Tiskane izdaje
Navadno ob imenu in priimku Khaleda Hosseinija še v istem stavku stoji besedna zveza književni fenomen. Nekdanji, še ne petdesetletni specialist interne medicine, od leta 2007 ambasador dobre volje Visokega komisariata ZN za begunce, je v zadnjem desetletju je izdal tri svetovne knjižne uspešnice: Tek za zmajem, Tisoč čudovitih sonc in nedavno še And The Mountains Echoed. Doslej so jih prodali v nekaj manj kot štirideset milijonov izvodih. Hosseini je že zaradi prodajne faktografije literarna zvezda, a kot mi je kasneje povedal, ni v njegovem značaju, da bi se kitil s tem. »Samo srečo sem imel,« ponavlja že deveto leto. In ogromen talent, gotovo. Če je prva knjiga, po kateri so posneli tudi film, ki se je dokaj dobro odrezal na filmskih festivalih, govorila predvsem o fantih, očetih in sinovih, druga o deklicah, hčerah in materah, je tretja tiha epifanija o povezanosti med bratom in sestro. Njuna ločitev, ki v bralca zareže čisto na začetku knjige, odmeva skozi vso knjigo. Zato naj bodo med branjem tiste mehke papirnate stvari za otiranje mokrote na obrazu kje v bližini. »V ZDA smo, devetčlanska družina, pribežali brez penija v žepih, samo z nekaj kovčki. Lahko rečem, da sem – pa tudi pred uspehom knjig, ne nazadnje sem imel relativno uspešno kariero internista – bil zgleden mladenič. Tako sta me starša vzgojila. Poročil sem se z izjemno žensko, imam zdrave otroke … Ja, prav imate, sem pravi kičasti primer ameriških sanj,« se energično odzove na moj komentar, da »mu je uspelo«.
In tega si, ko je kot deček v kabulskih knjigarnah stikal za knjigami Iana Fleminga, Marcela Prousta, Stevensona in Hemingwaya, ne bi domišljal v najbolj živih sanjah.
V času njegovega odraščanja v domovini – Afganistan je bil več kot dve stoletji monarhija – je vse od leta 1933 vladal kralj Mohamed Zahir Šah. Dve leti pred Khaledovim rojstvom je Afganistan postal ustavna monarhija, ki je trajala približno deset let. Khaled se spominja, da so to bila tiha in mirna leta te dežele. »Oblast je obljubljala reforme, ki naj bi pripomogle k hitrejšemu razvoju Afganistana. A nič od tega se ni zgodilo. In v takšnem ozračju – ter v odsotnosti kralja, ki je bil na zdravljenju v Italiji – so leta 1973 odstavili kralja in ustanovili republiko. Spomnim se noči puča: starša sta bila v bolnišnici, mama je rojevala mojega mlajšega brata. Spomnim se strelov, brnenja tankov na ulicah Kabula … Bil sem doma z babico. Vprašal sem jo, kaj pomeni ta hrup, pa mi je odgovorila, da nič, da samo lovijo race. Ko sem se zjutraj zbudil in šel na obhod, sem opazil, da je nekaj zgradb poškodovanih. Ob prevzemu oblasti se ni zgodilo veliko nasilja. Toda spet je bila pred menoj neka nova država. Takšen je bil Afganistan v času mojega odraščanja. Zapustili smo ga v obdobju predsedovanja Daouda Khana leta 1973, oče je namreč dobil službo na afganistanskem veleposlaništvu v Parizu. Nekaj let kasneje smo po televiziji spremljali invazijo Sovjetske zveze na Afganistan.« V ZDA je družina Hosseinijevih pribežala ravno v času imenovanja Ronalda Reagana za predsednika. Afganistanske skupnosti so živele tako na ameriški vzhodni kot zahodni obali. Bili so eni prvih Afganistancev, ki so se odločili za Severno Kalifornijo, natančneje San Jose. V letih, ki so sledila, se je v Kaliforniji naselilo približno 90.000 Afganistancev.
Hosseinijev materni jezik je farsi. Ko je med enajstim in petnajstim letom živel v Franciji, je francoščina postala njegov drugi jezik. Pri petnajstih so se preselili v ZDA in pisatelj pravi, da se je tekoče angleščine naučil v letu dni. »Nisem imel druge možnosti. Navade ameriških srednješolcev so mi bile popolnoma tuje. Ker na šoli ni bilo nobenega Afganistanca, sem se povezal z drugimi begunci, in med njimi je bilo največ Kambodžijcev. Slabo so govorili angleško, med seboj so se pogovarjali v kamboškem jeziku. V dveh, treh letih je na šolo prišlo še nekaj Afganistancev, toda vse do mature se mi je zdelo, da ne sodim v srednjo šolo.« In še danes mu ni jasno, kako je preživel ta leta odraščanja med popolnimi tujci, čeprav, kot pravi, ne on ne njegova družina zaradi tega, ker so Afganistanci, nikoli niso imeli neprijetnih izkušenj z Američani. »No, tu in tam na potovanjih ali ko se vračam v ZDA, doživim, da policist z mojim potnim listom izgine v 'zaodrje'. Navadno je tako, da mi ga po dvajsetih minutah vrnejo, češ da je vse v redu.«
Odločitev za študij medicine je bila premišljena. Poklic zdravnika je zagotavljal preživetje za vso družino. Vse njihovo imetje v Afganistanu so jim namreč zasegli. »Starša sta v ZDA začela dobivati socialno podporo in zato sta se počutila precej nelagodno; doma je bilo namreč tako, da sta onadva ogromno prispevala za dobrodelstvo … Mama se je v trgovini vedno bala, da bi kateri od Afganistancev videl, kako plačuje z boni za hrano. Tako je bilo nekaj let, a starša sta nam dala vedeti, da je to zdaj naše življenje. Onadva bosta delala, mi pa bomo pridno študirali. Pričakovala sta, da bomo nekaj naredili iz sebe.« Seveda takrat ni pomislil, da bi postal pisatelj, čeprav je pisal vse od šestega leta starosti. Klasično perzijsko književnost, Hafeza in Rumija je znal na pamet. Kasneje je v eni od kabulskih knjigarn odkril 20.000 milj pod morjem, Don Kihota, Ivanhoeja, Otok zakladov … Čeprav se je Hosseini že v Kabulu, medtem ko je pisal kratke zgodbe, zavedal, da svet ni takšen, kot bi moral biti. »Nekako sem se zavedal svojega življenja in uspevalo mi je, da sem ga z vsemi spremembami, ki so se dogajale, lahko umeščal v širši kontekst. Zavedal sem se, da obstajajo družbeni razredi in neenakosti med ljudmi. Če odraščaš v tretjem svetu, si revščina in bogastvo stojita nasproti. Dobesedno. V enem stanovanju v bloku so bogataši, njihovi sosedje pa so reveži. Ni mi bilo treba na podeželje, da sem videl, kaj pomeni živeti v pomanjkanju. Tek za zmajem ima v sebi to idejo.« Tako kot vsi novopečeni romanopisci, ki začno pisati v prvi osebi, je tudi Hosseinijev prvenec malce bolj avtobiografski od drugih dveh. Zato je precej vzporednic – in Hosseini ne privoli v nič več – med njim in glavnim junakom Teka za zmajem.
Pravi, da je Afganistan kalejdoskop različnih etničnih skupnosti, plemen, podplemen, družin ipd. Vsaka regija ima svoje narečje in lokalno kulturo. Obstaja mnogo narečij in dva jezika farsi ali dari. »Govorimo isti jezik kot v Iranu, farsi, le da ga mi imenujemo dari. Govoriti dari pomeni na primer, kot da bi govoril angleščino v Teksasu ali na Irskem. Iste besede, drugačno naglaševanje. Drugi jezik je paštunski, ki ga govorijo v različnih delih dežele, čeprav sem odraščal v okolju, kjer so govorili predvsem dari. Oba starša namreč izvirata iz mesta Herat, kjer govorijo dari. Paštunskega jezika sem se naučil v šoli. In ga kmalu pozabil.«
Srce Azije
Prepričan je, da se njegov odnos do domovine v vseh teh letih ni spremenil. Čeprav je trajalo petindvajset let, da je znova položil nogo na rodna tla. »Afganistanci pravijo Afganistanu srce Azije. V zgodovini je veljal za prepišno in prehodno deželo, ki so jo prečkali imperiji: Peter Veliki si je želel namočiti noge v Indijski ocean in za to je potreboval Afganistan. Anglija je hotela to preprečiti, zato je izkoristila Afganistan, in že smo pri genezi tako imenovane velike igre 19. stoletja. O tem, zakaj je Sovjetska zveza v sedemdesetih napadla Afganistan, so mnenje precej različna. Morda samo zato, ker takratni komunisti niso znali vladati, pa so Sovjeti menili, da bi bilo bolje, če bi tudi v tej državi vzeli vajeti v svoje roke,« na kratko razgrne svoj pogled na polpreteklo zgodovino svoje dežele. In prav ob stiku tradicije z novim svetom 20. stoletja je Hosseini najboljši: v branje ponudi neverjetno svežino svojih rojakov, ki kljub boju proti revščini in kar naprej spreminjajočih se političnih resničnosti iznajdejo način, kako ostati povezani. Podobno kot v knjigah njegovega egipčanskega kolega Ala Asvanija boj za preživetje doma ali na tujem ne pomeni izgube identitete, temveč ravno nasprotno – pomeni nje osvoboditev.
Seks zdolgočasenih ljudi
Ko so ga pred leti, kmalu po planetarnem uspehu knjige Tek za zmajem, vprašali, kaj dela zahodnjaško literaturo tako edinstveno, je odgovoril: »Oh, nič posebnega. Popisuje utrujene, zdolgočasene ljudi, ki seksajo.« Takšna iskrenost je marsikomu od njegovih kolegov vzela dih. A njegov odgovor je precej točen: jedkemu cinizmu postmodernega romana se zadnje poldrugo desetletje postavlja nasproti politična, tako imenovana emocionalna književnost Bližnjega vzhoda in Južne Azije.
A nazaj h Kaledu. Takoj po diplomi je začel vzdrževati vso družino, očeta, nekdanjega visokega diplomata in mamo, nekdanjo profesorico, ki je v ZDA vse do upokojitve delala v kozmetičnem salonu. »Prvih enajst let življenja sem preživel v Afganistanu. Naj sem hotel ali ne, se je moj značaj izoblikoval takrat. In tam. In v Afganistanu je družina najpomembnejša reč. Tam nikoli nisi sam. Družina je del tvoje identitete. Daje smisel tvojemu svetu. Afganistanske družine so dramatične: ljubezen matere do otrok brezpogojna, ljubezen očeta pa si je treba prislužiti s spoštovanjem. Očeta sem nadvse ljubil – in eden od lepših dni v mojem življenju je bil dan, ko sem ga videl, kako v roki drži moj prvenec in ga lista.« Na neki način je njegov oče navzoč v vseh treh romanih, v postavi modrih, redkobesednih mož …
In nogomet, seveda
Vsak nov dan najprej začne s telovadbo. »Potem odpeljem otroke v šolo, kadar sem na vrsti. Nato preberem časopis – najprej naslovnico in vse novice o dogajanju v Afganistanu, čemur sledi pregled športnih novic, predvsem tistih o ekipi ameriškega nogometa San Francisco 49ers. Ob pol devetih navadno začnem pisati, zaključim pa ob dveh popoldan, ko napoči čas, da grem po otroke. Lahko minejo tudi tedni, ne da bi v datoteko izpisal eno samo besedo. Ždim v sobi in poslušam, kaj mi govorijo junaki …«
Ko ne piše, se ukvarja s svojo Khaled Hosseini Fundation, v katero je vpletena vsa ožja družina. Kot ambasador dobre volje Visokega komisariata ZN za begunce je leta 2007 odpotoval v Afganistan, kjer se je pobliže spoznal z usodami družin beguncev, ki so se po begunstvu vrnile v domovino in bile prisiljene preživeti z manj kot dolarjem na dan. »Ti ljudje so pozimi živeli v šotorih ali izkopanih podzemskih luknjah, njihove skupnosti so vsako zimo zaradi težkih vremenskih razmer rutinsko izgubljale otroke. Kot očeta so me ob vsem tem preplavila močna čustva. Odločil sem se, da se po vrnitvi v ZDA za to ljudstvo zavzamem in poskusim po najboljših močeh pripomoči k izboljšanju njihovih življenjskih razmer.«
Hosseini tako zasebno kot tudi v svojih delih ne pridiga. Ko mu slednje omenim, zavzdihne v slušalko: »Rad bi samo povedal, kakšen človek je Afganistanec. Zelo plemenito bi bilo slišati in prebrati, da mi gre predvsem za to, da svetu predstavim Afganistan, kakršnega ne poznajo iz dnevnih poročil. A v resnici me preganja predvsem zgodba, zgodba in njeni liki, ki me, še preden jih umestim v zgodbo, zalezujejo noč in dan. Obenem pa sem presrečen zaradi stranskega učinka mojih knjig, skozi katere bralci vsaj delno spoznajo to čudovito deželo in njene prebivalce.«
Gore odmevajo z glasovi otrok
Marsikomu se bo zdel naslov najnovejše Hosseinijeve knjige banalen. Toda zgodba je tako verjetna, ambiciozna in čustveno polna, predvsem pa je narativno veliko bolj kompleksna od prvih dveh. In bralec še več smrka. Se med pisanjem zaveda, da bodo ti hitri zamahi usode nad junaki tako vznemirili bralca? »Oh, ne. To bi bilo resnično nekaj zelo ciničnega. Preračunljivega. Tega resnično ne počnem. Čustva v knjigi so, vsaj kar se mene tiče, zaslužena. Zaslužna. Katarze potekajo naravno, kot posledica dejanj. Gre mi samo za to, da je zgodba resnicoljubna, da odraža življenje, vsaj tako, kot ga sam vidim. Bralca ni mogoče zmanipulirati, da joče tam, kjer jaz hočem. Resnično ne razmišljam o tem. Res pa je, da sem z junaki preživel tri leta, dobro jih poznam. Navajen sem nanje, zato se sam ob njihovih dogodivščinah ne zlomim več. Za bralca, ki z njimi preživi teden dni, je seveda drugače.« Knjiga v sebi združuje življenje več generacij, njihovo odpravljanje na Zahod in vnovično vračanje v domovino. Hosseini pove, da si je naslov izposodil pri eni od pesmi Williama Blaka Nurse's Song: Innocence, ki govori o odmevanju gričev in zlivanju odmeva s tistim glasov otrok. »Ampak v Afganistanu skorajda ni gričev – imamo pa gore.« Zgodba je specifično strukturirana: usoda junakov zgodbe, vsaj nekaterih, je razkrita takoj na začetku, zdi se, kot da je vse postavljeno na glavo. A deluje. »To se ni zgodilo čez noč. Imel sem napisanih nekaj poglavij, ko se mi je zdelo, da stvari niso prav uvedene. Začel sem premetavati poglavja. Potem se mi je zdelo, da je treba malo karavano, ki se prebija čez puščavo in katere bližajoča se dejanja bodo odredila smer vsem v knjigi, pobliže spoznati. Ji dati prednost. Jo postaviti na začetek, da zakoliči zgodbo.« Zdi se, kot da je napisal šopek kratkih zgodb, ki se imenitno prepletajo. »Morda, na neki način,« skorajda ugovarja, »želel sem si, da bi vsaka od njih osvetljevala prejšnjo,« pojasni, »obenem pa pletla prihodnjo, širila kontekst in bogatila svet mojih junakov. Hkrati pa sem seveda hotel, da vsako poglavje stoji samostojno in bralcu ponuja svojevrstno ugodje.«
Zanimivo, kako je, ker se pripovedovalci zgodbe skozi knjigo izmenjujejo, prilagajal jezik in stil vsakemu izmed njih, glede na starost, socialni status in seveda značaj.
Kako se povezuje z junaki – pridejo do njega, na začetku tiho in sramežljivo? »Pridejo v skupinah. (smeh) Všeč mi je, kako ste vprašali, ali so na začetku sramežljivi. Dejansko so. Previdni. Oprezajo in tipajo, kako hitro se lahko razkrijejo. Če dovolite, si bom to o sramežljivosti junakov v prihodnosti izposodil. Nagnjen sem k temu, da so moji junaki na začetku precej togi. Črno-beli. Imajo osnovne lastnosti, ki določajo njihov značaj. Šele pri drugem ali tretjem piljenju jim dodam različne teksture, ki se prepletejo v nekaj, kar, vsaj upam, ni več črno-belo. Pri zadnji knjigi sem se še posebej trudil v tej smeri.« Sicer ima poseben odnos z liki iz svojih knjig; še preden jih ujame na papir, mu sedijo na ramenu, se vozijo z njim, ko pelje otroke v šolo, ko izbira izdelke na policah bližnje trgovine z jestvinami … »Prežemajo ves moj čas, delovni in prosti.« In tudi po tem, ko jih že umesti v zgodbo, ga še vedno zalezujejo povsod. Ko pa mu prinesejo knjigo iz tiskarne, takrat se prostor okoli njega izprazni. »Junaki so v zgodbi, v straneh, in živijo svoje lastno življenje. Pripravljajo se, da bodo začeli pripadati bralcem.«
Kaj stori, ko o nečem v knjigi ni prepričan? »Oh, nič. Počakam, da se kaj zgodi. Počakam, da se začno junaki grdo obnašati – in iz tega nekaj scopram.« In potem mu mojstrsko uspe, da se do zadnjih strani ti ljudje, ki jih je v svoji mladosti ali ob zdajšnjem humanitarnem delu gotovo srečal na ulicah Kabula ali polprehodnih poteh neskončne dežele, od koder je doma, izrišejo v ljudi, ki so jih oblikovale življenjske odločitve. Tako kot vse nas. Odločitve med dolžnostjo in svobodo, odgovornostjo, neodvisnostjo, zvestobo nestanovitnemu domu ali sladkemu eksilu – daleč proč.
Tisoč čudovitih sonc
Občutek krivde je vedno prisoten
Na vprašanje, ali tudi njega, tako kot enega od junakov v najnovejši knjigi, v Afganistanu rojenega zdravnika, ki sicer živi v ZDA, spremlja občutek krivde ob tem, kar vidi in doživi v domovini, Hosseini odvrne, da neprenehoma. »To, da ne živim več v Afganistanu in delim usodo revščine mojih sonarodnjakov, je čista sreča in naključje. Gre za darilo, ki si ga ne zaslužim. Moje knjige so proti vsem mojim pričakovanjem postale uspešnice. Ja, imam občutek krivde. Občasno tudi občutek, da sem za potrebe literature, zgodbe, izkoristil usode ljudi, ki so mi prekrižali pot na ulicah Kabula. Da sem, kjer sem, in sem, kar sem, je samo produkt genske loterije,« rezko poudari.
Preden so mu objavili Tek za zmajem, ga je sredi poletja 2002 kar nekaj literarnih agentov zavrnilo, češ da je knjiga sicer super, toda da so trenutno vroče zgodbe o Iraku. Kar seveda govori v prid dejstvu, da se tudi knjižna industrija ravna po tem, kje bombe sejejo smrt. In smrt se prodaja. Bolj kot zavrnitev in njena dvoumna utemeljitev ga je prizadelo dejstvo, kaj takšno razmišljanje pomeni za Afganistan.
A nekdo je vseeno pokazal interes zanj in za Tek za zmajem je dobil 500.000 dolarjev vnaprejšnjega plačila – ki pa se v ZDA izplačuje nekaj let. Z ženo je poklical računovodjo in ga vprašal, ali bi lahko ob tolikšnem predujmu obesil prakso medicine na klin. »Po nekaj desetih minutah seštevanja, odštevanja množenja in deljenja je računovodja zmajal z glavo. Ne. In tako sem nadaljeval z medicino … Poleg tega se mi je v mesecih ob izidu zdelo, da je kljub dobrim kritikam nihče ne bere, da nihče ne ve zanjo. Po letu dni pa se je začela pojavljati na seznamih najbolj branih del. Takrat me je spreletelo: mojo knjigo berejo!«
Afganistan jutri
Kaj pričakuje, da se bo zgodilo po tistem, ko bo do konca leta 2014 iz Afganistana zveza Nato umaknila svojih 130.000 vojakov? »Lahko se zgodi marsikaj, nisem ravno optimističen. Navsezadnje zavezništvu v Afganistanu v vseh teh letih ni uspelo poraziti talibov, ki so izgubili oblast po enajstem septembru.« Vsekakor pa mu je jasno, da si v času evropske dolžniške krize in splošnih varčevalnih ukrepov vsi želijo, da bi se vojna čim prej končala. »Dobro je tudi to, da je splošno stanje v državi veliko boljše, kot je bilo leta 2007. Otroci se vračajo v šolo, v primerjavi z letom 2002, ko se jih je šolalo samo milijon in med njimi so bili samo dečki. Danes jih šolo obiskuje sedem milijonov, od tega je kar petintrideset odstotkov deklic. Drastično se je znižala smrtnost in ljudje imajo dostop do zdravstvene oskrbe. To je veliko. Glede prihodnosti pa lahko samo upam, da se bo ta pot razvoja in rasti nadaljevala …«
Literatura je navsezadnje samo literatura
»Morda sem se v pustolovščino s pisanjem spustil, vsebine dosedanjih knjig kažejo na to, da bi ohranil del svojega otroštva. Zamrznil spomin. Utrdil identiteto.« Pred leti je izjavil, da je pisanje težaško delo. To še drži? »Uh, ja. Garanje. Mislim, da se veliko pisateljev ne bo strinjalo z menoj. Morda je to povezano s staranjem. Samokritičnostjo, ki z leti narašča. Večjimi pričakovanji. Strahom, da se ne bi ponavljal.« Zdi se, da se je s tokratno knjigo malce oddaljil od politike, čeprav jo še vedno umešča v zgodovinski kontekst Afganistana pred sovjetsko invazijo, v čas vlade talibov, vstopa zahodnih sil … »Drži, ker se junaki ukvarjajo predvsem s seboj, reagirati morajo na okoliščine, v katerih so, ki so nemalokrat posledica tako politike kot usode, da so se pač rodili v družini, v kakršni so se. Zato se obračajo k sebi, navznoter. Politika tokrat ostaja v ozadju. Resnično pazim, da ne pišem ves čas iste knjige, da se ne ponavljam …«
Pomolči, nakar doda, da so ga z leti začeli pogovori o političnem Afganistanu, ko gre za njegove knjige, utrujati. »Literatura je literatura,« doda. Ne gre vedno za talibe, vojno proti terorizmu, prekupčevanje z drogo …
A vseeno tvegam in vprašam, kako se v 21. stoletju zmaga v vojni. Katerokoli. Hosseini prasne v mehek smeh. »To je pravo vprašanje. Ne bi vedel. Mislim, da je danes ideja o zmagi v vojni postala skorajda anahronizem. Danes ni več vojakov, ki bi imeli različne uniforme in se bojevali vsak iz svojega jarka. Talibi ne nosijo uniform. Nimajo enotnega vodstva, enotne ideologije. Nimajo dnevnega reda. Gre za eklektično in razpršeno skupino, ki se je v preteklosti bojevala proti starim plemenskim pravilom, kasneje proti katerikoli oblasti, ker ni hotela, da bi se ta mešala v njihove posle; včasih zaradi kriminalne verige, ki ji načeljujejo, drugič zaradi širjenja džihada … Kako zmagati vojno proti nečemu takšnemu? Nemogoče. Edina rešitev so pogajanja in konsenzi. Treba se bo sprijazniti s tem.«
Na drugi strani je slišati zvonjenje telefona. »Mislim, da me kliče nekdo iz Indije,« pove. Ura v Detroitu, kjer je trenutno na turneji predstavljanja knjige, je enajst dopoldan. Kdaj ve, da je knjiga, ki nastaja izpod njegovih prstov, dejansko zaživela? »Najverjetneje takrat – in to so pravi trenutki epifanije –, ko ne slišim več svojega glasu v junakih, ko spregovorijo sami, s svojim stališčem in edinstvenim značajem,« odvrne. Preden se posloviva, dobim odgovor na vprašanje, ki me je pravzaprav dolgo črvičilo – sploh kaj pogreša medicino? »Ne. Ne pogrešam je,« se nič ne opravičuje, »za kariero zdravnika sem se odločil iz razloga, ki nima nič skupnega s tisto pravo vokacijo, zakaj postati zdravilec. Preprosto, nismo imeli denarja. Pisanje je vse moje življenje. To sem moral samo povedati na glas. Kar še ne pomeni, da se nisem zavzemal za vsakega pacienta posebej. Minilo je skoraj deset let, odkar sem dal odpoved v bolnišnici Kaiser Parmanente v San Franciscu. Pogrešam paciente in pogrešam kolege, to ja. Toda imam srečo, da lahko počnem tisto, kar počnem najbolje: pišem.« Mar ni že Čehov rekel, da medicina in literatura nikoli nista daleč in dolgo narazen druga od druge? »In to še kako drži,« se zasmeje. »Tako v literaturi kot v medicini imamo priložnost ljudi videti v njihovih skrajnih stanjih. Osebnih bitkah. V boju za preživetje. V okoliščinah grozljivih pritiskov in odločitev. Imate prav, medicina in literatura nista nikoli daleč stran druga od druge, obe zelo jasno kažeta, kaj vse nastane iz človeka in življenja.«
