Če bo šlo tako naprej, bomo res postali hlapci na svojem

Direktor združenja za gozdarstvo Jože Sterle meni, da so gozdovi naša nafta, ki je ne znamo izkoristiti. 

ned, 20.11.2011, 12:00
»Avstrijci povsod, tudi v vseh medijih, poudarjajo, da je na vsakih sto kubikov lesa eno delovno mesto. Torej, če mi izgubljamo lesno maso, ki bi jo lahko pridobili v nadaljnji predelavi lesa, na leto izgubimo od 20 do 30 tisoč delovnih mest. To, da ne realiziramo letnega poseka, da imamo samo okrog tri namesto sedem milijonov kubikov poseka, mora državo še kako skrbeti.«

Gozdovi, ki poraščajo kar 60 odstotkov slovenskega ozemlja, so naša nafta, ki je ne znamo izkoristiti, je prepričan Jože Sterle, direktor združenja za gozdarstvo pri GZS. Bo kar držalo, če tako govori v imenu izkušenih ljudi iz gozdarsko-lesne stroke, ki obenem realno priznavajo, da je gozdnatih površin prej preveč kot premalo in da bi bilo na nekaterih, ki jih je v zadnjih desetletjih preraslo drevje z ne prav kakovostnim lesom, pametneje pridelovati kaj drugega. Da ne bi ostalo zgolj pri tarnanju o preskromni samooskrbi s hrano, namreč.

O slovenskih gozdovih naj večkrat govorimo v superlativih, da so lepi, z bogato lesno zalogo. Poslušamo, da je to rezultat desetletja dobrega strokovnega dela, ki ga cenijo tudi v tujini. Nedavno ste bili s skupino predstavnikov slovenskih gozdnogospodarskih organizacij na ekskurziji v Kanadi, ki je povzročila pravi mali škandal. Kakšna ekskurzija je to bila in zakaj se je iz tega izcimil škandal?

Ne vem, zakaj je sploh bil škandal. Organizirali smo ekskurzijo v sodelovanju z znanimi slovenskimi podjetniki iz Kanade. Eden od teh je nekdaj poučeval tudi na kolidžu Prince George, zdaj ima svojo žago. Drugi so podjetniki Novaki, ki imajo eno največjih žag in na leto razrežejo 1,5 milijona kubikov lesa. Vse to smo želeli videti, hkrati pa smo imeli tudi sestanek z ministrstvom Britanske Kolumbije, na katerem smo želeli proučiti predvsem sistem kanadskih koncesij. Ko so na skladu kmetijskih zemljišč in gozdov slišali, da organiziramo ekskurzijo, so želeli z nami. Tako nas je šlo v Kanado devetnajst, od tega dva iz sklada kmetijskih zemljišč, direktorica Irena Šinko in vodja gozdarskega sektorja Stojan Rovan, na stroške sklada, da se razumemo, zraven je bil še predsednik nadzornega sveta GG Bled, ostali pa so bili direktorji gozdnih podjetij ali njihovi pomočniki. Ogromno smo videli, ministrstvo nam je dalo tudi ogromno literature v zvezi s koncesijami in načinom gospodarjenja pri njih. Pričakovali smo, da nas bo kdo kaj vprašal, a ko smo se vrnili, smo lahko v enem od časopisov brali le o anonimki v zvezi z našo ekskurzijo, kar je precej žalostno.

Koncesije so pri nas spet aktualne?

Aktualne, ker potečejo leta 2016. Kanada ima zelo širok razpon koncesij, imajo jih več kot 12 vrst, večinoma pa prevladujejo dolgoročne za 20 do 25 let, a jih vsakih pet do deset let obnavljajo. Za nas zanimiva je logika, da želijo s koncesijami doseči največji skupni učinek. Ni najbolj pomembno, koliko koncesnine plačajo koncesionarji državi, ampak je pomembno zlasti, koliko te koncesije zagotavljajo delovnih mest in čim večjo predelavo doma. Da se torej ne izvaža surovi les, ampak da se vsaj delno predela že v primarni predelavi. To so nam tudi pokazali. Gostilo nas je tudi ministrstvo za gozdarstvo Britanske Kolumbije, predstavili so sistem njihovega načina gospodarjenja. To je veliko površinsko gospodarjenje z ogromnimi goloseki. Prevladuje strojna sečnja, produktivnost pa je izredno visoka z okrog sto kubičnih metrov poseka na dan na posameznega delavca. Za primerjavo: pri nas je deset do petnajst kubičnih metrov na delavca. Delovišče, ki je bilo veliko okrog 1500 hektarjev, kar je pri nas en soliden revir, je obdelovalo nekaj strojev. Zanimivo je, da je 95 odstotkov gozdov v državni lasti in le pet v zasebni, kar pomeni tudi veliko prednost. Ne gre za tako majhno površinsko gospodarjenje, kot ga imamo pri nas.

Kar je tudi posledica denacionalizacije?

Denacionalizacije in spremembe zakona o gozdovih. Zelo nelogično je, da ima nekdanja angleška kolonija kar nekajkrat več državnih gozdov kot Slovenija. Če bo šlo pri nas tako naprej, ne bo več niti teh zdaj še 20 odstotkov državnih gozdov. Kakor slišim, ima sklad take obveznosti iz naslova 72. člena zakona o denacionalizaciji [odškodnina za čas, ko upravičenci niso mogli upravljati svojega premoženja], da se utegne zgoditi, da bo šlo še kaj gozdov v zasebne roke, če sklad oz. država ne bo imel denarja za poplačilo obveznosti zamudnega vračanja v naravi.

Bodo odškodnino spet plačevali v naravi?

Tako, in potem se lahko zgodi, da bomo postali država z najmanj državnimi gozdovi ne le v Evropi, ampak menda tudi v svetovnem merilu.

Z državnimi gozdovi se pri nas sicer kar dobro gospodari, kot potrjujejo podatki zavoda za gozdove, slabše pa je z zasebnimi gozdovi, prav ti so že leta problem. Zakaj?

To je res zanimivo. Če berete zapisnike obravnav parlamentarnega odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano od devetdesetih let naprej, bi lahko sklepali, da so edini problem v tej državi državni gozdovi. Na odboru so vedno razpravljali o državnih gozdovih, ker je pač politika taka. Če pa pogledamo, koliko so realizirani gozdnogospodarski načrti, kar je zame kot gozdarskega strokovnjaka edino pravo merilo dobrega gospodarjenja, lahko ugotovimo, da se edino z državnimi gozdovi vzorno gospodari. Tu so letni poseki realizirani stoodstotno, tudi gojitvena dela so realizirana stoodstotno. V zasebnih gozdovih je realizacija posekov 60-odstotna, gojitvenih del pa 30-odstotna. Gozdovi so zanemarjeni, slabo gospodarjeni in vsako leto izpade iz teh gozdov dva milijona kubičnih metrov lesa. Kaj nam koristijo gozdnogojitveni načrti, če pa jih kot država ne izpolnjujemo. To je tako, kot bi Dars delal projekte za avtoceste, potem pa avtocest ne bi gradili.

Torej bi se morala vsa politika in tudi vsa gozdarska stroka zamisliti, kako izkoristiti zasebne gozdove?

Tam so zdaj skoncentrirani vsi ključni problemi, še vedno pa se v tej državi govori zgolj in samo o državnih gozdovih, pa še to zgolj o eni točki: koliko koncesionarji, torej gozdna gospodarstva, plačajo koncesnine državi.

Premalo?

Ja, tako pravijo. Ampak v Kanadi je prisotna pa ravno ta logika, kakšen je skupni učinek koncesije. Torej ne samo tisto, kar podjetje plačuje državi, ampak zlasti, koliko se posekan les dejansko doma predela, kakšna dodana vrednost mu je dodana in koliko ljudi se v tisti regiji zaposluje. To je potem tisti skupni učinek, na katerega gleda država, in to je ključno. Koncesnina je samo del, celo manjši del. Tega pa pri nas nikakor ne doumemo.

Je torej slovenska država kriva, ker ne zna urediti teh stvari?

Ja.

Kaj pa potem, ko se bo koncesija leta 2016 iztekla?

Tudi zato smo šli pogledat v Kanado. O tem, kaj po izteku koncesijskih pogodb, so pri nas zelo različna mnenja. Če vprašate gozdarske strokovnjake, je njihovo mnenje odvisno predvsem od tega, kje so zaposleni. Tisti, ki so na zavodu za gozdove, imajo svojo vizijo, tisti v gozdnih gospodarstvih svojo, tisti na skladu spet svojo itd. Problem je v tem, da njihova vizija zmeraj izhaja iz stališča, kjer so zaposleni, in vedno gledajo na to, kako bi sistem obrnili, da bi bil njim čim bolj v prid, namesto da bi se dobili in si postavili skupne cilje, na zadeve pa pogledali globalno. In da bi to predstavili politiki kot enotno mnenje stroke, sicer nam bo politika spet vsilila neko rešitev, ki bo takšna, kakršna je bila prejšnja, ki je razbila gozdarsko stroko.

Ker se ni sposobna postaviti nad interese posameznikov?

Tako. Kako se da gospodariti z državnimi pa tudi z zasebnimi gozdovi, je v svetu polno modelov, eni so bolj, drugi manj uspešni. Mi smo izbrali čisto svojega.

Ves čas je veljalo, da je to dober sistem gospodarjenja, poslušali smo hvale, da je zgleden za svet.

Kadar govorimo, kako dober je sistem, izhajamo iz gozdnogospodarskih načrtov. Torej, če so cilji v gozdnogospodarskih načrtih doseženi, potem je sistem dober. Če jih ne dosegamo, in ne dosegamo jih zlasti v zasebnem sektorju, potem ne moremo trditi, da je dober. Kanadski sistem z goloseki in strojno sečnjo ni v skladu z našo filozofijo, je pa izredno produktiven. Naš je sicer sonaraven, a zelo drag. Ampak če se država odloči, da bo imela tak sistem, potem ga mora tudi plačati.

Težava je, ker imamo preveč razdroblje no lastniško strukturo, zasebna lastnina pa je nedotakljiva ...

V podobni situaciji glede lastniške strukture je bila Finska pred 50 leti. Z ukrepi davčne in druge politike so dosegli, da so se začela posestva združevati, in danes imajo tam povprečno površino gozdov okrog 20 hektarjev, pri nas je pa še vedno 2,6 hektarja. Že večkrat smo predlagali, tudi ministru, da bi se to dalo na daljši rok doseči z ukrepi davčne politike, da bi tiste, ki sekajo, spodbujali tudi z manjšimi davki, tiste, ki ne sekajo, pa z večjimi. Tako bi tiste, ki ne sekajo in ne želijo imeti gozda, spodbudili, da bi ga prodali ali združevali v večje, smiselne parcele. Drugi ukrep, ki bi bil smiseln, pa so subvencije. Povečati bi morali subvencije za vlaganja v zasebne gozdove. Če samo pogledate razmerje med kmetijskim in gozdarskim proračunom, je razlika enormna in ne kaže na to, da imamo v Sloveniji 60 odstotkov gozdov.

To je lahko izziv novim oblastnikom?

Morda so še kakšne druge rešitve, za katere ne vem in jih tudi še nisem slišal, ne od drugih inštitucij, ki so za to pristojne, ne od ministrstva.

Kot gozdarski strokovnjak ste bili že tudi na položaju državnega sekretarja za gozdove na ministrstvu v času, ko ga je vodil Franc But, pa vam očitno ni uspelo z idejami. Zakaj?

To je res. Takrat se nismo ukvarjali z gozdarskim sistemom, ker je bil šele na polovici svojega razvoja. Državni sekretar sem bil od leta 2002 do 2004, ko smo se pripravljali na vstop v EU in smo se ukvarjali predvsem s prilagajanjem zakonodaje.

Zdi se, da je gozdarstvo pastorek znotraj kmetijskega resorja?

Ja, saj zato pa bi bilo za razmisliti o novih predlogih, ki jih daje tudi združenje za lesno industrijo, da bi gozdno-lesni sektor obravnavali skupaj, da bi ustanovili svoj sektor, mogoče celo v sklopu ministrstva za gospodarstvo ali pa tudi v sklopu ministrstva za kmetijstvo, ampak z neko drugačno težo, ker organsko pa sodijo skupaj.

Kakšno vlado si torej želite gozdarji?

Takšno, ki bi nam bolj prisluhnila in kaj od tega, kar predlagamo, tudi realizirala. Če samo omenim, uredba za koncesije je bila sprejeta decembra lani, ministrstvo za kmetijstvo pa ni upoštevalo skoraj nič od naših pripomb, pa je to uredba, ki se v glavnem nanaša na nas koncesionarje in na sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. To, da nam ne prisluhnejo, je res čudno.

Kaj ste predlagali?

Predvsem je ta uredba zaostrila zadeve okrog podizvajalcev, nadzora, licitacij in tako naprej. Vztrajali smo pri tem, da se zadeve v primerjavi s prejšnjo uredbo ne morejo poslabševati. Če smo podpisali 20-letno koncesijsko pogodbo, ta pogodba velja, ne pa da se država na vsake toliko spomni in pogoje spreminja na slabše za koncesionarje.

Končni cilj je bil večji izkoristek za državo?

Ja, tako nekako se razume, saj ti pritiski ves čas obstajajo. Letos bo tako imela država približno za 40 odstotkov večji izkoristek kot lani, kar je v času hude gospodarske krize kar velika reč. V obdobju recesije in težav gozdno-lesnega sektorja bi prej pričakovali kakšnih 40 odstotkov manjše breme in ne večje.

Torej je država zase poskrbela, vas, koncesionarje, pa pušča v sedanjih razmerah na čistini?

Dobesedno na čistini. Bilance podjetij za zadnja tri leta kažejo izrazit negativni trend vseh kazalnikov: zmanjšujejo se dobički, povečujejo izgube, tudi plače v gozdarstvu komajda dosegajo povprečno plačo v gospodarstvu, še pred dvema desetletjema pa so bile za 30 odstotkov nad povprečjem, kar je logično, saj je to izjemno težko fizično delo in je zanj težko dobiti delavce na trgu. Rudarji imajo še zdaj kar precej višje plače, kot je povprečje v Sloveniji. Tudi mi smo bili včasih zelo blizu rudarjem, zdaj pa smo ostali krepko zadaj. Položaj gozdarskih podjetij je vsako leto slabši, poleg vseh težav...

Ste s tem seznanili sklad in ministrstvo?

Seveda.

Pa vas ne upošteva, vam niso bili pri pravljeni priskočiti na pomoč kot recimo kmetom?

Vsako leto pride ena ali dve anonimki do ministra ali do državnega zbora in znano pravilo je, da stokrat ponovljena laž postane resnica. Očitno nekateri bolj verjamejo anonimkam kot resničnim dejstvom, ki jih prikazuje stroka. Svoje dodajo potem še nekateri mediji, ki znajo te anonimke zelo dobro objaviti. Koncesionarji smo še edini ostanek organiziranega gozdarstva v Sloveniji in ravno koncesijam se imamo zahvaliti, da ni v državnem sektorju takšna anarhija, kot je v zasebnem. Če bi tudi v državnem sektorju vsako leto licitirali oddelke in bi bilo sto in tisoč izvajalcev, bi bil verjetno zelo podoben kaos kot v zasebnem, ki ga je zelo težko nadzirati. V zasebnem sektorju pa je kaos, dela se na črno, prodaja se na črno, ogromno je nesreč, veliko je smrtnih žrtev. Te nesreče pa plačujemo vsi prek zdravstvene blagajne...

Pa saj zavod za gozdove izobražuje tudi te lastnike?

To je kaplja v morje. Upoštevajte, da imamo v Sloveniji med 450 in 500 tisoč lastnikov, natančnega podatka nihče ne ve, zavod pa jih izobrazi okrog 500 na leto. Tisti, ki imajo malo več gozda, so tako že sami izobraženi. Kmet z 20 ali 30 hektarji gozda se je sam usposobil ali pa je pridobil kakšno kvalifikacijo, prav veliki posestniki pa običajno tako dobijo profesionalce za delo v gozdu. Problem so tako imenovani nedeljski lastniki gozdov.

So v slovenskih gozdovih že tujci, ki sekajo les, saj so ponekod po denacionalizaciji že tudi lastniki gozdnih površin?

Nisem opazil, da bi tujci delali v slovenskih gozdovih. Bolj mislim, da jih bodo tujci, predvsem Avstrijci, pokupili, mi bomo pa še naprej delali v gozdovih kot hlapci. Avstrijci imajo namreč višjo urno postavko kot mi.

Pa zelo razvito lesno industrijo?

Drži. Če bo šlo tako naprej, bomo res postali hlapci na svojem.

Rekli ste, da se kratkoročno ne da kaj storiti, toda dolgoročno nam zmanjkuje časa?

Danes je lastnina sveta stvar, nikogar ni mogoče prisiliti, da seka, lahko pa ga spodbujate oz. obdavčite. To je lahko učinkovito. V skoraj dveh desetletjih, odkar velja zakon o gozdovih, bi lahko že bilo kaj narejenega, če bi bila postavljena davčna politika. Je pa za politiko ob tolikšnem številu lastnikov gozdov to precej vroča zadeva, ker gre za veliko volilno bazo.

In če bi tej volilni bazi dopovedali, da bi bilo to zanjo dolgoročno tudi dobro?

Saj smo tudi vsi v glavnem prepričani, da bi bila dobra in koristna pokojninska reforma, pa je na referendumu vseeno padla. Zato je to zelo slaba tolažba. Saj pravim, vsak gleda na spremembe le s svojega zornega kota. Zaradi take logike v Sloveniji nikamor ne pridemo. Pa še nekaj: spremembe, ki bi bile nujne, je treba povezati tudi z delovnimi mesti. Avstrijci povsod, tudi v vseh medijih, poudarjajo, da je na vsakih sto kubikov lesa eno delovno mesto. Torej, če mi izgubljamo lesno maso, ki bi jo lahko pridobili v nadaljnji predelavi lesa, na leto izgubimo od 20 do 30 tisoč delovnih mest. To, da ne realiziramo letnega poseka, da imamo samo okrog tri namesto sedem milijonov kubikov poseka, mora državo še kako skrbeti.

Imamo torej izjemno surovinsko bogastvo, ki je bolj kot ne le na papirju?

Seveda. To je zaradi vsega omenjenega le virtualna zgodba s prekrasnimi načrti, tabelami, ki kažejo, kako se povečuje zaraščenost, kako se povečujejo prirasti, učinka za delovno mesto, za dvig produktivnosti v BDP pa nikakršnega.

Navrgli ste zelo resen izziv novi oblasti.

Na vrhu slovenskega gospodarstva na Brdu so nekateri politiki iz vrst LDS pa tudi finančni minister Križanič, torej iz strank, ki so bile nazadnje na oblasti, in tisti, ki ciljajo nanjo, Gregor Virant, denimo, to celo omenjali, kar me je presenetilo. Torej nam je na gospodarski zbornici skupaj z združenjem za lesarstvo le uspelo vsaj nekoliko animirati javnost in politiko s temi problemi. Prej bi se morali zbuditi; če bi se pred desetimi leti, bi bilo danes lahko bistveno drugače.

Slovenija je v boljših časih očitno marsikaj izgubila?

Dolgo smo se ukvarjali z razno infrastrukturo, kar je sicer dobro. Petnajst milijard dolarjev smo dali za avtoceste, lahko bi ta denar namenili za prestrukturiranje gospodarstva, ceste pa bi zgradili s koncesijami. Saj ceste nihče ne more dati na ramo in je odnesti v Ameriko. Američani bi jih imeli v upravljanju dvajset, trideset let, kot jih imajo na Hrvaškem, mi bi pa imeli danes industrijo, ki bi bila sposobna konkurirati z večjo dodano vrednostjo in novimi tehnologijami. Danes je ob zadolženosti podjetij in zastareli tehnologiji pa vseh tajkunskih zgodbah ravno kapital problem.

Prijavi sovražni govor