Tiskane izdaje
Ste že slišali za Johna W. Henryja?
Verjetno ne, ste pa gotovo slišali za časnik Boston Globe. Tega je ameriški milijarder Henry pravkar kupil od družbe New York Times. Mimogrede, gospod je tudi lastnik slovitega bejzbolskega moštva Red Sox in britanske nogometne ikone Liverpoola.
Verjetnost, da poznate ime Jeff Bezos, je nedvomno večja. Gospod Amazon, kot pravijo človeku, ki je ustvaril največjo spletno trgovino na svetu, je vsaj dvajsetkrat bogatejši, vrednost njegovega premoženja je približno 25 milijard dolarjev. Zato si je lahko privoščil precej večji medijski zalogaj – sloviti Washington Post. Ne kot lastnik podjetja Amazon, temveč on osebno. Zanj bo plačal 250 milijonov dolarjev, medtem ko je Henry za Boston Globe odštel le 70 milijonov.
Boston Globe je sijajen primer, kako se lahko časnik v dveh desetletjih finančno povsem sesede. New York Times ga je leta 1993 kupil za 1,1 milijarde dolarjev. Finančniki so izračunali, da bi bila kupnina izpred dvajsetih let danes vredna natančno 1,777.540.000 dolarjev, plačanih 70 milijonov pa znese manj kot štiri odstotke. Prvih 12 let po nakupu je bila vrednost časopisa bolj ali manj nespremenjena, po letu 2005 pa je šla samo navzdol. In tako je Henry Globe kupil za precej manj denarja, kot ga je odštel za Dustina Pedroio, 30-letnega igralca druge baze pri Red Soxih.
Washington Post, ki izhaja od leta 1877 in je bil zadnjih 80 let v večinski lasti družine Graham, štirih generacij, je ohranil le še 43 odstotkov vrednosti izpred desetletja. Padanje vrednosti najuglednejših časopisov v Ameriki in z malim zamikom tudi v Evropi govori v prvi vrsti o padanju novinarskih ikon. Washington Post je eden najimenitnejših in najvplivnejših časopisov na svetu, katerega novinarji so pobrali 21 Pulitzerjevih nagrad.
Njegovi novinarji so razkrili afero Watergate, zaradi katere je odstopil predsednik Nixon, in resnico o vietnamski vojni (dokumenti Pentagona), vplivali so na svetovno politiko. Washington Post je preživel Nixona, ne pa interneta, je bil eden od komentarjev ob novici o prodaji. In v tem stavku je bistvo: tradicionalne časopise je spravil na kolena internet; da je Washington Post kupil spletni trgovec, simbolno označuje konec nekega obdobja in začetek novega, nov model novinarskega posla. Kakšna bo preobrazba tiskane ikone v digitalno posredovanje informacij, ne ve nihče.
Medtem ko so včasih lastniki – ustanovitelji in njihovi potomci ali tisti, ki so naredili vplivne časopise, kjer jih je ustanovila država – vedeli, kaj in kako početi s časopisi, novi lastniki večinoma nimajo pojma. Zakaj se torej s časopisnim poslom ukvarjajo ljudje brez izkušenj in to ne le pri nas? Celo v drugi časopisni ikoni, New York Timesu, je kupil delež najbogatejši človek na svetu, Mehičan Carlos Slim. Gotovo ne zaradi dobička.
Tudi Bezos najbrž ne zaradi zaslužka, čeprav v nasprotju s finančnima mogotcema Warrenom Buffetom in Rupertom Murdochom do zdaj ni kazal želje po promoviranju svojih političnih in svetovnonazorskih pogledov. Murdoch je vseeno nekaj drugega kot Bezos in najbogatejši Američan Buffet, ki je kupil kopico lokalnih časopisov, saj je prekaljen in tudi pokvarjen medijski maček, ki zna z novinarstvom dobro služiti.
Bezosu, domnevamo, se pač zdi imenitno ali vsaj zabavno imeti v rokah časopis in se z njim malo poigrati, poeksperimentirati. Skoraj zagotovo bo vse moči usmeril v njegovo digitalizacijo, saj najbolje od vseh ve, kako deluje spletna prodaja. Morda bo formula koristna tudi za nas, sploh če mu je verjeti, da je »zavezan bralcem in ne lastnikom«. »Internet je spremenil skoraj vsako prvino tega posla, skrajšal je čas aktualnosti novice, zmanjšal tradicionalne vire prihodkov in prinesel novo konkurenco, ki pogosto nima stroškov s proizvajanjem vsebine.
Ni zemljevida poti, kar pomeni, da bomo morali eksperimentirati,« je napisal v pismu zaposlenim. Mimogrede, v tujini lastniki komunicirajo z novinarji; dozdajšnji lastnik Graham je poznal vseh 600 novinarjev in se z njimi pogovarjal. Torej, morda bo Washington Post postal križanec med tiskano in digitalno izdajo, morda bo postal spletni časopis, a ta ne bo zastonj, kot že mnogi niso več. Zastonj spletne vsebine lahko ponujajo le »alternativni« viri, ki pa so odvisni od novinarjev profesionalnih medijev. In prav ti »alternativni« viri informacij so precej prispevali h krizi tiskanih medijev.
Tiskani mediji so povsod v krizi, še najbolj v ZDA, kjer je spletna revolucija najmočneje vplivala na padec oglasov. New York Times se tej krizi uspešno upira. Kljub nižanju stroškov in odpuščanju je v njihovih redakcijah kar 850 novinarjev, po svetu pa so ohranili 25 dopisništev. Samo za ilustracijo omenimo, da novinarji v povprečju zaslužijo okoli 150.000 dolarjev na leto ...
Zadnje trimesečje so računovodje izračunali celo dobiček, pravijo, da predvsem zaradi uspešne prodaje spletnih vsebin. Kljub temu so na sedežu časnika, v zgradbi, ki jo je projektiral sloviti Renzo Piano, precej zadržani: prihodek od prodaje je sicer višji za dobrih pet odstotkov, vendar predvsem zaradi podražitve časopisa, deloma pa tudi zavoljo vse večjega števila naročnikov na spletno izdajo časnika.
Zadnja raziskava World Press, ki je zajela več kot 90 odstotkov svetovnega medijskega trga, je pokazala, da zadeva v svetu tiskanih medijev le ni tako brezupna, kot se zdi. Naklada časopisov se je v letu 2012 v primerjavi z letom poprej na svetovni ravni zmanjšala le za slab odstotek, naklade tiskanih medijev v Aziji rastejo, najbolj strmi padci pa so v Evropi in ZDA. V zadnjih petih letih so naklade v zahodni Evropi padle za četrtino, v vzhodni Evropi kar za debelih 27 odstotkov, v ZDA za 13 odstotkov, medtem ko so v Latinski Ameriki zaznali komaj opazen padec naklade (0,8 odstotka). Severna Afrika in Bližnji vzhod se lahko pohvalita z desetodstotnim povišanjem naklade, enako velja tudi za Azijo.
Časi velikih prihodkov od oglaševanja v časopisih so nedvomno minili. Na svetovni ravni so bili lani sicer le za dva odstotka nižji kot leta 2011, vendar kar za 22 odstotkov nižji kot leta 2008. Pametni telefoni in tablice vse hitreje postajajo novi nosilci medijskih vsebin. Raziskave v ZDA, Nemčiji in Franciji kažejo, da uporabniki spleta namenijo enako časa za prebiranje novic na spletu kot v tiskanem časopisu.
Časopisi so torej naprodaj povsod po svetu, ne samo v Sloveniji, kjer si naš pivovarski lastnik že nekaj časa prizadeva prodati tako Delo kot Večer. Neuspešno, saj ni nikogar, ki bi bil pripravljen za obe podjetji ponuditi zanj sprejemljivo ceno. In kaj je danes, ko se časniki spopadajo s padanjem naklade in usihanjem oglasov, ki jih objavljajo z velikimi popusti, sploh prava cena? Laščani so za Delo plačali dobrih 90 milijonov evrov. Koliko bodo dobili zanj, ko ga bodo prodali, ne ve danes nihče, a o tolikšnem znesku ni mogoče niti sanjati.
Glavno besedo pri tem, ali bodo mediji – tiskani in digitalni – obstali ali ne, bodo imeli bralci. Res je, da ima pri tem nekaj besede tudi ekonomska kriza, a čisto malo. V povojnih desetletjih veliko hujšega pomanjkanja so imeli časopisi neprimerno višje naklade kot danes. Se pravi, da je odločitev o tem, ali časopis kupiti ali ne, stvar prioritet. Časopis pa tudi za ljudi, ki zanj zlahka odštejejo dober evro, ni prioriteta, ampak je prioriteta, recimo, bencin, da se z avtom odpeljejo sto metrov do cilja. Namesto časopisa pa berejo internetne novice, ki bodo presahnile skupaj z vodnjakom. So pa seveda tudi ljudje, ki jih ne zanima nič zunaj lastnega sveta. Ti najraje obtožujejo zunanji svet, o katerem ne vedo nič in zaverovani v svojo samozadostnost zanj tudi niso pripravljeni storiti nič.
Časopisom, pa če smo do njih še tako kritični, vendarle ni mogoče oporekati pomembne vloge, ki so jo velikokrat odigrali: bili so varuhi družbe, nadzorniki in regulatorji oblasti ter vseh vplivnih političnih in ekonomskih struktur.
Bogokletno pa je, kajne, pritrditi uglednemu filozofu in sociologu Jürgenu Habermasu, da bi države morale sofinancirati ogrožene neodvisne medije, češ da skrbijo, vsaj v Evropi, za telesno zdravje državljanov in bi lahko skrbele tudi za njihovo duhovno zdravje, kot že počnejo z gledališčem, filmom, književnostjo ... Ampak v nekaterih državah že za telesa državljanov vse manj skrbijo in zakaj bi za njihov duh, saj je z neobveščenim ljudstvom zlahka manipulirati.
