Dan D: ± 70

To so bili dnevi, ko so navadni možje počeli izjemne reči. To so bili dnevi, ki so spremenili tok zgodovine. To so bili dnevi, ki jih ne kaže pozabiti. To so bili dnevi, ki bodo preživeli tudi svoje zadnje priče. Svoje zadnje akterje, ki jih je iz dneva v dan manj. Čez deset let, ko bo Normandija slavila osemdesetletnico Dneva D, bo živa res le še peščica veteranov zavezniškega izkrcanja.

Danes 86-letni Wilson Bill Colwell iz Kolorada je najmlajši še živeči veteran zavezniške invazije na Normandijo. Je vsaj dve leti mlajši od preostalih »najmlajših veteranov« in med še živečimi bojevniki, ki so poleti 1944 razbili t. i. atlantski zid, ki so ga na obalah Normandije postavili Nemci pod vodstvom velikega generala Erwina Romella.

Colwell, med izkrcanjem pripadnik morda najbolj slavne ameriške enote 101. Airborne Division, o katere neverjetni poti med drugo svetovno vojno je bila pred nekaj leti posneta znamenita serija Band of Brothers, se je sam prijavil v vojsko. Zlagal se je, da je star petnajst let. Ker je bil velik in močan in ker je naborniškim častnikom povedal, da želi čim prej v boj proti Nemcem, so ga vzeli brez premisleka.

Pri ravno dopolnjenih šestnajstih letih je ob pol dveh zjutraj na Dan D skupaj s soborci iz svoje enote kot padalec pod težkim nemškim ognjem pristal v zaledju dveh ključnih plaž izkrcanja – Omahe in Utaha. »Spomnim se prav vseh zvokov. Vonjev. Vsake sekunde. Vsakega krika. Pristali smo dvajset milj stran od našega predvidenega cilja. Da, bilo me je strah, a v resnici sploh nisem dobro vedel, kaj se dogaja. Bil sem premlad. Bil sem le neumen otrok. A danes vem, da sem sodeloval v eni najbolj pomembnih bitk v moderni človeški zgodovini, in nikoli v življenju nisem obžaloval, da sem se zlagal o svoji starosti,« mi je na ameriškem vojaškem pokopališču Colleville-sur-Mer, kjer je pokopanih 9300 ameriških vojakov, dejal gospod Colwell.

Skupaj s še živimi soborci, ki jih je te dni v Normandiji vsaj desetkrat manj kot ob šestdesetletnici izkrcanja leta 2004, in sorodniki se je padalec Colwell sklonjene glave in rahlo upognjenih ramen sprehajal med grobovi. Po licih so mu, kot da bi ga spremljale ves čas, polzele solze. Vsake toliko se je ustavil in pogledal proti morju, od koder je 6. junija 1944 iz Anglije proti obalam severne Francije krenilo 160.000 vojakov in 4000 ladij, ki so jim podporo zagotavljale velikanske zračne sile, ki jim Nemci preprosto niso mogli biti kos.

»Bil sem tako mlad … Vedel sem le, da se borim proti zlu. Da moramo zmagati. Vsi fantje, ki so bili seveda starejši od mene, so mi govorili, da naj se obnašam kot med urjenjem. A ko smo v popolni temi s padali leteli proti tlom, kjer so nas čakale nemške strojnice, nisem vedel, kako naj se obnašam. Pokalo je z vseh strani. Pristal sem v grmovju. Nisem se bal smrti, saj sem bil premlad, da bi sploh lahko pomislil nanjo. Takoj sem začel s pogledom iskati fante iz svoje enote. Šele šest dni kasneje, ko je bil glavni val izkrcanja že davno končan, smo združili moči in se pridružili enotam na plaži Omaha,« je med tisočimi belimi križi pripovedoval »Bill«. V vojni je hitro odrasel. V njegovi enoti, ki jo je med izkrcanjem sestavljalo dvesto mož, jih je konec vojne dočakalo le 112.

V naslednjih desetih mesecih je Wilson Colwell sodeloval prav v vseh ključnih bitkah, ki jih je med osvobajanjem Evrope izpod nacistične Nemčije bíla njegova enota, ki se jo je med drugo svetovno vojno prijel vzdevek »tuleči orli«. Boril se je v zimski Belgiji, v najbolj krvavi bitki, ki jo je kdaj bojevala njegova enota. V svoji četi štiriindvajsetih mož je edini preživel krvavo bitko za Bulge, kjer so Američani doživeli pravi pokol. V bojih na Nizozemskem je bil ranjen, a se je – v Porenju – kmalu vrnil na bojišče. Konec vojne je dočakal v Avstriji, kjer so pripadniki njegove enote tudi še nekaj mesecev po osvoboditvi po gozdovih preganjali pripadnike enot SS. »Ne boste verjeli, a meni je vojna hitro minila. Verjetno zato, ker sem bil otrok in si nisem postavljal velikih vprašanj. Šele ko sem prišel domov, sem dojel, kje sem bil in kaj se je dogajalo v Evropi. Opravili smo svoje delo. Če ga ne bi, bi morali vsi mi danes verjetno govoriti nemško,« je nadaljeval mlajši veteran Wilson Colwell, ki se je po vrnitvi v Združene države zaposlil v avtomobilski tovarni v Detroitu, pozneje pa odprl zasebno mehanično šolo v Koloradu, kjer živi še danes. »Niti en dan ni minil, ko ne bi bil z mislimi v Normandiji in na drugih bojiščih druge svetovne vojne. To so bili povsem drugačni časi. Tedaj smo živeli za ideale. Bili smo bratje. Borili smo se drug za drugega. In za svobodo,« je pogovor končal že rahlo utrujeni padalec Colwell, ki se je v Normandijo, kjer je pustil svoje otroštvo in mladost in kjer je Amerika doživela zadnjo veliko vojaško zmago, vrnil že desetkrat. In se sploh ne namerava ustaviti, odločno dodaja.

* * *

Nad ameriškim pokopališčem nad plažo Omaha je v četrtek popoldne pihal hladen atlantski veter. Morje je bilo precej bolj mirno kot tistega oblačnega jutra pred sedemdesetimi leti. Tudi ptice niso bežale v notranjost. Spoštljivo tišino je vsako uro prekinilo intoniranje ameriške himne. Redki še živeči veterani, ki jim je tudi tokrat uspelo priti na obletnico zavezniške invazije, v kateri je sodelovalo sedemnajst narodov, so salutirali ameriški in francoski zastavi.

Slavili so čase, ki se med diktaturo pozabe pospešeno brišejo iz zgodovinskega spomina. Slavili so padle tovariše. Slavili so Ameriko, ki že dolgo ne obstaja več. Slavili so boj proti nacizmu. Boj, ki bi moral biti kot revolucija – stalen. In konsistenten.