Čakajoč na genocid

Za Sirijo je prepozno. Dve leti in dva meseca po začetku upora proti režimu predsednika Bašarja al Asada, ki se je zaradi prepleta številnih zunanjih in regionalnih interesov hitro sprevrgel v brutalno državljansko vojno, ena najbolj kompleksnih arabskih držav nepovratno razpada po svojih tenkih šivih.

Najbolj krvav konflikt našega časa, v katerem je do zdaj umrlo najmanj 75.000 ljudi, skoraj dva milijona Sircev pa je izgubilo streho nad glavo, je dokončno vstopil na (dobesedno) minsko polje nerešljivega. Na sirskih bojiščih se vse bolj uresničujeta iraški in bošnjaški scenarij – sirska vojna je postala vojna, v kateri je vse dovoljeno; vojna, v kateri ne veljajo več nikakršni moralni, etični ali kateri koli splošno humanistični vzgibi. V naslednjih tednih in mesecih bo šlo le še navzdol. Število žrtev bo kmalu preseglo 100.000. Sirije, kot smo jo poznali, ne bo nikoli več. Ne geografsko, ne kulturno, ne … človeško.

Za morebitno mednarodno vojaško intervencijo je odločno prepozno. Ta bi bila – v omejenem obsegu – mogoča le v prvi fazi vojne, ko je bil Asadov režim še pripravljen na pogajanja in ko se po državi še niso razpasle različne kriminalne milice, ki bolj kot uradne vojaške formacije – na obeh straneh fronte – terorizirajo izmučeno, izropano in skrajno tesnobno prebivalstvo. V prvih mesecih oboroženega in tedaj še večinoma sekularnega odpora proti vladavini uradnega Damaska so si mednarodno posredovanje želeli tudi pripadniki slabo oborožene in praktično v celoti neizurjene Sirske osvobodilne vojske, ki so zgled videli v mednarodnem (glede na posledice dejansko proslulem) posredovanju v Libiji. A že od začetka je bilo jasno, da posredovanja – vsaj neposrednega – nikoli ne bo.

Nikakor ne le zaradi tega, ker je bila ekonomska os Natovega posredovanja v Libiji (in proti režimu polkovnika Moamerja Gadafija) enormna količina nafte in tudi vode, ki je v libijskem podzemlju. Rusija in Kitajska sta s svojim vzdržanim glasom v Libiji – neprimerno manj kompleksni, potencialno neobvladljivi in izjemno redko poseljeni državi jasnih in regionalno benignih etničnih lojalnosti – napravili strateško napako, ki pa sta jo hitro unovčili: takoj ko se je Asad lotil krvavega obračuna z uporniki, je bilo jasno, da bosta Moskva in Peking preprečila kakršen koli poskus resnih sankcij proti sirskemu režimu; kaj šele omejenega vojaškega posredovanja.

Uporniki, katerih edina skupna agenda je bilo nasprotovanje Asadovemu režimu, so bili v prvi fazi prepuščeni sami sebi. A ta »romantični« čas, ki ga je poganjala evforija zdaj že bolj ali manj poražene arabske pomladi, ni trajal dolgo. Politični, ideološki in vse bolj tudi varnostni vakuum so hitro začeli polniti uvoženi bojevniki svete vojne. Njihovi pokrovitelji in usmerjevalci iz Katarja in Saudske Arabije so s svojo objestnostjo in umazanimi milijardami, ki jih razmetavajo lokalnim franšizam Muslimanske bratovščine (Egipt, Tunizija, Libija …), ukradli dobršen del pridobitev sekularne arabske revolucije, v Siriji pa so močno pripomogli, da se je sprva sekularni upor hitro sprevrgel v sektaški obračun med suniti in šiiti; nekakšen simbolen konec bližnjevzhodne hladne in začetek resnične vojne, v kateri so se za regionalno (in energetsko) prevlado vse od ameriške invazije na Irak pred dobrimi desetimi leti borili šiitski blok (Iran, alavitski režim v Damasku, Hezbolah v Libanonu) na eni strani in sunitski blok, ki ga vodijo zalivske kraljevine, na drugi strani fronte.

Bašar al Asad, ki je upor vseskozi želel prevesti v državljansko vojno, ne bi mogel prejeti lepšega darila. Kljub temu da so uporniki zaradi bogatih zalivskih donacij in turške logistične pomoči postajali vojaško vse močnejši, so se zaradi prevladujočega sektaškega diskurza sirske vojne (alavitske) vrste okoli predsednikove družine strnile. Sektaški diskurz vojne je dodobra preplašil sirske kristjane, ki so se večinoma postavili na stran režima. Spretno manipuliranje z različnimi kurdskimi skupinami in izkoriščanje »turškega strahu pred kurdsko enajstmetrovko« ter posledična velika turška zadrega ob vsakem vprašanju, v katerem je omenjena Sirija, so še dodatno okrepili predsednika Asada. Ciničnega sirskega voditelja so ruski vojaški in politični svetovalci – še vedno je tako – držali na vrvici in mu sproti pomagali preprečevati napake, ki so jih v razmahu arabske pomladi počeli njegovi padli predhodniki. Ob tem so Asadu (ne)hote pomagali tudi Izraelci, ki so z bombardiranjem vojaških zmogljivosti na obrobju Damaska tudi uradno vstopili v sirsko vojno in s to matematično natančno potezo še dodatno oslabili upornike, ki jim pripisovanje sodelovanja v nekakšni postmoderni koaliciji z Izraelom in Al Kaido nikakor ne krepi kredibilnosti in delnic na mednarodnem strateškem trgu.

Najhujše vojne zločine je Asad v slogu Slobodana Miloševića »prepisal« na svojo morilsko milico šabiho in druge prorežimske kriminalne skupine. Še noben moderni arabski voditelj ni tako dolgo uspešno vodil vojne: Rusi se pač dobro zavedajo, da bi ob Asadovem koraku čez tisto klišejsko tanko rdečo črto nekaj zahodnih držav – tudi brez resolucije varnostnega sveta ZN – preprosto moralo (od)reagirati. In ta tanka rdeča črta ni kemično orožje (mar se ni še pred kratkim uporabljalo izraza orožje za množično uničevanje?), temveč Srebrenica. Genocidni pokol, pred katerim si zaradi političnega in ekonomskega oportunizma ne morejo zatisniti oči niti tisti, ki se sicer ob omembi »več deset tisoč žrtev vojne« niti ne zdrznejo. Žal neizogibni genocidni pokol, za katerega je poleg »lokalnih« izvajalcev vnaprej odgovorna impotentna, prestrašena, kalkulantska in oportunistična mednarodna skupnost, ki je tudi v Siriji zamudila vse priložnosti za končanje konflikta, še preden ta zaide v deseti krog pekla.

Le vprašanje časa je, kdaj bodo iz Sirije začele prihajati zgodbe, ki »se nikoli več ne bi smele zgoditi«. Šele ko bodo mediji (upravičeno) polni primerjav s Srebrenico in Ruando, se bo nekaj premaknilo. In ta trenutek se približuje. V istem času (dva dneva po izraelskem bombardiranju Damaska), ko se je v torek na Kitajskem mudil predsednik izraelske vlade Benjamin Netanjahu, se je novi ameriški zunanji minister John Kerry v Moskvi srečal z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Priprave za dan potem? Za dan po genocidu? Za dan, ko bodo v umorjeno Sirijo s širokim mednarodnim konsenzom poslane modre čelade Združenih narodov?

Za dan, ko bo prepozno.