Če ne bomo znali sodelovati, nas bodo ljudje odnesli

Gregor Virant, predsednik parlamenta in druge najmočnejše vladne stranke, je bil v zadnjih tednih znova v središču političnega dogajanja. Javno je nasprotoval nameri Janeza Janše, da bi v parlamentu zahteval glasovanje o zaupnici, in je menda s tiho diplomacijo tudi odločilno prispeval k temu, da so stranke politične probleme preložile na jesen. O tem, da se z ministrskim predsednikom vedno ne strinja, govori tudi javno, v napovedih, kaj čaka slovensko politiko in državo jeseni, pa je previden. Obljublja le, da se bo izredno stanje v parlamentu po počitnicah umirilo.

Predsedniške volitve ste razpisali za 11. november. Ker smo bili pred dobrim tednom soočeni s hudo politično krizo, ki je prekinjena do jeseni, je verjetno na mestu vprašanje: se lahko zgodi, da bodo predsedniške volitve hkrati z menjavami v vladi ali celo z menjavo vlade?

Upam, da ne. Namera predsednika vlade, da bi vezal zaupnico vlade na glasovanje o zlatem fiskalnem pravilu, se mi ni zdela primerna. Enako neprimerna bi se mi zdela septembra. Nesmiselno je, da predsednik vlade veže zaupnico na glasove opozicije. Opozicija po definiciji ne podpira vlade, zato ne more glasovati za zaupnico. Upam, da se ta Janševa razmišljanja jeseni ne bodo ponovila.

Kaj torej pričakujete jeseni – da bo predsednik vlade stopil pol koraka nazaj in ne bo vztrajal pri zaupnici ali da bo opozicija podprla fiskalno pravilo?

Pričakujem, da se bodo pogovori o štirih temah, ki smo jih načeli – zlatem fiskalnem pravilu, upravljanju državnega premoženja, mehanizmu za prenos slabih terjatev bank in referendumski ureditvi –, v konstruktivnem ozračju nadaljevali avgusta in septembra. Če bo tako, obstaja realno upanje, da bi zlato fiskalno pravilo podprlo deset poslancev socialne demokracije, kar bi zadoščalo, da bi bila ustavna sprememba izglasovana.

Čeprav je koalicija na začetku mandata trdila, da ne bo načenjala ideoloških tem, zdaj vse bolj kaže, da vladne stranke nanje niso imune, kar pa nedvomno vpliva na, če vas citiram, konstruktivnost ozračja.

Načenjanje ideoloških tem je pokvarilo ozračje med političnimi strankami in to je bilo škodljivo. V koaliciji sta se glede teh vprašanj oblikovala dva bloka. Na eni strani SDS in Nova Slovenija, ki sta očitno zainteresirani za načenjanje teh tem in za ideološke premike v desno. In na drugi strani »trojček« Državljanska lista, SLS in Desus, ki temu zelo odločno nasprotujemo. Prepričani smo, da imamo v tem primeru prav in da je začenjanje debate o polpretekli zgodovini v času globoke krize, ko bi morali stopiti skupaj, popolnoma napačno.

Tri stranke se res oglašajo, protestirajo, ampak vojašnico Franca Rozmana Staneta so preimenovali in praporščakov ni bilo na državni proslavi. Kje je meja, ki je vi in Državljanska lista ne bi prestopili?

To mejo je seveda težko izraziti v preciznih, fizikalnih enotah. Lahko pa rečem, da vsaka takšna poteza pomeni nekaj kapelj v kozarec in na neki točki se voda lahko prelije čez rob. Mislim, da je to precej povezano tudi z javno podporo vladi. Z epizodami o državni proslavi, o preimenovanju vojašnice in še nekaterimi je začela podpora vladi močno padati. Če se bo nižala še naprej, lahko pridemo do kritične točke, kjer bodo tudi določene koalicijske stranke ugotovile, da vlada s tako nizko podporo ne more biti več učinkovita in da koalicija ni več smiselna.

Ali ni nekoliko nenavadno, da še vedno simbolne, ideološke teme določajo legitimnost vlade? Sprašujem pravzaprav za vašo oceno ravni politične kulture v državi.

Še vedno imata najmočnejše deleže v parlamentu stranki, ki nista imuni na načenjanje teh tem. Prišel pa bo čas, ko bomo na volitvah državljani dali relativno večino političnim strankam, ki bodo državo normalizirale tudi v tem smislu.

Obstajajo pa tudi interpretacije, da so razlike v koaliciji ob temah, ki jih javnost vidi, samo navidezne, da pa se prave bitke dogajajo v ozadju, kjer se stranke spopadajo za vpliv in moč prek kadrovanja. Tudi podporniki DL, denimo Rado Pezdir, so zato do vaših potez zelo kritični. Kako jim odgovarjate?

Velikih sporov na področju kadrovske politike v javnem sektorju in v tistem delu gospodarstva, ki je še v lasti države, v koaliciji pravzaprav ni. Pravila igre so namreč dokaj jasno postavljena. DL tu sodeluje v okviru svojih možnosti in vpliva, ki je sorazmeren z deležem, ki smo ga dobili na volitvah. Lahko torej jamčimo le za tiste kandidate za nadzorne svete, ki jih naša stranka podpira. V Državljanski listi pri izbiranju ne gledamo na strankarsko pripadnost, ampak izključno na kompetence.

Sicer pa smo v obdobju, ko nimamo nekega dobro izdelanega mehanizma za strokovno preverjanje kandidatov za nadzorne svete. Tu je AUKN odigrala pozitivno vlogo, ob vseh minusih, ki jih tej instituciji lahko pripišemo. Čim prej je treba preseči to prehodno obdobje in v novem državnem holdingu vzpostaviti takšen mehanizem.

Ampak prav zdaj je bil v DZ imenovan nov član uprave AUKN Peter Ješovnik. Ekonomist Jože P. Damijan, denimo, o tem pravi, da »Janševa vlada neguje komunistično kontinuiteto imenovanja nesposobnih kadrov«.

Gospod Ješovnik je začasna rešitev do jeseni, ko bo vzpostavljen nov sistem upravljanja z državnim premoženjem. Izjemno pomembno je, da na vrhu te nove institucije dobimo ljudi z vrhunskimi kompetencami in brez prtljage iz preteklosti. In katerih glavna referenca ne bo članstvo v politični stranki. To je celo veliko bolj pomembno kot to, kakšna bo statusna oblika upravljanja z državnim premoženjem.

Pravite, da ni sporov v koaliciji zaradi kadrovanja, po drugi strani pa se je prav pri odločanju o novih članih uprave AUKN zgodil precedens, ko je večina poslancev, tudi iz koalicijskih strank, glasovala proti Vitoslavu Türku. Tudi vi ste bili proti.

K temu različnemu glasovanju poslancev koalicije v DZ je prispevala predvsem naglica, ker je bil kadrovski predlog samo napol usklajen. Navadno se takšni predlogi usklajujejo dalj časa, tokrat pa je bilo treba hitro postaviti začasno upravo AUKN.

Se pravi, da niste nasprotovali temu, da bi v vrh AUKN prišla dva kandidata iz vrst SDS?

Šlo je za nasprotovanje konkretnemu kandidatu.

S tem, ko poudarjate strokovnost kandidatov, verjetno odgovarjate tudi na nedvoumna opozorila OECD, da predlagani sistem upravljanja z državnim premoženjem omogoča politične zlorabe.

Opozorila OECD je treba v zakonu upoštevati. Kolikor sem seznanjen, jih je minister Šušteršič z amandmaji že vgradil v predlog, ki ga bodo zdaj dobile vse politične stranke. Po mojem mnenju je besedilo zakona o Slovenskem državnem holdingu zdaj dobro. Nujno je, da ga stranke pregledajo, da se znebimo nezaupanja in da potem najdemo rešitev, s katero bodo vsi soglašali. Gre za premoženje, ki je last vseh nas, zato je prav, da o teh stvareh najdemo široko politično soglasje. Naj pa še enkrat poudarim, da je najpomembneje, kateri ljudje bodo upravljali to premoženje. Če sem konkreten: Državljanska lista se o članstvu v nadzornem svetu holdinga pogovarja z dr. Petrom Kraljičem. Mi bi želeli, da bi bil ta ugledni mednarodno priznani strokovnjak vsaj član, če ne kar predsednik nadzornega sveta. Vztrajali bomo, da bodo to vrhunsko usposobljeni, kompetentni ljudje in da bo ekipa komplementarna. Da bodo v njej strokovnjaki z različnih področij. Državno premoženje naj upravljajo zaupanja vredni ljudje, da bomo mirno spali.

Kaj pa, če bodo druge, močnejše stranke, predlagale kandidate po drugačnih merilih?

(Nekaj trenutkov razmišlja.) Temu vprašanju dajemo veliko težo. Ker smo soustvarili to koalicijo, imamo pravico od nje pričakovati, da bo dobro upravljala državo, tudi na področju upravljanja državnega premoženja. Pri tem bomo vztrajali. Je odločitev, da se znižajo pokojnine 26.000 upokojencem, med katerimi je bila večina tako ali drugače povezana s prejšnjim sistemom, tudi ideološka?

Dvomim, da je minister Vizjak kategorije ljudi, ki jih zadeva varčevalni zakon, izbral po ideoloških merilih. Je pa res, da je nastal takšen vtis. ZUJF (zakon o uravnoteženju javnih financ) je bil sprejet v naglici. Potrebno je bilo hitro ukrepati. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da smo primanjkljaj nižali ne le s premetavanjem proračunskih številk, ampak s strukturnimi rezi v javno porabo. Dobro je, da je bilo to narejeno, vendar pa je parlament po nujnem postopku spremenil 37 zakonov in neizogibno je, da se pri tem zgodijo tudi napake. Rezi na področju pokojnin so nedvomno napaka. Po mojem mnenju je šel zakon tukaj mimo osnovnega principa, to je uravnoteženo in pravično varčevanje. Pregrobo je posegel v pravice nekaterih skupin in te napake je treba popraviti. Z opozicijo se v marsičem strinjam, predvsem, da mnogi prizadeti upokojenci niso privilegirani. Ljudje, ki so delali za firme, ki so plačevale prispevke v Spize drugih republik nekdanje SFRJ, niso privilegiranci. Ali pa tisti, ki so bili v koncentracijskih taboriščih ali prisilno mobilizirani. Poleg tega smo posegli v pravice ljudi, ki so že v letih in jih je to še posebej prizadelo.

Ampak predloga opozicije, da se te napake odpravijo, pa niste podprli.

Naša poslanska skupina je bila v resni dilemi in ni veliko manjkalo, da bi ga podprli. Vendar smo dobili v koaliciji zagotovilo, da bo vlada pripravila popravke zakona v septembru. Popravke, ki v nasprotju z opozicijskim predlogom ne bodo šli v drugo skrajnost, v popolno izničenje varčevalnih učinkov. Mislim, da je možna neka srednja pot, da se določi zgornji limit znižanj. Podobno kot pri plačah v javnem sektorju – nikomur nismo znižali plače za več kot osem odstotkov. Če v septembru te rešitve ne bo, bomo sami vložili zakon, lahko tudi v sodelovanju z opozicijo.

Pravite, da je pri sprejemanju ZUJF prišlo do napake. Ali ni ta procesne narave? Da ste privolili v logiko hitenja ali, kot smo zapisali v Sobotni prilogi, bezlanja? (smeh)

Zakonodajni tempo je bil v prvih šestih mesecih res divji. Poslanci so opravili ogromno dela, za kar jim izrekam priznanje. Tempo je v veliki meri posledica dveh objektivnih okoliščin. Prva je, da vsaka nova vlada želi prioritete iz svojega programa izpeljati takoj. Druga pa je gospodarska in finančna kriza, velik javnofinančni primanjkljaj, ki ga je vlada podedovala, in izjemno nevarno naraščanje javnega dolga. Treba je bilo ukrepati hitro in nadoknaditi zamujeno.

Statistika sicer kaže, da tako velikega odstopanja, kot se morda zdi na prvi pogled, v primerjavi s prejšnjimi mandati niti ni. Do parlamentarnih počitnic smo sprejeli 34 zakonov po nujnem postopku, v prejšnjem mandatu pa so do prvih počitnic (sicer v dva meseca daljšem obdobju) po nujnem postopku sprejeli 32 zakonov. Ne glede na to moramo jeseni zakonodajni tempo umiriti in dvigniti raven kakovosti zakonodaje. Zagotavljam, da si bom prek naše poslanske skupine prizadeval, da ne bodo potrjeni nujni postopki pri zakonih, ki si tega res ne zaslužijo.

Ampak vlada napoveduje zakone po nujnih postopkih tudi za jesen, med drugim še en supervarčevalni zakon. Boste kot predsednik DZ in gospodar postopka vladi lahko rekli ne?

Seveda, če bom presodil, da razlogov za nujni postopek ni. Je pa res, da o vrsti postopka odločajo vodje poslanskih skupin.

Ampak koalicija ima večino.

Drži. Sam kot predsednik ne morem preglasovati volje vodij poslanskih skupin, bom pa skušal vplivati prek naše poslanske skupine, ki je jeziček na tehtnici.

Zaradi hitenja se v javnosti utrjuje vtis, da je teža parlamenta vse manjša, da je samo izvrševalec vladnih ukrepov.

Vendar ni tako. Treba je vedeti, da se velik del usklajevanj s poslanci opravi, še preden pride zakon v parlamentarno proceduro. Na koalicijskih usklajevanjih ima vsaka skupina pravico zahtevati razpravo že v trenutku, ko zakon vstopi v vladno proceduro, torej zelo zgodaj. In nekateri zakoni se v teh postopkih krepko spremenijo. Recimo zakon o kmetijskih zemljiščih – tu so poslanci odigrali ključno vlogo pri končni vsebini zakona.

Če bi opozicijski stranki, ali vsaj ena od obeh, privolili v tako imenovano partnerstvo za razvoj, bi tudi opozicijski poslanci predloge zakonov videli zelo v zgodnji fazi in bi lahko vplivali na vsebino. V mandatu 2004–2008 je to dobro delovalo, saj je vlada takrat celo vrsto zakonov uskladila s socialnimi demokrati in so potem v parlamentu dobili veliko podporo.

Toda ali se s tem še bolj ne zožuje prostor demokratične debate, usklajevanja, ki je bistvo parlamentarizma?

Logično je, da se v poslanskih skupinah dogovarjamo o odločitvah in si prizadevamo, da glasujemo čim bolj enotno. In logično je tudi, da se medsebojno usklajujejo koalicijske poslanske skupine, iščejo kompromise, ki bodo dobili potrebno število glasov. Če teh dogovorov, usklajevanja ne bi bilo, bi imeli entropijo, kaotično stanje, v parlamentu bi bilo sprejetih le malo odločitev. Za prikaz argumentov zagovornikov in nasprotnikov posameznih rešitev pa je v parlamentu v okviru sej delovnih teles in plenarnih sej možnosti več kot dovolj.

V nekaj mesecih so se med poslanci razkrile številne afere. Da so poslanci osumljeni vpletenosti v različne, tudi nezakonite zgodbe, zagotovo ne prispeva k ugledu parlamenta. Svoje stališče o tem ste sicer javno povedali, pa vendarle, kaj boste kot predsednik parlamenta storili? Ali boste dvignili roke?

Na te afere se lahko odzovem samo z jasno izraženim stališčem in opozarjanjem. Zakonodaja je jasna, poslancu funkcija preneha samo, če je pravnomočno obsojen na zaporno kazen, in tak primer je bil v zgodovini slovenskega parlamentarizma en sam. Moje stališče je, da če se poslancu dokaže hujša kršitev zakonov ali etičnih pravil, kot se je zgodilo pri petih poslancih v tem mandatu, je za rešitev časti poslanca, stranke in parlamenta daleč najboljša rešitev odstop. To ni dokončna družbena diskvalifikacija posameznika, saj lahko naprej normalno živi poklicno življenje. Vendar s takšno afero na glavi, kot jo imajo nekateri naši kolegi, pač niso primerni za poslanca DZ.

Za zdaj še nobeden med njimi ni odreagiral primerno, pa tudi med strankami samo Državljanska lista in po hudem medijskem pritisku Desus. Čakamo še na Pozitivno Slovenijo in SDS, ampak to so stvari, ki jih je treba hitro rešiti.

Je teh afer zdaj res več ali je senzibilnost javnosti večja?

Ljudje popolnoma upravičeno pričakujejo, da jih v parlamentu ne bodo zastopali plagiatorji in goljufi. Zgrožen sem nad tem, da je delež poslancev, ki imajo takšne probleme, v tem mandatu tako visok. Upam, da gre za naključje, ki se ne bo ponavljalo v naslednjih mandatih. Mogoče pa je to šola za vse, ki vstopajo v politiko. Naj se vsak zaveda, da politika po prevzemu funkcije mediji in javnost rentgensko pregledajo od glave do pete. Nič ne bo ostalo skrito, to morajo vedeti.

Očitajo vam, da ste pretiravali z varčevalnimi ukrepi v DZ, da so nekateri, denimo skrajšanje prejemanja nadomestil za nekdanje poslance, celo ustavno sporni.

Če moramo rezati javno porabo, da uravnotežimo javne finance, in če pri tem prizadenemo, denimo, javne uslužbence, upokojence in družine, bi bilo nepravično, če ne bi začeli pri sebi. Z znižanjem plač funkcionarji delimo usodo celotnega javnega sektorja. Enako velja za potne stroške. Tudi v nadomestila za bivše ministre in poslance, ki so nedvomno privilegij, smo zaradi načela pravičnosti morali poseči. Nadomestila imajo svojo logiko: da dobi tisti, ki je zapustil kariero, določeno obdobje prilagajanja za vrnitev. Zato nadomestila ostajajo, samo skrajšali in znižali smo jih v povprečju za polovico. Tudi mednarodne dejavnosti DZ ne omalovažujem in je ne ukinjam, samo spravili smo jo v okvir, primeren kriznim časom.

Čeprav je bila vaša formulacija, da gre za poslanski turizem, nekoliko pikra …

Priznam, vendar mislim, da v nekaterih primerih celo ustreza realnosti.

Bo morala Slovenija jeseni zaprositi za pomoč? Ali zato vladajoča politika tako vztraja pri vpisu fiskalnega pravila v ustavo?

(po premisleku) Vse bomo storili za to, da za pomoč ne bo treba zaprositi. Ostati moramo optimisti.

V Evropi tečejo burne polemike o nezadostnosti politike ostrih varčevalnih ukrepov, na katere stavi tudi vaša vlada. Tudi o tem, ali je res nujno zapisati zlato pravilo v ustavo. Vlada pripravlja nov paket varčevalnih ukrepov, nove reze. Kakšno je vaše mnenje o teh dilemah?

Trdno sem prepričan o nujnosti vnosa fiskalnega pravila v ustavo in spoštovanja tega pravila.

Ampak ali ga je nujno zapisati v ustavo?

Mislim, da je pametno, da ga zapišemo v ustavo, da bo veljal za vse vlade, vsakokratno večino v parlamentu. S tem damo tudi sporočilo, da smo se na ustavni ravni, torej s široko politično podporo odločili, da bomo imeli na dolgi rok uravnotežene javne finance. To se mi zdi skladno z zdravo pametjo; država na srednji in dolgi rok ne sme porabiti več, kot zbere v proračun. Zlato fiskalno pravilo deluje tudi proticiklično, se pravi, da v času krize država lahko ustvari primanjkljaj in pospešuje potrošnjo in gospodarsko rast, v času konjunkture pa ustvari presežek. Če bi imeli zlato pravilo v veljavi od leta 2000, bi v zlatih letih od 2004 do 2008 ustvarili presežek, ublažili »pregrevanje« gospodarstva in tako ublažili krizo.

Torej v času, ko ste bili tudi vi v vladi?

Da.

So vašemu ministru za javno upravo Senku Pličaniču res šteti dnevi v vladi?

Kavarniških govoric ne komentiram. (smeh)

Pa vendarle: je rekonstrukcija sedanje vlade ena od možnosti razpleta, če bi se jeseni politične napetosti stopnjevale?

Predsednik vlade ima vedno možnost koalicijskim partnerjem predlagati rekonstrukcijo vlade in njegovo stališče je v tem primeru treba vzeti resno, saj ima največjo odgovornost. Sam pa mislim, da je po petih mesecih še nekoliko prezgodaj govoriti o rekonstrukciji. Ministri so komaj dodobra spoznali svoje resorje in izvedli prve ukrepe. Ni še minil tisti čas, ko bi lahko zanesljivo sodili o kakovosti njihovega dela.

So pa z nekaterimi izjavami nakazali, da morda niso najbolj harmonizirani s stališči predsednika vlade. Mislimo na izjave ministra za pravosodje, ki je ob sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice glede izbrisanih v javnosti nastopil s stališčem, da bo Slovenija sodbo zagotovo spoštovala. Ta izjava ni skladna z izjavami predsednika vlade.

Minister Pličanič je ob sodbi reagiral pravilno. Nobene dileme ne more biti, da je treba sodbo ESČP izvršiti. Javnofinančni položaj ne more biti noben izgovor. Sicer pa so ocene glede večstomilijonskih odškodnin, ki naj bi jih morali plačati, bistveno pretirane. Primerov, ko so bili ljudje z izbrisom resnično prizadeti, ni bilo zelo veliko. So pa bili.

V javnosti obstaja vtis, da koalicija nima prave ideje, kako naprej. Zgolj o varčevanju govorite.

Zniževanje javne porabe je neizogibno, vendar potrebujemo tudi projekte, ki bodo vlivali optimizem in spodbujali rast. Izvedli smo že nekaj davčnih razbremenitev in ukrepov za debirokratizacijo, mislim na zakon o graditvi objektov in zakon o prostorskem načrtovanju, ki odpravljata številne administrativne ovire. Birokracija je velik mlinski kamen, ki ga imamo obešenega okoli vratu. Tu morajo biti rezi radikalni. Hkrati morajo v ospredje priti projekti, ki bodo ustvarjali delovna mesta. Mislim na ljubljansko Emonico, tretjo razvojno os, modernizacijo železnic z drugim tirom do Kopra, gradnjo plinovoda Južni tok. Gre za velike infrastrukturne projekte.

Toda o tem govori opozicija, Janković …

In ima prav, tudi v Državljanski listi menimo, da je treba to močno poudariti. Vlada se mora tega z vso zavzetostjo lotiti. Ljudem moramo pokazati žarek upanja. Dovolj je pretirane zaskrbljenosti, tudi strašenja. Ti projekti so nujni, so načrtovani, zdaj se jih je treba intenzivno lotiti. Jih umestiti v prostor, z mednarodnimi razpisi moramo poiskati investitorje in začeti. Verjamem, da je ta vlada sposobna, da to naredi, če se bo le osredotočila na prave stvari.

Vendar bo potrebovala več političnega konsenza. Politična klima pa je precej bolj zastrupljena kot pred nekaj meseci.

Strinjam se, da se je klima v zadnjih mesecih precej zastrupila. Delež krivde nosita tako vladna kot opozicijska stran. Vladna z ideološkimi temami, ki so ustvarile delitve, opozicijska z zavračanjem sodelovanja v partnerstvu za razvoj, zavračanjem ustavnega dopolnila o zlatem fiskalnem pravilu … Verjamem, da je klimo vedno mogoče razstrupiti. Če pri ključnih vprašanjih ne bomo sposobni stopiti skupaj, lahko kovčke kar spakiramo. V tem primeru si zaslužimo, da nas državljani odnesejo iz parlamenta. Gre za vprašanja, pri katerih ne sme biti prostora za prestižne igrice petelinov na gnoju. Preprosto je treba stopiti skupaj. To je temeljna ideja naše stranke. Bili smo zagovornik širše koalicije in še danes mislimo, da je sodelovanje med strankami nujno in mogoče.

Kako je danes z idejo tehnične vlade? V času sestavljanje vlade ste predlagali tehničnega mandatarja, »tretjega človeka«.

Ko smo nastopili z idejo tretjega človeka, se nam je veliko ljudi smejalo. Še danes verjamem, da bi bila to za Slovenijo najboljša rešitev. Ideja je bila sprejeta s posmehom – kot da sta Janković in Janša v tej državi edini možni opciji.

Če prav razumemo, je tehnična vlada boljša rešitev od morebitnih predčasnih volitev?

Vsekakor. Če bi prišlo do razpada koalicije, bi slovenska politika morala iti v smeri iskanja Supermaria.

Kaj pa Superzorana?

Bi bil ta Superzoran kdo drug od Zorana?

Morda je kak Superzoran skrit v rokavu levosredinske opcije.

Govorimo o tretjem človeku?

Recimo.

Vprašanje je precej hipotetično. Bilo pa bi aktualno, če bi pred tednom imeli glasovanje o zlatem fiskalnem pravilu in hkrati o zaupnici, ker bi vlada v tem primeru padla.

Po neuradnih informacijah glasovanja o zaupnici vladi ni bilo zaradi sestanka, ki je 19. julija potekal v vladnih prostorih. S predsednikom vlade sta se pogovarjala z ministrom Šušteršičem. Za kaj je šlo na tem sestanku?

Ni skrivnost, da sem gospodu Janši na sestanku povedal, da je ideja vezave zaupnice na glasovanje o zlatem fiskalnem pravilu neprimerna in nelogična. Ocenil sem jo kot kapitulacijo, metanje puške v koruzo. Kapitulacija koalicije, vlade in njenega predsednika komaj šest mesecev po začetku delovanja ni primerna. Povedal sem tudi, da bi bila, če bi vlada padla, ta koalicija pokopana. Nobene možnosti za ponovno imenovanje Janeza Janše za mandatarja ne bi videli.

Ste malo izsiljevali?

Ne. Povedali smo svoje mnenje, ki je bilo državotvorno. Kapitulacija vlade bi bila najmanj državotvorna. Katastrofa bi bila, če bi imeli ob vseh težavah še vladno krizo.

Te reči so le odložene, niso pa nujno končane.

Moje stališče jeseni bo enako.

Na predsedniške volitve Državljanska lista ne gre s svojim kandidatom. Lahko poveste, kdo je bil kandidat, s katerim ste se pogovarjali, pa ni privolil v kandidaturo?

Imeli smo pogovore z izvrstnim kandidatom, ki bi po mojem mnenju imel možnosti za zmago. Zaradi osebnih, družinskih razlogov se za kandidaturo ni odločil. Zato njegove identitete ne morem razkriti.

Boste podprli Boruta Pahorja?

Naslednja seja sveta stranke bo v začetku septembra in tedaj bomo o tem odločali. Izmed sedanjih kandidatov je Borut Pahor zame najbolj sprejemljiv. Zakaj? Ker lahko postane predsednik, ki bi povezoval in združeval in tako normaliziral državo.

Obstaja nevarnost, da bi vaša stranka zaradi manj prepoznavne identitete ostala muha enodnevnica. Enomandatnica.

Te nevarnosti ni. Ankete nam zadnje čase kažejo soliden rezultat, naš politični profil je jasen. Perspektiva Državljanske liste je dobra. Ni rečeno, da bodo na prihodnjih volitvah v Sloveniji zmagovali rdeči ali beli. Nekoč bodo zmagali modri. Nas pa seveda čaka še veliko dela.

Liberalnost danes ni ravno v modi. Na pojem liberalnosti se danes navezuje krhanje socialne države, zniževanje pravic ljudi.

Na ideji liberalizma je zgrajena sodobna meščanska država. Državljanska lista ima jasno liberalno pozicijo, vendar nismo radikalni liberalci. Ne zavzemamo se na primer za radikalno nižanje davčne progresije ali za zmanjšanje obsega javnega financiranja zdravstva ali šolstva. Smo pa za umik države iz gospodarstva, razen tam, kjer to določa strateški interes. Država naj bo učinkovit servis za državljane in podjetja, ne vmešava pa naj se v gospodarstvo, medije, civilno družbo in druge reči, pri katerih nima kaj iskati. Liberalni smo tudi, ko gre za družbena vprašanja. Smo za strpnost, kulturen dialog, medsebojno spoštovanje in sodelovanje. O teh vrednotah govorimo, hkrati pa po teh vrednotah tudi delamo.