Če pav preneha plesati, ne bo dežja

Življenje piše najboljše filmske scenarije, pravi Sabrina Dhawan, v Angliji rojena Indijka, ki je zaslovela s scenarijem za Monsunsko svatbo, drugim indijskim filmom, ki je doslej (leta 2001) dobil zlatega leva v Benetkah. Film v režiji Mire Nair, ki je bil nominiran tudi za zlati globus, je čez noč postal mednarodna uspešnica. Monsunska svatba zdaj prihaja na Broadway, kot muzikal. Scenarij zanj pa seveda spet piše Sabrina Dhawan.

Sabrina Dhawan je že vrsto let profesorica filmskega scenarija na prestižni Tisch School of the Arts, na kratko Tisch, ki deluje v okviru univerze New York. Na tej znani šoli so režijo končali mnogi znani filmski ustvarjalci, med njimi Ang Lee, Oliver Stone, Martin Scorsese, Jim Jarmusch, Spike Lee ... Sabrina Dhawan, ki je bila poročena s pokojnim Stevom Cohenom, znanim ameriškim piscem scenarijev, avtorjem Bachelorja in prav tako profesorjem na Tischu, je izvrstna poznavalka filma. Hollywooda, Bollywooda in Tollywooda. Indijske filmske šole, ki posname več kot 700 filmov na leto. Največ na svetu. Pogovarjala sva se v njeni pisarni na znamenitem newyorškem Tischu.

Ste si ogledali letošnjo podelitev oskarjev?

Vedno gledam ta hollywoodski šov, že zaradi profesionalne radovednosti, toda tokrat sem tistega dne raje šla na predstavo na Broadway, ki je nisem hotela zamuditi.

Zagotovo dobro poznate oba nagrajena scenarija?

Saj ju moram.

Oskarja za najboljšo priredbo je dobil scenarij za film Dvanajst let suženj, nagrado za izvirni scenarij pa film Ona. Ste ju že analizirali?

Skupaj s študenti.

Ste velika specialistka za pisanje filmskih scenarijev ...

... ampak zelo dolgo nisem nič vedela o njih.

Zdaj pa imate za seboj že kar veliko izkušenj. Kaj je težje napisati? Scenarij, ki temelji na romanu ali kakšni drugi literarni predlogi, ali izvirni scenarij?

To me pogosto sprašujejo tudi študentje, zlasti na začetku študija. Na podlagi izkušenj iz moje kariere lahko rečem, da je veliko težje napisati izvirni scenarij, saj je treba začeti z ničle. Ko sedeš za mizo, nimaš popolnoma nič pred seboj. Prazen list papirja. Prižgan računalnik. Toda tudi adaptacija literarnega dela ni kar tako. Včasih je to morda še večji izziv. Ker nimaš dovolj ustvarjalne svobode, saj moraš ostati zvest izvirniku, pa najsi gre za dramsko delo, knjigo ali kaj drugega. V filmu ne moreš početi tega, kar si je pri pisanju knjige privoščil pisatelj, saj gre za povsem drug medij. Težko je narediti nekaj povsem novega, a hkrati ostati zvest literarni predlogi. Zato so bile adaptacije zame vselej večji izziv od pisanja izvirnega scenarija.

Če scenarij temelji na knjigi, z idejo ni težav, saj je sporočilo v bistvu oblikoval že kar sam pisatelj. Pri izvirnem scenariju pa je to idejo šele treba najti, jo ustvariti. Je v tem razlika?

Res je, da knjiga sama ponuja idejo, tudi nekatere dialoge lahko uporabiš, toda razlika med knjigo in scenarijem je vendarle zelo velika. Še posebej takrat, ko ga pišeš na podlagi zelo priljubljene ali zelo brane knjige. Stvar nenadoma postane zapletena. Zelo je treba paziti, kaj počneš. Film namreč ni knjiga. Ni lahko ustvariti nekaj povsem novega in hkrati ostati zvest knjižni predlogi. Zato je iskanje ravnotežja, nekonfliktne situacije med filmom in literarnim bestsellerjem, vselej zelo frustrirajoče početje.

Kaj imate raje: izvirni scenarij ali adaptacijo?

Odvisno od tega, kaj počneš. Pisanje scenarijev je namreč za nekatere poklic. Služba kakor vse druge. Veliko lažje je napisati scenarij na podlagi knjige, ki (še) ni znana. Če gre za povprečno literarno delo. Ljudje takšne knjige ne poznajo, niso čustveno navezani nanjo. Zato je pri pisanju takšnega scenarija več ustvarjalne svobode. Veliko težje je s knjigami, ki so zelo dobre ali pa govorijo o še živi osebi.

Ker jih bo pač vsak primerjal s tistim, kar je videl na filmskem platnu?

Pri takšnih zgodbah so tudi nameni povsem drugačni. Pri filmski adaptaciji znanih literarnih uspešnic gre vselej predvsem za denar. Glavni namen je finančno nadgraditi tisto, kar je bilo uspešno že prej. Kapital gre vedno tja, kjer je profit. Toda ko je glavni cilj predvsem komercialna uspešnost, so v takšnem filmu nenadoma pomembnejše druge stvari. Pisec scenarija tu nima prav veliko manevrskega prostora in tudi ne prave svobode.

Toda svoboda je v bistvu temeljni element vsakršnega umetniškega ustvarjanja?

A hkrati vedno obstajajo omejitve, še zlasti pri filmski adaptaciji znanih del in kajpak pri opisovanju še živih junakov.

Scenarij je najpomembnejši del vsakega filma. Brez dobrega scenarija namreč ni dobrega končnega izdelka.

S pisanjem scenarija je kot z materinstvom. Otrok je spočet in potem raste. Tako je tudi s scenarijem. Ko nastaja, se čustveno navežeš nanj. Vloga režiserja je popolnoma drugačna. Režiser nikoli ne začne z ničle, s praznega papirja. Pred seboj ima scenarij, igralce, kamere, ves tehnični material. Scenarist začne v praznini. Ničesar nima, na kar bi se lahko naslonil, če ne gre za priredbo, seveda. Ko začne, je vse odvisno od njegove domišljije. Poznam ljudi, ki delajo oboje. Pišejo scenarije in tudi režirajo. Ti pogosto pravijo, da je pisanje scenarija veliko težje kakor pa režija. In moram priznati, da se kar strinjam z njimi.

Režiser ima v rokah tako rekoč vse, ko začne delati?

Tudi režija seveda zahteva veliko spretnosti, znanja, izkušenj, imaginacije, duha. A pri tem ima ob sebi ves čas celo moštvo. Igralce in tehnično ekipo. Ko so stvari dorečene, delo hitro steče. Nič si ni treba posebej izmišljati.

Toda ko je film končan, vsi govorijo samo še o režiserju, scenarist pa praviloma vselej ostane v njegovi senci.

Razen če je film slab. Če ga gledalci ne sprejmejo. Takrat vsi govorijo, da je za to kriv slab scenarij. Če pa je film dober, če v kinodvorane privabi gledalce, potem vsi govorijo samo o režiji. Scenaristov ne omenja nihče. To je velika frustracija za pisce, tudi zame. Če je film potem še finančna polomija, vso krivdo za neuspeh najraje prevalijo kar na scenarista.

To je gotovo najbolj žalostna stran tega poklica?

Zelo žalostna, zato jo je treba spremeniti.

Scenarije ste začeli pisati že zelo zgodaj. Vaš prvi film je bil posnet na vlaku v New Delhiju z naslovom Saanjh – As Night Falls.

To je bil kratki film. Posnela sem ga, ko sem bila še študentka na Columbii, tu v New Yorku.

Javnost ga je zelo dobro sprejela! Dobil je več mednarodnih nagrad, med drugim tudi prvo mesto na festivalu v Palm Springsu.

Govori o skupini potnikov na nočnem vlaku v Indiji. Ženska z dna socialne lestvice se z dvema otrokoma znajde v kupeju, skupaj s še eno družino. En otrok na poti umre in vlak se ne ustavi naslednjih osem ur. Mati je zbegana, na robu zloma. Ne ve, kaj naj stori, vlak pa kar drvi v noč ...

Neverjetna ideja?

In prava drama. Res totalna drama.

Kmalu zatem ste napisali scenarij za Monsunsko svatbo, ki je postala velika mednarodna filmska uspešnica. Takrat še niste končali filmskega študija?

Na Columbii sem naredila že vse izpite, le diplome še nisem imela.

Od kod zamisel za ta scenarij? Iz resničnega življenja?

Življenje piše najboljše scenarije ... To je pravi realizem. Ko sem se lotila pisanja, nisem ničesar pričakovala. Niti najmanj nisem razmišljala o tem, ali bodo po njem kdaj posneli film. Zato sploh nisem spreminjala imen ljudi, ki nastopajo v zgodbi. To sem morala storiti po tem, ko se je izkazalo, da bo iz tega vendarle nastal film. Da se ne bi kdo prepoznal v njem.

Snov za zgodbo ste zajemali tudi iz vaše družine?

Skorajda v celoti.

Pri tem ste bili zelo pogumni. V scenariju ste se namreč dotaknili tudi spolnih zlorab, kar se je prvič zgodilo v indijskem filmu. To je za tradicionalno indijsko družbo še vedno zelo občutljivo vprašanje?

Ravno zaradi tega sem tudi hotela narediti ta film. To je bil od vsega začetka najpomembnejši del zgodbe. Glavna ideja filma. Zaradi spolnih zlorab, ki se dogajajo v družinah in v družbi, sem se lotila pisanja. Potem sem seveda morala v scenarij dodati še druge stvari.

Je bil scenarij že v celoti končan, ko ste ga pokazali režiserki Miri Nair?

Mira Nair je bila navdušena nad mojimi kratkimi filmi, tako da sva se dobro poznali. Povedala sem ji, kaj pripravljam. Kaj želim napisati. Da hočem v scenariju spregovoriti tudi o spolnih zlorabah. Poslušala me je in mi predlagala, naj v scenarij dodam tudi kaj lahkotnejšega. Potem sem napisala osnutek in ji ga pokazala.

Scenarij ste napisali v zelo kratkem času. V pičlem mesecu dni?

Napisala sem ga v resnici zelo hitro, toda o njem sem razmišljala zelo dolgo. Pravzaprav več let.

Monsunska svatba je torej nekako rasla z vami.

Vedela sem, da hočem to napisati. Takoj ko sem začela študirati filmsko umetnost.

Ste se za pisanje scenarijev ogreli že v šolskih dneh?

Niti približno. Najprej sem hotela postati zdravnica, tako kot moji starši. To sem si zelo želela in to so pričakovali tudi moji starši. Tudi večina mojih bratrancev in sestričen dela v medicini. Toda ko sem prišla na kolidž, sem odkrila, da bi rada delala nekaj povsem drugega. Morda marketing. Potem sem postala televizijska novinarka. In ko sem delala na televiziji, sem želela postati filmska režiserka. Ko sem prišla na filmsko šolo na univerzi Columbia v New Yorku, sem to še vedno nosila v sebi. Biti režiserka. Toda ko sem med študijem začela pisati scenarije, so mi profesorji rekli, da to res dobro počnem. Do takrat nisem prebrala še prav nobenega filmskega scenarija. Dokler nisem prišla v New York, sploh nisem vedela, kaj pravzaprav je to. Scenarijev sem se torej lotila bolj ali manj po naključju. In potem sem v pisanju začela uživati.

Monsunska svatba je postala velika filmska uspešnica. Ne le v Indiji, ampak tudi po vsem svetu. V ekipi ni bržkone nihče računal na kaj takega. Kaj je po vašem tisto, kar je tako navdušilo gledalce?

Ko pišeš za film, vidiš pred seboj žive ljudi. Takrat ne misliš na njihovo barvo kože, na vero, na jezik, socialno pripadnost. Ko gre za čustva, smo pravzaprav vsi enaki. V vseh ljudeh vre enaka sla po ljubezni, po življenju, po družini. Morda je na uspeh vplival tudi ton zgodbe. Po svoje gre za lahkotnejši film, a v njem je omenjena tudi tako resna tema, kot je spolna zloraba. In veliko je kajpak odvisno tudi od režije. Brez dobre režije ni dobrega filma. Veliko je elementov, ki vplivajo na uspeh. Vsi se morajo zliti v celoto. Šele z učinkovito kombinacijo vseh detajlov nastane dobra filmska zgodba. Če en element filma ne deluje tako, kot mora, film ne bo uspel. Za indijski film je zelo pomembna tudi glasba ...

Tudi sicer brez glasbe ni dobrega filma?

Pomembna je vsaj tako kot dialogi.

Morda so Indijci v tem filmu videli sami sebe?

Odvisno, iz katerega dela Indije prihajajo. Indija je namreč kot Evropa, veliko dežel v eni sami. Različne kulture, jeziki, različna hrana. New Delhi je zelo specifično mesto. Pandžabska skupnost se je v njem morda res prepoznala. Muslimani z juga Indije pa Monsunske svatbe gotovo niso razglasili za svoj film.

Film je bil posnet z zelo malo denarja. Mira Nair je med snemanjem uporabljala celo svoje pohištvo.

In posodila je tudi svoje obleke. Denarja res ni bilo prav veliko.

Kako je delati z Miro Nair, eno najbolj znanih indijskih filmskih režiserk našega časa?

Super je. Je zelo energična. Ve, kaj hoče. In vselej stori tisto, kar je nameravala storiti. To seveda zahteva tudi od drugih. Ima smisel za zgodbo. Za dizajn. Za igro in glasbo. Je zelo vztrajna in trmasta. Ko se za kaj odloči, je nihče ne more ustaviti.

Poleg tega je tudi velika svetovljanka, polna idej?

To je res. A je kljub temu ves čas trdno na tleh. Živi med New Yorkom, New Delhijem in Kampalo. Veliko potuje. Ima družino. Sina. Mož Mahmud Mamdani je zelo politično angažiran univerzitetni profesor. Ni kot režiserji, ki živijo v svojem slonokoščenem stolpu v Los Angelesu. Zabubljeni v svojem kokonu in daleč od tega sveta in njegovih problemov.

Nekaj časa ste bili celo njena asistentka na univerzi.

Ko sem študirala na Columbii.

Zdaj bo iz Monsunske svatbe nastal tudi ameriški muzikal?

Ta mesec začnemo vaditi. Premiera bo prihodnje leto na Broadwayu.

Morate v scenariju spremeniti veliko stvari?

Tako rekoč vse, kakor da bi pisala nekaj povsem novega. Zgodba je seveda ista, vendar je kljub temu vse drugačno. Več je glasbe. Pa tudi Indija se je v zadnjih letih precej spremenila. Zato je treba upoštevati tudi te spremembe in zgodbo temu primerno posodobiti. Pravzaprav sem vesela, da bo po filmu zdaj nastal še muzikal.

So poroke z množico svatov še vedno tradicija v Indiji?

Seveda. Vedno je bilo tako in tako bo še lep čas tudi ostalo. To resda veliko stane, toda poročno slavje je za vsakega Indijca dogodek, ki se mu ni mogoče odpovedati. Za Indijce poroka ni zapravljanje denarja.

Toda kako živeti po tem, ko stotnije svatov odidejo?

Gre za simbolno dejanje, zlasti če v družini možijo hčer. Za njeno družino je poroka prestižnega pomena. Celo družine, ki nimajo prav veliko denarja, morajo hčeri prirediti slavje, ki za vselej ostane v spominu. Ljudje se zaradi poroke celo zadolžijo.

Ali vedno dežuje na indijskih porokah?

Ne, ker so poroke zdaj pod nepremočljivimi šotori. Tudi sicer poroke prirejajo v glavnem v zimskem času. V sušnem obdobju. Monsuni so običajno julija in avgusta. Tudi naš film bi morali snemati pozimi. Tako je predvideval moj scenarij. Toda Mira Nair ni imela časa, ker ima sin takrat šolo. Tako smo film posneli med šolskimi počitnicami, julija in avgusta. Takrat pa v Indiji res dežuje. Zato sem morala spremeniti scenarij, tako da je monsun postal del filmske zgodbe.

Všeč mi je stavek iz filma, ki pravi, da če pav preneha plesati, ne bo dežja. To drži?

Tako so mi povedali sorodniki z mamine strani. Ko se pav preneha sukati, ne bo dežja. Če pa dva pava plešeta v dežju, bo v družini poroka. Tako nekako gre ta ljudska modrost.

Indijska filmska industrija je nekaj posebnega v svetu, zlasti fenomen Bollywooda. Je ta večji od Hollywooda?

Odvisno od tega, kako definiramo stvari. In odvisno od tega, kaj mislite pod večji.

Mislim seveda na filmsko produkcijo.

Ta je res večja. Po količini izdelkov kajpak, ne pa tudi po denarju. Filmski proračuni so v Hollywoodu bistveno izdatnejši. Indijski filmi so v bistvu zelo poceni.

Koliko filmov torej Indija posname na leto?

Od 700 do 800. V Hollywoodu jih naredijo tristo ali nekaj podobnega. Toda Indija ima veliko različnih filmskih centrov. Mumbaj [Bombaj] je največji med vsemi. Tu snemajo hindujske filme. Toda potem je tu še bengalska filmska industrija ...

Tollywood v Kalkuti?

Točno. Veliko filmov posnamejo tudi v tamilskem jeziku. Središče te filmske industrije je v Madrasu. Potem so tu še filmski centri v Kerali, Orisi in drugod po podcelini. Veliko zveznih držav ima svoje lokalne filmske centre. Najbolj znan je seveda tisti v Mumbaju, ki ga pozna ves svet. Tamilci so drugi največji filmski proizvajalci. Ko vse to seštejemo, dobimo številko, ki sem jo omenjala. Sedemsto filmov na leto.

To pomeni kar dva filma na dan?

Točno. V Ameriki je malodane vsa filmska industrija skoncentrirana na Los Angeles. Filme seveda snemajo tudi drugod, tu v New Yorku na primer. Pa v drugih mestih. Toda glavnina filmov, v nasprotju z Indijo, vendarle nastane prav v Hollywoodu, na enem mestu.

Lani ste praznovali stoletnico indijskega filma?

Bilo je veliko slavje. Napisala sem scenarij za dokumentarec o tem jubileju.

Alam Ara je prvi indijski zvočni film. Posnet je bil leta 1931. Ga danes še predvajajo?

Veliko filmov je bilo žal uničenih zaradi nemogočih razmer v filmskih arhivih.

Mar v Indiji ni kinoteke?

Je. Toda mnoge filmske inštitucije nimajo ustreznih razmer za hranjenje. Nekatere je poplavilo, druge so zgorele, marsikje ni klimatskih naprav. Veliko filmov je zato izginilo za vedno. Prava kulturna katastrofa. Toda zdaj vendarle bolje skrbijo za filmsko dediščino.

V Bollywoodu snemajo v glavnem ljubezenske filme, melodrame, družinske zgodbe. Ali v Bombaju nastajajo tudi umetniški filmi?

Prevladujejo filmi, ki ste jih omenili.

Nič seksa?

Bili so časi, ko ni bilo v indijskih filmih niti poljubov. To se zdaj spreminja. Vsakršen namig na spolnost je bil nekoč tabu, iz več razlogov. Seks pred poroko je bil strogo prepovedan. Zato celo filmske igralke niso hotele tvegati nežnosti na filmskem platnu, saj se potem nihče ne bi poročil z njimi. Ljudje pa bi tudi zaradi tradicije v javnosti seveda zavračali takšne filme. A med štirimi stenami so jih seveda gledali. Toda zdaj se stvari spreminjajo. Indija je zelo pod vplivom Zahoda. Seks pred poroko ni več tabu. Če se zgodi, to dvigne precej prahu, toda življenje gre naprej.

Indija ima dolgo tradicijo umetniškega filma. V Mumbaju je ves čas vztrajalo paralelno filmsko gibanje, ki je ustvarjalo umetniške filme. To zdaj malce zamira ... Zadnjih pet let je v indijskem filmu, ko gre za žanr, več eksperimentiranja kakor v ameriški kinematografiji. V Ameriki so se vse zanimivejše stvari in eksperimentiranje preselili na televizijo. V Indiji pa se je vse preselilo na film. In televizija je zato obupno slaba.

So v Bollywoodu morda dobivali navdih tudi v Hollywooodu?

Da in ne. Morda v tehnološkem smislu. Čeprav je tehnologija v Indijo prihajala predvsem iz Evrope in manj iz Amerike. Hollywoodski filmi so v času globalizacije postali nekakšna norma za filmsko ustvarjanje po svetu, toda indijski filmi so kljub temu strukturno in senzibilno povsem drugačni od ameriških. Predvsem zaradi tradicionalnega petja in plesa. Ko je Indija postala neodvisna, ni imela skoraj nobenih povezav z Ameriko, zato ni bilo nobenega vpliva iz Hollywooda. Indija je tedaj prijateljevala s Sovjetsko zvezo, pa z neuvrščenimi, med katerimi je vodilno vlogo igrala tudi Jugoslavija. V filmih so sprva prevladovale verske zgodbe in igralci so na film prihajali iz teatra, naravnost z odra. Gledališka produkcija pa je temeljila prav na petju in plesu. Takšen je bil začetek indijskega filma. Tradicija je določala vsebino. Zdaj so se filmi seveda spremenili in so pod ameriškim vplivom. Zaradi globalizacije, ki se ji tudi film ni mogel izogniti. Indijci pravzaprav radi gledajo ameriške filme.

Indijci ljubijo film?

Film in kriket. To sta dve največji indijski ljubezni. Brez tega ne gre. Indija ima zelo različne običaje, vere, festivale, toda združujeta nas prav ti stvari. Kriket in film. V razpravah o teh dveh temah Indija postane eno, kljub vsem razlikam. To velja tudi za nekatere druge države, za Pakistan, Afganistan, Južno Afriko, Egipt.

Tudi Kairo je bil nekoč veliko filmsko središče.

In Egipčani so zelo radi gledali indijske filme.

Kateri so najboljši indijski filmi po vašem okusu?

Ne morem imenovati samo enega, ker jih je tako veliko.

Meni je bil zelo všeč Lunchbox. Imenitna romantična zgodba, ki so jo v Sloveniji prevedli v Okus po ljubezni.

Film je režiral Riteš Batra, ki ga zelo dobro poznam.

Film je bil najresnejši indijski kandidat za oskarja, potem pa je nastal škandal, ker je domača žirija v boj za oskarja poslala neki drugi film.

To je bila napaka. Izbrati bi morali Lunchbox. Imel je velik uspeh na različnih festivalih. Ljudje so ga hvalili. O filmu se je veliko govorilo. Indijski komite, ki izbira filme, je zelo birokratski. Izbira je vedno skrivnost. Ni transparentna. Vse je odvisno od tega, kdo je v komisiji. Veliko je ljubosumja in zavisti. V Indiji s filmom ni lahko prodreti. Mislim, da bi Indija tokrat lahko dobila oskarja. To je bila res velika priložnost. Lunchbox je videlo toliko ljudi, da je pozitivno mnenje o njem že obstajalo. In oskar ni kar tako. Filmu dvigne ceno, kar je dobro tudi za njegovo trženje.

Birokrati potemtakem ne vedo, kaj je dober film?

Ne, ker so navadni idioti.

Vaš naslednji filmski projekt je Bengalski detektiv, ki ga boste spet posneli z Miro Nair. Kako daleč je ta projekt?

Zdaj pišem drugi osnutek scenarija.

V Indiji je že bil posnet dokumentarec z enakim naslovom?

Res je.

Vaša zgodba temelji na tem filmu ali morda ustvarjate kaj novega?

Gre za adaptacijo tega dokumentarca. Film govori o detektivu, ki živi v Kalkuti, ima družino, rad pleše in rešuje zapletene primere. Ples in skrivnosti na enem mestu.

Kakšen je vaš recept za dober izdelek?

Pisati je treba pošteno. Brez strahu, da scenarij ne bo dober, in brez strahu, da film na trgu ne bo uspešen. Če je scenarij zanimiv, bo film zagotovo uspel. Mnogi se nikakor ne morejo znebiti strahu pred neuspehom. Toda med pisanjem ne smeš misliti, kaj bo potem. Pomembna je predvsem zgodba.

In seveda dobra ideja?

Brez tega res ne gre. Toda ljudje imajo dobre ideje. Življenje nam jih ponuja tako rekoč vsak dan.

So vaši študenti napisali že veliko dobrega?

Seveda. So mladi in polni idej. Znajo pisati in eksperimentirati. Napisali so že kar nekaj fantastičnih stvari.

Pogosto potujete v Indijo?

Vsaj dvakrat na leto, da vidim sorodnike in starše. In kajpak Indijo, ki me zelo navdihuje. Brez nje ne bi mogla ustvarjati. Vse, kar pišem, temelji na indijskih zgodbah.

Indija in New York sta dva popolnoma različna svetova.

Ki pa se združujeta. Indija se vesternizira. So restavracije ali bari v New Delhiju, ki bi bili lahko kjerkoli po svetu. V New Yorku, Singapurju, Sydneyju. Toda zunaj njih je svet seveda popolnoma drugačen.

Je vesternizacija, ki ste jo omenili, dobra ali slaba stvar za Indijo?

Je dobra in slaba hkrati. Po eni strani ljudje postajajo bolj napredni, po drugi pa so bolj osamljeni kot nekoč, bolj alienirani, a hkrati tudi vse bolj mahnjeni na denar in materialne dobrine. Kot povsod drugod po svetu. Je pri vas morda kaj drugače?

V Indiji se zdaj dogajajo prav grozljive stvari. Zakaj ta val posilstev in umorov deklet? Ima tudi to opraviti s tradicijo ali gre za kaj globljega?

Indijske ženske, mlade in stare, neporočene in poročene, v družbi dobivajo vse večjo vlogo. S tem podirajo status quo v družbi, kar moškim, ki so vedno imeli glavno besedo, ni ravno po volji. Nezadovoljstvo med moškim delom prebivalstva je tudi zaradi ekonomske krize vse večje. In nad kom se je najlažje znesti? Nad šibkimi dekleti in ženskami, ki so v Indiji praviloma bolj izobražene od moških. Bojim se, da pristojni organi premalo storijo, da bi se ta grozljivi val posilstev ustavil.

Tudi na političnem odru so se zgodile velike spremembe. Novi premier Narendra Modi iz opozicijske stranke Baratija Džanata (BJP) je na volitvah dobesedno pohodil Kongresno stranko, ki takega poraza še ni doživela. S čim je prepričal Indijce?

Kongresna stranka je že zdavnaj izgubila stik z realnostjo. Njeni politiki so bili najbolj korumpirani v državi, zato je Indija hotela spremembe. Narendra Modi jih je prepričal z obljubami o ekonomski rasti in posledično boljšem standardu. To pa je bilo za volivce, ki so vse bolj nezadovoljni zaradi visoke inflacije in vedno dražjega življenja, dovolj, da so glasovali za spremembe.