Christopher Lee: Tita sem srečeval vsak dan

Vsaka beseda, ki jo izreče Christopher Lee, britanska filmska legenda, nosi v sebi zgodbo, ne eno, več zgodb – in več filmov.

Objavljeno
05. avgust 2011 20.44
Posodobljeno
06. avgust 2011 15.00
Vesna Milek, Sobotna priloga
Vesna Milek, Sobotna priloga

»Sprašujem se, ali je Christopher Lee sploh smrten,« je zapisal oboževalec na eni od spletnih strani z njegovim imenom. Nekaj podobnega se vprašaš, ko ga srečaš v živo. Visok (čeprav ima zdaj »samo« še 193 centimetrov, kot je pripomnil), s tiste vrste prezenco, ki pusti nekaj v prostoru še dolgo po tem, ko ga ni več. Zdi se človek iz drugega časa oziroma človek, ki je potoval skozi čas – na filmu in zares.

Zato je to, da se je odzval povabilu v Ljutomer, na 7. Grossmanov festival fantastičnega filma in vina, kjer je v soboto zvečer prejel nagrado za življenjsko delo, poseben privilegij za festival in Slovenijo. Srečali smo se nekaj ur pred podelitvijo, ko sta z ženo in drugimi gosti festivala kosila v hotelu Primus, v sklopu ptujskih term. Z ženo, Ditte Lee, nekoč danskim modelom za Chanel, s katero se je poročil leta 1961, po petdesetih letih skupnega življenja delujeta kot eno. Lady s širokokrajnim klobukom, v črni elegantni opravi preveri teraso hotela, izbere mizo za intervju, odmakne neprimerne stvari in prijazno, a odločno pove: »Upam, da veste. Pogovor ne bo trajal več kot petnajst minut.«

Šele nato iz jedilnice hotela pride Christopher Lee. V rdeči srajci, ki se ujema z njegovimi nogavicami, in v namerno znošenem usnjenem jopiču. Govori počasi, skopo. Kot je nekoč rekel: »Kot veste, sem človek skopih besed.« A vsaka beseda, ki jo reče, nosi v sebi zgodbo, ne eno, več zgodb – in več filmov. Čeprav odgovarja s kratkimi stavki, ki niso idealni za tiskani intervju. In potem ko so zapisani, potrebujejo dodatno opremo: njegov nenavadni ozki obraz, ki ga ne pozabiš, predirljive oči, doneči bas, dostojanstvo, ki ga izžareva.

Cristopher Lee uteleša kolektivni spomin Hollywooda. Delal je z velikani, kot so John Huston, Orson Welles, Raoul Walsh, Billy Wilder, Steven Spielberg, George Lucas, Peter Jackson, Tim Burton.... Nastopil je v več filmih kot katerikoli živeči igralec sploh. In »obdelal« največji arzenal raznovrstnih vlog, lahko rečemo kar filmskih arhetipov 20. stoletja: grof Drakula, Rasputin, Faust, Frankensteinova pošast, Mumija, lord Summerisle v Wicker Manu; Scaramanga v Bondu, Saruman v Gospodarju prstanov, grof Dooku iz Vojne zvezd.

Pravzaprav je prelomnica njegove kariere v tretje tisočletje prav prvi del trilogije Gospodar prstanov (2001), v katerem je nastopil kot »črni« Saruman, nasprotnik »belega« Gandalfa. Na tihem si je vedno želel, da bi igral Gandalfa, je nekje rekel. A zaradi fizične aktivnosti, borilnih veščin, sabljanja in jahanja, takrat ni mogel sprejeti te vloge. Zato pa je edini privilegirani od celotne ekipe trilogije Gospodarja prstana, ki je Tolkiena srečal osebno.

Februarja letos je dobil veliko priznanje bafta za življenjske dosežke. Tudi viteški naslov, ki mu ga je podelila Elizabeta II., se zdi, kot da se sklada z njegovo osebno zgodovino in pojavo.

Rojen v londonskem predelu Belgravia kot sin poročnika kraljevskega polka in matere kontese Estelle Marie, rojene Crandini di Sarzano, sloveče edvardijanske lepotice, ki so jo portretirali številni umetniki dobe (Lavery, Birley, Snell...). Njegova stara mati je bila Marie Carandini, uspešna operna pevka v Avstraliji, zato si je sprva želel postati operni pevec, namesto tega ima zavidljivo vzporedno kariero kot »Glas«. Bil je v sorodu tudi z avtorjem agenta 007 Ianom Flemmingom (bratranec novega moža Leejeve matere) in nekako logično je bilo, da je dobil ponudbo za glavnega negativca v prvi uradni bondovski klasiki Dr. No, a so se producenti odločili za drugega igralca. Šele leta 1974 je odigral vlogo negativca Francisca Scaramanga v bondiadi Mož z zlato pištolo.

Med vsemi številnimi filmi – mnogi med njimi so klasike – pravi, da je najbolj ponosen na Jinnah (1998), biografski ep o ustanovitelju modernega Pakistana, Mohamedu Aliju Džinahu. Kritiki pa so zelo dobro ocenili tudi njegov kompleksni lik španskega psihiatra v vojni drami Triaža oskarjevca Danisa Tanovića.

Ravno prihajam s sarajevskega filmskega festivala in vam prenašam pozdrave Danisa Tanovića, ki pravi, da ste dali Triaži močan pečat. Da je bilo delati z vami izjemen užitek.

Ah, lepo pozdravite Danisa. Žal ta film, ki je šel v kinematografe, ni film, ki smo ga posneli.

Zakaj?

Zato, ker so ga toliko razrezali. Ne govorim kot igralec, govorim predvsem o zgodbi. Ven so vzeli uro in pol materiala. Uničili so film.

Kdo? Producenti?

Gotovo to nima nič opraviti z Danisom. Bil je zelo vznemirjen zaradi tega. Bilo je vendar toliko več. Moja vnukinja na filmu Paz Vega me zavrača zaradi moje kompromitirajoče preteklosti s Francom. Toda ko se njen fant vrne iz vojnega žarišča s postravmatskim sindromom zaradi stvari, ki jih je doživel v iraškem Kurdistanu, me kljub vsemu pokliče, da bi mu pomagal.

In tako me vidite, kako pridem na letališče – saj ste videli film –, nato se usedem v avto, začneva govoriti v španščini in potem se zelo dolgo voziva, Paz Vega in jaz, voziva se po mestu ponoči – in takrat se gledalec seznani z najino družinsko dramo, povezano s špansko državljansko vojno.

In tega dela v filmu ni?

Ne. Prvič me vidite, ko gledam fotografije. To je prvič, ko se pojavim. Ne veste, kdo sem, ne veste, od kod prihajam. Samo gledam fotografije. Gledalec ne ve, zakaj sem tam. Seveda potem skozi dialog gledalec izve, da sem njen stari oče. Toda ves material, ki je bil posnet, preden me vidite na filmu, vse je šlo. Vse so izrezali. Bil sem zelo jezen. Kaj ste naredili s tem filmom, sem rekel. Uničili ste zgodbo.

Tanović je omenil, kako sta se prvič srečala: »Aha, iz Bosne ste. Tudi jaz sem bil v Bosni med vojno,« ste rekli. »Ste bili tam sredi devetdesetih?« vas je vprašal. »Ne, med drugo svetovno vojno. Bil sem pri desantu na Drvar.«

(se nasmehne) Da, desant na Drvar, da. Takrat sem bil v kraljevskem letalstvu, častnik za zvezo. Med zavezniškimi silami.

Ste bili že takrat povezani z britanskimi specialnimi enotami (SAS)?

Da. Okrog leta 44, 45.

Za specialce velja, da morajo ostati tiho. Lahko zdaj že govorite o tem obdobju?

Ne. Samo nedoločno. Lahko rečem »mi«. Ne rečem »jaz«. Vidite razliko?

Daily Telegraph je zapisal, da »ste videti kot človek, ki si želi, da bi lahko govoril o tem, a ne sme«. Težko je razumeti, da moraš molčati 65 let.

Tudi jaz ne razumem, a taka so pravila.

Ste srečali Tita?

Seveda. Seveda sem ga srečal. Srečeval sem ga vsak dan.

In? Kaj lahko rečete o njem?

No, nikoli ga nisem zares dobro spoznal. Saj nisi mogel priti blizu njega zaradi tistega njegovega psa. Tigra. Bil je zelo dobro zavarovan. In seveda je večino časa preživel s svojimi ljudmi. Prišli so od povsod. Združil je državo, kljub Nemcem. Razen Hrvaške. Tega ni mogel. Hrvaška je bila takrat »nacidržava.« Počeli so strašne stvari. Toda preostali del ozemlja je zelo dobro nadzoroval. Naša služba je bila, da od njega izvemo, katere mostove želi, da zrušimo iz zraka, katere železnice, vojaške kasarne, te stvari.

Kako ste ga videli takrat? Winstona Churchilla naj bi pretresle njegove »modre, iskrene slovanske oči«.

Vsekakor je bil zelo močna osebnost. Lahko si videl moč, ki jo je izžareval. Točno je vedel, kaj hoče. Bil je velik človek. In velik voditelj. V tistem času, seveda. Bil je komunist, jaz nikoli nisem bil komunist, recimo...

Ideja je bila lepa...

(presliši)

Toda združil je državo. To je velika stvar.

Ko sva že pri vojni, povejte mi, kaj vas je še kot najstnika gnalo, da ste se kot prostovoljec pridružili finski vojski leta 1939 proti Sovjetski zvezi leta?

(me prekine) To je bila bolj šala.

Šala?

No, da in ne. Ko so se Finci borili proti Rusom, sem imel sedemnajst let. In tam je bilo veliko drugih fantov iz drugih šol. Božične počitnice, tega se spomnim. In tako smo si rekli: moramo nekaj narediti, oditi iz Anglije, se pridružiti Fincem, se boriti proti Rusom. Zdela se nam je velika stvar. Mislim, da nas je bilo dvajset ali trideset mladeničev.

In rekli so: Kaj lahko naredimo za vas? Prišli smo pomagat, smo rekli. Ali je karkoli, kar lahko naredimo? Bili so zelo prijazni. Toda seveda nikoli nismo prišli niti blizu Rusom. Veste, to so bile nekakšne adolescentske sanje.

Sprašujem, ker ste v enem od intervjujev rekli, da ste že kot mladenič videli »strašne strašne stvari«, o katerih ne morete niti govoriti. In da vas zato zlo na filmskem platnu ni nikoli ganilo. To je bilo torej med drugo svetovno vojno?

In po njej. Koncentracijska taborišča. (molk) Nisem jih videl med vojno, po vojni pa. Je nekaj tako zunaj vsega človeškega, nekaj, kar si ljudje danes ne morejo niti predstavljati. Imeli ste jih na Hrvaškem.

Imeli smo jih tudi nedavno, v devetdesetih v Bosni in Hercegovini.

Vem. (molči) A takrat sem jih videl. Jasenovac. Gradiška. Ante Pavelić. Mož, ki mu je bilo ime Dinko Sakić... [vodja zloglasnega Jasenovca, ki so mu za zločine proti človeštvu sodili leta 1998 in ga spoznali za krivega]. Nato se ustavi, kot da sva šla predaleč.

Torej ste se v življenju srečali z resničnimi vampirji?

Da, s filmskimi producenti.

A nimate se kaj pritoževati: v vsej vaši karieri ste bili tam, kjer se je rojeval nov fenomen: Drakula, Sherlock Holmes, vesterni, bili ste v Bondu, naredili dve kultni fantazijski seriji vseh časov – Gospodarja prstanov in Vojno zvezd...

... in ravno zdaj sem z Lucasom končal snemanje predhodnega nadaljevanja Gospodarja prstanov.

The Hobbit...

Da. Imel sem samo štiri snemalne dni.

Štiri dni Sarumana?

V tem delu, ki je predhodnik Hobbita, je Saruman pozitiven lik, šele potem se spreobrne. Ne smem vsega povedati...

Tudi vloga grofa Dookuja v Lucasovi Vojni zvezd je pravzaprav dvoumna. Dooku ni čisti negativec, kot pravijo feni Vojne zvezd.

Na neki način je to res. Ne odobrava jedijevske vlade, hoče jo spremeniti. Veste, v zadnjem času sem delal s Petrom Jacksonom, Timom Burtonom, Martinom Scorsesejem. Hugo Cabret, 3D-pustolovski film (skupaj s Sashem Baronom Cohenom, Benom Kingsleyjem, Judom Lawom...). Delati s Scorsesejem je čudovita izkušnja.

Tim Burton, ki vas je vzel za »glas« v Alici v čudežni deželi, je rekel, da ste idealni za lik ikone, že zato, ker ste »živeča ikona«.

Ah. S Timom Burtonom sva naredila kar nekaj filmov. [Brezglavi jezdec, Čarli in tovarna čokolade, Alica v čudežni deželi... ] Tako kot z Johnnyjem. Dobra prijatelja sva, Johnny Depp in jaz. Čudovit človek je. Johnny Depp bo po mojem mnenju kmalu eden resnično velikih zvezdnikov. Resnična zvezda. Me razumete? Ne nekdo, ki se pretvarja, da je zvezda, ker mu plačajo veliko denarja.

Kot njegov prijatelj ne morete biti ravno objektivni, pa vendar: preživeli ste vsa obdobja zgodovine filma, razen nemega filma – mar se vam ne zdi absurdno, da en sam človek za eno vlogo v filmu, kakršen je Turist, dobi 45 milijonov dolarjev?

Kaj bi vi naredili? No, iskreno.

Ne pogovarjava se o meni, a najbrž bi ga vzela in večino razdelila.

Tako bi naredil tudi jaz. In tako dela Johnny Depp. Kaj bi sicer naredil z vsem tem denarjem? Človek ga ne potrebuje toliko. Nedavno je neki človek v Angliji na loteriji zadel 161 milijonov funtov. Kako, mislite, se je počutil?

Nikoli me niso plačali s sedemmestnim številom. In nikoli me ne bodo. Nikoli. Zdaj sem prestar. In imel sem te nesreče... Na snemanju zadnjega filma hammer produkcije v Novi Mehiki sem si poškodoval hrbtenico. Precej resno je. Ne morem teči, ne morem normalno hoditi. Če bi mi nekdo zdaj ponudil šest tednov dela na filmu, tega ne bi mogel sprejeti.

Zato sprva niste hoteli sprejeti vloge v Hobbitu?

Da, ker ne bi prenesel potovanja na Novo Zelandijo. Ne morem. Moja energija se hitreje izčrpa, že zaradi starosti. A če ne bi imel te nesreče, bi še vedno lahko normalno hodil. Medicina pravi, da se ne da storiti nič več.

Še vedno upam, da bi našel nekaj. Ampak ljudje pri moji starosti...

Že vaša kariera je čudež, to, da ste v zadnjih desetih letih posneli šop kultnih filmov, je drugi... Zakaj ne bi upali na še enega?

Morda imate prav. To je odlična ideja.

Delali ste s ključnimi režiserji ere, utelešali vse arhetipe naše družbe – od Vampirja, Fausta, Frankensteinove pošasti, negativca v Bondu, Holmesa do za nekatere šarlatana, za druge čarovnika, ki je sprožil oktobrsko revolucijo, Rasputina...

Popravi me, kako naglasim ime Rasputin. Romanoff.

Je res, da ste srečali njegovo hčer in da vam je rekla, da z upodobitvijo njenega očeta (Rasputin: Nori menih, 1966) niste bili daleč od resničnega Rasputina?

Res. Da imam njegovo energijo, prezenco. Imam celo fotografijo z njo. Mislim, da je bilo leta 1976, ko sva se srečala v hotelu Beverly Hills. Ni bila tako stara kot jaz, a ni bila ravno mlada. Rasputin je imel namreč tri zakonske otroke. Za druge ne vemo. Bil je velik ženskar, kot vemo.

Toda ni spal s carico.

Toda njenega sina naj bi ozdravil hemofilije?

To je bilo v večini knjig o njem, tako da je res moralo biti kaj na tem. Sicer njegova vloga pri Romanovih in s tem za celo Rusijo ne bi bila tako ključna.

A ni se dotikal deklic.

Vam je to povedala njegova hči?

Ne.

Ne moreva mimo te skrivnostne stvari z vampirji... Ste si kdaj poskusili razložiti, v čem je ključ za takšno popularnost? Poleg tega ste prav vi Drakuli prinesli seksualnost, ki je vaša predhodnika Bela Lugosi in Boris Karloff nista imela toliko.

Ah, to je naključje. Nisem hotel strašiti ljudi. Hotel sem samo, da čutijo, da vidijo fascinantno fantazijo, ki se ne more v resnici zgoditi. In to je gledalce v resnici strašilo. Hočem reči, da tega nisem počel namerno.

Naredil sem vlogo, tako kot jo je napisal Bram Stoker. Vse, kar je prišlo ven, je... naključje.

Je mogoče, da se niste zavedali, kaj prihaja iz vas?

Ne, nisem se zavedal, niti nisem vedel, da bo to tako močno.

Zavedanje o tem, kaj počnem, je prišlo šele kasneje. Nato sem ga odigral še petkrat, morda šestkrat, ne več. Billy Wilder mi je že na začetku svetoval, naj se pazim typecastinga – da me ne bi identificirali samo z Drakulo. In mislim, da me ne.

Ste se v vsem tem času oprijeli kakšne posebne igralske metode, Stanislavski, Lee Strasberg, Čehov?

Ne, ne. Mislim, da imam samo zelo močno domišljijo.

V svoji domišljiji ustvarim osebo. Mislim, da lahko ustvarjam resnične ljudi in ljudi, ki so iz knjige, torej film o Bondu. Rasputin je bil resničen, Drakula ne.

Kako si razlagate »renesanso« vampirskih filmov in knjig Somrak, Resnična kri in histerijo, ki jih spremlja?

Najstniški seks. Samo to.

Gre za neki nadomestek za seksualnost: kri, beli vrat, nesmrtnost...

Da. Že zaradi tega seksualnega pomena, ki ga ima ugriz v vrat.

Veste, Američani so nam povedali, da so ameriški filmi narejeni za mladostnike, stare okrog 18 let. Torej, glavni razlog za uspeh teh novih vampirskih filmov je, da tam nastopajo zelo mladi igralci in igralke.

In vsi zelo lepi.

No. Priznam, da jih nisem videl.

(Predstavnica za stike z javnostjo Grossmanovega festivala na zahtevo lady Lee opozori, da je čas pogovora potekel. Še zadnje vprašanje.)

Kaj pomeni, da skoraj v vsakem vašem intervjuju omenjajo vašo »obsedenost z okultnim«? Kaj vam je – recimo – dal Aleister Crowley, kar je pomembno za vašo kariero?

Molči.

Menda imate v knjižnici kar 120.000 knjig, ki so povezane s to tematiko.

Ah, vem, to so pisali... Ni res. Res je, da veliko vem o tem. Veliko vem o satanizmu, črni magiji, vuduju... Bral sem te knjige. In srečal sem tudi ljudi, ki so bili vpleteni v to. Vem, kaj se lahko zgodi. In to je strašno.

Strašno? Mislite v smislu, kaj se zgodi ljudem, ki se poglobijo v to?

Strašno, da. Samo to bom rekel. Tako da... Veliko vem o teh stvareh, nisem pa strokovnjak. Moja knjižnica je precej velika, to je res, a le kakih pet knjig imam o teh temah...

Me pa to zanima. Veste, zakaj? Ker nihče še vedno ne pozna – resnice. Še vedno je ne poznamo. Obstaja hudič? (skomigne)

Obstaja Bog?

Obstaja Bog? Nekaj mora biti. Ker obstajata dobro in zlo.

In vi ste utelešenje obojega – na celuloidnem traku.

(nasmešek) Ah, to je zgolj naključje.

Je res, kot pravijo mnogi igralci, da globlje ko greš v iskanju svoje negativne plati, bolj se je osvobodiš.

Ne vem. Ne mislim, da imam posebej močno izraženo temno plat.

In vendar ste jo raziskovali v večini vaših vlog?

Lahko si predstavljam. Lahko si zamišljam. Zelo močno domišljijo imam. Zato lahko naredim... tole.

(V tistem hipu se njegov obraz popolnoma spremeni, kot bi ga sila preoblikovala od znotraj. Tiste vrste trenutek, ki ga lahko ujame le kamera. Vame pogleda grof Drakula.)

Še zadnje vprašanje: vzporedno s filmsko obstaja vaša glasbena, naj rečem »glasovna« kariera. Nazadnje ste posneli album Charlemagne, francoski izraz za Karla Velikega, velikega frankovskega vladarja in cesarja, ki je združil vso Evropo.

Karel Veliki je bil moj prednik.

Prosim?

Da, poglejte. (Čez mizo iztegne roko, na kateri je pečatni prstan.)

Čakajte, Karel Veliki, ki je vladal na začetku 9. stoletja in združil Evropo?

(pokima) Sveti rimski cesar, da. Holy Roman Emperor.

In ta album sem posnel kot hommage mojemu predniku. Simfonični metal, nekakšna sound opera.

* * *

Intervjuja je nepreklicno konec. Samo sedem minut več od dogovorjenih petnajstih. »Nekdo vendar mora poskrbeti zanj,« se nasmehne lady Lee, ki ves čas pogovora od strani bedi nad vsako njegovo kretnjo, znakom utrujenosti. »Veste, sicer bi govoril še ure in ure, pogovor ga vedno zanese, a je potem popolnoma izčrpan. In danes imamo še slovesnost ob izročitvi nagrade za življenjsko delo.«