Branje in možganske vijuge

Kaj smo brali in kaj nas še čaka knjižnih na policah?

Objavljeno
03. januar 2014 12.20
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Novoletni čas je čas seznamov. Seznam daril, seznam jedi za božično večerjo, seznam novoletnih zaobljub, največjih osebnosti, najboljših dosežkov, najbolj gledanih filmov, najboljših fotografij, najbolj branih knjig. Umberto Eco, strokovnjak za sezname, o njih je napisal knjigo (Vrtinec seznamov), pravi, da so pomemben del kulture, katere namen je, da ustvarja red in naredi neskončen svet za oprijemljivo snov. Množična kultura temelji na seznamih; kaj je internet drugega kot zbirka seznamov, potrošništvo pa seznam obilja, katalog stvari, ki jih v bistvu ne potrebujemo.

Eco je zbiralec knjig. Ima jih več kot 50.000. Zanimivo je, da jih ta obsedenec s seznami noče katalogizirati, in to zato, ker ga vedno zanimajo nove stvari in, kot pravi, če se ves čas spreminjaš, se skupaj s tabo spreminja tudi tvoja knjižnica.

Prav zato imam tako rada novoletne sezname najbolj branih knjig, ker so vsako leto drugačni, polni novih stvari. Pregledam jih po redkih domačih in predvsem tujih časopisih ter revijah, najdem jih na najljubših blogih, žal redkeje v knjigarnah ali knjižnicah. Opremljena s starim zvestim kindlom si na kakšen miren večer (idealno je, če zunaj pada sneg, v skodelici je vroča čokolada, v kaminu gori ogenj, pred njim drema pes, morda dva) naročim prva poglavja vseh knjig, ki mi zvenijo zanimivo, intrigantno, drugače, sveže, napeto, nenavadno, modro in se, ko jih preberem, odločam, katero oziroma koliko si jih bom kupila. Za novo leto.

Knjižnice in knjigarne

Seznami iz knjižnic so velikokrat predvidljivo dolgočasni. Prevladujejo knjige, ki jih imajo otroci in dijaki za domača branja; mnogokrat so to edine in zadnje knjige, ki jih večina ljudi prebere (morda le prelista) v življenju. Letošnji seznam najbolj branih knjig v vseh slovenskih knjižnicah skupaj je k sreči malce drugačen: na drugem mestu je, že drugo leto zapored in takoj za Sofoklejevo Antigono, odličen biografski roman Cavazza, ki ga je napisala novinarska kolegica Vesna Milek, na tretjem mestu je mladinska pesniška zbirka – Majnice Toneta Pavčka, po vsej verjetnosti sicer spet zaradi šolskih potreb. Med prvih deset sta se uvrstili še kraljici erotično-ljubezenskih romanov, sivoodtenkasta E. L. James ter plameno cvetna Kathleen E. Woodiwiss.

Erotika se je letos strastno prodajala tudi v knjigarnah Mladinske knjige, od že omenjenih Odtenkov sive do skoraj identičnih romanov (imajo skoraj enake platnice) Julie Kenner in Sylvie Day; trilogije o ženskah, ki sanjajo o bogatem gospodarju, ki jih rad kdaj našeška. Šele božično-novoletna sezona je prinesla nekaj sprememb in bila uspešna za že malce pozabljeni Inferno Dana Browna in novo kuharsko knjigo Ana kuha.

Ljubljanska knjigarna Konzorcij ima precej specifičen seznam najbolj prodajanih, prav tako Mestna knjigarna v Mariboru. Na prvem mestu v Konzorciju je Minattijeva pesniška klasika Nekoga moraš imeti rad, na drugem Pavčkovi Angeli. V Mariboru vodita otroška knjiga Bober Bor Andreja Rozmana Roze z ilustracijami Zvonka Čoha in knjiga o moči pozitivnih misli Življenje je tvoje. Na lestvici skupaj z drugimi knjigarnami Mladinske knjige najdemo še Samotnost praštevil Paola Giordana, skandinavsko dinamitno komedijo Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil (Jonas Jonasson), drugi roman Gorana Vojnovića Jugoslavija, moja dežela, Ti povem zgodbo argentinskega pripovedovalca zdravilnih zgodb Jorgeja Bucaya, knjigo o Homeopatiji Svena Sommerja ter vrtnarsko obveznico Zeleni kvadrat Kornelije Benyovsky Šoštarić.

V knjigarni Modrijan je na prvem mestu v dve debeli knjigi razdeljena Zgodovina Evrope angleškega zgodovinarja Normana Daviesa, druga je literarizirana biografija Nikole Tesle, ki jo je napisal Vladimir Pištalo. Na tretje mesto je uvrščena knjiga Leto mine, dan nikoli, avtobiografija igralca Žarka Lauševića, ki je v Podgorici leta 1993 v samoobrambi ubil dva fanta. Očitno je, da se tudi na naše lestvice vzpenjajo biografije in avtobiografije, ki v tujini že desetletje veljajo za žanr novega tisočletja. Četrta je knjiga Miti našega časa Umberta Galimbertija in peta je kuharica Klemna Koširja FAO 37.2.1, ki je bila na letošnjem knjižnem sejmu izbrana za najlepšo knjigo.

V knjigarni Hiša sanjajočih knjig založbe Sanje v Ljubljani je vrstni red prvih petih naslednji: Karel Gržan: Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih, gre za poskus rehabilitacije podobe Boga, ki je bila pred tisočletjem popačena za obrambo posvetnih interesov cerkve, #Pravica, izbor misli modernega in vedno aktualnega Srečka Kosovela, posebna izdaja avtobiografije genialnega Nikole Tesla Moji izumi, indijanske pravljice in bajke ter raziskovalna knjiga Drage Potočnjak Skrito povelje o tem, zakaj je bil na prvi uradni dan vojne za Slovenijo, 27. junija 1991, nad ljubljansko Rožno dolino sestreljen vojaški helikopter, v katerem sta umrla dva vojaka.

Okus Koprčanov in turistov, ki so knjige kupovali v tamkajšnji knjigarni Libris (knjigarno v Piranu so žal zaprli), je predvidljiv, vsaj po prvem mestu sodeč; tja se je uvrstilo delo Koper – Mestne znamenitosti Salvatorja Žitka, na drugem je pravljica Primoža Suhodolčana Lipko in Košorok, ki je posvečena lanskemu evropskemu košarkarskemu prvenstvu. Tretja je zbirka poezije Srečka Kosovela #Človek, sledijo Pesmi in zapisi: ob 100. obletnici rojstva Alojza Kocjančiča in Inferno Dana Browna.

Konec Behemota

Nekaj dni pred koncem prejšnjega leta je Dean Ivandić, lastnik ljubljanske knjigarnice Behemot, sporočil, da bo 14. januarja zaprl vrata. Knjigarna je imela (še nekaj dni ima) odličen izbor angleških knjig, od leposlovja do najnovejših poljudnoznanstvenih uspešnic, in celovito zbirko knjig slovenskih pisateljev, katerih knjige so izšle v angleškem jeziku. Prijatelji iz tujine, ki so obiskali Ljubljano, so bili vedno zelo navdušeni nad izborom knjig v Behemotu. Knjigarna je včasih imela idealno lokacijo na Židovski stezi, potem pa se je, kot smo že pisali, preselila v za knjigarnico zelo neprimerno in prehodno pritličje Mestne galerije, ki jo je sicer knjigarnarju – dokaj brez truda in premisleka ter vedenja o tem, kaj naj bi bila knjigarna – ponudila mestna občina Ljubljana. Prostor se ni prijel in knjigarna je začela usihati, do konca.

Vedno več turistom, ki prihajajo v glavno mesto, ni dovolj ponuditi le kulinariko in kavarne ob reki; dobra knjigarna z natančnim in aktualnim izborom knjig v angleščini v nekem prostoru oznanja svetovljanskost. Izbor angleških knjig v drugih knjigarnah v Ljubljani, po zaprtju knjigarne Vale-Novak na Wolfovi, namreč ni ravno najboljši. In ker sem naivna kot francoska sobarica, mislim, da bi morali ne samo Ljubljančani in beroči turisti, ampak tudi kulturni in turistični oddelek MOL (ne upam si pomisliti, da to župana sploh zanima) zaprtje Behemota občutiti kot poraz, kot praznino. V mestu bo zdaj še malo manj modrosti.

Angleži ter izbori pisateljev

In ko smo že pri knjigah v angleščini – katere so uspešnice, ki so se najbolje prodajale v Veliki Britaniji? Zanimivo je, da se vsako leto med deset najbolj branih tam obvezno uvrsti knjiga o najnovejših Guinnessovih rekordih. Drugače pa je zmagovalka na vseh lestvicah avtobiografija nogometnega trenerja Alexa Fergusona. Zelo uspešna je avtobiografija angleškega igralca Davida Jasona, ki je pri nas najbolj znan kot Del Boy iz nanizanke Samo bedaki in konji. Stalnica so kuharske knjige plodovitega Jamieja Oliverja in poetičnega Nigela Slaterja. Visoko se je uvrstila kriminalka Gon Girl izpod peresa mlade pisateljice Gillian Flynn, ki ji pravijo nova Patricia Highsmith.

Pri časopisu Guardian so za oblikovanje seznama ubrali drugačno pot; znane pisatelje in pesnike so prosili, naj povedo, katera knjiga, ki je izšla lani in so jo prebrali, jim je bila najbolj všeč. Izbor je zanimiv in, če želite letos prebrati kaj dobrega, zelo uporaben. Nigerijsko pisateljico Chimamanda Ngozi Adichie je navdušila uspešnica Five Star Billionaire, ki jo je napisal malezijski pisatelj Tash Aw. Zgodba o sodobni Kitajski, o tradicionalnem in modernem svetu, ki se kar naprej spreminja in v katerem je tako kot nekoč v ZDA vse mogoče. Naslednja knjiga, ki jo je izbrala, je The Circle avtorja Dava Eggersa. Circle je najmočnejša internetna korporacija na svetu in junakinji, ki je dobila službo pri njih, se zdi, da je to največja priložnost v njenem življenju ... V bistvu pa gre za Orwellov 1984 v novem tisočletju.

Britanskega pisatelja Williama Boyda je najbolj navdušila knjiga Breakfast with Lucian Geordieja Greiga, ki se je s slavnim slikarjem, ki je umrl leta 2011, star 88 let, skoraj desetletje dobival na zajtrku v restavraciji Clark's v Kensingtonu ter ga intervjujal. Freud, ki je bil svoj čas velik ženskar (imel je štirinajst otrok) in je še na stara leta rad ščipal natakarice v stegna, je pisatelju povedal veliko tračev, saj je poznal mnoge znane osebnosti. Rad je imel svojega deda Sigmunda Freuda, spoštoval ga je, a ne zato, ker je bil začetnik psihoanalize, temveč ker je bil zelo dober zoolog. Lucian Freud, ta slikar mesa, kot so mu dejali, je namreč živali slikal z veliko več nežnosti kot ljudi.

Billa Brysona, avtorja del, kot sta Kratka zgodovina skoraj vsega in At Home, je navdušila knjiga Compatibility Gene Daniela M. Davisa, govori pa o genih, ki so ponavadi tisti, ki odločajo, kdo nas privlači in s kom se bomo poročili ter kakšno vlogo ima pri tem imunski sistem. V knjigi izvemo, da ima žena avtorja v sebi še nekaj ostankov neandertalskih genov in kaj to pravzaprav pomeni.

Pisatelj Jim Crace je bralcem Guardiana predlagal, naj preberejo poljudnoznanstveno knjigo in skoraj detektivko Spillover Davida Quamena, ki opisuje, kako se lahko nevarni virusi z živali prenašajo na človeka, ter opozarja, da skupaj z globalizacijo narašča nevarnost za epidemije, ki bi lahko v prihodnosti zdesetkale ali celo povsem pokopale človeštvo.

Ameriški pisatelj Jonathan Franzen je prav tako prebiral apokaliptično in do skrajnosti napeto čtivo; Command and Control raziskovalnega novinarja (da, še obstajajo) Erica Schlosserja, ki v njej opisuje, koliko nuklearnim vojnam smo se v preteklosti, zlasti v času hladne vojne, za las izognili ter pozabljene junake, ki so pogumno preprečili nuklearne nesreče. Schlosser je odkril mnoge skrivne in grozljive dokumente ameriške vlade, ki so šele danes dostopni javnosti.

Naravopisec Robert Macfarlane je izbral nekaj v svojem žanru, knjigo The Broken Road enega največjih britanskih avtorjev popotniških knjig Patricka Leigha Fermoja (umrl je leta 2011, star je bil 96 let). Knjiga je zadnji del trilogije in govori o tem, kako je v 30. letih prejšnjega stoletja kot osemnajstletni fant peš prehodil Evropo od doma pa vse do Istanbula. Ker je bil Macfarlane lani v žiriji za bookerja, je v svoj izbor uvrstil še prejemnico te prestižne nagrade, knjigo The Luminaries novozelandske pisateljice Eleanor Catton.

Knjiga, ki jo je v branje predlagal Blake Morrison, zveni zanimivo. The Love Affairs of Nathaniel P. je prvenec Adelle Waldman in zgodba o pisatelju iz Brooklyna ter njegovih ljubezenskih zvezah. Kot pravijo kritiki, je znala mlada pisateljica neverjetno natančno opisati notranji svet moškega ter njegovo razmišljanje o ženskah in strah pred ljubeznijo. Naslednja knjiga, ki jo je izbral Morrison, je The Pike (Lucy Huges-Hallett), biografija italijanskega futurističnega pesnika Gabriela D'Annunzia. Če kdo, si prav ta ekscentrik zasluži biografijo. Leta 1919 je s svojo vojsko zasedel Reko, takrat še italijanski Fiume, in za kratek čas postal »diktator«. Pisal je uspešne drame in poeme, in ker je bil vedno v dolgovih, saj si je privoščil le najboljše stvari, so ga živele najbogatejše ženske v Evropi. Ta mali Italijan z zelo slabimi zobmi je oboževal zelo velike ženske in znal je osvojiti prav vsako; najprej je omrežil in potem razdrobil srce plesalke Isadore Duncan, dal si je odstraniti rebro, da se je lahko oralno samozadovoljil, idealno žensko pa si je predstavljal kot hobotnico s tisočerimi nogami (njegov fetiš so bile ženske noge), a brez glave.

Avtorica kriminalk Ruth Rendell si je izbrala knjigo Johna Williamsa Stoner; navdušila jo je, čeprav se v njej skoraj nič ne dogaja, razen veselja, bolečine in žalosti, ljubezni in strasti ter napak, ki jih vsi delamo.

Modre knjige

Kvalitetne poljudnoznanstvene knjige, tako imenovani non-fiction, je v svetu vedno bolj bran in postaja vse bolj kvaliteten. Žal se pri nas nikakor ne prime, čeprav gre mnogokrat za svetovne uspešnice, ki jih preberemo na dušek kot dobre romane in nam odgovorijo na marsikatero vprašanje. A ker se ne prodajajo, jih pri nas prevaja in tiska vedno manj založb. Ampak zakaj ni zanimanja zanje? Ena od tez je, da zato, ker so glavne bralke in nakupovalke knjig pri nas ženske, ki pa jih takšna literatura ne zanima. Da so to bolj »moške«, znanstvene knjige, kar je sicer šovinistična ocena. Ampak včasih mi je res žal, da ženske tako rade kupujejo vso to newageevsko literaturo, saj vse, kar piše v njih, že vedo: da je treba gledati s srcem, da nihče ne more narediti zate, kar lahko narediš sam zase, da mora človek imeti v življenju nekoga, ki mu lahko zaupa, in vedo tudi, da ni res, da je dovolj, da si nekaj samo zaželiš in se bo to uresničilo. Včasih ni vse le v narcisoidni izpolnitvi lastnih emocionalnih potreb in ukvarjanju s svojo duhovnostjo. Obstaja zanimiv svet izven nas.

Na policah domačih knjigarn lahko, čeprav njihovo število upada, najdemo kar nekaj res dobrega znanstvenopoljudnega čtiva in izjemne avtorje o različnih temah; kako svet vidijo ljudje z različnimi možganskimi poškodbami (Oliver Sacks), kako tisti, ki imajo drugačne možgane od nas, razumejo živali (Temple Grandin), kaj nas osrečuje in zakaj se ljudje delimo na levičarje in desničarje (Jonathan Haidt), kako temen je bil svet pred izumom elektrike (A. Roger Ekirch), zakaj ljudje goljufamo in zakaj si znamo tako dobro lagati (Dan Ariely), o tem, ali lahko spremenimo dejstvo, da je vodilna zgodba sodobnosti ekonomija, ki nas uči samo to, da moramo vedno skrbeti le za svoj interes (F. S. Michaels) ... Pri založbi MK bodo v zbirki Esenca kmalu izdali knjigo o introvertiranosti; o tihih ljudeh v glasnem svetu avtorice Susan Cain.

Na sezname najboljših poljudnoznanstvenih in filozofskih knjig lanskega leta so se po mnenju različnih blogerjev med drugimi uvrstile tudi te tri: Time Warped, Claudie Hammond, ki govori o vseh skrivnostih časa, o tem, kako neverjetno elastičen je, saj se zdi, da se, kadar smo v nevarnosti, kadar recimo doživimo prometno nesrečo, čas podaljša; kot da nam možgani ponujajo možnost oziroma čas, da se lahko v nekaj dolgih sekundah pred katastrofo odločimo za najboljšo možno akcijo in si morda lahko rešimo življenje. Ko se staramo, se zdi, da čas mineva neznansko hitro. Avtorica pravi, da zato, ker vse okoli sebe že dobro poznamo, vemo, kako si sledijo letni časi, delovni dnevi, počitnice, otroci pa se morajo vsak dan soočati s toliko novimi informacijami, zato se jim zdijo dnevi in leta bistveno daljši. Čas mineva strašno počasi, če smo z ljudmi, ki nam niso všeč ali nas dolgočasijo, in strašno hitro, če smo v dobri družbi. In ko na prehodu za pešce čakamo pred rdečo lučjo, nam je jasno, da niso vse minute enako dolge. Kadar imamo vročino, se nam zdi, da vse teče počasneje. Tudi žalost podaljša čas. Včasih lahko prehitro minevanje časa spremenimo, če se zanimamo za nove stvari, doživljamo nove izkušnje, ubežimo vsakodnevni rutini le za hip – recimo, da se v službo kdaj odpravimo po drugi poti ali gledamo televizijo le, če je na njej kaj nepozabnega.

Intuition Pumps and Other Tools for Thinking je napisal eden najbolj znanih sodobnih ameriških filozofov Daniel C. Dennett. Ljubitelj bark, ki je videti kot reinkarnacija kakšnega Walta Whitmana, pravi, da filozofi sicer svoje znanje lahko le redkokdaj uporabijo v življenju, razen na jadranju. Ta modrec veliko piše o moči napak in meni, da če ne delamo dovolj napak v življenju, to pomeni, da ne tvegamo dovolj. In ne smemo si lagati, da ne delamo napak – čeprav živimo v času, ki jih z lahkoto in vso strogostjo obsoja –, ampak se moramo z njimi soočiti, postati njihov poznavalec, jih opazovati pazljivo kot umetniška dela in se naučiti, da jih ne bomo ponavljali.

Podobno je z otroki, ki se prav tako veliko naučijo iz napak. Paul Tough v knjigi How Children Succeed piše, da ne drži, kot se je dolgo verjelo, da so uspešni predvsem tisti otroci, ki imajo visok inteligenčni količnik, ki znajo že od malega računati in nimajo težav z učenjem. Otroci morajo biti radovedni in motivirani. Za doseganje dolgoročnejših ciljev v življenju je najpomembnejša zagrizenost oziroma mešanica vztrajnosti in strasti. Najpomembnejši je značaj, ki se, kot uči že Dennett, oblikuje tako, da se zna človek že od malih nog srečevati z neuspehi in jih premagovati, saj neuspeh ni nekaj trajnega. Zanimivo je, so ugotovili, da če dijaki berejo nevrološke knjige o tem, kako se z branjem in učenjem spreminjajo tudi naši možgani, bodo še bolj motivirani za pridobivanje novega znanja.

Kajti res je, da se, če beremo dobro knjigo in se vživljamo v glavne junake, vse to dejansko in merljivo pozna na naših možganih, ugotavljajo nevrologi. V možganih se povečajo povezave in pojavijo se nevrološke spremembe, predvsem v tistih predelih, ki so odgovorni za jezik, pa tudi v predelih za senzorična dojemanja. Če beremo o fizičnih naporih glavnega junaka, so ob tem aktivirani tisti deli možganov, ki so odgovorni za naše fizično premikanje. Doživljamo stvari, ki jih doživlja junak, in povezujemo novo znanje s tistim, ki ga že imamo.

                                                                            * * *

Pisatelj Neil Gaiman je lani za Guardian napisal daljši esej o branju; da nas branje uči o novih mislih, drugih realnostih, imaginaciji. Branje od nas zahteva več domišljije kot recimo gledanje televizije, kajti če beremo, si v glavi ustvarimo čisto svoj svet, ki ga opisuje knjiga, naša domišljija ustvari barve, obraze junakov, pokrajine, mesta. Branje nas nauči čutiti stvari, o katerih sicer ne bi vedeli nič, uči nas, kako je, če si nekdo drug. In ko se vrnemo v svoj svet, pravi Gaiman, smo vsaj malo drugačni kot prej. Empatija je pomembno čustvo bralca in prav empatija je orodje, ki ljudi druži v skupine, da ne ostajamo le samozagledani in vase zaljubljeni individualci. Pisatelj pravi še, da je ena najlepših življenjskih popotnic, ki jih lahko dajo starši svojim otrokom, to, da jih naučijo ljubiti knjige.

                                                                           * * *

V ZDA so zapori zelo velika industrija, saj so v zasebnih rokah. Gre za posel, ki je v stalnem porastu. Za lastnike zaporov je zelo pomembno, da znajo načrtovati, koliko novih zaporov bodo morali zgraditi v naslednjih petnajstih letih. To izračunajo zelo preprosto. Pregledajo statistiko in ugotovijo, koliko je desetletnikov, ki ne znajo brati ali berejo zelo slabo. Ti otroci imajo namreč zelo veliko možnosti, da se čez petnajst let znajdejo v zaporu.