Če je vojna, 
naj pride tudi rešitev

Ta teden so bile oči Evropejcev uprte v evropski vrh, ki je napovedal, da bodo evropske države podpisale fiskalni pakt. Voditelji se ozirajo po Grčiji in prevladalo je prepričanje, da se v drugih državah takšen scenarij ne sme razviti. Skorajda vse, kar v Sloveniji in politiki ta trenutek šteje, se dogaja v imenu varčevanja in skozi ta očala je videti svetal cilj, ki lahko posvetí vsa sredstva. Ta teden smo izvedeli tudi, da je Slovenija uradno spet zdrsnila v recesijo in kako je finančna luknja države tolikšna, da že proti koncu leta menda ne bo mogoče izplačati plač javnim uslužbencem. Ljudje so na pragu malodušja, mnoge je strah, slišati pa je tudi že kritične glasove, da je stvari treba poimenovati s pravim imenom, čim bolj umiriti žogo in se dogovoriti za pametno strategijo rešitve, ki ne bo poškodovala socialnega in odprtega tipa družbe, kakršen je bil dosežen v najmanj stoletnem razvoju.

V Potemkinovi vasi

Vse kaže, da se na globalni ravni dogaja nekaj prelomnega, in hkrati velja, da je Slovenija pred dogajanjem, ki je bržkone najpomembnejše od nastanka samostojne suverene države. »Potreben bo veliko bolj angažiran in imaginativen pristop evropske civilne družbe v celoti,« je preteklo soboto v pogovoru za Delo povedal pravnik Matjaž Nahtigal. Mnogo bolj določne in radikalne teze, naslovljene na evropske intelektualce oziroma civilno družbo, je že pred tem postavil znameniti francoski filozof Alain Badiou, ki je zatrdil, da se načelnost pri vsebinskem reševanju Evrope oziroma njenih demokracij začne pri odnosu do Grčije. Umetno in vsiljeno poslabšanje dolžniškega problema, je zapisal, je bilo uporabljeno kot vojaški poligon za zavzetje celotne družbe. In naprej: »Zato je tu smiselno uporabljati vojaške izraze: tu gre v resnici za vojno, vódeno z ekonomskimi, političnimi in pravnimi sredstvi, za razredno vojno proti celotni družbi.« Znameniti nemški mislec Jürgen Habermas je že aprila lani glede Evrope javno postavil vprašanje, ali Evropa sestavlja pakt za Evropo ali proti njej. Konec novembra lani je sociolog Ulrich Beck v britanskem Guardianu objavil članek, v katerem v evropski krizi vidi priložnost za demokracijo, toda otresti, je zapisal, bi se morala sovjetskega političnega sloga in nemškega evronacionalizma in dopustiti nastanek Evrope državljanov in skupnosti demokracij. Tudi njemu je kot primer rabila Grčija in reševanje vojaka evra. Nekoč, je dejal, se je citiralo nemškega pesnika Hölderlina: »Kjer je nevarnost, tam vznikne tudi rešitev.« Na primeru Grčije velja prej narobe: kjer je rešitev, vznikne tudi nevarnost. Problem se imenuje radikalno zmanjševanje umetno napihnjenega dolga. Zbadljiva pripomba na dogajanje gre pri Alainu Badiouju takole: »Vse dokler prodajalci in kupci sedijo na isti strani mize, ni dvoma, da je privatizacijski projekt prava gostija za kupce.« V takih razmerah, če se vrnemo k Beckovim ugotovitvam, banke in države upnice gradijo Potemkinove vasi, ki jih je treba zrušiti, »vsi pa vemo, kako je propadla Sovjetska zveza«.

Vse svetovne in evropske dileme tega tipa so v Sloveniji tako rekoč preslikane in k Badioujevi »vojni« je mogoče pripisati še pridih politične vulgarnosti, kajti v Sloveniji na podlagi političnih izkušenj najmanj prejšnjega vladnega mandata domala nihče ne dvomi o dejstvu, da je politična kultura v tej državi na psu.

Dota in mlinski kamen

Prav zaradi slabih političnih izkušenj in hkrati težkih ter realnih nalog, ki stojijo pred državo, se ocenjuje visoka pomembnost skupnega načrta, kako državo presaditi iz izčrpanega v zdrav humus in kako v tej globalni vojni izgubiti čim manj vojakov. Pahorjeva vlada ni prestala političnega preizkusa in padla je kot osovražena in slaba. Toda predlagala je številne ukrepe za okrevanje gospodarstva, predlagala je sistemske reforme – in današnja vlada je zaradi nenehnega in radikalnega nasprotovanja vsemu predlaganemu obložena s sadovi lastnega zastrupljenega drevesa. Kot opozicija je razpihovala nizke strasti, te pa danes zaradi najmanj zamujenega leta brez potrebe terjajo svoj davek. Pri milijardnih polomijah tipa TEŠ 6 pa sta Borut Pahor in Janez Janša tako ali tako na isti strani, ki je nasprotna od interesa državljanov.

Ekonomist Jože Mencinger je v pogovoru za Večer povrh ocenil, da desetmilijardnega neto dolga tujini ne bo mogoče vrniti čez noč, slaba novica pa je: »Ta denar, ki smo ga praktično vrgli v smeti, bomo odplačevali naslednjih deset let.« Ironija je, da je desetmilijardna količina od skupnega dolga nastala med letoma 2005 in 2008, to pa je bilo v času prve Janševe vlade.

Tako smo pred pomembnim vprašanjem, ali bo ta vlada res ves trud vložila v reševanje Slovenije, standardov njene demokracije, odprte družbe in seveda gospodarstva. Ali ji bo oblast le krinka za obračunavanje s političnimi nasprotniki, za prikrivanje lastnih nepravilnosti iz preteklosti in za družbeno rekonstrukcijo, v kateri bodo svojo moč na račun ideoloških skupin izgubili moderni dosežki tradicionalne liberalne demokracije? Bilo bi zelo narobe, če bi katoliška cerkev svoje težišče bolj postavila v predmoderno družbeno vizijo in v finančne interese kakor v vero, kajti resnica bi ji bila neizprosni sodnik. Prav ta trenutek se predsedniku vlade tovrstno ideološko zavezništvo na primeru že neveljavnega (in protiustavnega) verskega zakonika kaže kot okrog vratu navešen mlinski kamen. Znašel se je v precepu. S takim paktom pod krovnim kulturnim ministrstvom tvega propad socialnega sporazuma, brez njega se znajde na terenu, kjer njegova doslej znana retorika nima niti ušes niti ideološkega oprijemališča. Vprašanje pa je preprosto in se kaže že pri vprašanju družinskega zakonika: zakaj oboji ne stopijo na teren transparentnosti in odprte družbe, tam je namreč dovolj prostora za vse in poslednja vprašanja človeškega bivanja bodo aktualna vedno in v vseh družbenih okoljih? Zdajšnja dvopolna družbena shema, prekrižana s svetovno krizo in najavo kapitalskega neoliberalizma, Slovence navdaja s strahom, negotovostjo in nagovarja občutke slabištva in podložnosti. To je dota nove vlade, ki jo je prinesla iz opozicije.

Optimizem prvorojenca

O takem tipu družbenega dogajanja je že v 19. stoletju pisal eden od ameriških borcev za demokracijo, privrženec vrednot razsvetljenstva, Albert Pike. Svobodni človek, je dejal, je vedno v nevarnosti, da zdrsne v podložnost, in vojne so za republike praviloma usodne. Ustvarjajo tirane in konsolidirajo njihovo moč. Že tedaj je videl zmotnost vulgarnih kapitalistov (tajkunov tistega časa), ki so svoj profit kupovali z življenjem delavcev, ki so špekulirali tako, da so »z mamonovo mašinerijo« unovčevali agonijo narodov za bogastvo. To in pohlep po položaju in oblasti, je zapisal v enem od svojih programskih del, sta dva stebra na vhodu v Molohov tempelj. Prispodoba tega feničanskega boga sonca in blaginje, suše, bolezni in zla je danes zelo aktualna. Govori o obrednem žrtvovanju prvorojenih otrok, da bi si zagotovili srečo – in recimo, da bi za prvorojenca v našem družbenem kontekstu lahko označili tudi Slovenijo.

Od tu naprej je potrebna povsem konkretna programska govorica v obliki konkretnih vprašanj. Se bo oblast javno odpovedala političnim kriterijem pri morebitnem zmanjševanju zaposlenih v javni upravi? Katere strokovne kriterije bo pri tem uporabila in ali jih bo razglasila vnaprej? Se je, ko bo zmanjševala sredstva za šolstvo, pripravljena odpovedati poskusu ideološke preureditve javne šole in zmotnemu načelu ideološke uravnoteženosti, ki ne prenese strokovnega preizkusa? Bo na primer imenovala strokovno podkovano (ekspertno) skupino, ki bo parlamentu predlagala minimalne standarde socialne države in zdravstvene varnosti, pod katere se Slovenija ne sme spustiti? Bo dosledno sledila vladavini prava in energično odpravljala protiustavnost, kakršna na primer ta trenutek vlada ob verskem zakoniku in financiranju verskih skupnosti? Na tak način so namreč kompromitirani tako verske skupnosti kot država in javna sredstva državljanov.

Verjetno je mogoče nasloviti še več podobnih vprašanj, ki pa vsa merijo v dolgoročno stabilnost, varnost in predvidljivost institucij slovenske države, ne glede na to, ali jih zajame nevihta ali delujejo v lepem vremenu. Novi vladi bržkone nihče ne bo odrekel sodelovanja pri dobronamernem reševanju države, toda kogar piči kača, se boji zvite vrvi, in aktualni premier je že dokazal, da bolj učinkovito deluje v času vojne kakor v času miru. Vojne pa si Slovenija ne more privoščiti, kajti tako bi vstopila v Molohov tempelj, kakor ga ne vidijo le evropski misleci, temveč ga je dodobra spoznala tudi Slovenija v času tranzicije, ki se noče izteči.