Tiskane izdaje
Nisva krav skupaj pasla ali imela karkoli drugega opraviti. Pravzaprav se v življenju še nisva niti srečala ne govorila.
Skratka, prejšnjo soboto sva se zapletla takole.
Zapičil sem se v njegovo najrecentnejšo neumnost, ko je tekst novinarke s srbskim priimkom deklariral kot »opankarski žurnalizem«.
Bolj svojim followerjem kot pa njemu samemu direktno sem povedal, da je Gordana Stojiljković »nosila visoke pete, ko sem jo nazadnje videl«, in da »naj [@JJansaSDS] pazi na svoj jezik, če hoče, da ga bo kdo resno jemal ali da bo celo kaj dosegel«.
To je bilo očitno že dovolj, da se je oglasil: »No, umiri se malo, @crnkovic[,] tudi v tvojih večinoma kvalitetnih zapisih se včasih najde kaka primes #opankarskižurnalizem[.] @strelovod«
Odvrnil sem: »Ne priznavam takih terminov. Vam pa tudi ni v čast.«
Za nič na svetu ne bi Janše tikal.
S tem sva opravila.
Prej sem namenoma uporabil besedo »neumnost«. Kaj več kot neumna ta pripomba ni bila. Pameten človek ne govori tako – še najmanj pa javno, niti na Twitterju. Ni treba delati socioloških in politoloških doktoratov na temo sovražnega govora ali svobode govora. To je preprosto stvar manir. S tem izrazom je veliko povedal o sebi – no, kot da ga že ne bi poznali –, o Gogi pa nič.
Janša si je morda mislil, da bo milo rečeno sproščena kramljaška atmosfera na Twitterju prenesla politično nekorektno opazko na račun nepriljubljene novinarke senzacionalističnega pedigreja, obsojene na pogojno kazen zaradi zlorabe osebnih podatkov (treh deklet, umrlih v diskoteki Lipa).
Narobe. Tu ni šlo za politično nekorektnost. Politično nekorektno je, če nekomu rečeš »bajsa«. Če posredno insinuiraš na človekovo nacionalno pripadnost, pa je to neumnost.
Janša ima pogosto prav, vendar ne zna prav povedati. Ne zna prepričati. Ne vzame si časa, da bi še enkrat premislil in se ugriznil v jezik.
Ali je treba posebej poudarjati, da je bil inkriminirani tekst Gordane Stojiljković naperjen proti Janši? Seveda ne.
Prav tako tudi ni treba posebej poudarjati, da bi lahko vsi – od novinarke in Glanzkopfa samega pa do uporabnikov Planeta Siol in drugih Nostradamusov slovenskih medijev, po katerih se je anekdota v naslednjih dneh razširila – srečno živeli do konca svojih dni, če ta članek ne bi bil objavljen. Eden gor ali dol.
Janša je zrcalna slika tistih, ki jih najbolj kritizira – vsaj medijev.
Še o nobenem slovenskem politiku ni bilo objavljeno toliko negativnih in kritičnih in še več negativističnih in kritikastrskih, hudobnih, neumnih, pobesnelih, žaljivih, privoščljivih, posmehljivih, neduhovito ciničnih, dolgočasno politikantskih, izkrivljenih, konspiratornih in nedoslednih člankov kot o Janezu Janši. Z razlogom ali brez, v vsakem primeru pa s prekleto prozornim motivom.
Janez Janša velja za pošast totalitarizma, ki hodi po Sloveniji – zato se ga je treba znebiti.
Pa saj ni čudno. Tako kot še noben politik ni fasal toliko kot on, tudi on ni nikomur ostal dolžen toliko negativnih in kritičnih in še več negativističnih in kritikastrskih, hudobnih, neumnih, pobesnelih, žaljivih, privoščljivih, posmehljivih, neduhovito ciničnih, dolgočasno politikantskih, izkrivljenih, konspiratornih in nedoslednih pripomb na račun medijev.
Janša je tak zoprnež, ker ga mediji že dvajset let tepejo. Mediji pa so v veliki meri nekorektni zato, ker že dvajset let tepejo Janšo.
Z »opankarskim žurnalizmom« ni povedal ničesar o novinarstvu. Janševa izjava zveni bodisi tako, kot da neka konkretna nacionalna pripadnost novinarstvo že a priori degradira, ali pa v tem smislu, kot si nekateri še dandanes upajo uporabiti slabšalni pridevnik »češko«. Po mojem je hotel nekaj takega povedati, pa mu seveda ni uspelo, ker nima stila.
Janšev odnos z mediji in medijski odnos do Janše je samouresničujoča se prerokba nepomirljivih, četudi podobnih nasprotnikov. Kadarkoli Janša reče nekaj o medijih, mediji presežejo same sebe in odreagirajo tako, kot da bi hoteli svojemu očitarju na pladnju servirati dokaz, da so točno taki, kot on pravi.
In kadarkoli se v medijih že n-tič pojavi brezvezen zapis, ki bi ga Janša lahko mirno prespal, če bi imel vsaj ščepec smisla za PR, odgovori tudi on z vso disproporcionalno jezo, ki jo premore, in jim dá novo kost za glodanje.
Proti Janši in njegovi vladi je pred malo več kot enim letom demonstriralo pol levičarske Slovenije ali pa je z vstajniki vsaj simpatiziralo. Druga polovica – pa ne nujno desna – pa je bila tiho in si je mislila svoje. Če si imel ali hotel kaj povedati, si moral biti za stvar. Če si bil proti, pa je bilo priporočljivo biti raje tiho. Vzdušje ni bilo najbolj prijetno in demokratično.
Ne najbolj prijetno in demokratično? Bi lahko to situacijo opisali z bolj ostrimi besedami? Jaz ne, Janša pa ja: ni minil mesec, ko je ljudi, ki so to vzdušje ustvarili, okarakteriziral kot »leve fašiste«.
Z Janšo je problem, da pri svojih najbolj kapitalnih sodbah nikdar ne zgreši zelo daleč mimo – toda tista majhna razlika, ki loči resnicoljubnost od pretiravanja, brezkompromisnost od žaljivosti, odkritost od nesramnosti, drznost od lahkomiselnosti, natančnost od poljubnosti, cinizem od pokvarjenosti, doslednost od maščevalnosti, odkritost od stikov z javnostjo, menedžment od manipuliranja, je seveda bistvena.
Ta razlika je distinkcija, ki loči za vse kredibilnega in od nikogar osovraženega državnika od politikanta, ki izpade pametnejši in izvirnejši in disruptivnejši od nasprotnikov samo zato, ker pamet in izvirnost in pripravljenost na spremembe niso discipline, v kateri bi ti drugi sploh hoteli konkurirati.
Janša je za najmanj desetletje ali dve zavozil ali vsaj odložil možnosti, da bi se v Sloveniji razvila normalna desna alternativa silam kontinuitete socialističnega populizma (ztk. demokratični socializem).
To je ta postana ideologija, ki nas je pripeljala tako daleč. To je ta postana ideologija, ki je zaplodila vso to korupcijo, neresnost, šalabajzerstvo in samozadovoljnost. To je ta postana ideologija, na katero smo obsojeni, ker razen nekaj kvazidesničarskih, samodeklariranih pusijev nimamo prave alternative.
Nimamo liderja z občutkom za ljudi, državo, družbo, narod, svet, republiko, manire in denar, ki bi znal vrednote zapakirati in prodati kot politično opcijo. Toda za to bi rabili nekoga drugega – seveda pa ne inteligentno ciničnega, a z državljani instinktivno skreganega, frustriranega, desperado flegma sociopata.
