Danny Boyle, režiser otvoritve OI 2012

Otvoritveni spektakel letošnjih olimpijskih iger je vse do konca veljal za veliko skrivnost. Vedelo se je le to, da bo več kot 25.000 nastopajočih, da bo prireditvi naslov Čudežno otočje, da je režiser inspiracijo za nekatere prizore našel pri Shakespearjevem Viharju, da bo to oda angleškemu podeželju, da bodo nad stadionom plavali umetni oblaki, da bodo nastopili tudi tri krave, dvanajst konjev, devet gosi, dve kozi in sedemdeset ovc ter nekaj ovčarskih psov, čemur so glasno nasprotovala različna društva, ki se borijo za pravice živali. Režiser prireditve Danny Boyle jih je več mesecev prepričeval, da bodo živali po nastopu živele zelo srečno življenje. V javnost ni pritekla nobena od bistvenih informacij, kako natančno bo vse skupaj videti, kar samo pomeni, da ima glavni režiser prireditve Danny Boyle tako privlačno karizmatičnost, da so ga tisoči, ki so sodelovali pri spektaklu, navdušeno ubogali, ko jih je zaprosil, naj vse, kar vidijo, slišijo, čutijo in vonjajo, do premiere obdržijo zase. V dobi pametnih telefonov, tviterjev in razvejanih družabnih omrežij je to dosežek, ki diši po zlati medalji za zaupanje.

Štiriinpetdesetletni Boyle je med pripravami večkrat povedal, da nima na voljo toliko denarja, kot so ga imeli Kitajci (angleški spektakel je stal 34 milijonov evrov, kar je skoraj trikrat manj kot kitajski), da si na stadionu ne želi robotske koreografije, natančne do zadnjega diha, kot jo je v Ptičjem gnezdu pred štirimi leti ustvaril eden najslavnejših kitajskih režiserjev Zhang Yimou (med drugim je režiral filmski spektakel Heroj), zanimala sta ga ustvarjalnost in pripovedovanje zgodb. Predvsem pa ljudje.

Rodil se je v Manchestru, v irski katoliški družini, in mati si je nadvse želela, da bi postal duhovnik, a pri štirinajstih ga je prav duhovnik prepričal, da to ni pravo poslanstvo zanj. »Še danes ne vem, ali je mene obvaroval duhovniškega stanu ali je duhovniški stan obvaroval pred mano.« Bil je poročen in ima tri otroke. Danes je ločen. Živi sam v vzhodnem Londonu, le kilometer in pol stran od olimpijskega stadiona, ki je bil mesece njegov drugi dom.

Boyle, ki je svetu postal znan predvsem, ko je za film Revni milijonar leta 2009 prejel oskarja, je v 90. letih veljal za čudežnega filmskega dečka. Nikoli pa ni bil ravno enfant terrible. Leta 1994 je režiral psihološki triler Plitvi grob, a zaslovel je šele s filmom Trainspotting, ki ga je posnel po razvpitem romanu Irwina Welsha. Kritiki so razgrizli njegov hollywoodski film Obala z Leonardom Di Capriem v glavni vlogi in imeli so prav. Bili pa so navdušeni nad apokaliptičnim 28 dni pozneje, ki govori o virusu, ki mori po Britanskem otočju, ker so borci za pravice živali iz laboratorijev izpustili na prostost okužene opice. Ko so ga vprašali, kaj je bilo v tem filmu najteže posneti, je odgovoril: »Zapuščeni London brez ljudi.«

Prav nasprotno od naloge, ki je bila pred njega postavljena zdaj, ko je v Londonu toliko ljudi kot najverjetneje še nikoli v njegovi zgodovini.

Na podelitvi oskarjev so ga novinarji vprašali, kakšen film si želi posneti po Revnem milijonarju, in dejal je, da si je vedno želel posneti film o človeku, ki si odseka roko. Zdelo se mu je, da mu studii za to mračno idejo ne bodo ravno ponujali denarja, zdaj po oskarju pa morda bodo. In so. Tako je nastal film 127 ur, resnična zgodba o mlademu zaljubljencu v plezanje (James Franco), na katerega na eni izmed plezalnih avantur pade skala in mora se odločiti, ali bo umrl pod njo ali žrtvoval svojo roko.

Boyla sodelavci opisujejo kot izjemno optimističnega človeka. Zato ni čudno, da rad pove, da je bil kot mladostnik panker, »ampak vesel, svetel panker«. Le um, ki je kombinacija sijaja in panka, lahko ustvari enega najbolj znanih prizorov iz Trainspottinga, v katerem se začne glavni junak, ki ga igra takrat še neznani Ewan McGregor, po smrtonosnem odmerku heroina ugrezati v tla, medtem ko Lou Reed v ozadju prepeva Perfect Day.

Lani je v London's National Theatru režiral Frankensteina, v katerem občinstvo ves čas preseneča z različnimi spektakelskimi prizori – na oder se recimo pripelje vlak v naravni velikosti. Res ima v sebi nekaj svetlega in temnega.

Ko je bil izbran, da bo režiral olimpijsko otvoritev v Londonu, to nikogar ni presenetilo; je na vrhuncu ustvarjalne kariere, uspešen je tako v gledališču kot pri filmu, je čustven in zelo vizualen umetnik in ima zelo samosvojo poetiko. Boyle pa je tudi zelo svobodomiseln; nikakor ni človek, za katerega bi lahko dejali, da je državni umetnik, kot se to zgodi mnogim, ki režirajo tovrstne spektakle. Delal je predvsem za neodvisne studie in prestiž mu ne pomeni veliko. Že od začetka je govoril, da želi na stadionu ustvariti kolektivno izkušnjo, da ga bolj kot forma zanimajo čustva in srce. Še nekaj se mu je zdelo strašno pomembno – angleški humor. Ko je svoji dragi sodelavki, kostumografki Suttirat Anne Larlarb, želel opisati, kaj natančno misli z angleškim humorjem, ki ga je omenjal v zvezi z otvoritvijo, ji je dejal: Monty Python – in Larlarbova je veselo pokimala.

Verz Kalibana, sužnja iz Shakespearjevega Viharja: »Ne boj se, otok poln je sladkih zvokov ...« so napisali na še eno posebnost prireditve, 27-tonski zvon, največji uglašeni zvon na svetu, ki so ga ulili v več kot 400-letni londonski zvonarni Whitechapel in je odzvonil začetek prireditve.

V javnosti je bil Boyle, ko je pred dnevi predstavljal svoje načrte za prireditev, videti nenavadno miren. V intervjuju za Time Out je dejal, da raje ne pomisli, koliko ljudi bo gledalo prireditev po televiziji. »Veste, kakšna je številka? Nekateri govorijo o štirih milijardah ljudi. Ima lahko še kdo večjo publiko? To je nepredstavljivo. Zato raje razmišljam o tem, da delam predstavo za 80.000 ljudi na stadionu.« Boyla pa je vseeno močno skrbelo, kako bodo postavljene kamere, ki so neposredno prenašale dogajanje v domove več kot milijarde ljudi. Želel si je, da bi prenos deloval filmsko, ljudje, ki so skrbeli za prenos, pa se s tem niso strinjali. To je bil eden izmed najbolj izpostavljenih konfliktov med nastajanjem spektakla, pa še ta je hitro utihnil. Ko so Boyla nekoč vprašali, kakšen človek je, je dejal, da ima smisel za črni humor in da je hkrati zelo sentimentalen. »Želim si, da bi moji filmi slavili življenje.« Otvoritev tudi.

Spektakel bo kmalu mimo. Glavni igralci bodo zdaj športniki. Boyle je nekoč dejal, da je veliko bolje, če ima človek upanje, in ne pričakovanje. Dobra mentalna in romantična popotnica za uspešne športne rezultate.