Danilo Türk, 1. del: O kandidaturi in sodelovanju z vlado

Kandidat za predsednika republike se oceni drugih kandidatov v pogovoru na daleč izogiba.

sob, 13.10.2012, 06:00

Ob 9. uri nadaljujemo pogovor s predsednikom republike. Podrobneje ga sprašujemo o gospodarski krizi in možnih receptih zanjo.

Danilo Türk zaključuje svoj petletni mandat predsednika republike. Kot prvi kandidat je državni volilni komisiji že konec avgusta prijavil namen, da bi se potegoval za še en predsedniški mandat. V pogovoru v tem predvolilnem času predstavlja svoje poglede na različne probleme, oceni drugih kandidatov za predsedniško mesto pa se na daleč izogiba. Ocenjujejo in izbirajo volivci, pravi.

Volilna kampanja za predsedniške volitve se uradno šele začenja, a dejansko je že nekaj časa v polnem teku. Vi se doslej niste prav intenzivno posvečali kampanji. Kako to?

Kampanja se je pravkar začela in odslej se ji bom posvečal v primernem obsegu. Vedeti pa morate, da bom še naprej opravljal vse predsedniške obveznosti in da bom zato tudi moral prilagoditi dejavnosti. Predsedniške obveznosti bodo morale imeti prednost, kajti predsedniško funkcijo je treba opravljati ves čas, kampanja pa mora ostati v obsegu, ki je primeren.

Ampak vaša protikandidata - za zdaj je videti dva, Boruta Pahorja in Milana Zvera - sta že močno začela predvolilne dejavnosti. Kako ocenjujete njuno kampanjo?

Ne želim ocenjevati drugih kandidatov. Svojo kampanjo bom delal v okviru, ki bo primeren, ki bo dovolj intenziven, vendar koordiniran z opravljanjem predsedniške funkcije. Doslej sem se pač polno posvečal predsedniški funkciji in pravzaprav kampanje niti nisem imel.

Vendar pa ste zbrali podpise podpore za kandidaturo.

Tako je. Kot veste, sem kandidat volivk in volivcev. Tako sem v avgustu začel svojo kandidaturo. Po 20. avgustu, ko je bila po volilnem koledarju možnost, da zberem podpise, sem vzel dva tedna dopusta in sem v devetih delovnih dneh zbral nekaj čez 13.000 podpisov. Te podpise sem s kandidaturo 31. avgusta predložil volilni komisiji in od takrat sem uradno kandidat. Po tistem pa sem se posvečal predsedniški funkciji.

Rekli ste, da nočete ocenjevati drugih kandidatov. Zakaj pravzaprav ne?

Zato ker je to stvar volivk in volivcev. Volitve so izbira. So dejavnost, kjer kandidati povedo, kar imajo povedati o sebi, o svojih pogledih, o svojih načrtih. Ocenjujejo in izbirajo pa volivci. Edino pošteno se mi zdi, da se vsa vprašanja, ki zadevajo izbiro, prepustijo volivcem.

Ampak drugi kandidati pa imajo mnenje o vas in ga tudi glasno izražajo.

Vsak kandidat ima svoj profil. Jaz vam povem, kako sam gledam na volitve. Element izbire se mi zdi osrednjega pomena pri volitvah. To je stvar, ki je izključno v rokah volivk in volivcev.

Vašo kandidaturo sta podprli stranki Pozitivna Slovenija in Desus. Ali lahko rečemo, da ste kandidat levice?

Moja podpora je zelo raznovrstna. Podpira me šest strank; dve parlamentarni, ki ste ju omenili, in še štiri neparlamentarne stranke: LDS, Zares, Demokratična stranka dela in TRS. Poleg tega so mi podporo izrekle različne civilnodružbene skupine, tako da lahko govorimo o zelo raznovrstni, razprostranjeni podpori. Kar pa zadeva ideološke definicije, mislim, da je treba biti previden. Pri nas, v današnjem času ideološke delitve niso tako resne in relevantne, kot so bile nekoč. Zato je pri vsakem kandidatu po mojem mnenju treba gledati na dve stvari: na razpon podpore in na vsebino stališč.

Torej niste na levici?

No, glejte, jaz sem Danilo Türk, kandidat, ki ga podpira mnogo državljank in državljanov vseh nazorov, vseh pogledov na svet, vseh verskih pripadnosti - in poleg ostalega tudi šest različnih strank.

Na prejšnjih volitvah, ko ste kandidirali, so vas podprli tudi Socialni demokrati. Tokrat so podprli drugega kandidata, Boruta Pahorja. Jim to zamerite?

Ne. Vsaka stranka ima ves čas pravico, da izbira svoje kandidate. Tudi na volitvah pred petimi leti sem kandidiral s podporo državljank in državljanov, zbiral sem podpise, imel sem tudi podporo več strank. Medtem se je strankarski teren pri nas precej spremenil. Politične stranke so v predvolilnem obdobju seveda vedno zelo aktivne. V tej novi razporeditvi strank je pač nastal drugačen položaj, kar zadeva kandidate. V tem ni nič nenormalnega, nič osebnega. S tem se ne obremenjujem.

Dalo bi se razumeti, da so vam odtegnili podporo, ki so vam jo nekoč dajali.

To je vprašanje za socialnodemokratsko stranko. Oni so svoja gledanja že pojasnjevali. Verjetno bodo, če jih boste to vprašali, znali tudi natančno povedati, kako gledajo na te volitve in kako se odločajo.

Predsednik republike je sicer samostojna institucija te države ...

Tako je.

... a s sodelovanjem z vlado se v tem mandatu ne morete ravno pohvaliti.

V svojem celotnem mandatu sem imel vedno korektne odnose z vlado in jih imam tudi sedaj. Kar se mene tiče, so ti odnosi v redu. Nimam pripomb. Vprašanje je, kako to sodelovanje in odnose vidijo drugi. Z mojega stališča je pa tako, da sem vselej bil odprt za pogovore z vlado. V mandatu prejšnje vlade sem predlagal, da bi tudi pri nas uporabili nemški sistem, ki omogoča, da je predstavnik predsednika republike zastopan na sejah vlade. Ta ideja ni bila sprejeta. Ni bila sprejeta tudi v prejšnjih obdobjih in ne verjamem, da je zdaj kaj prida razpoloženja za kako bolj tesno sodelovanje.

Kar pa zadeva tekoče delo, je tako: kadar imam kakšno vprašanje, povabim relevantnega ministra ali predsednika vlade na pogovore. In sem seveda, kadar sami dajo iniciativo, vselej pripravljen na pogovor. Tako sodelovanje funkcionira.

Kolikokrat pa sta se srečala s predsednikom vlade? Mislim, da dvakrat.

Ja, in to na mojo pobudo. Če se bo on želel še kdaj srečati z mano, sem vselej na razpolago. Moja vrata so ves čas odprta. Razumeti pa je treba, da ima predsednik vlade svoje naloge, svoje obveznosti, in če bo ocenil, da bi bilo dobro, da se sestaneva, bo to brez težav narejeno. Sam pa sem to ocenil nedavno. Kot veste, sem ga povabil na pogovore in sva se pogovarjala o političnih dejavnostih v sklepnem delu letošnjega leta.

Torej ste s tem zadovoljni? Ne mislite, da bi bilo potrebnih več stikov, usklajevanja?

Vedno se lahko reče: več stikov je bolje. Za tisto, kar je v tem trenutku potrebno, pa komunikacijo imamo. Naj naveden bolj konkreten primer. V teh mesecih sem se večkrat videl z ministrom za delo, družino in socialne zadeve Andrejem Vizjakom in pogovarjala sva se o pristopu k pokojninski reformi in reformi trga dela. To so reforme, ki so po moji oceni zelo nujne. Vseskozi sem jih podpiral, tudi v času prejšnje vlade. Podpiram tudi prizadevanja, da bi se dosegel sporazum med socialnimi partnerji o teh reformah. Všeč mi je, kako minister Vizjak vodi ta pogajanja. To sem povedal njemu in tudi javno. Mislim, da je to dober pristop, ker izkazuje resnično pripravljenost in voljo skleniti sporazum. Se pravi poslušati sogovornika in tudi modificirati lastna stališča, kjer je to potrebno. Ta pristop, ta način pogajanj bi rad zelo podprl.

Po drugi strani pa bi nekateri rekli, da vloga predsednika republike sploh ni, da daje mnenja in nasvete glede tega, kako naj vlada vodi določena pogajanja.

No, vidite, zdaj ste opisali eno od zanimivih težav funkcije predsednika republike. Ampak v tem primeru mislim, da ta težava ni realna. Prvič, gre za zelo temeljne reforme, ki zanimajo vse. Predsednik republike je direktno izvoljen od vseh državljanov in ga morajo ravno te reforme zanimati in mora biti pripravljen prispevati svoje za to, da so ta pogajanja uspešna. Drugič, tehnika pogajanj - z razumevanjem, da mora biti na koncu pogajanj sporazum - je pri nas še vedno prešibka, ni dovolj sprejeta. Dostikrat se pri nas pogajanja vodijo kot dialog gluhih, kjer sogovorniki drug drugega ne poslušajo. Ali pa mislijo, da je smisel pogajanj v tem, da prevladajo njihova stališča. Moje prizadevanje je usmerjeno v to, da bi dobro razumeli prava pogajanja. Kadar vidim, da prava pogajanja potekajo, jih želim zelo jasno, odločno in tudi javno podpreti. Na drugi strani pa, če bi se kdaj pokazalo, da si udeleženci pogajanj želijo, da predsednik poseže v vsebino teh pogajanj, bi bilo tudi to možno. Meni se je to v tem mandatu zgodilo enkrat, pred dvema letoma, ko se je pripravljala zdravniška stavka v zvezi z dežurstvi. Takrat so me nekateri udeleženci teh razprav pozvali, da sodelujem s svojimi idejami. Te ideje sem posredoval neformalno, v raznih stikih, potem pa so se sami pogovarjali naprej.

V splošnem pa ni kakšne velike želje po vaših uslugah?

Ne, take želje ni. In tudi nič hudega, če je ni. Če se pogajalci sami sporazumejo, tem bolje. Ampak tisto, kar se mi zdi kot predsedniku pomembno ves čas poudarjati, je dialog, dialog in še enkrat dialog. Pogajalci se morajo poslušati, slišati drug drugega in tudi popustiti, kjer je treba, zato da se doseže sporazum. Je pa že prav, da predsednik republike ta osnovni kodeks pogajanj pogosto, dosledno in javno zagovarja in kadar vidi, da taka pogajanja potekajo, da jih podpre.

Prijavi sovražni govor