Cornelia Pieper: Liberalne ideje niso popularne

Najbolj dramatični politični trendi se ne dogajajo v mainstreamu, temveč na obrobju, in takšno je tudi izginotje liberalne stranke. Liberalci so bili bistven del nemške povojne demokracije, zdaj jih v bundestagu ni več. Gledamo konec nemškega liberalizma? Zgodbo o strankah, ki jim je potekel rok trajanja, dobro poznamo, to se je pred leti zgodilo LDS. Sogovornica razlaga, kako težko je tačas prodajati liberalne ideje.

Cornelia Pieper (letnik 1959) je v odhajajoči vladi kanclerke­ Angele Merkel državna sekretarka na zunanjem ministrstvu Guida Westerwelleja. Vrsto let je bila generalna sekretarka liberalne stranke.

Na septembrskih parlamentarnih volitvah je liberalna stranka (FDP, Freie Demokratische Partei) doživela spektakularen poraz, prvič po ustanovitvi leta 1948 je ne bo v novem parlamentu. Kaj se tačas dogaja na povsem praktični ravni? Najbrž na stotine ljudi pospravlja svoje kovčke, ostaja brez služb?

Kakih 600 ljudi se seli iz svojih pisarn, nekateri zamenjujejo službe oziroma spreminjajo poklice, iščejo novo zaposlitev. Razmere nikakor niso enostavne za naše osebje. Ne gre samo za člane parlamenta in vlade, ki imamo veliko zvez in dobrih prijateljev, najpomembnejši so ljudje, ki že dolgo delajo za nas. Toda najbrž vas bolj zanima liberalizem v Evropi in Nemčiji. V Evropi obstaja mainstream, ki je resnično liberalen. Med nemškimi liberalci je bilo veliko zunanjih ministrov in tudi parlamentarcev, ki so soustvarjali Evropsko unijo. Spomnite se nekdanjega zunanjega ministra Walterja Scheela, ki je začel proces odpiranja dialoga s celotnim evropskim Vzhodom, še posebno s Sovjetsko zvezo. To je bil velik korak za evropsko integracijo, brez tega ne bi bilo združitve Nemčij leta 1990.

Za nemški parlament ni dobro, da v prihodnjih štirih letih ne bo parlamentarne skupine liberalcev, ti so potrebni za močno Evropo in za idejo evropske integracije. Naj ob tem spomnim, da je bila Nemčija prva evropska država, ki je priznala Slovenijo. To se je zgodilo v času nekdanjega zunanjega ministra Hans-Dietricha Genscherja. Priznanje je bilo zelo pomemben korak, ki ga je naredil kljub nasprotovanju Evropske unije in ne glede na nestrinjanje Nata.

Liberalci so dali pečat zgodovini povojne­ Nemčije, sodelovali so v vseh vladah, bili so pomemben del nemške demokracije.­ Kje se je izgubila tradicija liberalizma, zmes državljanskih svoboščin in ekonomskega liberalizma?

Liberalne ideje tačas niso popularne. Nemčiji gre dobro, ima nizko brezposelnost in gospodarsko rast, ljudje so zadovoljni. Vedno pravim, da je svoboda nadvse pomembna vrednota, toda če jo imaš, se zdi samoumevna. Če nimaš svobode, kakor je niste imeli vi v Sloveniji in niti mi v Nemški demokratični republiki oziroma v Vzhodni Evropi scela, občutiš, da jo potrebuješ. Zdaj pa vse to imamo, smo bogata in dobro razvita država in v tem je problem. Ljudi je treba pridobiti za ideje svobode in liberalizacije, vendar jih je tedaj, ko jim gre dobro, težko prepričati. Liberalci so potrebni tudi v prihodnje, pomembno vlogo bomo igrali kot zunajparlamentarna stranka, natančno bomo opazovali, kaj bo počela nova vlada, kakšna bo njena strategija za Evropo in kakšna za nemško družbo. Liberalci imajo nalogo, da nadaljujejo z več liberalizacije. Spomnite se, nemška socialna država je rezultat liberalizacije. Po združitvi smo si prizadevali za več privatizacije in večjo liberalizacijo, kar je koristilo razvoju države. Zdaj se ponašamo z gospodarsko rastjo in manjšo brezposelnostjo.

Vaša stranka je plačala visoko ceno za to, da je bila v vladi s kanclerko Angelo Merkel. Je koalicija z močnimi krščanskimi demokrati na neki način pogubna za vsako stranko? Ali je njena sredinska politika zadušila liberalce?

Težko rečem. Po mojem je bilo naše partnerstvo zelo dobro, imeli smo sijajno koalicijo z Merklovo in tudi s Krščanskosocialno unijo Horsta Seehoferja. Toda na nedavnih parlamentarnih volitvah je šlo predvsem za osebnosti strank, te so bile pomembnejše od strank samih. In kanclerkina osebnost je zelo močna, je odlična upravljavka Evrope, ne samo Nemčije. Zato so volivci gledali k njej in ne k manjšim strankam.

Toda številni analitiki so že v preteklih štirih letih opažali implozijo liberalne stranke in napovedovali volilni poraz. Vaša politična agenda naj bi postala preozka, definirali sta jo samo še dve temi, deregulacija in davki. Poleg tega so vam očitali nekompetentne ministre in slabo vodenje stranke. Kakšna je vaša ocena?

Imeli smo dobre ministre in ti so dobro opravili svoje delo, tako kot drugi v vladi, čeprav morda njihovo delo ni bilo pozornost zbujajoče. Stvari pa je včasih težko razložiti, za to so potrebni dober piar, stiki z javnostmi, osebje, ki zna razlagati politiko. Če ponazorim s primerom: ministrica za pravosodje Sabine Leutheusser-Schnarrenberger velja za simbol svoboščin in individualnih pravic ter varovanja osebnih podatkov, in vemo, vohunjenje je danes nadvse aktualna tema. Bila je oseba, ki je zagovarjala več pravic in državljanskih svoboščin v družbi, in če ta vlada ne bi imela takšne ministrice, bi danes obstajali depoji osebnih podatkov. Bila je tista, ki je govorila, da se je treba boriti proti temu, saj vendar hočemo močno civilno družbo. To je izstopajoč primer dobrega ministrskega dela liberalne ekipe. Kanclerka to dobro ve, sama je povedala, da je zelo zadovoljna z delom liberalnih ministrov. Težava pa je bila, da je liberalna stanka, ki je imela močan program, v vladi težko skomunicirala rezultate in prizadevanja liberalnih ministrov.

Volilni rezultat je bil porazen, še posebno v primerjavi z letom 2009, ko ste dosegli najboljši rezultat v svoji zgodovini.

Saj veste, takrat je imela stranka drugega strankarskega šefa, to je bil Guido Westerwelle.

Številni politični poznavalci so prepričani, da je bil precej velik problem, ker FDP ni izpolnila svojih obljub.

S tem se deloma strinjam. Hoteli smo spremeniti davčni sistem, izvesti veliko davčno reformo, ker menimo, da je preveč birokracije. Vendar to ni bilo mogoče, saj se je zgodila evrska kriza in vse težave z Grčijo. Vlada se je odločila za konsolidacijo zveznega proračuna, to je postala prioriteta, in je še vedno, zaradi česar ni bilo mogoče uresničiti davčne reforme. Slednje je bila velika obljuba nekdanjega šefa stranke Guida Westerwelleja, ki je ljudem rekel, da bodo s spremembami davčnega sistema imeli več denarja v žepu. Nakar tega zaradi krize nismo mogli narediti, javnosti pa smo pozabili razložiti, da je konsolidacija proračuna pač pomembnejša in da bo reforme davkov treba izvesti kasneje. Zaradi takih stvari ljudje govorijo o velikih obljubah, ki so ostale neizpolnjene. V politiki je zelo pomembno, da stranke takrat, ko obljub ne morejo izpolniti, to skomunicirajo. Liberalci smo na te reči malce pozabili.

Od začetka evropske krize je stranka čedalje bolj igrala na populistične strune, vendar to očitno ni bila strategija, ki bi se obnesla, mar ne?

Ne strinjam se z vami. FDP ni bila nikoli stranka populistov, ne pomnim česa takega. Morda gre za nekaj posameznikov v stranki, ki so podobni novoustanovljeni Alternativi za Nemčijo. V zvezi s krizo smo v liberalnih vrstah imeli referendum in vprašanje je bilo, ali naj podpremo Grčijo ali ne, ali naj Grčija odide iz evrskega območja ali ne. Večina članov se je odločila, da je potrebna nadaljnja evropska integracija, da je treba pomagati Grčiji in narediti vse, da okrepimo Evropsko unijo.

In vendar je prav ta stranka prevzela številne liberalne glasove, kajne?

Večina naših glasov je šla h Krščanskodemokratski uniji. Dva milijona nekdanjih volivcev liberalne stranke je odšlo tako, da so zamenjali naš klub za CDU. Toda drži, približno pol milijona naših volivcev je tokrat odšlo k stranki Alternativa za Nemčijo.

Kako to razlagate?

Bila sem presenečena in tudi malce šokirana, saj so razprave v naši stranki drugačne od njihovih. Oni hočejo izstop Grčije iz evrskega območja in to pač ni stališče liberalcev. Gre za znak slabe komunikacije v času evrske krize in očitno smo se premalo ukvarjali s temi stvarmi. Kot sem omenila, imeli smo referendum in mislili smo, da vodi pot naravnost v evropsko integracijo. Toda preostala liberalna mnenja v stranki in preostali liberalni volivci so hoteli drugačno pot in so podprli Alternativo za Nemčijo.

Evropa je bila ena vaših temeljnih vrednot, liberalci so proevropska stranka, pa vendar obstaja tudi frakcija mehkih evroskeptikov. Med vami je očitno precej razhajanj. Kako je s tem?

Gre za manjšino in samo nekaj posameznikov goji takšna stališča. Toda volivci so bili očitno drugačnega mnenja. Vsake volitve prinesejo spreminjanje stališč. Saj veste, leta 2009 smo imeli bistveno več glasov, s 14,6 odstotka podpore smo dosegli zgodovinski rezultat. A stvari se spreminjajo, povezane so tudi s svetovnimi razmerami, ljudje pač zamenjajo svoja stališča in se odločajo za druge stranke.

Tradicionalne stranke povsod po Evropi izgubljajo volivce, njihove glasove pridobivajo novoustanovljena politična gibanja. Je to, kar se je zgodilo z liberalci, del evropskega trenda ali nemška posebnost?

Težko rečem, evroskepticizem je vsekakor postal trend. Ne glede na to pa potrebujemo močne liberalne stranke, kakršna je naša, brez liberalcev ne bi bilo močne EU, namreč Evropske unije svoboščin in vrednot. Gospodarske razmere vsepovsod vplivajo na volilne izzive, vse je osredotočeno na dolgove, konsolidacijo javnih financ, prizadevanja za povečanje investicij in gospodarske rasti, in ta vprašanja so postala pomembnejša od vseh drugih.

Od osemdesetih let naprej se je liberalna stranka pomaknila s sredine proti desni sredini. Je bila to modra politika?

Liberalci smo izgubili nekaj svoje identitete. Vedno smo bili stranka, ki se je močno zavzemala za človekove pravice in državljanske svoboščine, in ne samo za gospodarsko rast, toda medtem smo del tega izgubili. Bili smo osredinjeni na eno samo temo v evrskem območju, to je na ekonomsko plat in zmanjševanje brezposelnosti, in naposled smo se znašli v situaciji, ko so ljudje pozabili, kaj sploh je liberalizem. Nismo več razpravljali o državljanskih pravicah in humanitarnosti, kar je bilo venomer zelo močna plat liberalne usmeritve. Po drugi strani so liberalci prisegali na eno samo koalicijo, razlagali, da je koalicija s krščanskimi demokrati edina, ki si jo lahko predstavljajo. Šele zdaj razpravljamo o odpiranju stranke tudi za drugačna partnerstva. To je pomembno, saj se svet spreminja in treba se je osredotočiti tudi na druge povezave.

Kakšen tip stranke mora FDP postati, da bo obstala?

Prepričana sem, da bodo liberalci ostali na sredini. Potrebujemo močno sredinsko stranko, ki ni pozicionirana ne levo ne desno, stranko, ki je prepričana v demokracijo in svobodo in ve, da odstopanja v levo in desno niso dobra za demokracijo.

Iz liberalnih vrst je prišel Hans-Dietrich Genscher, verjetno najboljši nemški zunanji minister. Na račun aktualnega vodje diplomacije Guida Westerwelleja je bilo slišati kritike, recimo o nekoherentni zunanji politiki.

Ne strinjam se. Minister Westerwelle je v zunanji politiki naredil veliko. Nemčija je v tem času prvikrat postala nestalna članica varnostnega sveta Združenih narodov. Uspešen je bil tudi na drugih področjih, v času arabske pomladi smo razvili pomembno strategijo za procese preobrazbe v severnoafriških državah. Kar pa se tiče vojaške udeležbe v Libiji, se Nemčija ni strinjala z Natovim angažmajem, o tem smo veliko razpravljali in mislim, da smo se dobro odločili.­ Poznate našo težko zgodovino, čas druge svetovne vojne in holokavsta, in kadar gre za vojaško udejstvovanje v tujini, Nemčija to stori samo v primerih obnove oziroma vzpostavljanja miru. Z libijskimi razmerami smo imeli veliko težav, na zunanjega ministra so letele številne kritike, vendar ne nazadnje niti ni šlo samo za njegovo odločitev, temveč za odločitev celotne vlade.

Po septembrskih volitvah opažamo zelo spremenjeno nemško politično prizorišče. So liberalci, ki so vedno vzpostavljali ravnotežje v bundestagu, postali nepotrebni? Celoten politični prostor je napolnila radikalna sredina kanclerkine CDU, ta je videti skoraj državna stranka.

Nekateri so pred volitvami napovedovali, da bodo imeli krščanski demokrati v prihodnjem parlamentu absolutno večino, in samo malo je manjkalo, da se to ni zgodilo. Prihajam iz vzhodnega dela Nemčije, zato imam pomisleke glede tega, da ima ena sama stranka v parlamentu tolikšen primat. Vedno se spominjam preteklosti, pomnim, da večina ene stranke nikoli ni dobra za demokracijo. V vladnih koalicijah je bilo sodelovanje dobro takrat, kadar so obstajale koalicije krščanskih demokratov in liberalcev ali socialnih demokratov in liberalcev.

Kanclerka bo po mojem prepričanju zdaj brez liberalcev težko sestavila dobro vlado, saj so krščanski demokrati in socialni demokrati oboji velika stranka, eni in drugi imajo različne programe. Morda bo CDU Angele Merkel postala nekoliko bolj socialdemokratska, kot je bila doslej, vendar bo težko izoblikovati za obe partnerici dobro koalicijsko pogodbo. Njuni cilji in njuna programa so vsaksebi. Škoda, da nismo dobili petih odstotkov in prestopili parlamentarnega praga, z nami bi bilo lažje.

Je od nove vlade v Berlinu sploh mogoče pričakovati kaj drugačno evropsko politiko od dosedanje?

Angela Merkel bo nadaljevala svojo pot, ko gre za dolgove in konsolidacijo evropskih financ. To je zagotovilo stabilnosti. Toda v vladi bo nova partnerica: socialni demokrati hočejo implementacijo evrskih obveznic. Kar bo za koalicijo zelo kontroverzna razprava, krščanskim demokratom ne bo lahko in to bodo težko preprečili.

Ali Evropska unija potrebuje nadaljnjo integracijo?

Kot liberalka sem prepričana o tem. Veliko govorimo o Grčiji in drugih državah, ki so v težavah, nič pa o dobrih primerih. Na primer o baltskih državah, ki jim gre dobro, ali recimo o Poljski, ki se ponaša z morda najboljšo gospodarsko rastjo v Evropi. Na pozitivne stvari smo pozabili. Seveda je potrebne več integracije. Evropska unija je projekt svobode in demokracije in ne samo ekonomskih trgov in valut. Nikoli še nismo imeli tako dolgega obdobja miru na celini, kot odkar obstaja Evropska unija, in tega se je vredno nenehno spominjati. Evropa mora ostati odprta za nadaljnjo širitev.

Bolj kot širitev je tačas prioriteta ekonomsko povezovanje – bančna unija, ki naj bi stabilizirala evropski projekt. Vseskozi poslušamo, da ima ravno Nemčija v zvezi s tem največ pomislekov, med drugim zaradi spreminjanja evropskih pogodb. Kakšno je vaše stališče?

Nemčija ne nasprotuje bančni uniji, ampak potrebna so zelo konkretna pravila za to.

Številne kritike Nemčije in njenega strogega varčevanja prihajajo iz ust nemških intelektualcev. Jürgen Habermas, recimo, govori o »zgodovinskem razočaranju nemške elite«. Kaj pravite?

Ne morem komentirati, ker tega vprašanja v nemški družbi ni zaznati. Seveda veliko razpravljamo o evropskih procesih in razvoju Evropske unije, vendar ne bi rekla, da so nemške elite zoper evropski projekt.

Kako pa komentirate ocene, in tudi te prihajajo iz nemških vrst, da je Nemčija z ozirom na svojo veliko ekonomsko moč precej manj politično ambiciozna? Evropa pri projektu EU od nje pričakuje veliko več, kakor je Nemčija pripravljena narediti.

Spomnite se poljskega zunanjega ministra Radosława Sikorskega, ki je med velikim govorom v Berlinu pred dvema letoma rekel, da Evropska unija potrebuje nemško vodenje; Nemčija češ da ima v EU avtoriteto, izkušnje in ekonomsko moč. To je nekoliko nenavadno za Nemce, zaradi svojih preteklih izkušenj ne razmišljamo o posebni vlogi Nemčije v prihodnji Evropski uniji. Mislim, da potrebujemo dobro partnerstvo velikih in majhnih držav v Uniji. Nemara pa ima poljski zunanji minister – saj veste, odgovorna sem tudi za nemško-poljske odnose – prav. Stvari so se spremenile in v prihodnje bo potrebno močnejše nemško vodenje kakor v preteklosti. Imamo najboljše ekonomske kazalce in v tem smislu je Nemčija lahko zgled za druge.

Vas vznemirjajo razlike med severom in jugom Evrope, ki so se tako zelo poglobile med krizo? Med enim in drugim delom celine je velik razkorak tudi v percepcijah ljudi:­ na evropskem jugu so prebivalci prepričani, da je premalo solidarnosti, na evropskem severu, še posebno v Nemčiji, so prepričani, da plačujejo preveč.

Solidarnost je potrebna, toda poleg solidarnosti so potrebne tudi ustrezne politike v vseh državah članicah. Vsakdo mora opraviti svojo domačo nalogo pri konsolidiranju državnih financ, zmanjševanju brezposelnosti in povečanju gospodarske rasti. Z vašo premierko sva se pogovarjali o privatizaciji velikih podjetij, strinjam se, da je pot prava. Potrebna je konkurenčnost, treba je ustvariti ustrezno okolje, podjetja v državni lasti pa so vedno neuspešna podjetja. Slednje je sicer bolj socialno, vendar ni primerna strategija za tržno gospodarstvo. Zato mora vsaka država članica oziroma njena vlada narediti tisto, kar je treba narediti.

Potrebujemo solidarnost, vendar je treba gledati naprej in mi ne moremo narediti stvari namesto drugih. Zato nasprotujem evrskim obveznicam, te pomenijo našo odgovornost za dolgove drugih držav članic. To ni dobro. Če ima neka država višje davke in boljšo gospodarsko rast, ne pomeni, da naj rešuje težave tistih, ki niso opravili lastne domače naloge. Solidarnost z Grčijo ne pomeni, da Grčiji ni treba opraviti njenega dela. Vendar potrebujemo Grčijo kot polnopravno članico in treba ji je pomagati, da bolje razvije svoje gospodarstvo in uravna proračun. Solidarnost pa ni plačevanje tujih dolgov.

Prihajate iz nekdanje Vzhodne Nemčije, prav tako kot kanclerka. Je njena vzhodnoevropskost ključ do pojasnitve fenomena­ Merkel?

Pozna dva sistema: komunistično, socialistično Nemško demokratično republiko in današnjo Nemčijo. Če oboje poznaš, ju znaš dobro primerjati, vidiš prednosti tržne ekonomije in pomanjkljivosti socializma. Mogoče je to njena specifična prednost, obenem kot znanstvenica bolje analizira razmere kakor drugi. To je njena moč.