Danilo Türk: Nova vlada do svetih treh kraljev

Predsednik države Danilo Türk bo v petek razpustil parlament. Tako se bo v zgodovino zapisal kot prvi predsednik Slovenije, ki je razpisal predčasne volitve. A v pogovoru za Sobotno prilogo predsednik mirno in kot običajno diplomatsko zadržano zagotavlja: ne, država ni in tudi v naslednjih mesecih ne bo v izrednih razmerah.

Gospod predsednik, boste v petek odlok o razpustitvi parlamenta podpisali s tresočo se roko?

Ne. To bom storil minuto po polnoči, 21. oktobra. To sem že sporočil, odločitev bo s podpisom le formalizirana. Kot ste lahko opazili, odločitev ni nikogar posebno presenetila in ni povzročila posebnih političnih vprašanj. Razlogov za tresočo se roko torej ne bo.

Vendarle boste prvi slovenski predsednik, ki bo razpustil parlament. Bo država, dokler se ne konstituira nova vlada, kot sistem sploh delovala ali pa bomo nekaj mesecev v neke vrste izrednih razmerah?

Država seveda deluje. Nič drugače ni kot ob razpustitvi parlamenta med rednimi volilnimi ciklusi. Ne bi želel, da se iz dejstva, da so to izredne volitve, gradijo preveč usodni sklepi. Bo pa obdobje zanimivo, med drugim tudi zato, ker je evidentna potreba po tem, da se nova vlada konstituira kmalu. Želim si, da bi praznično obdobje ob koncu leta zaznamovalo tudi glavne faze oblikovanja oblasti. Če bomo imeli volitve nekaj dni pred miklavžem, bi bilo lepo, da se parlament konstituira do božiča, nova vlada pa okrog svetih treh kraljev. Stari ljudski koledar, ki vsebuje vse te faze, je tu dobrodošel, ker nam lahko pomaga organizirati politično življenje.

Toda morda bodo potrebne hitre odločitve. Napovedujejo novi val krize, evrsko območje je v hudih težavah, Slovenija pa bo brez izvršilne oblasti.

Slovenija ne bo brez izvršilne oblasti. Vlada ostaja še naprej in deluje do nastopa nove vlade. Opozoril bi vas na mnenje mag. Krivica, nekdanjega ustavnega sodnika, ki je zelo prepričljivo razložil to situacijo v našem ustavnem sistemu. Razložil je, da ni dobro, če pretiravamo s trditvami, da vlada ne more ukrepati, kot zahteva položaj. Vlada lahko naredi, kar je potrebno. In parlament, četudi je razpuščen, se po potrebi še lahko sestane.

Po volitvah boste predlagali novega mandatarja. Na srečanju društva Manager ste pred časom govorili, po kakšnih merilih se boste odločali. Vašo izjavo so nekateri razumeli kot napoved, da Janezu Janši, ki mu trenutno ankete kažejo najbolje, ne boste podelili mandata za sestavo vlade. So vas razumeli pravilno?

V tem trenutku ne želim dajati nobenih zavez, koga utegnem predlagati za mandatarja in koga morebiti ne bom predlagal. Opozoril pa bi, da smo na menedžerskem kongresu dobili pomemben dokument, ki ponuja vizijo slovenskega menedžmenta glede nadaljnjega razvoja. Pomembno se mi zdi dejstvo, da je menedžment pripravljen povedati, kateri razvojni cilji se mu zdijo primerni. Verjamem, da bomo o tem morali v času pred volitvami slišati kaj več. Vsakdo, ki si bo prizadeval, da postane mandatar, se bo moral do tega opredeliti. V naši razvojni situaciji je popolnoma logično, da mora vsakdo, ki si prizadeva za mandatarski položaj, prepričati volivce, da je pripravljen in sposoben delovati v korist slovenskega gospodarstva. In gospodarskega razvoja. To je pomemben kriterij.

Toda običajno predsednik republike za mandatarja pač predlaga voditelja stranke, ki je na volitvah zbrala največ glasov. Ali imate pri tej odločitvi sploh kaj manevrskega prostora?

Če pogledate 111. člen slovenske ustave, boste videli, da je manevrski prostor precejšen. Člen govori o tem, da se je predsednik republike dolžan posvetovati z voditelji strank. To bom po volitvah vsekakor naredil. Potem predsednik republike predlaga kandidata za mandatarja. Nič ni govora o tem, kakšna merila naj predsednik ob tem upošteva. Predsednik mora priti do prepričanja, da bo predlagani mandatar na podlagi volilnih rezultatov dobro opravil svoje delo. Da bo podal prepričljiv predlog za sestavo vlade in da bo dobro vodil vlado. To je vse. Določeno prakso seveda imamo. Ta praksa daje prednost stranki, ki je prejela relativno največ glasov. Vendar ta praksa ni zavezujoča. Lahko, da ta praksa prinese dober rezultat, lahko ga pa tudi ne da. Spomnil bi tudi, da smo v preteklosti že imeli mandatarja za sestavo vlade iz stranke, ki ni bila relativni zmagovalec volitev.

Pravite, da bi morali stranke presojati zlasti po njihovi pripravljenosti na socialni dialog. A pred volitvami vse stranke obljubljajo, da se bodo pogovarjale in dogovorile s sindikati. Ne vemo pa, kaj se bo zgodilo, ko bodo dobile oblast.

Predvolilno obdobje ni namenjeno zgolj temu, da stranke poudarijo svojo načelno privrženost socialnemu dialogu, ampak da predvsem začno dejanski pogovor s sindikati. Da jih prepričajo. Da prepričajo javnost. Naj povedo, kakšne ideje imajo. Stvari morajo biti močno konkretizirane. Rad bi pohvalil vaš časopis, ker je objavil zanimiv prispevek profesorja Matjaža Zwittra, ki je formuliral 27 zelo konkretnih vprašanj. Tak pristop močno spodbujam. To omogoča, da dosežemo premik od načelnega zagotavljanja, da smo pripravljeni na dialog, h konkretnim vprašanjem in odgovorom. V predvolilnem obdobju bi tu stranke morale nekaj pokazati. Drugi kriterij je, da bi stranke zelo konkretno povedale, kakšen je njihov odnos do referendumov. Izkazalo se je, da je pri nas zelo liberalna ureditev referendumov postala predmet zlorabe. Referendum je postal nekaj, kar ovira normalno funkcioniranje in normalno odgovornost državnega zbora. Nekaj moramo spremeniti v praksi. Idealno bi bilo, če bi spremenili ureditev in določili, da poslanci, denimo, ne morejo predlagati referenduma. Ali pa, da mora biti referendumska odločitev sprejeta z ustrezno udeležbo, denimo 33-odstotno, kakor je predlagal profesor Zwitter. Zdi se mi, da so te reči pomembne. Dosežejo se lahko s spremembo ureditve, lahko pa se dosežejo tudi s prakso. Ni potrebno, da se vse normira z zakoni ali spremembo ustave. Lahko bi uporabili tudi analogijo: če je za sprejetje zakona potrebna določena večina, zakaj to ne bi veljalo tudi za referendum, ki se nanaša na neko zakonsko urejeno materijo.

Kdo pa bi sprejel interpretacijo, da je za referendum potreben kvorum? Politične stranke, parlament, ustavno sodišče?

V predvolilnem obdobju vsi gledamo zlasti politične stranke. Zadoščalo bi že, če bi se v predvolilnem obdobju izoblikoval nekakšen konsenz glede tega. Vedeli bi, da po volitvah prehajamo v obdobje, ko stranke ne bodo izkoriščale sedanje možnosti in izpodbijale zakonov na referendumu z iniciativo, ki jo lahko da 30 poslancev.

Je sprememba referendumskih pravil po vašem mnenju ključna za preboj blokade v sistemu odločanja?

Naša referendumska ureditev je liberalna...

Kaj pa je narobe z liberalnostjo?

Nič ni narobe. Vendar je liberalna ureditev bolj izpostavljena možnosti zlorabe. In te zlorabe smo v bistvu imeli. Pokojninski reformi se je nasprotovalo iz političnih razlogov. Resnih argumentov proti pokojninski reformi od političnih strank ni bilo slišati. Bila pa je politična želja otežiti delo tej vladi.

Referendumska ureditev, ki je po svojem značaju liberalna, je tudi bolj ranljiva. Izpostavljena je nevarnostim manipulacije. Ni bilo dovolj skrbnega premisleka, kdaj sploh je referendum primeren. Ljudje od zakonodajalca pričakujejo, da bo državo urejal in vodil, ne pa, da bo razlike izpostavljal še na referendumu. Še dve ravni problema obstajata. V demokraciji, kakršno imamo pri nas, je vodilno mesto v sistemu zagotovljeno političnim strankam in njihovim voditeljem. Stranke so vedno v skušnjavi, da bi uporabile prav vsa sredstva, ki so jim na voljo, da dosežejo svoje cilje. To vodi do populističnih instinktov, populističnih potez. Obstaja še globlji vidik tega problema. Računati moramo tudi z resničnim nezadovoljstvom ljudi. V takšni situaciji je povsem normalno pričakovati, da se bodo civilnodružbene iniciative bolj razvile. Ljudje so, kot lahko razberemo iz javnomnenjskih raziskav, nezadovoljni s političnim sistemom v celoti. Dva odgovora sta možna: civilnodružbeni in populistični. Želel bi si, da bi se civilna družba še bolj artikulirala.

Ali že na teh volitvah vidite možnost preboja novih gibanj, novih političnih pobud?

Mislim, da je odgovor pritrdilen. Možnosti obstajajo. Če gledamo na naši desetletji razvoja, lahko ta čas razdelimo na dve obdobji. Prvo obdobje je trajalo do vstopa v Evropsko unijo. Država je imela jasno definiran cilj, cilj pa so operacionalizirali dejavniki, ki so bili izven Slovenije. Slovenija je le izpolnjevala kriterije za vstop v EU. To nas je v veliki meri zaposlovalo. In naredilo je vtis, da bodo naši razvojni problemi rešeni s pomočjo EU. Izkazalo se je, da ni tako. Po letu 2004 smo imeli izrazit problem, ker v tej državi nismo oblikovali novih preciznih razvojnih ciljev, ki bi jih skušali uresničevati z neko resno, organizirano akcijo. Zato smo tudi imeli dve vladi, ki sta razočarali volivce. Nista uresničili vseh pričakovanj. Ljudje so po letu 2004 pričakovali več, kot je bila tedanja vlada sposobna uresničiti. Nekaj podobnega, v še bolj dramatični obliki, se je zgodilo sedaj, v tem mandatu. Razumeti pa je treba, da je ta mandat potekal v težjih mednarodnih gospodarskih okoliščinah. Sedaj gre za to, da se na predčasnih volitvah pokaže, ali lahko nove pobude in novi akterji pomagajo k jasni določitvi ciljev, ki jih moramo doseči.

Koliko za blokade odločanja v preteklem mandatu krivite vlado? Če za hip odmislimo sindikate in opozicijo, ki so sicer predlagali referendume.

Ta vlada je nedvomno delovala v težjih okoliščinah kot katerakoli vlada doslej. Ekonomske razmere so se nenadoma izjemno poslabšale. Pomislite: v pol leta je BDP padel za 8 odstotkov. V teh razmerah je bilo potrebno ukrepati. Vlada je nekatere socialne ukrepe izvedla dobro, druge gospodarske krizne ukrepe pa slabo. Skratka, razumeti je treba okoliščine, v katerih je vlada delovala. Pri vsaki vladi pa je tako, da lahko okoliščine upoštevamo samo deloma. Vlada je namreč dolžna rešiti, kar je možno, v razmerah, kakršne so.

Borut Pahor pravi, da se na levici nekateri bojijo, da bi mu znova uspelo, ne pa, da mu ne bi. Namiguje torej, da so njegovi najhujši nasprotniki z istega političnega brega. Kakšen pa je vajin odnos? V zadnjem letu smo zaznali napetosti. Niste, denimo, jasno odgovarjali na vprašanje, ali mu še zaupate …

Kot predsednik republike si želim, da je sleherna vlada, ki obstaja v času, ko sem predsednik, uspešna. Vprašanje, ki se zastavlja, je, ali je v danem trenutku mogoče s predsedniškega položaja ocenjevati vse, kar vlada počne, kot pozitivno ali kot zadostno. Določena stopnja kritičnosti mora obstajati, minimalna napetost je nujna. Minimalna kritičnost, ki jo izrazi predsednik republike, pa nikakor ni izraz želje, da bi vladi škodoval. Sploh ne! Vlada mora včasih slišati tudi nekoliko kritična mnenja. Sicer pa moje kritike nikoli niso bile posebej ostre. Šlo je za blaga opozorila. Naj vas spomnim: ob koncu leta 2010 sem vam omenil, da bi bilo dobro, če bi vlada ob koncu leta prišla s programom, z zbirko prioritet in bi okrog tega naredila zakonodajni program. To je bilo mogoče razumeti kot kritiko, ker tistega vlada do tedaj še ni storila. Mislim, da je prav, da predsednik republike od časa do časa izreče takšno blago, vendar konstruktivno opozorilo. Na začetku leta 2011 je vlada šla po tej poti, vendar na njej ni prav močno vztrajala. Bolje bi bilo, če bi vlada tedaj, februarja 2011, močno poudarila svoj reformni paket – šest prioritet, 27 zakonskih projektov – in poiskala zaupnico v parlamentu. Ter potem odločno vodila reformno politiko. Vendar je v nekem trenutku prišlo do rahljanja. Referendum o pokojninski reformi je situacijo dodatno razrahljal.

Najresnejši kandidat za novega predsednika vlade je sedanji opozicijski prvak Janez Janša. SDS je zoper vas vložila ustavno obtožbo, predstavniki te stranke se ne odzivajo na vaša vabila na pogovore. Pravijo, da predstavljate del problema, ne pa rešitve, da ste sokrivi za polom vlade. Kako boste sodelovali z Janšo, če bo postal predsednik vlade?

To so hipotetična vprašanja, na katera ne želim odgovarjati. Kar pa se odnosov tiče, bi rekel, da imam sam prijazen odnos do vseh strank. Nimajo pa vse stranke prijaznega odnosa do mene.

Omenjate dve slovenski razvojni fazi in ocenjujete, da po letu 2004 prioritete niso več jasne. Ali v tem dejstvu vidite iztrošenost politične elite kot celote?

V vašem vprašanju opažam zanimivo sociološko oceno. Sociologija govori o tem, da je življenjska doba političnih generacij dolga okrog 20 let. Takšna ocena velja za vse sisteme. V tem je tudi del odgovora na vprašanje, kako to, da nismo bili sposobni bolj jasno in energično definirati skupnih ciljev.

Poudarjate pomen dialoga. Ob tem se lahko zazdi, da so konflikti, ki smo jim priča v Sloveniji, posledica nesporazumov, šumov v komunikaciji. Vendar v Sloveniji obstajajo povsem realni interesi, ki so med seboj v konfliktih.

Dialog je tudi sredstvo za usklajevanje interesov. Skandinavci znajo identificirati realno različne interese, s kulturo dialoga pa znajo te interese usklajevati. Tako so izvedli pomembne družbene spremembe, prestrukturiranje gospodarstva, opuščanje nekaterih industrij. V Sloveniji pogosto govorimo, da bi želeli biti s politično kulturo bliže Skandinaviji. Vprašanje pa je, ali imamo ustrezne kulturne in antropološke predpostavke.

Te so bolj mediteranske …

So različne. Smo na križišču med Srednjo Evropo, Balkanom in Mediteranom. Morda pa bi v sebi le lahko našli tudi kakšne nastavke za boljši dialog. Najprej se moramo sporazumeti, da dialog ni to, da vsak pove svoje stališče, potem pa zapusti prizorišče in pričakuje, da bodo drugi njegovo stališče sprejeli. Slišati moramo drug drugega, sprejeti argumente drugega in tudi sprejeti kak kompromis. Govorniki zelo hitro trdijo, da je tisto, za kar se zavzemajo sami, naš skupni interes. Skupni interes se lahko oblikuje šele v dialogu.

Se strinjate s tezo, da so slovenske po litične elite ugrabile državo?

Teza o ugrabitvi države mi ni všeč. Mislim, da ni točna. Država je vselej instrument. Ta instrument nekdo upravlja. Demokracija je ureditev, ki pove, kako ta instrument upravljati. Mislim, da imamo do države premalo resen odnos. Tezo o ugrabitvi države uporabljamo preveč zlahka. Navsezadnje so volitve način, kako se pride do predstavništva, ki mora zelo odgovorno jemati svojo vlogo pri upravljanju države. In ker smo v predvolilnem času, je seveda prav, da se opozori, naj volivci dobro pogledajo, koga volijo, da bo dobro upravljal državo.

V teh dneh sta se za vstop v državno politiko odločila župan Zoran Janković in nek danji minister Gregor Virant. Ste bili presenečeni? Kaj njun prihod, po vašem mnenju, pomeni za slovenski politični prostor, za volivce in za etablirane stranke?

Rekel bi, da je Zoran Janković prinesel v slovenski politični prostor zanimivo podobo človeka, ki je bil uspešen gospodarstvenik in je zdaj uspešen župan. Jasno je, da to priteguje del javnosti in tudi del volivcev. Več od tega v tem trenutku ni mogoče reči, ker še ni znano, kakšen bo njegov program in kako bo vstopil v volilno tekmo. Tudi Gregor Virant ni povsem nov in neznan, saj je bil minister v obdobju 2004–2008. Zanimivo bo videti, kaj bo ponudil.

Milan Kučan je pred dnevi v nekem intervjuju izjavil, da je za krizo v veliki meri zaslužna neoliberalna razvojna paradigma dela politične elite, ki rešitev vidi samo v rasti BDP. Zdi se, da bi se na teh volitvah lahko soočila dva koncepta; eden, ki prisega na popravke dosedanjega koncepta, in drugi, ki pa nima pravih odgovorov, kam in v katero smer. Se strinjate z oceno, da naše elite ne ponujajo novih razvojnih konceptov, nove paradigme, o katerih je bilo toliko govora že leta 2008, ko je kriza nastala?

Problem, o katerem govorite, je svetovni. Izteka se približno 30-letni ciklus, ki se je začel z reaganomiko in thatcherizmom, ki je pripeljal do nebrzdanega, nenadzorovanega ravnanja finančnega sektorja. V tem smislu se morajo države reafirmirati kot izraz volje ljudi, najti morajo alternativo, s katero bodo obvladale svetovni finančni sektor in s katerim bodo vzpostavile okvir, znotraj katerega se da iskati poti razvoja naprej. Te poti bodo različne, kajti v državah v razvoju bo BDP še naprej osrednje merilo razvoja. Te države morajo stotine milijonov ljudi pripeljati iz globoke revščine v tisto temeljno materialno blaginjo, ki je nujna za človekovo dostojanstvo.

V razvitih državah, kamor spada tudi Slovenija, pa je problem drugačen. Treba je iskati razvojne možnosti, ki se ne izražajo nujno v podatkih o BDP. Kritično merilo presoje uspešnosti vsake razvojne paradigme, pa če je zasnovana, recimo, na ekološkem razvoju, na družbeni pravičnosti ali kakršnemkoli drugem konceptu, bo zaposlovanje mladih. Mladim je treba dati možnost smiselnega, produktivnega dela. To je zelo velik problem v vsem razvitem svetu, tudi pri nas. Tisti, ki se zavzemajo za ekološki razvoj kot osnovno vsebino nove razvojne paradigme, morajo povedati tudi, kako bo ta paradigma zagotovila perspektivo mladi generaciji. Doslej na to nismo bili spodobni dati dobrih odgovorov, niti osnovnih pogojev, da bi se začelo iskati resnično alternativo za mlade, nismo zagotovili. Spomnimo, da je prejšnja vlada poskušala reformirati študentsko delo, pa je opustila ta projekt. Nova vlada je prišla s konceptom malega dela, pa je pod pritiskom različnih interesnih skupin padel tudi ta. Tu vidim ključni razvojni izziv, na katerega bo zdaj težje odgovoriti kot prej, kajti visokih stopenj rasti realno ne moremo pričakovati.

So se tudi zato mladi začeli zbirati v New Yorku in drugih ameriških mestih in nato v Evropi, na dan objave tega intervjuja tudi v Ljubljani? Ali vidite v tej akciji opozorilo generacij, ki se ne znajdejo več v tem svetu, za katero starejši nimamo več pravih odgovorov?

Seveda. V tej mobilizaciji civilne družbe je treba videti zelo resno opozorilo. V ZDA bodo seveda morali o vsem zelo resno razmisliti. Ne moremo pričakovati, da bo ta demonstracija civilne družbe sama dokončno artikulirala pravne in finančne odgovore na vprašanja tega časa. V ZDA se bodo morali sami odločiti o davčni ureditvi in o tem, kako z javnimi investicijami omogočiti zaposlovanje. Naši problemi so nekoliko drugačni, vendar po svoje tudi podobni. Zato moramo od strank pričakovati, da povedo, kje vidijo rešitve.

Je Slovenija po vašem mnenju na poti Grčije? Kako blizu smo grškemu scenariju?

Mislim, da ni. Po javnofinančnih in makroekonomskih kazalcih je Slovenija v bistveno drugačnem položaju kot Grčija; če pogledate stopnjo javnega dolga, proračunskega primanjkljaja, navsezadnje strukturo gospodarstva, boste videli, da je Slovenija v precej boljšem. Smo pa seveda del istega sistema, sistema evra, in rešitve bo treba najti na nivoju EU kot celote. Mislim, da bo od tega dogovora najbolj odvisno, kakšna bo naša javnofinančna in makroekonomska slika v prihodnje.

Se strinjate s predsednikom vlade, ki pravi, da je edina rešitev v Združenih državah Evrope, ali pa Evropske unije, kakršna je zdaj, ne bo več?

To je po mojem mnenju nekoliko neprecizna ocena. Da ne bom preveč abstrakten: lizbonska pogodba je proizvedla kar nekaj novih institucij, ki pa niso dale dobrih rezultatov. To je rezultat birokratskega duha, je dokument, ki so ga napisali vešči pravniki zato, da bi sistem bolje funkcioniral, vendar ljudje s tem niso imeli prav veliko opravka. O tem problemu je zelo tehtno razpravljalo nemško ustavno sodišče, ko je ocenjevalo lizbonsko pogodbo: legitimnost je še naprej stvar posameznih držav in njihovih demokratičnih institucij, na ravni EU pa je pravzaprav še ni. Če se torej želijo poiskati resnično dobre rešitve, ki lahko preživijo krizne čase, morajo biti take, da jih lahko ljudje in politične ureditve v vseh državah EU sprejmejo, in to tudi v težkih časih. Samo tako bomo prišli do pravih rešitev. Ali bodo te blizu kakšne federacije ali pa bodo zelo drugačne, moramo šele videti. V tem trenutku smo na žalost še precej daleč od tega, da bi lahko ljudem ponudili nove institucionalne okvire, ki bi jih prepričale. Toda brez tega ne bo šlo. Če rešitve ne bodo sprejemljive za ljudi, bo prišlo do odtujenosti Bruslja in do pojavov, kakršne smo videli v nekdanji Jugoslaviji. Seveda potem lahko pride do resnih konfliktov.

Enaindvajsetega oktobra bo sprejeta odločitev, ali bo Slovenija znova izvoljena za nestalno članico varnostnega sveta Združenih narodov. Ta »zadnji krog« volilne kampanje nesrečno sovpada z vladno krizo v Sloveniji. Ali v tem vidite kakšno oviro?

Prav gotovo to sovpadanje ne koristi slovenski kandidaturi. Kako pomembna je ta ovira, bomo še videli, to bodo pokazale volitve v generalni skupščini. Ni pa treba pretiravati s črnogledostjo. To, kar se dogaja v Sloveniji, vendarle sodi v običajne okvire delovanja demokracije. Tudi drugod, recimo v Španiji, imajo predčasne volitve. Za nas je to seveda izjemno pomemben politični dogodek, ker predčasnih volitev še nismo imeli. Ampak v mednarodnih primerjavah je politično dogajanje v Sloveniji v okviru ustavne in demokratične normalnosti, zato ne bi smelo pretirano škodovati naši kandidaturi.

Če se torej vrnemo na domači politični parket: ste bili presenečeni, da po padcu vlade poslanci niso skušali dokončati mandata z novim mandatarjem? Da se je vsem tako mudilo na volitve?

To je eno tistih vprašanj, na katera ni mogoče odgovoriti drugače kot z »da in ne«. Da, ker je seveda možnost, da se najde mandatar za preostanek zakonodajnega obdobja, delovala zelo vabljivo. Ne bi bil presenečen, če bi se to zgodilo. Ampak po drugi strani, če se malo bolje razmisli, so verjetno vse stranke ugotovile, da bi jim resen poskus najti novega mandatarja naredil pri volivcih več škode kot koristi. Tako da s stališča politične realnosti, kakršno imamo v Sloveniji, ta izid ni presenetljiv. Zato vam na to vprašanje ne morem dati enoznačnega odgovora.

No, v tem času so padali tudi predlogi, konkretno ga je izrekel Janez Stanovnik, da bi vi postali novi mandatar. Vas je v kakšnem trenutku zamikala izvršna veja oblasti?

To je nemogoče. Jaz sem predsednik republike in to funkcijo jemljem resno in odgovorno. Zato o takih kombinacijah ne morem razmišljati. Seveda se pa v politični razpravi lahko pove marsikaj, kakšna ideja, metafora. Toda glede na ustavni položaj predsednika republike takšna različica nikoli ni bila realna.

Ste se že odločili, ali boste prihodnje leto znova kandidirali za predsednika države?

Odločil se še nisem, vendar, kot sem vam povedal že lani, ne želim reči ali storiti nič takšnega, kar bi se razumelo, kot da se odpovedujem možnosti ponovne kandidature. Od tod naprej pa je vse odvisno od razvoja dogodkov in od mojih občutkov. O tem seveda razmišljam, se tudi pogovarjam z ljudmi, poskušam razumeti odzive na moja ravnanja in od presoje, kaj menijo o moji ponovni kandidaturi ljudje, bo odvisno, kako se bom odločil.

Ali delate sami pri sebi kakšno bilanco dosedanjega štiriletnega mandata?

Neke formalne ali toge bilance ne. Vendar pa ves čas razmišljam o tem, kako so se iztekli različni dogodki in odločitve v preteklih letih. Jasno je, neka samorefleksija dosedanjega dela ves čas poteka.

Pravite samorefleksija. Kaj pa samokritika?

V tej samorefleksiji je vedno tudi nekaj kritike.

Kaj bi naredili drugače?

Verjetno bi letos spomladi pred referendumom o pokojninski reformi šel v javnost s formalnim predlogom, naj se referendumu izognemo z novim zakonom, ki bi zakon o pokojninskem sistemu odložil. Z ljudmi iz vlade, sindikati in drugimi smo se pogovarjali tudi o možnosti, ali bi se vendarle izognili referendumu s spremembo zakona ali, če pa to ne bi bilo mogoče, z novim zakonom, ki bi reformo, ki je bila sicer v parlamentu že sprejeta, odložil ali preprosto ukinil. Tej ideji sem bil zelo privržen, žal pa je nisem razvil tako daleč, da bi z njo formalno seznanil tudi javnost.

Kdo pa je bil kriv, da se niste dogovorili?

Ne želim nikogar posebej kriviti. Ampak dejstvo je, da razpoloženja za dogovor v tistem trenutku preprosto ni bilo več. To se mi je zdelo zelo problematično. Kot veste, nimam možnosti, da bi dajal zakonodajne pobude. Ampak večkrat sem že rekel, da so trenutki, ko bi si želel, da bi vsaj na načelni ravni lahko predlagal rešitev, ki bi se mi zdela v danih okoliščinah nujna. To je bil takšen primer.

Ko govorite o obžalovanju: politični tekmeci vam vedno znova očitajo potratnost, zlasti zaradi znanega in predragega potovanja v BiH. Takrat se niste opravičili drža vljanom. Bi danes ravnali drugače?

Obžalovanje zaradi stroškov poletov v BiH, torej v Sarajevo, Mostar in Banjaluko, sem že izrazil in ga lahko danes ponovim. Dejansko je bil polet predrag. To seveda ni bilo zasebno potovanje, ampak uradni obisk, prvi v to državo po šestih letih, kar je dolgo obdobje za državo, s katero imate tako razvite odnose. V tistem času predsedniški urad ni bil vključen v program najemanja letal, še iz časa mojega predhodnika. Zato smo morali najti rešitve na prostem trgu. V iskanje teh rešitev osebno nisem bil vključen, smo pa bili v tistem času še precej pod nivojem porabe, kakršna je bila predvidena v proračunu. Leta 2008 smo v uradu prihranili pet odstotkov proračunskih sredstev in jih vrnili proračunu. V letu 2009 pa smo uvedli strogo varčevanje in spremenili sistem. Prihranili smo kar 14 odstotkov, nismo bili pasivni. Od leta 2009 smo z drugimi vladnimi uporabniki vključeni v skupno javno naročilo za izvedbo letalskih prevozov, kar je bistveno znižalo stroške najemanja letal. Tudi računsko sodišče je v svojem poročilu ugotovilo, da so bili potrebni ukrepi na tem področju že izvedeni.

Bi danes ponovno odlikovali Tomaža Ertla?

Če bi dobil predlog združenja policijskih veteranov Sever, ki se je 20 let čutilo odrinjeno in podcenjevano, če bi moral presojati, ali je akcija Sever dejansko pomenila obrambo Slovenije pred realnimi nevarnostmi tistega časa, bi se odločil enako, torej za specializirano odlikovanje za zasluge pri obrambi varnosti. Da sem se tako odločil, je rezultat razmisleka o odnosu, ki ga imamo do policije in do njenega prispevka h gradnji naše države. Naša država je nastala kot rezultat prizadevanja mnogih, a nekateri so bili v preteklosti priznani, drugi pa manj.

Tretji »zdrs«, ki vam ga očitajo, je izjava ob odkritju Hude jame, ko ste omenili »drugorazredno temo«. Bi danes, potem ko so znana številna dejstva o Hudi jami, drugače formulirali svojo izjavo?

Verjetno je bila izjava res nekoliko nejasno formulirana, vendar bo dobronamerni bralec lahko v njej razbral, da sem kot drugorazredno temo kritiziral politično zlorabo teh tragičnih odkritij. Izjave politika dostikrat tudi potvori, v tem primeru pa se to potvarjanje celo nenehno ponavlja.

Se boste kakorkoli vključili v prihodnjo volilno kampanjo?

Ne. Na noben način.

Boste pa pozvali državljane, naj gredo na volitve?

Tako je. Tako kot vedno bom državljane pozval, naj se udeležijo volitev, ker so te vselej priložnost za odločanje o naši državi in njeni prihodnosti.

Ali so prve predčasne volitve za vas posebne, prelomne?

Ali bodo te volitve zagotovile potreben prelom z negativnimi praksami iz preteklosti, bo pokazal volilni rezultat. Sam si tega ne upam napovedovati. Želel bi si, da bi se oblikovala oblast, ki bi bila sposobna opustiti nekatere slabe navade iz preteklosti. Te so se pokazale v zadnjih letih pri vprašanjih, kot so recimo NLB, TEŠ 6 in podobno. Da bi tu prišli do bolj jasnih odnosov in bolj pravočasnih odgovorov na vprašanja, ki se pojavijo.

Saj veste, kaj je rekel britanski filozof Mick Jagger: »Old habits die hard.« (smeh)

To je res. Pri nas imamo pregovor o »stari navadi železni srajci«. Ampak je tako, da je včasih zato treba zamenjati srajco, in mogoče je zdaj priložnost, da se razmisli tudi o tem.

V dosedanjih javnih nastopih ste se zavzemali za to, da slovenska država obdr ži del premoženja v svojih rokah, recimo v največji banki, Luki Koper, Zavarovalnici Triglav. Kaže pa, da se je koncept nacionalnega interesa diskreditiral in izpel. Ste tudi vi spremenili svoje mnenje o tem vprašanju?

Nikoli nisem bil privrženec takšne popačene ideje nacionalnega interesa. Po mojem mnenju je nacionalni interes tisto, o čemer se kaki državi uspe dogovoriti kot o svojem skupnem interesu. Teza, da mora biti država lastnik vsega, kar ima, in da nobena privatizacija ni dopustna zaradi nacionalnega interesa, je zame zgrešena. To bi rad še enkrat poudaril. Je pa pri vprašanju NLB v preteklih letih prišlo do mnogih zamud. Naposled je tudi vlada sprejela tezo, da se mora dokapitalizacija NLB zgoditi na trgu. Jaz se s tem strinjam in upam, da bodo našli pametne rešitve.

Kaj pa TEŠ 6, bi bilo treba ta sporni projekt dokončati?

Zdaj smo najbrž resnično v položaju, ko ne bomo imeli več veliko možnosti. Res pa je, da smo na nacionalni energetski program čakali bistveno predolgo. Takšna vprašanja morajo biti rešena v okviru celovitega strateškega programa države. Tega ni bilo in to je huda pomanjkljivost.

Ste del slovenske politične elite, ki pa je v hudih težavah. Vse prvake strank, ki so bili v vladi, so spremljale velike afere, najresnejši bodoči mandatar pa je na sodišču zaradi afere Patria. Ali znajo slovenski politiki sprejeti odgovornost? Znajo tudi pravi čas oditi?

Pravočasni odhod je v politiki velika umetnost in ta ni lastna mnogim. Kaj več pa o tem res ne bi želel reči. ¾ »Minimalna kritičnost, ki jo izrazi predsednik republike, pa nikakor ni izraz želje, da bi vladi škodoval. Sploh ne! Vlada mora včasih slišati tudi nekoliko kritična mnenja. Sicer pa moje kritike nikoli niso bile posebej ostre. Šlo je za blaga opozorila. »Najprej se moramo sporazumeti, da dialog ni to, da vsak pove svoje stališče, potem pa zapusti prizorišče in pričakuje, da bodo drugi njegovo stališče sprejeli. Slišati moramo drug drugega, sprejeti argumente drugega in tudi sprejeti kak kompromis. »Želel bi si, da bi se oblikovala oblast, ki bi bila sposobna opustiti nekatere slabe navade iz preteklosti. Te so se pokazale v zadnjih letih pri vprašanjih, kot so recimo NLB, TEŠ 6 in podobno. Da bi tu prišli do bolj jasnih odnosov in bolj pravočasnih odgovorov na vprašanja, ki se pojavijo.