Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij
Spletna mesta Dela, d. d., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Danilo Türk, 1. del: O kandidaturi in sodelovanju z vlado

Kandidat za predsednika republike se oceni drugih kandidatov v pogovoru na daleč izogiba.

sob, 13.10.2012, 06:00

Ob 9. uri nadaljujemo pogovor s predsednikom republike. Podrobneje ga sprašujemo o gospodarski krizi in možnih receptih zanjo.

Danilo Türk zaključuje svoj petletni mandat predsednika republike. Kot prvi kandidat je državni volilni komisiji že konec avgusta prijavil namen, da bi se potegoval za še en predsedniški mandat. V pogovoru v tem predvolilnem času predstavlja svoje poglede na različne probleme, oceni drugih kandidatov za predsedniško mesto pa se na daleč izogiba. Ocenjujejo in izbirajo volivci, pravi.

Volilna kampanja za predsedniške volitve se uradno šele začenja, a dejansko je že nekaj časa v polnem teku. Vi se doslej niste prav intenzivno posvečali kampanji. Kako to?

Kampanja se je pravkar začela in odslej se ji bom posvečal v primernem obsegu. Vedeti pa morate, da bom še naprej opravljal vse predsedniške obveznosti in da bom zato tudi moral prilagoditi dejavnosti. Predsedniške obveznosti bodo morale imeti prednost, kajti predsedniško funkcijo je treba opravljati ves čas, kampanja pa mora ostati v obsegu, ki je primeren.

Ampak vaša protikandidata - za zdaj je videti dva, Boruta Pahorja in Milana Zvera - sta že močno začela predvolilne dejavnosti. Kako ocenjujete njuno kampanjo?

Ne želim ocenjevati drugih kandidatov. Svojo kampanjo bom delal v okviru, ki bo primeren, ki bo dovolj intenziven, vendar koordiniran z opravljanjem predsedniške funkcije. Doslej sem se pač polno posvečal predsedniški funkciji in pravzaprav kampanje niti nisem imel.

Vendar pa ste zbrali podpise podpore za kandidaturo.

Tako je. Kot veste, sem kandidat volivk in volivcev. Tako sem v avgustu začel svojo kandidaturo. Po 20. avgustu, ko je bila po volilnem koledarju možnost, da zberem podpise, sem vzel dva tedna dopusta in sem v devetih delovnih dneh zbral nekaj čez 13.000 podpisov. Te podpise sem s kandidaturo 31. avgusta predložil volilni komisiji in od takrat sem uradno kandidat. Po tistem pa sem se posvečal predsedniški funkciji.

Rekli ste, da nočete ocenjevati drugih kandidatov. Zakaj pravzaprav ne?

Zato ker je to stvar volivk in volivcev. Volitve so izbira. So dejavnost, kjer kandidati povedo, kar imajo povedati o sebi, o svojih pogledih, o svojih načrtih. Ocenjujejo in izbirajo pa volivci. Edino pošteno se mi zdi, da se vsa vprašanja, ki zadevajo izbiro, prepustijo volivcem.

Ampak drugi kandidati pa imajo mnenje o vas in ga tudi glasno izražajo.

Vsak kandidat ima svoj profil. Jaz vam povem, kako sam gledam na volitve. Element izbire se mi zdi osrednjega pomena pri volitvah. To je stvar, ki je izključno v rokah volivk in volivcev.

Vašo kandidaturo sta podprli stranki Pozitivna Slovenija in Desus. Ali lahko rečemo, da ste kandidat levice?

Moja podpora je zelo raznovrstna. Podpira me šest strank; dve parlamentarni, ki ste ju omenili, in še štiri neparlamentarne stranke: LDS, Zares, Demokratična stranka dela in TRS. Poleg tega so mi podporo izrekle različne civilnodružbene skupine, tako da lahko govorimo o zelo raznovrstni, razprostranjeni podpori. Kar pa zadeva ideološke definicije, mislim, da je treba biti previden. Pri nas, v današnjem času ideološke delitve niso tako resne in relevantne, kot so bile nekoč. Zato je pri vsakem kandidatu po mojem mnenju treba gledati na dve stvari: na razpon podpore in na vsebino stališč.

Torej niste na levici?

No, glejte, jaz sem Danilo Türk, kandidat, ki ga podpira mnogo državljank in državljanov vseh nazorov, vseh pogledov na svet, vseh verskih pripadnosti - in poleg ostalega tudi šest različnih strank.

Na prejšnjih volitvah, ko ste kandidirali, so vas podprli tudi Socialni demokrati. Tokrat so podprli drugega kandidata, Boruta Pahorja. Jim to zamerite?

Ne. Vsaka stranka ima ves čas pravico, da izbira svoje kandidate. Tudi na volitvah pred petimi leti sem kandidiral s podporo državljank in državljanov, zbiral sem podpise, imel sem tudi podporo več strank. Medtem se je strankarski teren pri nas precej spremenil. Politične stranke so v predvolilnem obdobju seveda vedno zelo aktivne. V tej novi razporeditvi strank je pač nastal drugačen položaj, kar zadeva kandidate. V tem ni nič nenormalnega, nič osebnega. S tem se ne obremenjujem.

Dalo bi se razumeti, da so vam odtegnili podporo, ki so vam jo nekoč dajali.

To je vprašanje za socialnodemokratsko stranko. Oni so svoja gledanja že pojasnjevali. Verjetno bodo, če jih boste to vprašali, znali tudi natančno povedati, kako gledajo na te volitve in kako se odločajo.

Predsednik republike je sicer samostojna institucija te države ...

Tako je.

... a s sodelovanjem z vlado se v tem mandatu ne morete ravno pohvaliti.

V svojem celotnem mandatu sem imel vedno korektne odnose z vlado in jih imam tudi sedaj. Kar se mene tiče, so ti odnosi v redu. Nimam pripomb. Vprašanje je, kako to sodelovanje in odnose vidijo drugi. Z mojega stališča je pa tako, da sem vselej bil odprt za pogovore z vlado. V mandatu prejšnje vlade sem predlagal, da bi tudi pri nas uporabili nemški sistem, ki omogoča, da je predstavnik predsednika republike zastopan na sejah vlade. Ta ideja ni bila sprejeta. Ni bila sprejeta tudi v prejšnjih obdobjih in ne verjamem, da je zdaj kaj prida razpoloženja za kako bolj tesno sodelovanje.

Kar pa zadeva tekoče delo, je tako: kadar imam kakšno vprašanje, povabim relevantnega ministra ali predsednika vlade na pogovore. In sem seveda, kadar sami dajo iniciativo, vselej pripravljen na pogovor. Tako sodelovanje funkcionira.

Kolikokrat pa sta se srečala s predsednikom vlade? Mislim, da dvakrat.

Ja, in to na mojo pobudo. Če se bo on želel še kdaj srečati z mano, sem vselej na razpolago. Moja vrata so ves čas odprta. Razumeti pa je treba, da ima predsednik vlade svoje naloge, svoje obveznosti, in če bo ocenil, da bi bilo dobro, da se sestaneva, bo to brez težav narejeno. Sam pa sem to ocenil nedavno. Kot veste, sem ga povabil na pogovore in sva se pogovarjala o političnih dejavnostih v sklepnem delu letošnjega leta.

Torej ste s tem zadovoljni? Ne mislite, da bi bilo potrebnih več stikov, usklajevanja?

Vedno se lahko reče: več stikov je bolje. Za tisto, kar je v tem trenutku potrebno, pa komunikacijo imamo. Naj naveden bolj konkreten primer. V teh mesecih sem se večkrat videl z ministrom za delo, družino in socialne zadeve Andrejem Vizjakom in pogovarjala sva se o pristopu k pokojninski reformi in reformi trga dela. To so reforme, ki so po moji oceni zelo nujne. Vseskozi sem jih podpiral, tudi v času prejšnje vlade. Podpiram tudi prizadevanja, da bi se dosegel sporazum med socialnimi partnerji o teh reformah. Všeč mi je, kako minister Vizjak vodi ta pogajanja. To sem povedal njemu in tudi javno. Mislim, da je to dober pristop, ker izkazuje resnično pripravljenost in voljo skleniti sporazum. Se pravi poslušati sogovornika in tudi modificirati lastna stališča, kjer je to potrebno. Ta pristop, ta način pogajanj bi rad zelo podprl.

Po drugi strani pa bi nekateri rekli, da vloga predsednika republike sploh ni, da daje mnenja in nasvete glede tega, kako naj vlada vodi določena pogajanja.

No, vidite, zdaj ste opisali eno od zanimivih težav funkcije predsednika republike. Ampak v tem primeru mislim, da ta težava ni realna. Prvič, gre za zelo temeljne reforme, ki zanimajo vse. Predsednik republike je direktno izvoljen od vseh državljanov in ga morajo ravno te reforme zanimati in mora biti pripravljen prispevati svoje za to, da so ta pogajanja uspešna. Drugič, tehnika pogajanj - z razumevanjem, da mora biti na koncu pogajanj sporazum - je pri nas še vedno prešibka, ni dovolj sprejeta. Dostikrat se pri nas pogajanja vodijo kot dialog gluhih, kjer sogovorniki drug drugega ne poslušajo. Ali pa mislijo, da je smisel pogajanj v tem, da prevladajo njihova stališča. Moje prizadevanje je usmerjeno v to, da bi dobro razumeli prava pogajanja. Kadar vidim, da prava pogajanja potekajo, jih želim zelo jasno, odločno in tudi javno podpreti. Na drugi strani pa, če bi se kdaj pokazalo, da si udeleženci pogajanj želijo, da predsednik poseže v vsebino teh pogajanj, bi bilo tudi to možno. Meni se je to v tem mandatu zgodilo enkrat, pred dvema letoma, ko se je pripravljala zdravniška stavka v zvezi z dežurstvi. Takrat so me nekateri udeleženci teh razprav pozvali, da sodelujem s svojimi idejami. Te ideje sem posredoval neformalno, v raznih stikih, potem pa so se sami pogovarjali naprej.

V splošnem pa ni kakšne velike želje po vaših uslugah?

Ne, take želje ni. In tudi nič hudega, če je ni. Če se pogajalci sami sporazumejo, tem bolje. Ampak tisto, kar se mi zdi kot predsedniku pomembno ves čas poudarjati, je dialog, dialog in še enkrat dialog. Pogajalci se morajo poslušati, slišati drug drugega in tudi popustiti, kjer je treba, zato da se doseže sporazum. Je pa že prav, da predsednik republike ta osnovni kodeks pogajanj pogosto, dosledno in javno zagovarja in kadar vidi, da taka pogajanja potekajo, da jih podpre.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se

Komentarji

Prikaži: starejši prej
9 komentarjev
Neznan

č.
Letos bo enostavno.
Imamo le enega kandidata, ki izpolnjuje razpisne pogoje.
Poleg tega ima ustrezne moralnopolitične kvalitete, ki zagotavljajo kontinuiteto partijskega delovanja.
Kadrovska komisija pri SZDL bo drugi teden podala svoje mnenje - upam, da pozitivno, saj je kandidat bil njihov aktivni član in vodilni funkcionar ter borec za pravice Slovencev preko meje.
Še sreča, da nas o vsem tem seznanja neodvisno Delo, ki korektno poroča o posameznih korakih našega dragega kandidata za precednika.
Nekateri mediji neokusno in nepreverjeno poročajo, da se naprej tiščita in samopromovirata še dva entuziasta, ki pa nimata nobene možnosti za izvolitev, zato je tudi škoda tinte za poročanje o njunih delovanjih.
Bravo Delo, lahko se zanesemo na vas.
Nejc O.

14. oktober 2012, ob 13:46:33
Neznan

3.
Vse najlepše o liku našega ljubega precednika. Delo bi dalo vse, kar lahko, da bi razveselilo svojega kandidata.
Nekateri pravijo, da je nenadomestljiv, da je simbol poštenja in da bo zmagal v prvem krogu.
Če bi ta striček bil res tako priljubljen, potem bi moral reči: vsa sredstva, ki jih bom prejel na račun za volitve bom namenil Rdečemu križu. Udeležil se bom le soočenj na Tv in radio postajah, drugo mi ni potrebno.
Le zakaj delati stroške, če so vsi tako prepričani v zmago in v zaslepljenost državljanov.
Bog vam pomagaj!

14. oktober 2012, ob 13:03:33
sofia

"Danilo Türk, 1. del: O kandidaturi in sodelovanju z vlado "
Tole je šele prvi del?!
Koliko delov bo pa vsebovala tale propaganda za Turka?

13. oktober 2012, ob 18:54:26
Diaz

Zakaj ne bom volil nikogar od teh treh ?

naTanko tako, pravilen odgovor ! ...

13. oktober 2012, ob 10:26:52
Diaz

WedamLukićeva, ipd. ...

BRUHHHHHHHhhhhhhhhhhhh !

usi glih.

13. oktober 2012, ob 10:23:40
Neznan

triestino,,
ne šali se. Delo že ve kaj počenja, je lojalno in hvaležno za svoj nastanek in podporo....

13. oktober 2012, ob 08:34:15
triestino

DELO: Turk, Tutrk, Turk, Turk itd vedno in samo Turk. Slisal sem nekje, da imamo se kaksna dva kandidata.....

13. oktober 2012, ob 08:20:45
Neznan

Obupni poskusi predsednika republike in predsedniškega kandidata Danila Türka, da bi se volivkam in volivcem prikazal kot "neodvisni" kandidat, se rušijo kot domine. Novinarji oddaje Svet na Kanalu A so pravkar razkrili finančno in personalno navezo med Türkovim volilnim štabom ter javnosti doslej povsem neznanim inštitutom Novum, prek katerega Jankovićeva Pozitivna Slovenija po vsem sodeč prikrito financira predsedniško kampanjo svojega kandidata Danila Türka. Solastnica inštituta Novum je namreč Jelena Aleksić, tiskovna predstavnica volilne kampanje aktualnega predsednika, namestnik vodje Türkove volilne pisarne Igor Pribac pa je predavatelj na dogodkih, ki jih pripravlja omenjeni inštitut.
Ljubljanski inštitut Novum, za katerega poslanka in podpredsednica Pozitivne Slovenije Maša Kociper javno priznava, da je blizu levice, sta doslej financirali tudi stranki LDS in Zares, ampak s proračunskim denarjem davkoplačevalcev.
Da je Danilo Türk izrazito strankarski kandidat Pozitivne Slovenije, dokazujejo tudi najnovejši podatki raziskave javnega mnenja, ki jo je opravila agencija Mediana. Okoli 80 odstotkov "pristašev" Pozitivne Slovenije podpira kandidaturo Danila Türka, kar je bistveno več od podpore, ki jo znotraj stranke Socialnih demokratov uživa njihov kandidat Borut Pahor, in celo višja od podpore, ki jo znotraj stranke SDS trenutno dobiva kandidat SDS in Nove Slovenije Milan Zver. Ravno ta močno prevladujoča strankarska preferenca predsednika Türka pa utegne predsedniškemu kandidatu Türku odločilno škodovati v drugem krogu predsedniških volitev, zato volilni štab predsednika republike zadnji mesec dni forsira medijsko kampanjo, kjer dopovedujejo, kako lahko Danilo Türk zmaga že v prvem krogu.
Volilni štab in vedno bolj živčno ožjo ekipo Danila Türka pa so - vsaj po naših informacijah - začeli najedati tudi medsebojni spori. Tako naj bi že prišlo do spora med šefinjo Türkovega kabineta Mojco Seliškar Toš in predsednikovim posebnim svetovalcem za odnose z gospodarstvom Francijem Perčičem, ki velja za "zakladnika" in ključnega zbiralca denarja za Türkovo volilno kampanjo. Po pripovedovanju naših virov naj bi Perčič denar nabiral "preveč vneto" in puščal "prstne odtise", njegovo zbiranje denarja pa naj bi imelo ponekod celo znake kaznivih dejanj. Sledi denarja menda vodijo v podjetja, ki se ukvarjajo z energetiko ...
bp

13. oktober 2012, ob 08:03:23
Neznan

Zakaj ne bom volil Türka

Kateri genij bo Slovence prepričal, da po 67. letih končajo II. svetovno vojno in se soočijo z izzivi 21. stoletja? Gerontokracija jih pač ne bo.

Zanimivo bi bilo vedeti, koliko državljanov samostojno razmišlja in kritično presoja dogajanje okoli sebe. Statističnih podatkov o tem namreč nimamo. V zadnjem popisu prebivalstva, kjer je malo manjkalo, pa bi nam zastavili metafizično vprašanje glede veroizpovedi, nas niso spraševali, kako pogosto razmišljamo o družbenih fenomenih, samostojno sprejemamo odločitve in jih racionalno argumentiramo. Države inteligenca državljanov očitno ne zanima.

Intelekt svobodnemu homo sapiensu omogoča oblikovanje lastnega mnenja, prevzemanje odgovornosti za svoje ravnanje kot tudi sposobnost moralnega presojanja. Človek enostavno mora vedeti, kaj je prav in kaj ni, sicer je moralni invalid.

Ker torej ne razpolagamo z empirično dokazljivim podatkom o številu ali odstotku ljudi, ki so sposobni lastnega razmišljanja, lahko samo ugibamo, koliko jih je. Naša domneva je, da so v krepki manjšini. Kot lakmusov test bomo uporabili trenutno edino racionalno in družbeno relevantno tematiko v Sloveniji: modernizacijo države, strukturne reforme in novo razvojno matrico za naslednjih nekaj desetletij.

O izgubljenih generacijah

Prvi korak za kakršen koli korak naprej je konec vojne. Končati moramo II. svetovno vojno.

Generacije, ki so rojene po letu 1950, ko so bile posledice vojne in revolucije v glavnem že fizično odpravljene, še vedno niso mentalno svobodne. Vrtijo se v začaranem krogu ideološke fantazme in radikalnega diskurza, ki temelji na neznanju, lažeh in manipulaciji. Tej generaciji je treba pomagati. Po treh desetletjih pranja možganov je težko ostati normalen. Normalnost je eskluzivni privilegij elite, ki je socializem ni kastriral. Zategadelj so njeni predstavniki že 67 let v izraziti manjšini.

Pri generacijah, rojenih v naslednjih desetletjih, sicer ni razloga, da bi jih zgodovina vlekla v svoje temačne globine, a če izhajajo iz družinskih okolij, ki jih je zastrupil korporativizem v takšni ali drugačni preobleki, je njihov pogled na svet prav tako zaznamovan s travmo totalitarnega 20. stoletja. In normalnost je spet privilegij redkih.

Šele generacija Y, rojena po letu 1990, je lahko pogojno „normalna“, saj termina državljanska vojna, ki je perpetuum mobile slovenskega kolektivnega nezavednega, ne more niti racionalno niti emocionalno, kaj šele izkustveno ovrednotiti. Obenem je to generacija, ki ima težave z vrednotenjem in prepoznavanjem vrste sodobnih fenomenov. Njihov vrednostni sistem je drugačen, nedoločljiv in nepredvidljiv. Kaj so njihovi cilji, kakšne motive nosijo v sebi?

Je to generacija, ki sploh ne razmišlja o medgeneracijski solidarnosti in skrbi za starejše? Koliko ima pred očmi svojo starost in pokojninski sistem, ki bo v veljavi čez štiri, pet desetletij? Jo to sploh zanima? Se zaveda svojih pravic in odgovornosti obenem?

Vsak člen generacije Y, ki je dopolnil 18 let, ima volilno pravico. Je skratka enakopraven državljan. Nič manj ne velja od predsednika Zveze borcev. Pri generaciji, rojeni v času osamosvajanja, je najbolj izstopajoča njena popolna pasivnost in nezainteresiranost za družbene procese in dogajanja. Zanje so hipiji iz drugega planeta. Ne razumejo protivojnih protestov in demonstracij arabske mladine, ki zahteva svobodo. To je generacija, med katero prevladuje intelektualni mrk. Kot da bi ugasnili luč. Ničesar ni od njih. Morda razmišljajo samo o tem, kako čim prej pobegniti iz Grumove umobolnice po imenu Goga. Potrebovali bi motivacijskega genija, da bi to mularijo spravil v stanje budnosti, k uporništvu ali celo na ulico. Še največ življenja bi dali od sebe, če bi jim država ukinila študentske privilegije. Takrat bi se zgrnili pred parlament in zahtevali nazaj bone in študentske zabave. Alkohola in iger.

Gerontokracija in sveti gral

Generacija Y je frustrirana. V deželi, ki jo že 67 let pretresa in notranje razžira rak državljanske vojne med komunisti in klerikalci, mladi namreč ne veljajo nič. V predmodernem, patološkem okolju imajo glavno besedo starci.

Slovenija je gerontokracija. Samo v deželi, ki več kot pol stoletja razjedajo notranje rane, se namreč lahko zgodi, da organizacija starih borcev, ki imajo monopol nad resnico o vojni in revoluciji, gromovniško oznani, da prihajajoče predsedniške volitve niso normalne volitve, temveč plebiscit. Zanje je vojna normalno stanje. Zanje je vojna sveti gral.

Zveza borcev bo podprla pravega človeka. Ladja borcev, ki si je prisvojila monopol nad trpljenjem Slovencev med II. svetovno vojno in poteptala odporniški TIGR, ker je deloval samostojno, brez radijske povezave z Moskvo, si leta 2012 mirno privošči delovanje v slogu Kominterne. Njihova veteranska organizacija na Facebooku poziva ljudi na proteste proti vladi s fotografijo srpa in kladiva: „Čas je za vstajo!“ „Čas je za revolucijo!“

Ne, dedki, ni čas za revolucijo. Čas je, da greste v dom za upokojence.

Treba je glasovati za Türka. Ukazuje nam generacija, ki bi se morala upokojiti že pred četrt stoletja, ko je nastajala svobodna in demokratična Slovenija. Pa se ni. Namesto da bi se ukvarjala z vnuki in pisala spomine, se je gerontokracija zarotniško odločila nadaljevati državljansko vojno, ki se je začela 27. aprila 1941. Iz prejšnjega prenašajo svoje frustracije, travme in zablode v tretje tisočletje. Radi bi kontaminirali še naslednje generacije. Radi bi, da vojna traja večno. Kajti vojna je njihov sveti gral. Perverzno do konca.

(Z)noreti ali (z)bežati?

Tisti, ki se izseljujejo iz države, kmalu spoznajo, kako bolna je domovina. Zato jim ne pade na pamet, da bi se vračali. Pridružuje se jim vedno več mladih, ki imajo dovolj negativne selekcije, bipolarne motnje v politiki in državnem gospodarstvu. V domovini nimajo prihodnosti. So žrtve apartheida gerontokracije. Tem mladim Slovenkam in Slovencem so zaprte možnosti univerzitetne kariere! Gerontokracija, ki obvladuje visoko šolstvo, poskrbi le za svoje kadre. Za tiste, ki je ne ogrožajo. Za tiste, ki so produkt njene negativne selekcije.

Slovenija ne potrebuje le temeljite reforme trga dela in pokojninskega zavarovanja (pred tem bo nujna sprememba 90. člena ustave ter razumna omejitev permisivne referendumske zakonodaje), temveč tudi soočenje same s sabo. Pogled v zrcalo.

Pot v moderno dobo se začne z lustracijo. S simbolnim, vendar resnim in učinkovitim končanjem državljanske vojne. Ko je to profesor Bučar to oznanil spomladi 1990, se je slišalo lepo. A bile so zgolj besede. Lupina. V jedru se je vojna nadaljevala z drugimi sredstvi. Rdeči proti črnim, črni proti rdečim. Oboji skupaj proti mladim in neobremenjenim.

Skrajni čas je, da končamo II. svetovno vojno. Kandidat Zveze borcev pomeni nadaljevanje vojnega stanja, simbolizira gerontokracijo iz ozadja, ki nam vlada s pomočjo privilegijev, laži in sprenevedanja. Jaz ga ne bom volil. Ne morem.
DS

13. oktober 2012, ob 08:02:19
9 komentarjev
Stran: <|1|>
Prikaži: starejši prej