Čakajoč na izvoz ... in na napake finančnega ministra

Slovenci so malce nejeverno in zagotovo z veliko skepse sprejeli optimistične podatke o pozitivni gospodarski rasti v zadnjem četrtletju leta 2013. Vladi so prišli prav, čeprav je celo evropska komisija ob njih ostala zelo zadržana. Na žalost je zadnje četrtletje leta 2013 zelo netipično za celotno leto in ni dober vzorec niti za razumevanje leta 2013 niti za napovedovanje leta 2014. Nacionalni računi so pač ob koncu leta zajeli na hitro in ob zadnjem trenutku porabljena EU sredstva, ki so enkratno povečala investicije v gradbeništvu, zlasti v zgradbe in objekte, več kot dvakrat čez letno povprečje. Teh investicij se je ustrašila celo evropska komisija, saj je opozorila, da bodoča rast slovenskega gospodarstva pač ne more znova temeljiti na rasti gradbeništva. Očitno se bosta Evropa in svet še dolgo časa bala gradbeniških razcvetov, saj so bili prav ti v središču pregrevanj južnoevropskih gospodarstev in nastanka evropske krize pred letom 2008. Tudi izvoz je bil v tem četrtletju za četrtino večji kot na letnem povprečju, kar prav tako ni bila naša zasluga, temveč je bila zasluga rahlega ogrevanja evropskega gospodarstva ob koncu leta 2013. Zasebna potrošnja in država pa sta vlekli gospodarsko rast navzdol. Če ne bi država zmanjšala svojih izdatkov za 1,9 odstotka, predvsem prek manjših izdatkov za zdravstvo in socialno varstvo, ter ustvarila majhen, a za gospodarsko rast nevaren presežek v sektorju države, bi lahko bila varljiva svetloba na koncu predora celo večja.

Izvoz - naše upanje

Vendar vsa leta od 2009 dalje ponujajo drugačno zgodbo glede gospodarske rasti: Čakamo na izvoz ... in upamo, da finančni minister ne bo naredil napake! Izvoz je lani rasel po stopnji 2,9 odstotka, kar je še vedno le na tretjini rasti izvoza iz leta 2010 in 2011, ko je predvsem izvoz zagotovil pozitivno rast BDP. Ni verjetno, da bi z njim letos naredili radikalni skok, saj največ izvažamo v Nemčijo, Italijo, Avstrijo, Hrvaško in Francijo, vsaj dve ali celo tri od omenjenih držav pa bodo imele Sloveniji podobno krizo tudi letos. Prav neverjetno je, kako medletna nihanja našega izvoza praktično v celoti pojasnjujejo gospodarska gibanja v naštetih državah. Zato lahko na izvoz bistveno manj vplivamo, kot običajno mislimo. Državno spodbujanje izvoza, kar pogosto zahtevajo gospodarstveniki, očitno vsaj v sedanjih razmerah ne more bistveno pospešiti njegove rasti. Krčenje domačega trga, ki naj bi nastalo z ukrepi zategovanja pasu in naj bi po mnenju zagovornikov te politike povzročilo, da so tudi ukrepi zategovanja pasu ukrepi za pospeševanje izvoza, pa tudi ne more ustvarjati izvoza, saj ima ta svoje determinante v tujini, na katere iz Slovenije ne moremo vplivati.

Kako pomemben je izvoz, kažejo zlasti leta 2010, 2011 in 2012. Precejšen skok v pozitivno gospodarsko rast v letih 2010 in 2011 je Slovenija naredila zgolj zaradi hitrega povečanja povpraševanja na trgih glavnih trgovinskih partnerjev. V letih 2010 in 2011 tega vlečnega konja niso mogle ubiti niti proračunska politika niti skrčene investicije. Leta 2010 je proračun države celo okrepil vpliv izvoza. Toda leto 2012 dokazuje, da je možno s politiko zategovanja pasu izničiti vse pozitivne učinke izvoza, zlasti če slednji ni prav izrazit.

Izvoz je namreč nasploh res glavna determinanta gospodarske rasti. Še posebej je pomemben, če domnevamo nepolno zaposlenost proizvodnih zmogljivosti. Zaradi vpliva na investicije pa bi ostal pomemben tudi, če bi se gospodarstvo približalo polni zaposlenosti. Ob manjši volatilnosti izvoza pa lahko s površno gospodarsko politiko, kot kaže leto 2012, hitro prizadenemo gospodarsko rast, kljub pozitivnemu vplivu izvoza na gospodarsko rast. Leta 2012 je bila gospodarska rast na naših tujih trgih zelo revna, zato tudi rasti izvoza skoraj ni bilo, kar pa je bilo njegovega pozitivnega vpliva na gospodarsko rast, pa je izničil poskus tedanje nove vlade, da čez noč zniža deficit državnega proračuna. To leto kaže, zakaj se je treba vsaj z vidika rasti bati finančnih ministrov.

Je pa slovenski izvoz očitno ogrožen tudi z rastjo povprečnih stroškov dela in inflacije, čeprav s tema dejavnikoma ne moremo pojasnjevati medletnega nihanja izvoza. Naraščanje povprečnih stroškov dela, ki ga je vstop v evro območje celo pospešil, vodi do inflacije in zniževanja konkurenčnosti izvoza, kar se v Sloveniji ne pozna v rasti izvoza, marveč v nizki donosnosti in izgubah pri izvoznikih. Ta že vsaj desetletje sili podjetniški sektor k zadolževanju in s tem k dolžniškemu financiranju tako delovnih kot kapitalskih dohodkov, ki niso sorazmerni s produktivnostjo. Izvoz je tako pomemben dejavnik zadolževanja podjetniškega sektorja, zlasti pred izbruhom krize leta 2008. Slovenija dokazuje, da uveljavljanje enotnega evropskega trga proizvodov in storitev ter zlasti trga kapitala znotraj evroobmočja ne dovoljuje uveljavljanja enotnega evropskega trga dela. Prav nasprotno: potrebna bi bila stroga dohodkovna politika, da ne bi prišlo do zadolževanja manj učinkovitih gospodarstev. Različne izvozne spodbude pa očitno niso pomembne, da pride do izvoza, temveč bolj zato, da se z njimi nadomestijo previsoki stroški dela in prenizka produktivnost.

Finančni minister - naša skrb

Zdaj je že jasno, da je večji deficit državnega sektorja v letu 2013 pozitivno vplival na gospodarsko rast in okrepil vpliv izvoza na višjo rast BDP. Javnofinančni primanjkljaj v letu 2013 je bil kar za 38 odstotkov večji kot leto pred tem. Če je to uspelo finančnemu ministru zanalašč, potem ta vlada na tiho vseeno uresničuje vsaj nekatere predvolilne obljube predsednice. Če pa je tak primanjkljaj nastal po pomoti, se minister lahko tolaži, da je bil učinek dober.

Kot kaže leto 2012, pa lahko radikalno zmanjševanje deficita sektorja države popolnoma izniči pozitivni vpliv, na primer, izvoza. Da je bila pozitivna rast v letu 2011 revnejša kot leto poprej, je v celoti posledica začetkov uvajanja politike zategovanja pasu ali tako imenovanih austerity measures s ciljem zmanjšanja primarnega deficita sektorja države v drugi polovici leta. Polno uveljavljanje austerity measures pa je bilo v letu 2012 tako učinkovito, da je v celoti izničilo pozitivni vpliv povpraševanja tujine na gospodarsko rast. Ta politika ima vedno negativne posledice, bodisi neposredno ali prek elementov efektivnega povpraševanja, a ob velikem nihanju teh elementov v pravo smer ne more usodno vplivati na gospodarsko rast. Taka politika pa postane usodna za državo, če ta deluje v vse bolj normalnem ekonomskem okolju z manj izrazitim vplivom na gospodarsko rast tistih elementov efektivnega povpraševanja, ki niso odvisni od proračunske politike države. In prav take razmere s časom nastajajo tudi pri nas. Zato se je treba te politike še bolj bati. Če bi se finančni minister letos odločil za radikalno in hitro uravnotežitev državnega proračuna zaradi uveljavitve fiskalnega pravila, bi lahko to zelo negativno vplivalo na rast slovenskega BDP in bi - podobno kot leta 2012 - lahko bili rezultati z vidika rasti tudi slabši od lanske rasti BDP. V sedanjih razmerah bi lahko bilo nasilno uveljavljanje fiskalnega pravila katastrofalno za rast in zaposlenost. Izpad nepremičninskega davka in posledično večje zadolževanje državnega proračuna pa bosta morala okrepiti dejavnike za večjo rast BDP.

Ob tem pa leto 2009 tudi kaže, kako velika iluzija je pričakovati, da bi lahko z državnimi investicijami pospešili gospodarsko rast. Da bi država s svojimi investicijami v tem letu lahko nadomestila izpad podjetniških investicij, bi morala kar 56 odstotkov svojih prihodkov nameniti za državne investicije. Zato nima nobenega smisla kritizirati vlade, če v proračunu ni odhodkov za investicije. Te se morajo roditi v podjetjih in gospodinjstvih, da po velikosti postanejo odločilne.

Investicije - naša zgaga

Investicije so v celotnem letu 2013 zavirale rast BDP, a so jo vse od leta 2008 in jo bodo tudi letos. V bistvu je presenetljivo, da je bil glavni dejavnik podjetniških investicij izvoz. Pomemben dejavnik je bil še dostop do kreditov. Sem ter tja pa se je pokazal tudi vpliv obrestne mere in dejstva, da živimo čas neizkoriščenih zmogljivosti. Če so zmogljivosti neizkoriščene, pač nima smisla investirati v nove zmogljivosti. Izvoz torej sam po sebi vpliva na rast, izziva pa tudi podjetniške investicije, če imajo podjetja zanje ne predrag denar in če so zmogljivosti v njih vse bolj izkoriščene.

Slovenska podjetja so očitno še vedno preveč zadolžena, da bi investirala in da ne bi varčevala za odplačevanje anuitet. Od krize naprej je iz podjetij v banke in od tu v tujino odteklo okoli 11 milijard evrov; samo lani so se banke razdolžile za 2,1 milijarde evrov. Zadolževanje države jim očitno ni odžiralo dostopa do kreditov, kot menijo zagovorniki austerity measures, saj so si dostop do njih zaprla kar sama s pretiranim zadolževanjem v letih 2001-2008. Odnos med obrestnimi merami in rastjo outputa podjetniškega sektorja jasno kaže, da se podjetja po letu 2008 niso bila sposobna razdolževati sama s svojo dejavnostjo. Če dokapitalizacije ne zmorejo sedanji lastniki, med katerimi so lahko tudi država in banke, je nujen vstop novih lastnikov, sicer je podjetje obsojeno na propad. Ker takega vstopa v Sloveniji ni bilo, se je presežek varčevanja nad investicijami pogosto vzpostavil z nastankom negativnih investicij, kar so v praksi stečaji. Z njimi nismo v Sloveniji izgubili le gospodarske rasti, temveč tudi zmogljivosti zanjo.

Ker se problem prezadolženosti podjetij ni reševal, so začele nastajati tudi ekstremno visoke slabe terjatve bank. Namesto da bi reševali prezadolženost podjetij in delno gospodinjstev, in to že leta 2008 ob nastanku krize, so slabe terjatve v bankah spodbudile reševanje bank. Slovenija je za ta namen izbrala rešitev s slabo banko. Toda slaba banka »zdravi« banke in ne zmanjšuje prezadolženosti podjetij ter ne preprečuje, da ne bi slabe terjatve v bankah nastajale še naprej. Tudi s slabo banko očiščene ali dokapitalizirane banke lahko prezadolžena podjetja le še dodatno zadolžijo. Zato s sedanjo sanacijo bank rešujemo banke in nič ne pomagamo podjetjem. Tiste, ki so predlagali slabo banko, mora postajati vse bolj strah, ker banke iz meseca v mesec nabirajo vse nove slabe terjatve in kažejo vse bolj znake starih bolezni.

Prav odvisnost investicij od dostopa podjetij do kreditov vodi do jasnega sklepa: če bomo hoteli rast BDP, se bomo morali zadolževati: država, podjetja in gospodinjstva. Ne pozabite, da ob povečanju dolga sektorja države na skoraj 22 milijard evrov celotni dolg Slovenije, torej države, podjetij in gospodinjstev, skoraj miruje vse od leta 2009 na ravni nekaj več kot 40 milijard evrov. Ko bo ta številka začela rasti, bo prišla tudi rast BDP! Za rast namreč ni pomembno le zadolževanje državnega proračuna, temveč tudi zadolževanje podjetij in gospodinjstev.

Dolg - naša usoda

Za rast se bomo morali zadolževati. Dokler se bodo podjetja razdolževala, bodo pri njih prihranki morali biti večji od investicij, to pa pomeni, da investicije ne bodo generator rasti. Država bo s proračunom ustvarjala rast, če bodo proračuni v deficitu, kar znova pomeni, da se bo država še naprej morala zadolževati. Celo gospodinjstva ne bodo ustvarjala rasti, če se ne bodo zadolževala. Vsaj kratkoročno ni pomembno, zakaj bomo uporabili kredite. Prave investicije bodo tako in tako nastale šele, ko bodo startale podjetniške investicije, te pa bo pognalo presežno agregatno povpraševanje, ki ga ustvarjamo z zadolževanjem. Ali kot je dejala Joan Robinson, verjetno najbolj znana ekonomistka v zgodovini: če ljudi ne moreš plačati za pametne stvari, jih pa plačaj za neumne, samo da jih plačaš! Današnja jamranja, da kredite iz časa pred letom 2008 nismo »produktivno« porabili, so neumnost, saj smo z njimi ustvarjali rekordne rasti BDP, zaposlenosti in standarda. In smo jih tudi izživeli!

Ljudje ob tem seveda pogosto vprašujejo, kdaj bomo kredite vrnili. Odgovor je preprost: nikoli! Sedanje bomo nadomestili z novimi, saj ni niti države niti pomembnejšega podjetja brez dolga. Država v ZDA ima dolg na ravni 106 odstotkov BDP, na Japonskem 243 odstotkov, Nemčija 80 odstotkov in evroobmočje 95,5 odstotka, mi pa po isti statistiki 63,2 odstotka. Pomembno pa je, da so obrestne mere nanj čim nižje in da torej nove kredite najemamo po nižjih obrestnih merah. Obresti so namreč glavni strošek dolga in tudi glavni dohodek bank. Od njih in ne od glavnic živijo banke.

Države pa morajo paziti na odnos med dolgom in BDP in ne na samo velikost dolga. Že dolgo je znano, da državni proračuni praktično ne morejo zmanjševati odnosa med dolgom državnega sektorja in BDP, če niso obrestne mere, po katerih se zadolžujejo, nižje od rasti BDP. In tu je problem Slovenije. Ker v Sloveniji (realne) obrestne mere, po katerih se zadolžuje država, od leta 2008 bistveno presegajo realno rast BDP, mi praktično ne moremo zmanjšati odnosa med dolgom in BDP, kar od nas zahteva tudi Bruselj. S tem pa tudi ne moremo preprečiti, da nam plačila obresti v tujino ne bi zmanjševala našega standarda. Preprosto s krediti ustvarimo manj dodatnega BDP, kot ga porabimo za plačilo obresti. Višja gospodarska rast bi znižala tudi raven obrestnih mer za zadolževanje države, ki je nastala po letu 2008 za slovensko državo. Seveda bi bila evrska obveznica, s katero bi se za pokrivanje slovenskega dolga zadolževala Evropa, dobra podpora in bi izražala vso medsebojno solidarnost držav znotraj EU. A o taki Evropi komisarji tam v Bruslju niti sanjajo več ne!

Zaradi vsega navedenega se ne bojmo dolga. Raje skrbimo za zaposlenost in naš standard. Leta 2008 smo imeli brezposelnost 4,4 odstotka, danes več kot 11. Leta 2008 smo imeli rekordnih 18.420 USD BDP na prebivalca, lani 16.942! Trenutno se nam BDP na prebivalca še zmanjšuje in ni mogoče napovedati, kdaj bi znova lahko dosegli vrh. Ko smo v devetdesetih postali samostojna država, smo imeli najprej moratorij na stečaje, potem pa smo se trudili tudi v vladi, da bi ohranili čim več delujočih podjetij in da bi jih čim manj doletel stečaj. Za podjetja smo se bali, ker smo se bali za delovna mesta. Ko je okoli leta 1992 začelo naraščati povpraševanje, smo tako imeli kapacitete, tovarne, in je bilo treba le zaposliti delavce, dobiti material in zagnati stroje, pa sta bili rast in večja zaposlenost. Tako se je rodila tedanja »zgodba o uspehu«. Po letu 2008 pa smo dovolili plaze propadov podjetij in danes nimamo več niti zmogljivosti. Tudi če se obnovi povpraševanje, bomo morali najprej zgraditi tovarne in šele potem zaposlovati delavce. Zato bo rast BDP najprej zelo šibko vplivala na zmanjševanje brezposelnosti in tega ni mogoče preprečiti z nobeno gospodarsko politiko. Vse aktivne politike zaposlovanja so v takih razmerah zgolj način razdeljevanja denarja med brezposelne. Včasih so gradili piramide in katedrale, danes pa imamo aktivne politike zaposlovanja - in so z vidika ustvarjanja efektivnega povpraševanja koristne, kot so bile koristne gradnje piramid in katedral.

Danes celo parlament raziskuje, kdo je kriv za zadolževanje države, bank in podjetij pred letom 2008. A pravo vprašanje je bolj, kdo je kriv, da banke po tem letu niso dajale podjetjem kreditov in pomagale pri reševanju podjetij, saj bi s tem ne le preprečile plaz bankrotov in omogočile podjetniško rast, temveč tudi preprečile nastajanje slabih terjatev v bankah. Če smo to delali, da bi izgnali iz gospodarskega raja tajkune, smo naredili hudo napako! Na žalost jo še vedno delamo!

Leto 2014

Izvoz bo v letu 2014 očitno še vedno glavni vlečni konj s skoraj 80 odstotki BDP v efektivnem povpraševanju. V celoti bo odvisen od gospodarskih razmer pri naših glavnih trgovinskih partnerjih, ki pa ne bodo omogočile rasti izvoza iz let 2010 in 2011. Škoda bi bilo zato zapravljati denar za spodbujanje izvoza, poslovni rezultati izvoznikov bodo kljub rasti prodaje še naprej slabi. Izvoz bo tudi glavni pozitivni dejavnik investicij. Za zdaj je še vedno uganka glavni zaviralec investicij, to je razdolževanje podjetij. Slaba banka lahko z začeto prakso prestrukturiranja dolgov in ohranjanja podjetij, ki jo številni ljubitelji žrtev v slovenskem gospodarskem vrtu gledajo zelo sumljivo, naredi veliko dobrega. Če že ne po obsegu, pa po zgledu, zlasti za banke. Zavedati pa se je treba, da se slaba banka s financiranjem prek trajnega kapitala lahko do podjetij obnaša bistveno bolj potrpežljivo kot banke. Ampak glavno delo bodo morale v razmerah, ko očitno ni trajnega kapitala za dokapitalizacijo prezadolženih podjetij, še vedno narediti banke. Če bodo hotele delati posle in profit, se bodo morale naučiti poslovati tudi z malo bolj zadolženimi podjetji, saj smo jih dokapitalizirali. Zgledov v svetu je kar dovolj. Seveda vsega optimizma, kot kažejo slovenske izkušnje zadnjih štirih let, ne sme pokvariti finančni minister. Letos se bo državni proračun še vedno moral zadolžiti za skoraj dve milijardi evrov za pokrivanje letošnje proračunske luknje, če ne bo hotel ubiti vsega zagona pri drugih konjih rasti.

Ob vplivu investicij, državne potrošnje in izvoza na rast BDP seveda ne smemo pozabiti na končno potrošnjo gospodinjstev. Ta je v celoti odvisna od prej omenjenih elementov efektivnega povpraševanja, a je po velikosti ogromna, saj predstavlja okoli 55 odstotkov efektivnega povpraševanja in je povezana s tako imenovanimi keynesijanskimi multiplikatorji. Ti namreč pojasnjujejo, zakaj, na primer, evro najetega kredita za plače javnih uslužbencev daje, na primer, kakšnih 5 evrov BDP. Slovenija ima zelo nizko obdavčitev kapitalskih dohodkov in previsoko obdavčitev potrošnje in delovnih dohodkov. S povečanjem davka na dohodek pravnih oseb bi neposredno vplivali na zmanjševanje primarnega dolga države in povečali nagnjenost k potrošnji, kar bi mogoče dalo še več kot omenjenih 5 evrov. Ob krizi se spreminja tudi struktura efektivnega povpraševanja. Če ni mogoče prodati avtomobila, je mogoče možno prodati storitev medicinske sestre. Oboje popolnoma enako prispeva k BDP, četudi je mogoče prodati storitev medicinske sestre zgolj prek kolektivne potrošnje. Večanje javnofinančnih odhodkov pomeni tudi večanje efektivnega povpraševanja. Motor rasti postaja kolektivno in ne privatno povpraševanje. Ker je povpraševanje po storitvah zdravstva in šolstva veliko, zniževanje javnega sektorja kot del politike zategovanja pasu ne pomeni zmanjševanja potrošnje teh storitev, temveč le pretvarjanje ponudbe teh dobrin iz državnega v zasebni sektor. Ni čudno, da toliko govorimo o korupciji.

Primer Slovenije kot majhne in odprte države opozarja, da neposredne in neizogibne negativne posledice uravnoteževanja primarnega deficita države za gospodarsko rast lahko v veliki meri pretehtajo učinki spreminjanja elementov efektivnega povpraševanja, ki niso povezani z državnim proračunom. V taki državi je politiko stabilizacije primarnega dolga države očitno možno voditi, ne da bi preprečili nastanek pozitivne gospodarske rasti. A to velja le, če so nedržavni konji v efektivnem povpraševanju že dovolj odrasli in zreli! Ob pravi kombinaciji na uzdah bi lahko dosegli celo kakšno rekordno rast za sicer skromne čase!