti v Teotihuacanu niti na stotinah drugih piramid v Srednji in Južni Ameriki, ki imajo ista imena. Naziv piramida matere Zemlje morda zveni novodobno, ampak zemlja je naša mati, čeprav se do nje obnašamo kot zavojevalci, namesto da bi živeli z njo v ravnovesju.«

In piramida Ljubezni? Ob tem se nasmehne. »Očitali so mi vsa imena za piramide, to še najbolj. Spraševali so me, zakaj je nisem imenoval recimo Struktura št. 25.; zakaj posegam po simbolnih imenih. Zdaj vam bom povedal, zakaj: ljudje pozabljamo, da so besede zelo močna stvar, a najmočnejša od vseh je beseda Ljubezen. S tem, ko neki stavbi date ime piramida Ljubezni, želite vso dolino, vse raziskave obarvati z idejo ljubezni. In to je sporočilo, ki ga želimo poslati v svet iz Bosne.«

Na piramidi Sonca in Lune nas je naslednji dan peljal vodič Emir Zubić, rojen v Visokem, dobro podkovan v arheologiji, že kot otrok in najstnik je redno odhajal na vrh hriba Visočica. Nekaj zamomlja o posebni energiji, da ne bi bil slišati neresen, in ponovi Osmanagićeve trditve, da so znanstveniki na vrhu piramide Sonca izmerili frekvenco 28 MHz. Ko stopamo navzgor, vidimo raziskovalne sonde, vidimo kamnite bloke; kljub številnim raziskavam, meritvam, potrditvam meritev je skorajda nemogoče verjeti, da so očiščeni deli kamnitih blokov pred nami res ostanki piramide. Nisem znanstvenik, lahko se zanašam samo na svoja čutila. In ta so bila resno zmedena. »Ko so znanstveniki prvič dosegli soglasje o višini piramide Sonca, 220 metrov višine od vznožja do vrha, je bil to pravi šok za arheološko skupnost,« pove Zubić. To bi pomenilo, da je višja od Keopsove piramide.

Leta 2008 je bila organizirana prva mednarodna znanstvena konferenca (leta 2011 druga), na kateri naj bi 55 vodilnih svetovnih strokovnjakov podprlo fondacijo, »da gre v Visokem za arheološke, ne za naravne fenomene«. Tudi ruski akademik in geofizik dr. Oleg Kavroškin je po dveletnih raziskavah sklenil, da se bosanske piramide s svojo formo in vsebino ujemajo z egiptovskimi piramidami. Raziskave materialov – vzorci iz betonskih blokov na Visočici – so pokazale, da so delo človeških rok. Ustanovitelj francoskega inštituta za polimere, prof. dr. Joseph Davidovits, je po opravljeni analizi vzorcev določil kemijske sestavine materiala in kot osnovo tega starodavnega betona določil kalcijev geopolimerni cement. Na prvi znanstveni konferenci o bosanski dolini piramid leta 2008 je vodilni svetovni egiptolog in doktor arheoloških znanosti dr. Nabil Swelim poudaril: »Zdaj ko je potrjen obstoj betonskega materiala, moramo poiskati izvor vhodnih materialov, njihov transport, kje so potekali tehnološki procesi, njihovo proizvodnjo in kdaj.«

Podzemni labirint Ravne

Mreže tunelov so spremljajoči fenomen piramidalnih kompleksov, tako pod piramidami v Gizi, Sahari ali na Kitajskem; pod piramidami v Visokem naj bi bil labirint predorov dolg na desetine kilometrov, vhod naj bi bil oddaljen okrog tri kilometre v zračni črti.

Mreža tunelov je narejena v konglomeratnih plasteh, ki so se usedale na desettisoče let; v zidu konglomerata so našli kos lesa in vzorec poslali na inštitut za fiziko šlezijske univerze na Poljskem – tam so njegovo starost ocenili na 34.000 let, z odstopanji plus, minus 1500 let. Vzorec istega lesa so analizirali v laboratoriju Leibnitz v nemškem Kielu in starost ocenili na 30.600 let. Skratka, kot Osmanagić piše tudi v knjigi Vse piramide sveta, so starost podzemnega labirinta Ravne določali kar s šestimi različnimi radiokarbonskimi analizami – vse so starost ocenile okrog 35.000 let.

Tudi najdbe v rovih in okrog hribov kažejo na podobno starost. Našli so več kot 3000 ostankov keramičnih predmetov. Med njimi je keramična piramida, ki so jo našli nemški arheologi leta 2008, v neposredni bližini piramide Sonca; vklesani bizoni v plošči, kamnite stopinje, ki anatomsko ustrezajo človeškim, fragmenti kamnitega kroga, proto runska pisava na megalitih; kamnita plošča na platoju piramide Sonca z vklesanimi znaki.

Ko vstopamo v rov, z rumenimi čeladami na glavah, že po nekaj metrih vsi v skupini občutimo posebno atmosfero, čist zrak, kot bi hodili po borovem gozdu.

Podzemno jezero

Petindvajset metrov od vhoda v podzemni labirint pridemo v »podzemno galerijo«, ki so jo odkrili leta 2010. Takrat je bila popolnoma zapolnjena z gramoznim materialom, zdaj je očiščena »galerija« dolga 12,5, visoka 4 in široka okrog 4 metre, razteza pa se na 50 kvadratnih metrov površine. »Sklepamo, da je bilo to pomembno mesto v sklopu labirinta. Samo ta prostor je stičišče osmih tunelov, ki so še neočiščeni.« Ko so delno očistili levi krak rova, so v stranskem prehodu naleteli na podzemno jezero. Obiskovalci ga lahko vidijo, če se sklonijo in pogledajo v enega od rovov. Gladina s površino dvanajstih metrov odseva nenavadno modro barvo. Z globino prodiranja v rove je rasla tudi zapletenost tega kompleksa, je povedal Osmanagić.

Razpotja imajo več stranskih prehodov. Vsak od njih se razdeli na nove prehode, tudi zato so rovom dali naziv Podzemni labirint Ravne. Potem ko so številni obiskovalci z vsega sveta so po izhodu iz predora pričali o tem, da niso več potrebovali inhalatorja za astmo, nekaterim so izginile alergije, so želeli to preveriti tudi z meritvami, pove Osmanagić. »Začeli smo meriti koncentracijo negativnih ionov, ki, kot vemo iz medicine, ubijajo viruse in bakterije. Ko smo v naših hišah, pisarnah, je koncentracija negativnih ionov zelo nizka, od 70 do 100 negativnih ionov na kubični centimeter. Za primerjavo: na ulici 400, v naravi, na deželi okrog 800 negativnih ionov, poleg reke 1500 ionov. V Bosni je najvišja koncentracija negativnih ionov na olimpijski gori Igman, in sicer 5000 negativnih ionov na kubični centimeter. V tunelu je koncentracija desetkrat višja kot na Igmanu – kar 36.000 negativnih ionov na kubični centimeter.«

Sledi naslednji poljudnoznanstveni monolog o meritvah radioaktivnih sevanj, ki je običajno v rudnikih zaradi mineralov zelo visoko. Skupina sarajevskih strokovnjakov je z Geigerjevim števcem ugotovila, da so vrednosti t. i. Hartmannove mreže, Kirijeve mreže in Schneiderjeve mreže negativne, kar pomeni, da v tunelih, presenetljivo, ni sevanja. »Ko ste vstopili v tunel, celice vašega telesa nimajo več naravnih sovražnikov in lahko opravljajo svoje delo, torej da začnejo proces samozdravljenja, regeneracije,« pravi s širokim nasmeškom in nas odpelje globlje v rove.

»Zidovi so narejeni iz konglomerata,« pravi in nas pozove, naj vzamemo kamen iz sten tunela; ko ga poskušate vrniti nazaj, bo padel na tla. »Skratka, da so se oboki obdržali toliko tisoč let, je moral obstajati vezivni material. Lahko sklepamo, da je prva civilizacija, ki je zgradila ta labirint in postavila megalite, imela visoko razvito tehnologijo. Morda lasersko, morda frekvenco, morda moč uma, vizualizacije, tega ne vemo.«

Megalitske kulture

Ustavimo se pred velikim ovalnim kamnom, ki so ga pod desettisočletnimi nanosi proda odkrili leta 2006; poimenovali so ga megalit K1. Megalit v arheologiji pomeni veliki kamen. Megalitske kulture, ki naj bi se začele okrog 5000 let pred našim štetjem, so dobile ime po velikih kamnitih objektih, spomenikih, megalitih, ki so največkrat rabili kot kultni simboli čaščenja boga Sonca ali boginje matere Zemlje (v Sloveniji sta recimo najbolj znana megalita v Krkavčah nad Dragonjo, z dvostransko upodobitvijo sončnega božanstva, ali kamnita miza v Ravnah pri Žireh, najbolj znan spomenik megalitske kulture v Evropi je Stonehenge v Angliji).

Ko vstopamo globlje v tunel, megaliti postajajo vse večji in bolj masivni. Največji je ovalni megalit, imenovan K2 , težak je osem ton. Pod megalitom je plošča, ki naj bi rabila kot podstavek. Osmanagić ga imenuje eden od arheoloških dokazov, da je nekdo izbral »točno to lokacijo, postavil ploščo in nanjo postavil megalit. Nato jih je povezal z vezivnim materialom.«

Ultrazvok in levitacija

Osmanagić ve, da mora uporabljati številke, podatke, izsledke meritev, raziskav strokovnjakov. Dvaindvajset metrov pod megalitom teče podzemni vodni tok, na točki pod kamnom udarja ob prepreko in se razceplja na dva vodna tokova, kar predstavlja izjemno potentno energetsko točko; po meritvah se spet pojavi vrednost 28 MHz. Vzorce megalita so poslali na inštitut za atomsko fiziko in postavili vprašanje, ali gre za naraven ali umetno napravljen megalit. Uporabili so dva postopka, razlaga Osmanagić, rentgensko difrakcijsko analizo in fazno analizo, oba postopka sta dala isti odgovor: da gre za keramiko. »Če je nekdo naredil keramiko, je moral poznati tehnologijo termalnega segrevanja,« zaključi.

V nadaljevanju raziskav so ugotovili, da je megalitni blok napravljen iz dveh različnih delov, da je notranjost najverjetneje kvarčni kristal, kamena strela. In to z vodnim tokom, ki se točno pod tem kamnom razcepi, ustvarja energijo, energija aktivira kristal, ki je oblečen v keramiko, keramika vibrira in ta vibracija ustvarja elektromagnetno polje, ki ga lahko izmerimo z znanstvenimi instrumenti. Ti pokažejo frekvenco 28 kHz. »To je frekvenca, ki jo lahko začutite tudi sami, če položite razprte dlani nekaj centimetrov nad kristal.«

Ta frekvenca je enaka, kot smo jo izmerili na vrhu piramide Sonca. Ne moremo je najti v naravi, še sploh ne kontinuirane, z vedno istim nabojem. Da to frekvenco ustvariš, je treba poznati tehnologijo. To je frekvenca, ki je naša civilizacija ne uporablja. V Evropi uporabljamo 220 voltov, v ZDA 110 voltov in 60 hercev.

Meritve okrog vsakega megalita in nad njimi so pokazale isto vrednost: 28 kHz. Elektromagnetna energija se tako giblje skozi tunele, udarja ob zidove podzemnih hodnikov, kjer so med drugimi kamni številni kristali kvarca. Elektromagnetna energija udari ob kamene strele, nato pride do učinka, ki ga elektroinženirji imenujejo ... piezzo, ga dopolni eden od elektroinženirjev v naši skupini. »Tu gre za električni učinek, ultrazvok, in mi tukaj merimo ultrazvok v vrednosti 28 kHz. Zakaj je ta frekvenca tako pomembna?« nas vpraša s spretnostjo izkušenega retorika. Namesto odgovora omeni izsledke ameriškega inovatorja Ralpha Ringa, ki je v svojih raziskavah eksperimentiral z ultrazvokom in odkril, da pri frekvenci 28 kHz žogica za namizni tenis nad izvorom zvoka začne lebdeti. »Temu drugače rečemo tudi – levitacija,« pomenljivo poudari Osmanagić, vstane in se napoti naprej v skozi tunel.

Vsak od posameznikov v skupini se je v predoru počutil lahkotno, pomirjeno. Poleg frekvence 7,83 Hz, ki je na nekaterih mestih piramide Sonca in Lune, ki ji pravimo Schumannova resonanca. »To je naravna frekvenca našega planeta, vsega živega sveta, rastlin, živali, ljudi. Frekvenca 7,83 Hz je idealna za naš umski, duhovni in fizični razvoj. Od 7,4 do 14 Hz je območje alfa valov, ki so idealni za naš spomin, učenje, imaginacijo, kreativnost. Tako je bilo vse do leta 1990, dokler niso Američani začeli uporabljati tako imenovani HAART sistem. S tem se je začela spreminjati klima, če k temu prištejemo še eksplozijo mobilnih telefonov, računalnikov, laptopov ... vse to je pripomoglo k slabemu sevanju, ki vpliva na spremembo frekvence našega planeta.

Že leta 1994 je frekvenca našega planeta narasla na 8,6 Hz; vsako leto se še povečuje. Lani je bila na primer 14,5, letos 15,1 Hz. Ko se spreminja resonanca planeta, to vpliva na ves živi svet, ima neposreden učinek na naše možganske vijuge. Povečuje se pritisk na nas, ljudje se spreminjamo v vse bolj nervozne agresivne kreature, ki jih obvladuje nenehen stres,« strastno razlaga.

»Človeštva ne bo uničilo globalno segrevanje, mi smo na poti uničenja zaradi višanje frekvence planeta. In s to frekvenco imamo možnost, da spremenimo našo prihodnost na bolje. To, čemur smo priča tukaj, lahko pomeni izhod za naš planet.« Ko strmim v tega neobičajnega človeka, me spreleti, da so v zgodovini človeške rase prav entuziasti, fantasti, geniji in norci spreminjali potek zgodovine; ker je ob vsem tem tudi znanstvenik in strokovnjak za piramide, pomislim, da bi mu rada verjela, da res verjame v to, kar govori.

»Štiri civilizacije, ki ne obstajajo v učbenikih zgodovine«

Ko se vrnemo iz podzemnega labirinta na svetlobo, si vzame še nekaj minut za Delo, vmes podpisuje svoje knjige. Do kakšnih ugotovitev ste prišli z vodilnimi arheologi, ki sodelujejo z vašo fondacijo? Katere civilizacije bi lahko ustvarile te komplekse, kakšno je bilo njihovo znanje?

»Lahko rečem samo, da gre za civilizacije, mnogo naprednejše od naše,« se pomenljivo nasmehne. »V labirintu Ravne so sledovi vsaj štirih civilizacij. Prva je megalitska kultura, ki naj bi bila stara okrog 30.000 let, ki je poznala tehnologijo, s katero je termično obdelovala keramične plošče; nekatere tehtajo tudi do 40 ton.« Druga kultura so graditelji tunela in piramid, ki naj bi jih po radiokarbonski analizi gradili pred 12.500 leti, pove. Druga in tretja kultura bi po tej hipotezi lahko manipulirali z ogromnimi količinami energije in materiala. Tretja kultura, ki naj bi bila po radiokarbonski analizi mlajša od 5000 let, naj bi zasula vhode v tunele in »pokvarila energetski stroj«. Zakaj bi nekdo naredil nekaj takega, vprašam. »Ne vemo, lahko samo predvidevamo, da so s tem želeli preprečiti morebitne zlorabe tega energetskega stroja.« Četrta kultura naj bi bili »občasni neolitski uporabniki vhodnega tunelskega kompleksa«, ki naj bi živeli pred 3000–4600 leti; oni naj bi bili avtorji sledov proto runske pisave na določenih megalitih.

»Lahko torej govorimo o štirih civilizacijah, o katerih ne vemo nič. Ki ne obstajajo v knjigah zgodovine,« nadaljuje Osmanagić. »Zato se ne čudim, da konzervativni del znanosti nenehno poskuša ustaviti ta projekt.«

»Ni dvoma, da odkritja v Visokem radikalno spremenijo sliko starega sveta, kakršno poznamo. Kar so nas učili vse življenje, se zruši v enem hipu. Ko sodelujete pri tako velikih spremembah, morate biti neodvisni in pripravljeni na vse pritiske, napade, peticije; zavedate se, da morate, ne glede na vse, zdržati na svoji poti, ker veste, da je pred vami plemenit cilj.«

In plemenit cilj je po njegovem – kaj? Za zdaj je njegov največji dosežek, da se povečuje količina ljudi, ki se zavedajo, da je treba spremeniti zgodovino človeštva, da je dovolj prikrivanja številnih odkritij, zanikanja artefaktov, ki dokazujejo, da je zgodovina človeka veliko starejša in kompleksnejša, kakršno nam podajajo v učbenikih.

Koliko časa je potrebno, da zamenjaš prepričanje, da lahko v svoji glavi izbrišeš vse tisto, s čimer si živel štirideset, petdeset let, in narediš prostor za popolnoma nov koncept? Nekateri ga ne zmoremo nikoli. Nekaterim ni dovoljeno, da bi ga spremenili. Sistem deluje v smeri ohranjanja statusa quo.

»Osmanagić na to področje ni vstopil kot laik, ampak kot predstavnik stroke o piramidah,« je kasneje izjavil ruski fizik dr. Yuri Yatsko, ki se prav tako ukvarja s fenomeni, ki presegajo uradno znanost. »A to, kar je ugotovil z ekipo strokovnjakov z vsega sveta, je tako izven tradicionalnih konceptov, da ga stroka želi zanikati kot strokovnjaka. Kljub natančnim meritvam in utemeljitvam njegovih hipotez se še vedno omalovažujoče gleda na ta fenomen. Najbolj prepričljiv argument za vse skeptike, arheologe in druge znanstvenike je preprost: Pojdi in se prepričaj sam!«

Prijavi sovražni govor