Čas za dolgčas

Poletja so bila včasih v otroštvu tak lep čas za dolgčas. Ko so prijatelji odšli na morje, starši pa v službo in je bil otrok sam, ko so bili dnevi dolgi kot meseci in se ni nič zgodilo, ko je lahko ure in ure ležal na odeji pod drevesom ter gledal oblake med vejami ali pa sedel na sosedovi škarpi in sanjaril.

Ko danes otrok vzklikne, da mu je dolgčas, vsi okoli njega poskočijo, da bi ga lahko čim prej odrešili tega občutja. Računalnik, telefoni, televizija, popoldanske dejavnosti. In vendar sta samota in dolgočasje pomembna za razvoj otrokove domišljije.

V knjigi Samota angleški psihiater in terapevt Anthony Storr piše, da veliko umetnikov in kreativcev črpa ustvarjalnost prav iz svojih najzgodnejših izkušenj, ko so bili sami in so se potapljali v domišljijo ter se do najmanjših podrobnosti zavedali sveta okoli sebe.

Wordsworth in Whitman sta se iz otroštva spominjala skorajda mističnih izkušenj, ki sta jih doživela, ko sta se sama potepala po gozdovih. O tem pričajo njune pesmi.

Občutje dolgčasa lahko v otroku sproži globoka razmišljanja o sebi. Storr ima prav, ko piše, da se to ne zgodi takrat, ko se otrok igra igrice, gleda televizijo ali igra nogomet, ampak le takrat, kadar je sam. Dolgčas je odkrivanje sebe s samoopazovanjem.

Nekoč na majhni železniški postaji

In ko si odrasel, je enako. O dolgčasu so razmišljali filozofi. Martin Heidegger je globok dolgčas, ki ga je napadel, ko je na podeželski železniški postaji čakal na vlak, občutil kot aktivno pozornost.

Znana je misel renesančnega modreca Michela de Montaigna o tem, da moramo v svojem domu vedno ohraniti zadnjo sobo le zase in si tam ustvariti resnično svobodo, za umik v samoto. To je prostor za pogovore med nami in našim bistvom. Del samote je tudi dolg čas.

Filozof Gaston Bachelard, ki je najprej delal kot poštar, je pisal o tem, da se včasih najbolj jasno ne spominjamo samih dogodkov, ampak predvsem tišine, tišine naših misli. Zato, zaradi tišine naših misli, so naša opažanja, kadar potujemo sami, drugačna, kot če potujemo še s kom, ker včasih na teh poteh tako globoko čutimo dolg čas oziroma smo sami v sebi, sami s svojimi mislimi.

Ko te udari dolgčas, je pisal pesnik Joseph Brodsky, se prepusti, naj te stre; potopi se vanj do samega dna, saj te lahko takšna izkušnja pripelje do kreativnosti.

Dolgčas je danes izumirajoče občutje, tako kot tista slavna triada: tišina, samota in mirovanje.

Živimo v času, ko nas vsake tri minute nekaj zmoti, če nas ne zmoti kak zunanji impulz, se zmotimo sami. Tak je sodoben ritem življenja. Sanjarjenje ob pametnih telefonih ni več mogoče; ravno ko začnemo razvijati podobe v glavi, nas zmoti novo sporočilo ali začnemo refleksno pregledovati družabna omrežja ali elektronsko pošto. Naša pozornost ima vedno bolj omejeno življenjsko dobo.

Marsikaj je na tem svetu narobe tudi zato, ker so se nekateri poklici, ki bi morali biti tradicionalno dolgočasni, spremenili v nekaj dinamičnega in pridobili navidezno moč, ki se je spremenila v realno. Na primer bankirji; če bi bili dolgočasno previdni, nikakor ne nagnjeni k tveganju, ampak k natančni stabilnosti in monotonosti, tako kot nekoč, se gospodarska kriza ne bi zgodila.

Privilegij za bogate

Na drugi strani pa je dolgčas še kako živ – je glavni dramaturški lok različnih resničnostnih šovov, v katerih se puhoglavi dolgočasneži nimajo kaj pogovarjati in ne vedo, kaj naj delajo. In vendar imajo milijonsko publiko in so vzorniki dela neke generacije.

Podoben dolgčas je bil nekoč privilegij za bogate. Zanj si potreboval čas in denar. Poznavalec te teme, profesor Peter Toohey, pravi, da se je pojem dolgočasja pojavil v času razsvetljenstva, ko so ljudje začeli razmišljati o svobodni volji in individualnosti, in da je bil njegov vrhunec tik pred francosko revolucijo, ko so se velikaši ukvarjali samo še s tem, kako osmisliti svojo lenobnost. Dolgčas je stanje, ki ga, zanimivo, vedno povezujemo s sitostjo, in ni nekaj normalnega za tiste, ki stradajo.

Dickens je večkrat pisal o tem, da je družba, ki se dolgočasi, moralno razrvana. Po drugi strani je v krščanski doktrini dolgčas veljal in še velja za greh, saj je veljal za pomanjkanje vere, ki je aktivna stvar.

Obstaja dolgčas, ki se zna spremiti v neizmerno žalost: za njim obolevajo živali v kletkah v živalskem vrtu, v katerih oči včasih zdrsne odsev sveta, »gre rahlo skoz napeti mir telesa – in potemni, ko pride do srca«, kot pravi Rilkejeva pesem o panterju.

Zgodovina mirovanja

Toohey v knjigi o zgodovini dolgčasa (Boredom: A Lively History) pravi, da obstajata vsakodnevno in eksistencialno dolgočasje. Slednje je bolj filozofski pojem kot realno stanje. Eksistencialnemu dolgočasju pravimo melanholija, žalost, mal de vivre ... Francoski eksistencialisti, kot sta Jean-Paul Sartre in Albert Camus, so v svojih delih veliko pisali o tem, da se nam zaradi monotonosti in ujetosti življenje lahko zagnusi, tako kot nas lahko začne do fizičnega gnusa dolgočasiti kakšna popevka, ki jo moramo ves čas poslušati. Roquentinu, Sartrovemu junaku v romanu Gnus, se gnusi njegova lastna eksistenca, zdolgočasen je nad svojim lastnim obstojem, a mu je ta pozicija nekako všeč, saj se zaradi nje dvigne nad druge.

In ko smo že pri literaturi – nihče ni znal tako dobro opisovati dolgega časa kot Čehov. V njegovih dramah se junaki v podeželskih mestih (plemstvo, uradniki, posestniki, kmetje, dojilje, oficirji, učiteljice, nesrečne soproge) ves čas dolgočasijo, sanjarijo o prestolnicah, o izpolnjeni ljubezni. Monotonost jih ubija, melanholični so in neaktivni, zdi se jim, da njihovo življenje počasi odteka mimo njih. Ko žalostno Mašo v Treh sestrah nekdo vpraša, zakaj je vedno oblečena v črno, odgovori, da zato, ker žaluje za svojim življenjem. In vendar je Čehov te svoje drame poimenoval komedije … »Hotel sem ljudem pošteno povedati; poglejte se! Poglejte, kako grozno in dolgočasno živite! In tu ni ničesar, za kar bi jokali.«

Tudi enega najbolj lenih in dolgočasnih literarnih junakov si je izmislil Rus – Ivan Gončarov. Oblomov, tridesetletni aristokrat, prvo tretjino romana preživi kar v postelji oziroma oblečen v domačo haljo. Dolgočasi se in vse obiskovalce opozarja, naj v sobo ne vstopajo prehitro, saj vanjo nosijo hladen zrak. Ne da se mu brati, nima rad družbe, najraje spi in drema, še dekleta, ki mu je všeč, se mu ne da osvajati ali prijeti za roko. Nekoč je imel toliko želja, sanjaril je, kaj vse bo naredil s svojim življenjem, kaj bo dosegel, doživel, potem pa je ostal v svoji sobi in se dolgočasil.

Režiser Nikita Mihalkov je po tem sicer nefilmičnem romanu leta 1979 posnel film z enim najlepših koncev v zgodovini kinematografije: dolgim kadrom neskončne zelene ruske pokrajine, po kateri dolgo teče deček, ki kliče mamo. Oblomov preneha živeti, ker si tako zelo želi nazaj v otroštvo, prav zato nikoli ne odraste, ostane pasiven in melanholičen dolgočasnež, ki ne zna živeti v sedanjosti.

Dolgočasnež pri psihoanalitiku

Dolgčas je zapleteno stanje. Kot smo videli, ga povezujemo s samoto, lenobo, mirovanjem, tišino. Čeprav je na drugi strani najhujši dolgčas tisti, ki ga preživimo na dolgočasnih dogodkih in z dolgočasnimi ljudmi.

V izjemni knjigi The Examined Life (pri založbi UMco jo že prevajajo) psihoanalitik Stephen Grosz govori zgodbe o svojih pacientih, o tem, kako jih je plast za plastjo odkrival, njihove strahove, otroštva, čustva. Preproste in zapletene zgodbe, brez velikih zaključkov in rešitev, kot je to v življenju. Avtor jih pripoveduje jasno, z velikim darom za empatijo, in včasih spominjajo na najboljšo literaturo.

V eni od zgodb opisuje pacienta, pravnika Grahama, ki je bil tako strašno dolgočasen, da ga je zapustilo vsako dekle. Prav tako mu je grozilo, da ga bodo odpustili, saj mu je šef na sestanku povedal, da zdolgočasi vse stranke, ki komaj čakajo, da zapustijo njegovo pisarno.

Padel je v depresijo in obiskal psihoanalitika. Težava je bila v tem, ker je neizmerno zdolgočasil tudi njega. Grosz priznava, da ga je izpil, in čeprav si je pred njegovo seanso skuhal veliko skodelico kave in si je hodil obraz ves čas umivat z ledeno vodo, se je bal, da bo zadremal. Kljub vsemu je bil dober pacient, odzival se je na vse psihoanalitikove predloge in imel je občutek, da se njegova depresija izboljšuje, a vendar se je vse skupaj zdelo prazno. Graham je govoril o sebi, a le nepomembne dolgočasne posameznosti.

Dolgčas je lahko stanje ali čustvo, ki je dragoceno orodje za psihoanalitika. Morda se želi pacient z dolgočasnim nakladanjem izogniti temam, o katerih noče govoriti, ker mu je nerodno ali ker gre za preveč intimne stvari, zato se raje vrti v krogu, da mu ni treba priti do bistva.

Včasih so nekateri ljudje dolgočasni, ker so v bistvu zavistni, zato, kot je opazil Grosz, s svojim dolgovezenjem raje ubijejo dinamični pogovor in vse ohromijo, da le ne bi nekdo drug povedal kakšno dobro ali prepričljivo idejo.

Graham je psihoanalitiku pripovedoval, kako se je dogovoril s sodelavcem, da bosta skupaj odšla na pijačo, ampak čez pol ure se je moški spomnil, da ima nekaj pomembnejšega, in je izginil. A vendar Graham ni opazil, da se sodelavec dolgočasi; videl je sicer, da strmi v prazno, a ker se je sam imel lepo, je mislil, da tudi on uživa.

Grosz je opazil, da je pacientova dolgočasnost na neki način agresivna. Ko mu je pripovedoval o svojih sanjah ali otroštvu, je tako zavlačeval le zato, da psihoanalitiku ni pustil do besede, da ga je utrudil, saj je vedel, da so te teme za analizo pomembne. S svojim dolgočasjem je kontroliral ljudi in manipuliral z njimi. Ves čas se je vračal k starim zgodbam, moril je s preteklostjo – in Grosz je ugotovil, da so ta dolgočasna pripovedovanja nekakšen ščit pred sedanjostjo, pred tem, da bi se zavedal, kaj se dejansko dogaja v njem ta trenutek. Podobno kot Oblomov se je želel izogniti razmišljanju o svojih aktualnih občutjih, zato se je raje vračal v preteklost. Ves čas se je, ne da bi se tega zavedal, izogibal temu, da bi mu sedanjost kaj pomenila.

»Nikoli nisem bil tam,« pravi Hamm v Beckettovem Koncu igre. »Vedno sem bil odsoten. Vse se je zgodilo brez mene.«

Nekatere dolgočasneže je strah sedanjosti. Drugi nimajo občutka za naracijo. In so takšni, kot ugotavljajo psihoanalitiki, ki z dolgočasjem prekrijejo svojo jezo ali agresivnost.

Premikanje

V darvinističnem smislu je dolgčas pomembno stanje, ko smo preveč dolgo potopljeni v neko rutino, monotonost, se začnemo počutiti slabo, zato se aktiviramo in spremenimo svoj način življenja. Drugič spet, če smo na primer na dolgočasni večerji, nas dolgčas omrtviči, da jo lažje preživimo. Včasih nas izdajo naše geste: to, da si začnemo z rokami podpirati glavo, je značilna poza dolgočasja. In seveda zehanje ali oči, ki strmijo v prazno, čemur pravijo arktično strmenje, saj je podobno stanju, ki ga včasih izkusijo raziskovalci na Arktiki. Tam premočna svetloba in enolična belina zmotita telesni cirkadiani ritem oziroma našo notranjo biološko uro, kar povzroči motnje v nastajanju hormonov. Na dolgih sestankih brez smisla ljudje strmimo v neko točko in postajamo vedno bolj utrujeni – kot tisti popotnik na Arktiki, obkrožen z večno monotono belino.

Nekateri ljudje so bolj nagnjeni k dolgočasju kot drugi. Gre za pomanjkanje dopamina v telesu, in veliko bolj verjetno je, da bodo takšni prej zboleli za depresijo, anksioznostjo, da bodo postali alkoholiki ali narkomani, da bodo imeli prehranjevalne motnje ali denar izgubljali pri igrah na srečo. To so posamezniki, ki težko opišejo svoja čustva. Ekstrovertirani ljudje se začnejo veliko prej dolgočasiti kot introvertirani, ki so radi sami. Ugotovili so tudi, da se začnejo moški veliko prej dolgočasiti kot ženske.

                                                                                * * *

V romanu Alberta Moravie Dolgčas (1960) glavni junak govori o očetu, ki je bil nesrečen v družinskem življenju; počutil se je ujetega, zato je vsake toliko časa nekam odpotoval. Celo do Japonske. Mama je sumila, da oče zboleva za dromomanijo, glavnemu junaku se je zdelo, da pobegne od doma zato, ker mu je dolgčas.

Dromomanija je neobvladljiva želja po potovanju, patološki turizem. »Odkrili« so jo v 19. stoletju in Ian Hacking je o njej napisal knjigo Mad Travellers. Najbolj znan dromoman v zgodovini medicine je bil Francoz Jean-Albert Dadas. Obsedeno je prehodil vso Evropo, od Prage do Dunaja in vse do Moskve, kamor je prišel ravno, ko so umorili carja. Žandarje je zmedeni Francoz spominjal na nihiliste, zato so ga skupaj s tisočimi drugimi nesrečniki zaprli. Zapornike so razdelili v tri skupine: tiste, ki so jih takoj ustrelili; tiste, ki so jih poslali v Sibirijo; in tiste, ki so jih poslali v izgnanstvo v Turčijo. Dadas se je k sreči znašel v zadnji in se spet odpravil na pot. V Konstantinoplu ga je rešil francoski veleposlanik in patološki popotnik je odpotoval na Dunaj. Kasneje je srečal mladega zdravnika, ki je analiziral njegovo zgodbo in izumil novo bolezen – dromomanijo, za katero je konec 19. stoletja začelo »zbolevati« vse več posameznikov.

Najbolj pogosta in donosna sodobna zdravila proti dolgčasu so droga, spolnost, nakupovanje, glamur in potovanja. Ves čas si želimo novih stvari, novih doživetij, novih izkušenj ... A najboljši recept za zadovoljstvo je ravno nasproten, kot mi je nekoč v intervjuju povedal angleški avtor Michael Foley: »Beri dobro literaturo, začni novo službo na trenutnem delovnem mestu, uživaj v počitnicah v kraju, kjer živiš, in – najbolj vznemirljivo – potopi se v burno razmerje s svojim zakoncem.«

In uživaj v dolgočasju.