Delitev na zmagovalce in poražence bi morala biti v Evropi nesprejemljiva

Dr. Dennis Smith je eden najbolj vplivnih sociologov današnjega časa in predavatelj na univerzi Loughborough. O sebi pravi, da je sociolog zgodovine, ki poskuša z metodologijo novinarja in detektiva ugotoviti, kako različne družbe delujejo v različnih okoliščinah in, predvsem, kako se jim kljub konfliktom in krizam uspe obdržati skupaj.

Potuje od krize do krize. Od konflikta do konflikta. Ta teden se je – podobno kot množica tujih poročevalcev – mudil v Sloveniji, 'novi fronti finančne vojne'. A brez panike, pravi, pri nas je bil bolj ali manj po naključju.

O sebi pravite, da hodite od krize do krize; da ste tako rekoč postali krizni poročevalec. A ne iz klasične, temveč iz 'finančne vojne'. Grčija, Španija, Irska, Ciper. Zdaj ste v Sloveniji? Je 'tajming' vašega obiska naključen?

Ne pripisujte mi odgovornosti za vašo krizo (smeh) … V Zagrebu sem predaval na konferenci o konfliktu in spominu. Nekaj podobnega me čaka v Gradcu. Vmes sem se na povabilo slovenske fakultete ustavil v Sloveniji.

Res pa je, da me razmere v Sloveniji zelo zanimajo. Že dolgo sem si želel priti. V Sloveniji je kriza – to je dejstvo. Tu bom 'deloval' s svojo klasično metodologijo – zanima me, kako kriza v najširšem pomenu vpliva na življenje ljudi. Od spodaj navzgor. Veliko se pogovarjam, opazujem, srečujem ljudi z izdelanim mnenjem in različnimi pogledi na svet. Uradni pogledi na stvari me ne zanimajo preveč. Da, obnašam se kot novinar, a naš poklic je podoben. Ključno je hkrati biti sociolog in zgodovinar. Ob tem pa uporabljati metode dobrega detektiva, ki ne išče krivca, ampak raziskuje naravo problema.

Slovenijo je v zadnjih tednih obiskala množica tujih novinarjev, ki nam brez izjeme postavljajo ista vprašanja: Ste novi Ciper? Kaj je šlo narobe? Je prihod trojke neizogiben? Temu se v Grčiji reče katastrojka. Po vaše – iskanje krivca?

Lahko bi se tako reklo. Pri tem močno pogrešam kontekstualizacijo vsake posamezne zgodbe. Nesmiselno je iskati krivdo in krive. Novinarji – in mi vsi – bi se morali ukvarjati z razlogi, zakaj je Evropa zabredla v tako globoko krizo. Na vseh ravneh. Zato bi se morali vrniti petdeset, celo šestdeset let v preteklost.

Iskanje krivde 'tukaj in zdaj' še dodatno poslabšuje situacijo in odnose med državami. Spodbuja in krepi stare sovražnosti in ustvarja nove. Potencialno je to lahko zelo nevarno. Saj poznamo zgodovino evropskega 20. stoletja, mar ne? V takšnih razmerah ljudje preprosto nehajo razmišljati. Prepustijo se svojim občutkom – jezi, tesnobi, sovraštvu. Začnejo iskati sovražnike. Doma in v tujini.

Kar opisujete, se že nekaj časa intenzivno dogaja v Grčiji, prvi žrtvi 'finančne vojne'. Razrašča se neonacizem [ Zlata zarja] . Družba se je radikalizirala. Popolnoma se je spremenil diskurz.

Drži. A k temu je veliko prispeval odnos nekaterih evropskih držav in medijev do Grčije in Grkov. Kmalu po izbruhu krize, ko se je jasno vedelo, kaj se je dogajalo v Grčiji, so bili nemški mediji izjemno prizanesljivi do grških političnih elit. Pisali so, da je kriza majhna in rešljiva, da je grško gospodarstvo premajhno, da bi lahko povzročilo težave evru. A v nekem trenutku se je usulo. Mislim, da se je vse skupaj radikaliziralo februarja 2010, ko je tedanji grški premier Jorgos Papandreu razglasil prvi večji paket varčevalnih ukrepov. Šest dni kasneje je Spiegel bralcem povedal, da je grška oblast ponaredila svoje bilance in prikrojila podatke za EU. Takoj zatem je neki drugi nemški časopis na naslovnici objavil sliko Venere z iztegnjenim sredincem, pod katero je pisalo, da je Grčija izmed vseh članic EU najmanj vredna zaupanja. Poleg je pisalo: 'Bodo pobegnili z našim denarjem?' Kmalu zatem so se v grških medijih začele pojavljati podobe Nemcev s svastikami. Tedanji podpredsednik grške vlade je javno izjavil: 'Kaj lahko pričakujemo od teh Nemcev? V štiridesetih letih so iz Grčije zbežali z našim zlatom.'

Šokiran sem bil, kako hitro se je vnela ta ognjena krogla. Obe strani sta se igrali s čustvi in stereotipi. Plaz je bil sprožen. A ob tem je nujno dodati, da se Grki in Nemci zelo dobro poznajo. Prvi grški kralj po neodvisnosti od Turkov je bil Nemec – Otto Bavarski. Grški monarh je bil trideset let (1832–1862). Nemci so Grčiji vladali tudi krajše obdobje med drugo svetovno vojno. To je bil zelo krvav čas.

Danes se dogaja ločitev. Kot v zakonu. Dva naroda, ki se odlično poznata, sta šla narazen. Kolega sociolog, ki se ukvarja s konflikti, pri 'ločitvi narodov' uporablja analogijo iz zakona. Po njegovem mnenju ravno ločitev povzroči konflikt in ne obratno. V takem trenutku posameznik ni več sposoben ločiti med seboj in narodom. Izgubi zmožnost kritike in vzpostavi sovražni transfer do 'druge strani'. Takšna situacija demobilizira občutek sramu. Ničesar več se ne sramujemo. To je izjemno nevarno. Sram je dober, ker je varovalka, ki omogoča zavedanje lastne krivde; občutka, da si nekaj naredil narobe. Omogoča refleksijo. Sram ima moralno težo. Ko sram izgine, se okrepita jeza in bes. Od tod do intenzivnega konflikta je le korak.

Pri vas zelo dobro veste, kaj se zgodi, ko se začnejo narodi ločevati in ko izgine občutek sramu. Vojni zločini, denimo.

Klasičen primer te teorije je današnja Sirija.

Točno tako. Nočem sicer reči, da je Evropa že v takšnem stanju, a pokazatelji niso dobri. Bruselj in Berlin razmišljata po svoje. Gospod Barroso bo do konca branil svoj evropski dvor in birokracijo, ki ji ne gre slabo. Nemčija bo do konca branila evro, ki ji je omogočil gospodarski nadzor velikega dela Evropske unije. Tudi Američani se bodo borili za preživetje Unije, saj gre vendarle za 500-milijonsko tržišče. V Evropi je še vedno mogoče zaslužiti ogromno denarja. Tudi zato poteka hud boj za preživetje evra oziroma Evropske unije. Ob tem res ne vemo, kaj se bo v bližnji prihodnosti zgodilo na Cipru. Problem 'reševanja' EU v tem trenutku je, da ključne institucije rešujejo banke in ne ljudi, ki so v težavah. Nasprotno – z reševanjem bank ustvarjajo množico ljudi, ki bodo šele zabredli v težave. Zato je po mnenju Michaela Wolffa, novinarja Financial Timesa, vsaka država posebej prisiljena nositi breme stroškov za uravnoteževanje evropskih financ in posledičnih hudih socialnih stisk. To je nesprejemljivo, saj je v nasprotju z logiko evropske solidarnosti in deluje frakcijsko. Ločitveno. Mislim, da je to iracionalno, saj le poglablja težave.

Razlog je pomanjkanje zaupanja. Vlagatelji se bojijo, da bodo izgubili denar, če ga bodo zaupali podjetju v zadolženih državah, a za to bi morala poskrbeti Evropska centralna banka. Nemška kanclerka Angela Merkel je pred kratkim izjavila, da brez evra ni Evropske unije … Če bo šlo tako naprej, bo EU kmalu podobna Otomanskemu cesarstvu ob koncu 19. stoletja. Tedaj so se vse velike države – Združene države, Francija, Velika Britanija in Nemčija – trudile, da bi turški imperij preživel. Hiter padec imperija bi jim gospodarsko in strateško hudo škodil. Tega se v primeru EU zdaj boji tako imenovani big business.

Kako realna je možnost razpada Evropske unije?

Prva možnost evropske prihodnosti je fragmentacija, ki lahko v najhujšem primeru – razpad Jugoslavije se je zgodil včeraj, mar ne? – vodi v vojno. To je skrajno iracionalna možnost. A ko vidite, da je vaš sosed iz banke dvignil vse prihranke, boste to verjetno storili tudi vi. In ko vidite, da si je vaš sosed kupil puško, boste o nakupu orožja razmisli tudi vi.

Druga možnost je preživetje Unije: a v zelo inertnem stanju. Brez gospodarske rasti. Z močno znižano kvaliteto življenja in slabimi odnosi med državami članicami. To bi bilo žrtvovanje ideje o skupni, solidarni, človeški in dostojanstveni Evropi v imenu preživetja skupne valute in interesov nekaterih dominantnih držav.

Tretja možnost je popolna 'korporativizacija' Evrope. Big business bi dokončno prevzel oblast. Malce konteksta: poceni krediti so v času gospodarske rasti potrošnikom omogočali, da so – in to množično – kupovali tudi tisto, česar niso potrebovali. Ustvarjale so se nove in nove potrebe. Novi in novi izdelki. Ta potrošniška kapaciteta je zdaj močno omejena. Zato so se korporacije odločile, da bodo storile vse, da bodo posegle v javne finance. Le še tam vidijo možnost velikega dobička. Tako so – in mnoge evropske vlade so jim pri tem močno pomagale – posegli v osnovne in ne namišljene človeške potrebe. V javno zdravstvo, javno šolstvo, v prehranjevalne navade, kakovost bivanja … Politiki ne sledijo zahtevam svojih volivcev, temveč mednarodnih finančnih trgov. Če brez mandata volivcev odpirajo vrata korporacijam in posledično uničujejo kvaliteto življenja, jim ni treba odgovarjati ljudem. Grčija je tipičen primer. To je tudi čas, ko določene populistične politične sile – denimo Beppe Grillo v Italiji – Evropejce odvračajo od Evrope. To se mi zdi nevarno.

Četrta možnost je več demokracije. Glas ljudstvu. Plačevanje davkov. Ohranitev socialne države. Boj za vsakega državljana EU posebej. Na pogon solidarnosti. Ampak …

Kako precej bolj realno zvenijo prve tri možnosti … Grčija razpada kot v vojni. Evropska ideja se tali. Korporacije korakajo. Več demokracije? Dobra šala …

Res je … Žal. Ko je Alexis de Tocqueville [ Demokracija v Ameriki] v 19. stoletju prišel v Ameriko, se je vprašal, kako lahko demokracija deluje brez aristokracije. Isto vprašanje bi si verjetno danes postavil v Evropi. Predvsem bi se vprašal, kje je evropski demos – ljudstvo. Obstajajo le nacionalni demosi – evropskega ni. To je po mojem mnenju ključna ovira rasti evropske demokracije. Evropska je le birokracija. Vlada nezaupanje. Že dolgo živimo v času prelomljenih obljub in vsesplošnega cinizma. Prave komunikacije ni.

Ne bi se povsem strinjal – mladi, izobraženi in brezposelni Evropejci od Lizbone do Rige so prvi pravi evropski demos. A brez možnosti udejanjanja svojega potenciala.

Zanimivo mnenje, vsekakor. A to žal ne zmanjšuje demokratičnega deficita. Prej nasprotno. Krepi novo tesnobo in potencialno ustvarja nove konflikte.

Politika ustvarja jezo, tesnobo, strah, žalost, zanikanje, odklon, nostalgijo. To vpliva na celotne populacije. Posledica je ponižanje. Človek je potisnjen k tlom. Ponižanje, pometanje s teboj, osamitev, izključitev. Točno to se dogaja Grčiji. To ustvarja bolečino. Človek mora – tako ali drugače – reagirati. Refleks. Takšno stanje je pač fizično nesprejemljivo. Politiki to bolečino in refleks 'kultivirajo' na svojih vrtičkih. To rojeva krivce. Koga kriviti? Komu se maščevati? Kdo so najbolj mehke tarče? Kdo se ne more boriti nazaj? Priseljenci, denimo. Take ali drugačne manjšine. Pomislite samo na Zlato zarjo. Resnično se bojim večjega evropskega konflikta … Predsednik luksemburške vlade Jean-Claude Juncker je nedavno dejal, da evropski demoni niso pokopani. Pomislite na Bosno in Kosovo. Ko pomislim na Evropo leta 2030, pomislim na Evropo sto let pred tem.

Še eno vzporednico, ki je lahko napoved novega evropskega konflikta, moram potegniti. In to z Združenimi državami tik pred državljansko vojno, kjer je leta 1857 po propadu zavarovalniške družbe v Ohiu izbruhnila huda finančna kriza, ki je imela lokalne in globalne učinke. Številni posli so propadli. Ljudje in podjetja, ki so nekaj let vlagali prihranke v rastoče posle, so izgubili zaupanje v papirnati denar. Zanimalo jih je le še zlato. Rast, ki je bila prej gromozanska, se je ustavila. Tenzije so se nemudoma močno povečale. Čez nekaj mesecev je izbruhnila državljanska vojna. Kaj se je dogajalo v teh letih? Ameriška republika je z originalnih 13 zrasla na 21 članic. Nastal je spopad dveh političnih ekonomij – med svobodnim trgom na svobodni zemlji in sužnjelastništvom. Ob poskusu odcepitve južnih držav je izbruhnila vojna, ki so se ji prav vsi zaradi ekonomskih interesov poskušali izogniti do zadnjega trenutka. Ameriška državljanska vojna ni izbruhnila zaradi suženjstva, ampak zaradi različnih ekonomskih logik. Kot veste, se položaj temnopoltih Američanov tudi po ukinitvi suženjstva ni bistveno izboljšal. Zmagovalni sever se ni ukvarjal z velikansko postransko škodo.

Primerjava z Evropo: prvotnih šest držav se je povečalo na dvanajst in kasneje celo na sedemindvajset članic. Širitev je šla proti jugu in vzhodu. Ko so se Američani začeli v sedemdesetih letih sistematično umikati iz evropskega gospodarstva, ki so ga po drugi svetovni vojni pomagali postaviti na noge, so poskrbeli za lajšanje regulacije. Ko so se začeli Američani umikati, so, ironično, padli tudi trije diktatorski režimi južne Evrope. Španski, portugalski in grški diktaturi je zmanjkalo denarja. Sledilo je obdobje Margaret Thatcher in neoliberalizma. Na jugu Evrope je medtem zrasel 'državni kapitalizem' z ogromnimi javnimi službami na pogon klientelizma. Španija, Portugalska in Grčija so kot take vstopile v liberalno Evropsko unijo, ki je tako postala prostor dveh precej nekompatibilnih političnih ekonomij in sistemov. To se je po dodatni širitvi Unije le še zaostrilo. Pomislite na Romunijo in Bolgarijo. Na Madžarsko, konec koncev, kjer se populistični Viktor Orbán agresivno upira diktatu Bruslja in me malce spominja na vodjo južnjakov v ameriški državljanski vojni Jeffersona Davisa! V zadnjih letih se je zgodil velik konflikt, ki se ga še nihče ni lotil reševati. A celotna Evropska unija je bila osnovana na trajnem konfliktu med kapitalom in državo. Nujen je kompromis med 'velikim biznisom' in socialno državo, ki dokazano dobro deluje v Skandinaviji. Upam, da si nihče ne želi, da bi postali Kitajska ali Rusija. Potrebujemo zdravo ravnotežje, ki bo ohranilo koncept človekovih pravic, ki temelji na spoštovanju pravice dobesedno vseh, in premagalo koncept časti, koncept moči, torej, ki ruši vse pred seboj. To je koncept celostne vladavine močnejšega. V državi, v odnosu med državami, med narodi, v poslu, v družini. To se Evropi ne bi smelo dogajati, a se je v gospodarstvu, začenši s Thatcherjevo, že zgodilo. Delitev na zmagovalce in poražence bi morala biti v Evropi nesprejemljiva. Ljudem, ki jim ne uspe, moramo omogočiti zasilni izhod. Ne smemo postati Amerika, v kateri je življenje za premožne fantastično, za revne pa čisti pekel. A bojim se, da se to že dogaja. Tako kot pravite – smo v času finančne vojne.

In tu lahko skočiva na Ciper. Kaj pomeni finančni blitzkrieg za prihodnost Evropske unije?

Nekje sem prebral, da bi bil lahko način, na katerega se je trojka lotila reševanja Cipra, evropsko Sarajevo 21. stoletja. Sarajevo iz leta 1914, v katerem je en dogodek popolnoma preusmeril tok evropske zgodovine in sprožil dve svetovni vojni.

Ciper je izjemno pomembna strateška in simbolna točka. Ne le znotraj EU. Ne le v odnosih med Grčijo in Turčijo. Ne le v notranjih odnosih na razdeljenem otoku. Ampak tudi v odnosih med Nemčijo in Rusijo, med EU in Rusijo, med ZDA in Rusijo. V odnosih mednarodnih finančnih institucij do ljudi. V odnosu vrha EU do šibkih držav članic. Tu je še edina meja, ki jo ima Evropska unija s Sirijo. Še bi lahko našteval. Ne vem, ali je to bila popolna neumnost trojke ali 'kalkulirana brezdušnost'. A posledice gotovo bodo. Nevarna reč. Diši po kolapsu. Je obratno sorazmerno z vsemi temelji evropske ideje, ki je bila najprej – to je bila ameriška ideja – namenjena kot družba za zdravljenje ponižanja evropskih voditeljev, potem pa je prerasla v družbo za zdravljenje ponižanih evropskih narodov, ki je med drugim morala 'požreti' združeno Nemčijo. Zdaj se očitno spet vračamo v obdobje poniževanja. Morda se je to že začelo z uvajanjem skupne evropske valute. Z dogovorom Nemčije in Francije, ki sta druga drugi na račun preostalih članic – spomnite se le gornje meje proračunskega primanjkljaja – upravičevali kršenje pravil. Popolna hipokrizija!

Ljudje so jezni. Dovolj imajo poniževanja. Ne bodo se pustili tlačiti. V Grčiji so se že uprli političnim elitam. To se bo dogajalo tudi drugod po Evropi. Ulice se polnijo. Zdi se mi, da je to prvi zares pravi kolektivni evropski trenutek. Skupna, deljena izkušnja. In zatorej velika prelomnica, v kateri vidim priložnost za uveljavljanje veliko bolj povezane in neposredne demokracije.

Je to mogoče le v okviru preživetja pozitivnih ostankov evropske ideje?

Ne. Saj si lahko izmislimo nekaj povsem novega in drugačnega. Sem dovolj aroganten, da bi kaj predlagal, a ne dovolj neumen, da bi to storil (smeh) ... Predvsem potrebujemo različnost, ne pa navidezne enakosti.

Mimogrede, spodnja raven našega zadovoljstva v prihodnosti bi morala biti, da se ne bomo ubijali med seboj.