Tiskane izdaje
Slišim, da ste reden plavalec. Kako se znajdete v političnem bazenu, polnem morskih psov?
Se še učim. Dosedanje izkušnje so, da če si korekten do drugih, se tudi drugi do tebe obnašajo podobno. Predvsem pa se zavedam, da gre pri tem za plavalni maraton.
Po izobrazbi ste veterinar, specializiran za prašičerejo, zato so vam svinjaki dobro znani. Na kaj vas asociira politika: svinjak, politični bazen, poln morskih psov, ali kaj tretjega?
V prašičereji sem specializiran za reprodukcijo, zato bi lahko te opise in primerjave razširila še na kaj drugega. A šalo na stran; politika me veliko bolj spominja na običajno življenje kot na karkoli drugega. Večina politike se ne zgodi pred kamerami, ampak mimo njih, kjer politiki povsem spremenijo način obnašanja. Na splošno ocenjujem, da smo, politično gledano, še vedno mlada država, kjer politika kot obrt še ni dovolj profesionalizirana. To bo treba izboljšati.
Se po štirih letih, odkar ste vstopili v politiko, imate za nov obraz, kar je zelo popularno v zadnjem obdobju?
Še vedno sem v dobi učenja, nisem pa nov obraz. V politiko sem vstopil maja 2010 in tisti, ki so me spremljali, vedo, kako razmišljam, katerih načel se držim, nikakor pa vseh rutin še ne obvladam v celoti.
Kako ste vstopili v politiko? Spomnim se, da je imel takratni predsednik vlade Borut Pahor velike težave z iskanjem kmetijskega ministra.
To je dokaj zanimiva zgodba. Ko sem dobil prvi Pahorjev klic, sem ponudbo takoj zavrnil, češ da me to ne zanima. Po nekajurnem premisleku sem vrnil klic, ker bi bilo nespodobno, če se vsaj ne pogovorim s predsednikom vlade. Kmalu zatem je prišlo do srečanja, na katerem sva se zadržala okoli dve uri, potem pa je Pahor dejal, da naj vse to, kar sem povedal, zapišem. Na papir sem spravil najnujnejše ukrepe v kmetijstvu in gozdarstvu, nato pa je sledilo njegovo vprašanje, ki človeka motivira – ali imaš pogum vse to uresničiti v praksi. To je spodbudilo moje zanimanje.
Danes je nemogoče zvabiti gospodarstvenika v politiko. Zakaj je vas povleklo?
Borut Pahor je lahko zelo prepričljiv, kadar si to želi, v politiko mu je uspelo spraviti tudi druge, denimo Boštjana Žekša. Vprašanje, ali imam pogum, je bilo prelomno, ker se v človeku razrašča dvom, ko ves čas vsi govorimo, kaj je treba storiti, le malokdo pa se v praksi tega tudi loti.
Vam je danes žal, da ste šli v politiko? Politiki v Sloveniji ni cenjena, nasprotno, je na dnu popularnosti.
O politiki obstajata dve napačni predstavi. Prva je, da je vsemogočna. To ni res. Zagovarjam tudi stališče, da bi bilo treba na mnogih področjih omejiti doseg politike. Druga predstava je, da so vsi politiki enaki. Tudi to ne drži, ker so politiki, tako kot ljudje nasploh, razdeljeni po Gaussovi krivulji. Spoznal sem nekaj izjemnih ljudi, veliko povprečnih, za nekatere pa se vprašaš, kaj počnejo v politiki. Bolj mi je všeč, če se govori o posameznikih v politiki, ne pa o politikih kar tako.
Je mogoče, da bi šli pred štirimi leti v politiko tudi, če bi vas nagovoril predsednik vlade s kakšnim drugim ideološkim predznakom?
Vedno sem bil zagovornik solidarnosti in enakosti, kar sta značilni socialdemokratski vrednoti. Do leta 2010 se nisem počutil ne deloval kot politični človek, o politiki nisem veliko razmišljal. Velik del življenja sem preživel v stroki, kjer sem užival, drugi del pa v gospodarstvu. Ko danes razmišljam, menim, da bi moral vsak politik vsaj del poklicnega življenja preživeti v gospodarstvu, saj je med našimi politiki vse preveč miselnosti, kako porabiti javni denar, ki je na voljo, premalo pa je miselnosti, da je treba denar najprej ustvariti. Da sem pristal pri Socialnih demokratih, se je treba zahvaliti prepričljivosti Boruta Pahorja.
Torej vas je on naredil za socialnega demokrata?
Prvo leto, ko sem opravljal funkcijo ministra, se sploh nisem počutil kot politik, bolj kot tehnokratski minister, pa so me v parlamentu naučili, potem ko sem vztrajal pri tehnokratski drži, da se motim. Eden od poslancev z dolgo kilometrino me je podučil, da človek v trenutku, ko prevzame določeno funkcijo, ali ministra, poslanca, župana ali svetnika v občinskem odboru, postane politik. Takrat sem zaživel tudi v tej vlogi, vendar sem se kmalu zatem, ko je padla Pahorjeva vlada, želel od politike posloviti. Prelomno, da sem vztrajal, je bilo, ko sem iz neposredne bližine spremljal, kako je bil Pahor izdan. Mnogo ljudi ga je zapustilo, ko se je začela ustanavljati konkurenčna stranka …
Mislite na Pozitivno Slovenijo?
Takrat smo se vsi ministri iz kvote SD iz solidarnosti odločili, da Pahorja ne zapustimo in gremo skupaj na volitve. Zato lahko rečem, da me je Pahor pripeljal v politiko.
Kaj danes pomeni voditi socialne demokrate?
SD predsedujem nekaj dni in prva izkušnja je, da v takšni stranki nisi sam. Za SD je značilno, da ima dolgo tradicijo, razvejano strankarsko mrežo in izjemne ljudi, ki so ti pripravljeni pomagati. V tem trenutku imamo dolžnost do države in njenih ljudi, da prekinemo prakso, ko se je v zadnjem času mislilo na vse mogoče, od bank do Bruslja, interesi ljudi pa so bili postavljeni na stranski tir. Prišel je čas, ko se bo treba spet zavedati, da imamo države in širše asociacije zato, da je ljudem lažje.
V SD ste napredovali zelo hitro. Včlanili ste se mesec dni pred kongresom v Kočevju leta 2012, izvoljeni ste bili za podpredsednika in že takrat je večina delegatov v vas videla bodočega predsednika. Še do nedavnega pa ste zatrjevali, da vas vodenje stranke ne zanima.
Ves čas se zavedam, da imam kratko kilometrino v politiki, ta pa je zelo pomembna, kajti tudi politične obrti se je treba naučiti. Stranka ima širok nabor zelo dobrih ljudi, med katerimi lahko izbira za najpomembnejše funkcije. To se bo izkazalo tudi na kongresu SD, ki ga bomo imeli po volitvah, kjer bomo izvolili novega predsednika oziroma predsednico.
Boste kandidirali za predsednika stranke?
To je odvisno od volilnega rezultata na predčasnih volitvah.
Rezultat nedavnih evropskih volitev ni bil dober za SD. Zakaj se je to zgodilo?
Po pogovorih z ljudmi sklepam, da so se pojavili razočaranje, bes in zamera, ker je koalicija razpadla, ko so se začeli kazati prvi znaki okrevanja Slovenije. Bruto domači proizvod je začel postopoma naraščati. Pomembno je tudi, da se je začela nižati brezposelnost, razmere za delovanje gospodarstva pa se izboljšujejo. Ljudje so pravilno ugotovili, da bi se boljši statistični podatki lahko odražali tudi na izboljšanju standarda, a se je levosredinska koalicija brez pravega in racionalnega razloga sesula. Razumem, zakaj so volivci razočarani in zakaj nas kaznujejo.
Kako si pojasnjujete dejstvo, da je Tanja Fajon s preferenčnimi glasovi premagala nekdanjega predsednika SD Igorja Lukšiča, ki je bil prvi na kandidatni listi?
Analize o tem še opravljamo, ne moremo pa spregledati dejstev, da je Tanja Fajon izrazito prepoznavna, kakor tudi Mojca Kleva Kekuš. Obe sta bili celoten mandat v evropskem parlamentu izjemno delovni in sta veliko naredili in sta bili blizu ljudem, kar so volivci opazili. Tanja Fajon je imela tudi dobro kampanjo, vse se ji je seštelo in zato ji lahko le čestitam.
Nič ne omenjate Igorja Lukšiča.
Dosedanjega predsednika SD spoštujem, njegove analize, ocene stanja v državi in napovedi so dragocene. Z njim imam dogovor, da bo še vedno na razpolago stranki in njenemu vodstvu, kar mi zelo veliko pomeni.
SD je v anketah zelo dobro kazalo, potem pa se je začelo lomiti, ko je Lukšič preprečil imenovanje Igorja Šoltesa za ministra za zdravje. Zdaj pa se pojavljajo informacije, da naj bi SD sodelovala s Šoltesom.
Igor Šoltes kot oseba ni bil nikoli sporen. V funkciji predsednika računskega sodišča je naredil veliko za državo in zdravje javnih financ, saj je deloval preventivno in kurativno. Tedanji predsednik SD in sama stranka sta postavila pod vprašaj delovanje vodilne koalicijske stranke PS, ki ni jasno povedala, kaj dejansko namerava početi z zdravstvenim resorjem.
Lukšič je imel do novih strank zelo pokroviteljski pristop, vi zdaj obračate kurz.
Vendar so bila Lukšičeva opozorila na mestu. Znano je, da je na levici mnogo idej, in dobro je, da se tudi artikulirajo, a je treba to mavrico idej sistematično urediti. Najslabše bi bilo, če bi se na državnozborske volitve odpravilo preveč podobno mislečih strank, ker se lahko razpletejo tako, kot so se evropske. Te so bile šola streznitve za vse stranke, ki se imajo za pripadnice slovenske levice. Paradoksno je, da je levica po številu glasov zmagala, po številu mandatov pa izgubila. Zdaj vlagamo veliko truda v proces sodelovanja, kar ne pomeni homogenizacije levice, to ni potrebno in je nemogoče doseči. Je pa pomembno, da se na volitve odpravijo stranke, ki imajo dovolj velike kapacitete, da prestopijo parlamentarni prag in s tem ne razpršijo volilnih glasov.
Kako si predstavljate sodelovanje političnih strank – levi demos, skupne liste in podobno?
Ne verjamem, da se bo slovenska levica odpravila na volitve združena z eno listo. Pričakujem, da bomo pred volitvami dobili tri politične bloke: socialdemokratskega, skupino strank, ki se bodo povezale na levi strani od SD, in imeli bomo stranke, ki bodo zasedle sredinsko-liberalni del.
Kako si predstavljate sodelovanje z Desusom?
O sodelovanju pred volitvami se pogovarjamo z različnimi strankami. Pri tem ne želimo vsiljevati naših pogledov, ker razumemo, da so vsi potencialni partnerji enakopravni, ne glede na velikost in tradicijo posamezne stranke. Vsak dogovor je posledica dogovora in ne vsiljevanja. V prvem koraku nam je pomembno, da se pogovori sploh začnejo, ker je med strankami prisotna visoka stopnja nezaupanja; konkurenti se moramo pogovarjati, ker to ne koristi zgolj strankam, ampak tudi državi. V tem procesu je pomembno še usklajevanje programskih izhodišč zaradi morebitnih oblikovanj povolilnih koalicij, če bi oblikovali vlado. Pogovori z Desusom so že na tej ravni. Obstaja tudi možnost, kar bo znano v tednu dni, da bi se lahko s katero od strank dogovorili o oblikovanju skupne kandidacijske liste. Če bo ta proces potekal racionalno, sem prepričan, da volivec ne bo zmeden.
Kakšno pa je sodelovanje z Zavezništvom Alenke Bratušek in stranko Igorja Šoltesa?
Gre za nove stranke, ki so se ravnokar ustanovile, zato jim pustimo nekaj časa, da se sestavijo, se pa bomo zagotovo dobili tudi z njimi. V SD ocenjujemo, da nam niso konkurenca, ker jih po vsebini dojemamo kot liberalne stranke. Če bodo uspešne na volitvah, se veselimo sodelovanja v prihodnji vladi.
Vam je PS Zorana Jankovića bolj konkurenčna?
Pri tej stranki moramo počakati, kako sploh namerava nastopiti na volitvah in kako se bo odrezala. V zadnjem letu smo imeli tudi zelo jasno izoblikovana etična merila – eno od teh je, da si želimo imeti opravka s strankami, katerih predsedniki znajo pojasniti izvor svojega premoženja.
O Stranki Mira Cerarja ste bili kritični, da je brezbarvna in da bi težko sodelovali s takšno stranko. To je zanimivo stališče, glede na to, da utegne biti velik hit letošnjih volitev.
Po volitvah ne zavračamo pogovorov in koalicije z novimi strankami. Se pa sprašujem, kakšna je to stranka, ki se profilira kot ne leva, ne desna, ne sredinska − kaj potem pa je? Kakšne vrednote zagovarja? Za nekoga, ki se opredeli tako kot SMC, pomeni, da bomo morali njegovo barvo šele spoznati, zato pogovorov ne bomo zavrnili, če si jih bodo želeli.
Veliko se govori tudi o srečanju z NSi in SLS. Kaj je s tem?
Ko se bo začela predvolilna kampanja, bomo predlagali nekaterim strankam, da se sestanemo in jim predstavimo naše zamisli, ki jih imamo predvidene za obdobje po volitvah. Mogoče bomo zavrnjeni, morda bomo zgolj popili kavo, lahko pa stečejo tudi konkretni pogovori, a večjega dometa od tega za zdaj ne pričakujem, denimo oblikovanje velike koalicije. Mi smo leva stranka in idealno bi bilo, če bi po volitvah lahko oblikovali levo vlado, ker bi lahko tako uresničili naše ideje. Če bo po volitvah drugačna aritmetika, bo treba iskati večino najmanj 46 glasov v državnem zboru.
Ko pravite, da se morajo politiki naučiti iz gospodarstva, da lahko trošiš toliko, kot ustvariš, je prav to, kar razlagajo v NSi in SLS ter evropski konservativci. So to stične točke?
Cilj imamo skupen: to je, da lahko trošiš toliko, kot imaš, le poti do tega imamo različne. Evropski konservativci so v zadnjih desetih letih ubirali povsem napačne politike, saj so evropska komisija in desne vlade vodile celo bolj rigorozno ekonomsko politiko, kot je zagovarjal Mednarodni denarni sklad. Stavili so le na varčevanje, varčevanje in varčevanje, kar je napačno iz dveh vidikov. Primer Grčije nam priča, da je padla v krizo tudi zato, ker so želeli služiti na plečih Grčije s previsokimi obrestnimi merami. Ko pa je nastopila kriza, so v Grčiji sledili dvema napačnima ciljema: kako socializirati tveganja tistih, ki so tvegali, to so bile francoske in nemške banke, nato pa so izvajali varčevalni program, ki ga lahko razumemo tudi kot ponižanje grškega ljudstva. S prehudim pritiskom na državo in ljudi se jim ni pomagalo, ampak so povzročili dodaten velik upad gospodarske aktivnosti.
Socialni demokrati verjamemo v drugo pot. Pod vlado, ki se ji izteka mandat, je spet prišlo do gospodarskega preobrata, kot ob koncu Pahorjeve vlade. Imamo rast BDP, nižje so obrestne mere, zaznan je tudi trend upadanja brezposelnih, zato se zastavlja vprašanje, kako te trende ohraniti in celo okrepiti. Če bomo v to posegli z ostrimi varčevalnimi ukrepi, bomo ustavili vse pozitivno, kar se je začelo dogajati. Gospodarska politika SD bo temeljila na treh načelih: ustvarjanju delovnih mest, ustvarjanju delovnih mest in ustvarjanju delovnih mest. Zavzemali se bomo za ohranjanje stabilnega gospodarskega okolja, kar pomeni, da ne bo novih davkov, smiselna bi bila tudi nova garancijska shema, ki bi omogočila aktivacijo bank, da bi več posojale gospodarstvu, podobno kot leta 2008. Gospodarsko rast bi morali vzpodbuditi tudi s pospešitvijo črpanja evropskega kohezijskega denarja. Na tem področju je stanje v zadnjem času dobro, po zaslugi ukrepov naše vlade pa tudi nastavkov vlade Janeza Janše. Zato se po slovenskih občinah množično obnavlja infrastruktura, denar, ki prihaja iz Bruslja, pa omogoča višjo gospodarsko rast. Zavedati se moramo, da v prihodnjih letih ne bomo imeli dovolj domačega denarja, zato se bo treba še bolj zanašati na sredstva iz evropskih skladov.
Nekatere stranke bodo zagovarjale zategovanje pasu in nižje davke, da bi to lahko vzpodbudilo podjetniško iniciativo in gospodarsko rast.
Gre za zastarelo doktrino, ki sloni na napačnih predpostavkah. Prva je, da je vsega kriv javni sektor, da imamo v Sloveniji preobsežen javni sektor. To dokazljivo ne drži, ker je slovenski javni sektor primerjalno skromnejši kot v nekaterih drugih državah, pri čemer je Slovenija ena manjših držav. Samo v kategoriji državne uprave jo imamo za okoli 20 odstotkov manj kot v primerljivih državah. Razmišljanja o dodatnih racionalizacijah na tem področju bi bila nevarna, ker bi lahko to vodilo v smer razgradnje države. Namesto tega moramo razmišljati, kako naj javni sektor več naredi, ne pa strašiti ljudi, da jih je preveč. Druga napačna predpostavka je, da so previsoki davki ovira za gospodarski razvoj. V Sloveniji nimamo nadpovprečnih davkov, imamo pa neko drugo napako: da želimo vsakih nekaj mesecev spremeniti gospodarski ustroj države. Kot nam razlagajo resni investitorji iz tujine, se zavedajo, da si države ne morejo privoščiti nižjih davkov, želijo pa zagotovila, da bo davčni sistem stabilen, ker tako lažje načrtujejo poslovanje. Velik problem je tudi obseg spreminjanja zakonodaje. Ko se zgodi kakšna afera ali nesreča, ugotavljamo, da sistem ne deluje in je zato treba spreminjati zakone, kar pa ustvarja nestabilnost pravnega sistema. Ne sprašujemo pa se, ali ne bi bilo morda bolj smiselno dosledno in pametno izvajati vso to zakonodajo.
Boste kandidat za mandatarja svoje stranke, morda koalicije z Desusom?
Vsak, ki vodi stranko, je takoj tudi kandidat za mandatarja, volivke in volivci pa odločijo. Pričakujem, da bodo druge stranke tudi imele svoje kandidate, a odločale bodo volitve.
Privatizacija bo pomembna predvolilna tema. V SD ste glede tega zelo previdni. Boste zagovarjali nadaljevanje tega procesa, bi zategnili zavoro?
Uspešnost gospodarske družbe ni odvisna od lastništva, ampak od upravljanja. Imamo veliko uspešnih gospodarskih družb, ki so v državni lasti, vzemimo za primer Telekom ali Petrol, saj ustvarjajo dobiček. Res je tudi, da je Slovenija obljubila in dala zavezo evropski komisiji, da se bo izpeljala privatizacija 15 družb, kar, kolikor je meni znano, ni bilo usklajeno s SD, ampak sta to naredila predsednica vlade Alenka Bratušek in finančni minister Uroš Čufer v obdobju, ko ni bilo jasno, ali bo Slovenija deležna pomoči ali ne. Moje izkušnje z Evropo so, da zavez, ko so enkrat dane, ni mogoče umakniti. V Sloveniji si zmotno domišljamo, da je mogoče dogovore kršiti. Takrat je zato nastala mini vladna kriza, ki je navzven ni bilo zaznati, smo pa v SD razmišljali, kaj storiti, saj smo tehtali med stabilnostjo vlade, ki je komaj začela delati, in radikalnejšo potezo. Odločili smo se za stabilnost, a z zavezo, da se to ne sme ponoviti. Kako naprej s privatizacijo? Določiti moramo strategijo upravljanja premoženja, kar pomeni, da moramo ob pomoči industrijske politike in drugih politik določiti, katera so področja, kjer znamo voditi podjetja, in katera podjetja so manj pomembna. V tem trenutku ne želim reči, da bomo nasprotovali kateri koli prodaji, ampak da želimo razumno upravljanje gospodarskih družb. Vsako odločitev je treba sprejeti na podlagi resnih strategij.
Pri tem vprašanju je dozorelo spoznanje tudi na podlagi izkušenj, da država ni vedno najboljši lastnik, ker se je izkazalo, da se podjetij ni najbolje upravljalo. Tu je tudi dejavnik visoke zadolženosti države.
Strinjam se, da je bilo upravljanje neučinkovito. Najbolj me moti netransparentnost, ko se ne ve, kdo kadruje in kdo vodi, na koncu pa nihče ni za nič odgovoren. Imamo kalno vodo, v kateri država izgublja, posamezniki pa imajo koristi. Všeč mi je bila rešitev, ki jo je uvajala vlada Boruta Pahorja, ki je profesionalizirala upravljanje prek agencije, ki v imenu države upravlja premoženje in predstavlja filter med politiko in državnimi podjetji. Žal ta model, ki je bil usklajen tudi z načeli OECD, ni mogel zaživeti, ker so ga prehitro ukinili.
Kaj pa model Slovenskega državnega holdinga?
Treba ga bo prevetriti, ker je bilo pri snovanju SDH preveč različnih interesov in je izrazito netransparenten. Ne verjamem, da v Sloveniji nimamo sposobnih ljudi, ki bi vodili podjetja, je pa treba preprečiti vpletanje politike v upravljanje, zaradi česar so potrebni ustrezni filtri. Če bo SDH bolj transparenten, bi lahko opravljal to funkcijo. Državnemu premoženju se ne bi prehitro odpovedoval, ker državi prinaša koristi.
Kako se vaši pogledi ujemajo s priporočili evropske komisije, ki je Sloveniji že spisala program dela za prihodnje leto?
Bruselj nam je tokrat predpisal osem, pred tem devet ukrepov. So pričakovani in me ne presenečajo, predvsem pa z njimi lahko živijo tudi socialdemokrati. Pozorni moramo biti na priporočilo, da mora biti država transparentna. Ko nas začnejo iz Bruslja opozarjati na korupcijo, je treba to postaviti na prvo mesto. Boj proti korupciji pomeni, da je treba zmanjšati možnost koruptivnih tveganj s transparentnostjo in vzpostaviti je treba sistem nadzora. Premalo je razmišljati le o gospodarski rasti, če imamo korupcijo, zato mora biti boj proti njej prav tako pomembna naloga.
Imamo obsojenega predsednika stranke zaradi korupcije, imamo obsojene koruptivne župane, podjetnike − je boj proti korupciji uspešen?
Vlada mora poskrbeti za dvoje: da imajo organi pregona in nadzorne institucije dovolj sredstev in ljudi za boj proti korupciji ter da z zakonodajo zmanjšuje koruptivna tveganja. Na tem področju očitno ni bilo narejeno dovolj, sicer ne bi dobili tega priporočila. Očitno je tudi, da so trenutni procesi pri pregonu kriminala in korupcije v Sloveniji zelo intenzivni, kar lahko pomeni dvoje: če smo pesimisti, nas je lahko sram, kaj vse se dogaja pod površjem, če pa smo bolj realistični, lahko ugotovimo, da se je končno začelo intenzivno preganjati nedovoljena dejanja. Zdi se, da je vse narobe, vendar smo lahko veseli, da se stvari le postavljajo na pravo mesto. V boju proti korupciji moramo sodelovati vsi, tudi politične stranke, zato je težko opazovati nekatere stranke, ko imajo v svojih vrstah posameznike s takšnimi težavami.
