Desetdnevna vojna: stvar življenja in smrti, pot do obstanka in uničenja

Vsak agresor raje dvakrat premisli, preden napade dobro pripravljeno potencialno žrtev.

sob, 25.06.2011, 08:15
Preberite, kako se novinarji Dela spominjajo osamosvojitvene vojne in kako so takrat poročali s terena.

Oglejte si obsežnejšo fotogalerijo.

Slovenija, dvajset let pozneje. Prav je, da se s hvaležnostjo spominjamo ljudi, zaslužnih za uspešno obrambno vojno junija 1991, zlasti tistih, ki so na terenu izvajali oborožen odpor – navsezadnje so osebno tvegali več kot vsi drugi skupaj –, s tem pa nam (dobesedno!) priborili zgodovinsko osamosvojitev.

Danes je dan državnosti, jutri bo minilo točno dvajset let od začetka vojne za Slovenijo. Takrat je naša skupščina sprejela ustavni zakon o slovenski samostojnosti, Beograd pa »odlok o zavarovanju državnih meja v Sloveniji«. Proti italijanski meji so krenile prve oklepne kolone reškega korpusa, jugoslovanske table in zastave na mejnih prehodih so padle in zamenjale so jih slovenske, v Divači je s strani JLA odjeknil prvi strel itd. Vendar je dejstvo, da se je plaz te vrste v Sloveniji sprožil šele približno tri mesece po ustanovitvi srbske SAO Krajine in začetku oboroženih spopadov na Hrvaškem, pol leta po srbskem vdoru v jugoslovanski monetarni sistem oziroma kraji za 1,4 milijarde dolarjev skupnega jugoslovanskega denarja itd. Vzhodno od razvpite črte Virovitica–Karlovac–Karlobag je že pred slovensko osamosvojitvijo prihajalo do oboroženih akcij srbskih teroristov. Ni torej res, kot je tu in tam še vedno slišati, da se je razpad SFRJ začel v Sloveniji, in še manj, da ga je Slovenija povzročila.

Resna državna zadeva

Vojne si nismo izbrali mi, nihče pri nas se je ni veselil. Ni naroda na svetu, ki bi do samostojnosti in suverenosti raje prišel z vojno kot s pogajanji. Če bi mogel, če bi taka možnost obstajala. Vendar je v našem primeru ni bilo, Beograd in vodstvo JLA sta bila na to uho gluha.

Poleg tega noben, po številu prebivalcev, majhen narod ne bo razglašal in poudarjal, da namerava pri ustanovitvi države in njeni poznejši obrambi na veliko uporabljati oboroženo silo, da bo vse sedanje in prihodnje probleme s sosedi reševal predvsem z orožjem itd. Pa ne zaradi neke plemenite mirovniške ideologije, temveč na podlagi zdrave pameti že iz povsem sebičnih razlogov. Uporaba tovrstne metode pač ni v njegovem interesu, to je jasno, a bo kljub temu poskrbel za obrambo tudi z vojaškimi, ne le s pogajalskimi sredstvi. Za vsak primer. Vsej »prisilni« miroljubnosti navkljub se bo oboroževal, ne razoroževal. Takih stvari se ne sme jemati zlahka.

O tem, kaj je vojna, so napisane debele knjige in učene razprave, tradicija tovrstne misli sega tja do začetkov civilizacije. Že filozof in strateg Sun Tzu je pred okroglo 2600 leti poudarjal: »Vojna je resna državna zadeva; / stvar / življenja in smrti, / pot / do obstanka in uničenja, / vprašanje, / ki ga je treba skrbno pretehtati.«

O deklaraciji za mir 1991 smo v Delu ne ravno pohvalno že pisali in teh stvari tokrat ne kaže na veliko ponavljati. Toda pobudnike in (prvo)podpisnike, menijo nekateri, je vendarle treba razumeti. No, res je, čas je bil konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let dejansko zelo drugačen kot (recimo deset ali petnajst let) pozneje. Razmere so bile napete in v časovni enoti smo »ustvarili več zgodovine, kot smo je lahko porabili«. Verjetnost, da bo prišlo do vojne, je bila na začetku leta 1991 vsak dan večja, zato je bila tudi želja po tem, da se čim prej znebimo takrat v bistvu že okupatorske JLA, nekaj povsem razumljivega. Naši iznajdljivi mirovniki so na tej podlagi na veliko zbirali podpise še za demilitarizacijo Slovenije nasploh. Tudi to njihovo ravnanje, pravijo, se da do neke mere razumeti. Morda res, vendar pri tem ne smemo pozabiti še nekaterih drugih stvari. Zagotovo ni vseeno, kdo je (bil) podpisnik, podeželska gospodinja ali član republiškega predsedstva. Ali pa, denimo, pomemben in zelo ugleden slovenski kulturni ustvarjalec. »Jaz sem jo podpisal, ker sem mislil, da je uperjena proti JLA, in sem menil, da s tem kažem odpor proti prejšnji državi, saj ni šlo za novo državo Slovenijo,« je pojasnjeval avgusta lani. »Niti po naključju nisem pomislil na to, da bi spodkopaval temelje teritorialne obrambe. Potem so me označevali kot nekoga, ki je nasprotoval Slovenski vojski.« Gospod – njegovo ime za ta sestavek ni bistveno – bi danes po vsej verjetnosti raje videl, če deklaracije o, kot se je izrazil, demilitarizirani Sloveniji ne bi podpisal. Zdaj že ve(mo), da je šlo tudi oziroma predvsem za novo državo Slovenijo. In njeno bodočo vojsko.

Prelomni zgodovinski trenutek

Večina nasprotnikov vojske in države se ne zaveda, da država ni pomembna samo za ohranitev naroda in slovenstva, pa če to zanje sta ali nista vrednoti, temveč tudi za varstvo človekovih pravic. Pozabljajo namreč, da njihove tovrstne pravice v končni posledici jamči predvsem država – pravna in demokratična seveda, a še vedno država.

Toliko o njej. Kaj pa vojska, jo potrebujemo? V novejši slovenski zgodovini je že večkrat prišlo do tako imenovane vojne nizke intenzivnosti; ob kratki osamosvojitveni junija 1991 je bil to vsaj še boj za severno mejo. Kako je treba tako akcijo izvesti, da bo uspešna? Hitro in odločno seveda. General Rudolf Maister je pozno jeseni leta 1918 nepričakovano zasedel vojašnice in druge pomembne mariborske objekte, razglasil mobilizacijo, 23. novembra ob štirih zjutraj pa z bliskovito akcijo razorožil pripadnike Schutzwehra, slovensko poimenovanega zelena garda. Vendar pri tem ne smemo izgubiti izpred oči dejstva, da tega ni storil zato, ker bi verjel, da je »fenomen vojne moralnejši od pacifistične ideologije«, ker bi nasprotoval »svetu na popolnoma drugih temeljih, kjer vojske ne bi bile potrebne«, ker zanj mir ne bi bil »temeljna dobrina in pogoj za razvoj, blaginjo, spoštovanje človekovega dostojanstva in pravic«. Nikakor, poskrbel je le, da je Maribor danes slovenski in da se Avstrija ne razteza do Brežic. To je vse in hkrati čisto dovolj: zaznal je prelomni trenutek naše zgodovine in z vojaškimi sredstvi dosegel, da slovenski del Štajerske ni doživel »trajne primorske usode«.

Vojsko, četudi je majhna, torej potrebujemo že iz varnostnih razlogov. K temu dodajmo (vsaj) še dejstvo, da vojska hkrati sodi med temelje države – kar navsezadnje tudi ni za odmet.

Med strahom in pogumom

Eden od mirovniških argumentov proti njeni ustanovitvi je bila tudi domneva, da bi »z razkazovanjem vojaške moči« dodatno izz(i)vali napad JLA na Slovenijo. Toda resnica je ravno nasprotna. Vsak agresor raje dvakrat premisli, preden napade dobro pripravljeno potencialno žrtev. Kdor hoče mir, so vedeli že v antičnih časih, se mora pripravljati na vojno – kdor kaže šibkost, nehote vabi agresorja v goste.

Seveda gre pri teh stvareh tako za previdnost kot za pogum ali, drugače povedano, za strah in pogum oziroma pravo razmerje med njima. V nekaterih spletnih komentarjih smo namreč zasledili očitke na račun posameznih vodilnih mirovnikov, o njihovi strahopetnosti ipd., vendar je dejstvo, da te stvari le niso tako enostavne. Kdor je bil leta 1991 dovolj star, da je lahko razumel, kaj se dogaja, in danes trdi, da ga ni bilo strah, je lažnivec. Ali pa ni gladek. Na izredne razmere se ljudje odzivamo različno. To velja tudi za intenziteto odziva, pri katerem gre za stopnji, poenostavljeno razloženi v naslednjih dveh odstavkih.

Strah je koristen, ker nas varuje pred omalovaževanjem in podcenjevanjem nevarnosti. To je pomembno, saj je tovrstno omalovaževanje praviloma nevarno. Strah nas nemudoma pripravi do tega, da se po svojih najboljših močeh in s trezno presojo organiziramo in se pripravimo nanjo. In jo na ta način zagotovo omilimo, če že ne odpravimo.

Strah je škodljiv, ko je prevelik. Ko nas obvlada, namesto da bi mi obvladali njega. Ko nas je preveč strah, da bi razmišljali trezno, ko nas (z)grabi panika in začnemo delati neumnosti, ki nas praviloma spravijo v še hujšo nevarnost. Ali pa samo otrpnemo in ne storimo nič, kar je enako nevarno. Ko nas je tako groza, da se iz obupa zatečemo v zanikanje realnosti. Kar je lahko usodno. Panika je vedno škodljiva, drugače povedano, koristne panike ni.

Tudi pri mirnodobnem odnosu do vojske gre pogosto za strah, le da ni akutne, temveč izrazito kronične narave. Najrelevantnejši je pri tem odnos psihofizično sicer zdravih moških v najboljših letih. Moških? Hja, vse manj in manj. Poženščenost mnogih med njimi je danes že očitna, pri čemer gre za kulturne spremembe, vse več pa se zadnja leta govori tudi o biološkem součinkovanju kemikalij v okolju, imenovanih hormonski motilci...

Častno mesto v zgodovini

Za konec se vrnimo še v leto 1991. Vrsta ljudi je zaslužnih za osamosvojitev, in ker vseh ni mogoče našteti, se bomo omejili le na skupinico policistov in teritorialcev, ki so zanjo dali največ. To so Dejan Bizjak, Marjan Dobelšek, Željko Ernoič, Robert Hvalc, Sebastijan Miran, Jernej Molan, Miroslav Moljk, Edvard Peperko, Peter Petrič, Stanislav Požar, Vincenc Repnik, Vinko Repnik, Stanko Strašek, Bojan Štumberger, Franc Šuster, Franc Uršič in Anton Žakel.

Na ta seznam (iz Wikipedije) sodi še nekdo. Helikopterski pilot Toni Mrlak je bil že pred začetkom desetdnevne vojne na strani svojega naroda, a je ostal v uniformi JLA in na svojem delovnem mestu. Gotovo se je zavedal nevarnosti tako imenovanega prijateljskega ognja, a je tudi predvideval, da bo lahko tam koristnejši, kot če bi že takoj na začetku fizično prebegnil k teritorialcem. Skupaj s pilotom Jožetom Kalanom in z letalskim tehnikom Bogomirjem Šuštarjem je pripravljal prevoz dveh helikopterjev JLA na slovensko stran. A stvari so se žal zasukale drugače. Teritorialna obramba ga je prvega dne osamosvojitvene vojne, ko je nad ljubljansko Rožno dolino v neoboroženi gazeli prevažal kruh, z Iskrine stolpnice na Trgu republike sestrelila s prenosno protiletalsko raketo ...

Med padle za samostojno Slovenijo je bil uradno uvrščen šele marca 2000, torej skoraj devet let po koncu vojne. Takrat je ministrstvo za obrambo prvič nedvoumno zapisalo, da je »Mrlak, čeprav so ga teritorialci sestrelili v helikopterju JLA, delal za slovensko stran«. Vdova Emilija Mrak je končno dobila uradno potrdilo o njegovi rehabilitaciji, ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pa je njej in njegovim svojcem »lahko začelo izplačevati družinsko invalidnino« tudi za nazaj in »ob upoštevanju zamudnih obresti«, saj prej brez jasne izjave obrambnega ministrstva, da se je boril za Slovenijo, ni moglo izdati odločbe o izplačevanju.

Med bistvene elemente naše osamosvojitvene zgodbe sodi dejstvo, da so Mrlak in člani omenjene skupine za neodvisno slovensko državo žrtvovali življenje – za državo, v kateri danes sicer ni vse krasno in lepo, a to je že druga zgodba, s katero ti možje seveda nimajo nič.

Pri Termopilah je plošča z znanim Simonidesovim epitafom »Tujec, ko prideš v Šparto, / povej, da še zmeraj ležimo v klancu stražarji zvesti, / kakor je velel ukaz.« Tisti, ki so padli v bitki proti daleč številnejšemu tujemu agresorju, so kot vzor herojskega domoljubja prišli v zgodovino. Kjer so že dobrih 2490 let. Desetdnevna vojna za Slovenijo, na srečo, ni dosegla epskih razsežnosti in padli osamosvojitelji ne bodo prišli v svetovno, je pa njihovo mesto nedvomno v naši, slovenski zgodovini. Ne pozabimo jih.

Iz Sobotne priloge

Povezane novice

Objavljeno pred 20. leti: 23. junij
23. junij ob 09:30
Osamosvojitvene in druge teme v Delu leta 1991.
Prijavi sovražni govor