Dejstva in resnice o projektnem »delu« na UP ZRS (pa še o čem)

Devetnajstega januarja je v Pismih bralcev izšlo pisanje Tine Glavič Novak, predstavnice za odnose z javnostmi pri Javni agenciji za raziskovalno dejavnost RS (ARRS), v katerem agencija odgovarja na pismo meni neznanega Roberta Ivanca, ki je pod naslovom Srečno in po pameti izšlo v SP v rubriki Prejeli smo, 12. 1. 2013 in ki vsebuje kritične trditve o klientelističnem poslovanju ARRS, bedečim nad razdeljevanjem javnofinančnih sredstev v znanosti, kar avtor dokazuje s primeri nedavne dodelitve sredstev raziskovalnim projektom določenim raziskovalcem na Znanstveno-raziskovalnem središču (ZRS) Univerze na Primorskem (UP), na minulem raziskovalnem delu katerih je sum nepravilnosti.

Če pustimo ob strani dejstvo, da se je ARRS v zvezi z zadevnim primerom odzvala precej pozno, saj sem o tem, da so se na ZRS v preteklosti financirali določeni raziskovalni projekti, katerih izvajanje se ni zaključilo s (strokovni) javnosti obljubljenim rezultatom, pisal že sam v obsežnem članku Kako so »odpirali prostore misli«, ki je izšel v SP 25. junija 2012 in ki na podobne trditve, kot jih navaja Ivanc (pa še na številne druge o milo rečeno nenavadnih peripetijah na ZRS), ni doživel prav nikakršnega odziva, je v njenem pismu opaziti zlasti suhoparno opisovanje postopka, po katerem ARRS med prijavami na javne projektne razpise izbira »najboljše« projektne predloge – opisovanje, ki naj pri bralcih ustvari vtis neoporečnosti, objektivnosti in transparentnosti pretežno na kvantitativnih kazalcih raziskovalne uspešnosti temelječega agencijskega ključa dodeljevanja projektnega denarja. Niti ena vsebinska beseda pa ni posvečena najresnejšemu Ivančevemu očitku, tj. da so pri tokratni razpisni »rundi« javni denar dobili (tudi) ljudje, ki se z minulim projektnim delom ne morejo ravno pohvaliti.

Da ne bi ostalo le pri vtisih, predvsem pa zato, ker sem prepričan, da dosedanji sistem nadzora kvalitete v slovenski znanstveni sferi ni deloval tako, da bi iz znanosti izločeval vsaj najhujše anomalije (iz česar posledično izhaja, da bodisi nekaj ni v redu s samim sistemom bodisi z ljudmi, ki naj bi skrbeli za njegovo dosledno izvajanje) in da so nujno potrebni ustrezni popravki, želim v spodbudo slednjega kot dolgoletni zaposleni na UP razgrniti nekatere podrobnosti poteka projektnega dela na aplikativnem raziskovalnem projektu Turistični terminološki slovar, katerega vodja je bila dr. Vesna Mikolič. Ob tem opozarjam, da so (bili) vsi zaključki oblikovani na podlagi objektivnih, preverljivih (in preverjenih) ter tako ali drugače javno dokumentiranih dejstev.

Na spletni strani Sicris, informativnem sistemu o raziskovalni dejavnosti v Sloveniji, se poučimo, da se je omenjeni projekt izvajal na ZRS med 1. 2. 2008 in 30. 1. 2011, projektna prijava, na podlagi katere je bil projekt sprejet v financiranje, pa nedvoumno obljublja, da se bo zaključil z izdajo večjezičnega terminološkega slovarja v knjižni in elektronski različici (CD in splet), ki bosta izšli najkasneje do 31. 12. 2010. Pa javnosti vse do 15. 1. 2013 obljubljenega rezultata, za katerega je država plačala 147.694 evrov, ni bilo dano uzreti ne v takšni ne v drugačni obliki – kje oz. zakaj se je zataknilo, ne bi vedel povedati, zagotovo pa je, da je bil denar dodeljen Mikoličevi oz. ZRS-ju kot nosilcu projekta in da so do omenjenega datuma potrebe turistične stroke po omenjenem jezikovnem priročniku (da so le-te velike, nam pripoveduje projektna prijava) ostajale le na ravni pobožnih želja. Še enkrat in povsem nedvoumno – slovarja, kot ga obljublja projektna dokumentacija in za katerega je bilo zapravljenih okrog 150.000 evrov, tudi po dveh letih še vedno ni.

Skrivnost identitetne kartice

Zakaj 15. 1. 2013? Tega dne je na portoroški Turistici, Fakulteti za turistične študije, potekala predstavitev ob novoizšlem turističnem terminološkem slovarju, o kateri je 17. 1. v članku Slovar za turistične delavce poročal tudi Delov novinar Boris Šuligoj, ki navaja najbrž na predstavitvi slišano ugotovitev, da »/s/lovar ni končan. Zato bo še nekaj časa ostal samo na spletnem portalu Termania, za katerega skrbi družba Amebis.« Kar je na omenjenem slovarskem portalu, je zbir slovarskih gesel (o kvaliteti njihove vsebine bodo morda sodili kvalificiranejši od mene), do katerega lahko zainteresirani dostopamo le prek iskalne vrstice, kjer lahko poizkušamo srečo z vnašanjem poljubno iskanega izraza, pregledno, abecedno urejenega nabora v slovar zajetega terminološkega izrazja pa ne najdemo nikjer; tako nam ne preostane drugega, kot da verjamemo ali ne slovarjevi »identitetni kartici« na Termanii, ki pravi, da je vseh gesel bojda 835. No ja, mogoče pa res. In tudi o »večjezičnosti« iz projektne prijave ni zaznati ne duha ne sluha, razen če kot večjezičnost ne razumemo kratke angleške glose, ki je na koncu dodana slovenskemu geslu.

»Identitetna kartica« nam sporoča tudi imena 11 avtorjev oz. »ustvarjalcev« slovarja in 4 »zunanjih sodelavcev«, kjer naletimo na naslednjo bizarnost nesrečnega slovarja: od skupno 15 imen sta le 2 taki, ki sta prekrivni z v Sicrisu navedenimi imeni članov projektne skupine, tj. ljudi, za katere prijavljalec projekta (spomnimo: Vesna Mikolič oz. ZRS) financerju (ARRS) obljublja, da bodo v primeru financiranja projekta delali na njem, in sicer Vesna Mikolič ter Ana Beguš. Namesto ostalih 13 javno oznanjenih slovaropiscev pa je tam (v Sicrisu) 5 raziskovalcev, katerih prisotnost najbrž upravičuje njihovo število znanstvenih točk (večja je kumulativna vsota le-teh v projektni prijavi, večja je možnost, da bo ARRS projekt odobrila): dr. Rada Cossutta, dr. Goran Filipi (tudi njega bi kazalo povprašati, ali bo »NASIK – Narečni atlas Slovenske Istre in Krasa«, katerega izid je v projektni prijavi obljubljal za januar 2010, kaj kmalu na svetlem), dr. Anton Gosar, dr. Mitja Guštin in dr. Sašo Poglajen. No, od naštetih je svoj delež »projektnega dela« prispeval le dr. Gosar, aktualni dekan Turistice in moderator predstavitve slovarja, ki je novinarko, ki je prisotnim »avtorjem« jela postavljati najbrž zoprna vprašanja, ustavil z besedami, da »predstavitev ni namenjena temu«. Čudno, kakšen pa je bil potemtakem namen potemkinovske prireditve, ki je proslavila »izid« ene od različic nedokončanega slovarja natanko dve leti po tistem, ko bi – končan in v treh različicah – moral ugledati luč sveta?

Po vsej verjetnosti je imela prste vmes okoliščina s strani ARRS pravkar odobrenega financiranja novega projekta Vesne Mikolič oz. zavedanje slednje, da bi bilo spričo pridobljenega denarja več kot potrebno legitimizirati minulo »delo«, preden pride do kakega nadležnega vprašanja. Da je bila pri tem nekolikanj prepozna, izvemo iz informacije v Šuligojevem članku, ki omenja nedavno anonimko z obtožbo o nedokončanosti projekta; o tem govori tudi članek Bojana Marsiča, Slovar, težak 150.000 evrov, 16. 1. 2013 objavljen na spletnem novičarskem portalu Regional Obala, ki povzema (bolj ali manj implicitne) zagovore Mikoličeve, da je ob projektnem delu »vršila še druge dolžnosti« (hm, ji je bilo mar vodenje projekta vsiljeno?), da taki slovarji »včasih nastajajo desetletja« (le kako to, da ARRS tega ne razume in projektni rok nerodno omeji na pičla 3 leta?!) in da se je predstavitev »zavlekla v zimo predvsem zaradi rektorskih volitev in zdrah na Univerzi na Primorskem v tem času« (pri čemer pozabi omeniti, da se je kampanja za rektorske volitve začela jeseni 2011, njen slovar pa naj bi našel pot do naslovnikov najkasneje januarja istega leta …). Komedija zmešnjav, skratka, le da se v času, ko večina slovenskih znanstvenikov zaradi neprizanesljivih varčevalnih ukrepov tako rekoč diha na škrge, ARRS pa deli projekte ljudem, ki se odlikujejo kvečjemu z iznajdljivostjo izogibanja delovnim dolžnostim, človeku usta ukrivljajo navzdol namesto navzgor.

Neupogljiva realnost in papir

Če nič drugega, bi ARRS ob koncu torej veljalo priporočiti, naj v prihodnosti namesto prek »letnih in zaključnih poročil«, na podlagi katerih bojda »agencija redno spremlja rezultate raziskav«, kot pravi gospa Glavič Novak v imenu ARRS, rezultate raje spremlja z natančnim pregledom samih rezultatov – papir namreč prenese marsikaj, če ne vse, realnost je tozadevno mnogo manj upogljiva. Pa tudi pri spremljanju »finančnih poročil o porabi sredstev« bo treba biti v prihodnje bolj natančen – da bi se izognili ponovitvi zgodbe z ZRS-ja, kjer je finančna revizija tedanjemu direktorju (in do 11. 7. 2012 članu upravnega odbora ARRS) dr. Darku Darovcu na primeru 13 raziskovalnih projektov, izvajajočih se na »Darovčevi« instituciji, odkrila nenamensko porabo 591.865 evrov davkoplačevalskega denarja, zaradi česar je Darovca rektor UP dr. Dragan Marušič kasneje pravnomočno odpustil iz službe. Slišati je sicer, da mu ne bo pretirano hudega – tudi on je namreč, kot ugotavlja Robert Ivanc, med novopečenimi srečnimi ARRS-jevimi dobitniki svežega raziskovalnega projekta …

Redni profesor dr. Igor Ž. Žagar je nekdanji član Sveta za družboslovje ARRS.