Dick Marty: Licenca za ubijanje obstaja samo v filmih 
in v diktaturah

Pravzaprav nisem nikoli naredil nič izrednega. Vselej sem opravljal zgolj svojo dolžnost, skromno pravi Dick Marty, doktor prava iz švicarskega Ticina, ki je kot poročevalec Sveta Evrope v zadnjih letih dvignil na noge ves svet. Predvsem s svojimi razkritji nezakonitih operacij Cie in tajnih zaporov na evropskih tleh, z razkrinkanjem črnih seznamov Združenih narodov in Evropske unije, z neusmiljeno kritiko teptanja človekovih pravic na ruskem Severnem Kavkazu in v začetku letošnjega leta tudi s poročilom o nezakoniti trgovini s človeškimi organi na Kosovu.

Prejšnji teden je v Strasbourgu predstavil še svoje zadnje poročilo kot član parlamentarne skupščine Sveta Evrope (PACE). Dick Marty, nekdanji tožilec, ki je v švicarskem parlamentu že natanko štiri mandate, se je namreč odločil, da se na volitvah prihodnjo nedeljo ne bo več potegoval za sedež v senatu. S tem se bo seveda moral posloviti tudi od PACE, kjer sedijo izključno poslanci nacionalnih parlamentov. Toda tudi njegovo tokratno poročilo je naletelo na izjemen odmev. Spregovoril je namreč o zlorabah državne skrivnosti in varnostnih služb v boju proti terorizmu.

Kaj je pravzaprav državna skrivnost?

Natančna definicija bržkone ne obstaja, toda dejstvo je, da ni države, in to velja tudi za največje demokracije, ki ne bi poznala te inštitucije. Nekatere stvari preprosto morajo biti nedostopne javnosti. Morajo biti državna skrivnost. S tem se strinjam. A skrite so lahko le za določen čas.

Kaj je na primer treba skrivati?

Imena agentov in sodelavcev varnostnih služb. Brez tega ni tajnih služb. Toda problem ni državna skrivnost, ampak zloraba te inštitucije. Državno skrivnost danes zlorabljajo za prikrivanje kaznivih dejanj svojih agentov v boju proti terorizmu in ne morebiti za zaščito legitimnih interesov države, kot bi bilo pričakovati. In to ne velja samo za ZDA, ampak tudi za Evropo. Tovrstne zlorabe se dogajajo tudi v primerih, ko sodišče začne preiskavo o ujetnikih iz Guantanama, Abu Graiba, Bagrama in drugih zaporov. Nekateri so bili tam zaprti leta. Potem pa so njihovi krvniki ugotovili, da so ti ljudje pravzaprav nedolžni. Toda ko se ti nesrečniki odpravijo na sodišče, da bi tožili državo in dobili odškodnino, vlada odločno reče: »Ne! Sodišče se s tem ne more ukvarjati, ker gre za državno skrivnost!«

To se je zgodilo Haledu el Masriju, nemškemu državljanu, ki so ga makedonski obveščevalci kot terorističnega osumljenca aretirali na meji in ga potem izročili agentom Cie?

Ker se je kasneje izkazalo, da je popolnoma nedolžen, je el Masri agente Cie v resnici nameraval tožiti pred ameriškimi sodišči. Toda Obamova administracija je pojasnila, da to ni možno, ker da gre v njegovi zadevi za državno tajno. Zaradi tega sem osebno interveniral pri ameriškem vrhovnem sodišču. S posebno proceduro, kot amicus curiae. Poskušal sem dokazati, da pri tem ne gre za nikakršno skrivnost. O njegovem primeru je namreč znano popolnoma vse. Vemo, v katerem skopskem hotelu in v kateri sobi je bil zaprt. Tam so ga zadrževali 23 dni. Vemo, s katerim letalom so ga iz Skopja prepeljali v Kabul, kjer so ga mučili. Ko so odkrili, da so ujeli napačnega človeka, so ga iz Kabula čez nekaj mesecev odpeljali v Albanijo in ga tam psihično zlomljenega izpustili. Vsi detajli so torej znani. Tu ni nobene skrivnosti več. A vrhovno sodišče je kljub temu z enim glasom večine odločilo, da je država ravnala prav, ko je ta primer razglasila za državno skrivnost. In Masri zaradi tega ne more nikogar tožiti.

Podobna je tudi zgodba Abd al Rahima al Naširija, ujetnika iz Guantanama, ki mu zdaj grozi celo smrtna kazen.

Naširi je bil najprej zaprt – in mučen – v zaporu na Poljskem. V samici je bil več kot leto dni. Potem so ga odpeljali v tajni Cijin zapor v Bukarešti, kjer je ostal do leta 2006. Od tam so ga potem odvlekli v Guantanamo. Združene države zanj zahtevajo smrtno kazen. Njegov primer je postal državna skrivnost. Kako nesmiselna je ta odločitev, kaže izjava Stephena Reyesa, njegovega ameriškega vojaškega odvetnika. Vlada ga je namreč vprašala, kako se pravilno izgovarja Naširijevo ime. Toda Reyes pravi, da na to ni smel odgovoriti, ker je vsaka izjava njegove stranke v bistvu državna skrivnost...

To pomeni, da je državna skrivnost nad vsemi zakoni?

Ne morem sprejeti dejstva, da so bili ti nedolžni ljudje zaprti leta in leta. Agenti varnostnih služb so jih zlorabljali in mučili, a jih zaradi državnih skrivnosti ne more nihče postaviti pred sodišče. Hkrati pa te iste države na veliko govorijo o človekovih pravicah, vladavini prava in o demokraciji. A demokracije ni brez transparentnosti. Državna skrivnost bi morala biti izjema in ne pravilo. In zelo pomembno je imeti neodvisno telo, ki odločno reče: »Ne! To ni državna skrivnost!«

Evropa in svet s takšnim nerazumnim ravnanjem nezadržno drvita v nevarni objem kulture nekaznovanosti, ki je že začela usodno spodjedati temelje demokratičnih inštitucij. Licenca za ubijanje, ugrabljanje ali mučenje namreč obstaja samo v filmih in v diktaturah. V demokratičnih sistemih imajo državljani pravico vedeti, kaj vlada in njene službe počnejo v njihovem imenu, pravosodje pa je dolžno postaviti na zatožno klop in kaznovati vse, ki pravico jemljejo v svoje roke. Tudi če gre za posameznike iz političnih in obveščevalskih vrhov.

Kajti teptanje človekovih pravic ne more biti državna skrivnost?

Seveda ne. Vlado bi moralo nadzorovati neodvisno telo, ki bi presojalo, kaj je državna skrivnost in kaj ne.

In kdo bi to lahko opravljal? Sodišče?

Seveda. Kajti tudi sodišče ima pravico in dolžnost odločati o tem, kaj je skrivnost in kaj ne. Le zakaj bi vlada skrivnost in varnost države varovala bolje od sodišč ali parlamenta? Na to je zelo jasno opozorilo nemško ustavno sodišče. Nanj so se obrnili poslanci bundestaga, ki so preiskovali nezakonito ravnanje varnostnih služb v primerih ugrabitve Haleda el Masrija, Murata Kurnaza in drugih terorističnih osumljencev. Na sodišče so se zatekli zato, ker jim vlada ni bila pripravljena izročiti vseh informacij o tej zadevi, češ da gre za državno skrivnost. Sodišče je sklenilo, da vlada ni ravnala prav. Parlament namreč ni inštitucija, pred katero bi bilo treba skrivati nekatere pomembne podatke. Ko gre za nadzor nad zlorabami, ne sme biti nikakršnih izjem. Nemško ustavno sodišče je bilo tu zelo jasno. Sporočilo je namreč, da se z varovanjem državne skrivnosti lahko ukvarjajo vse tri veje oblasti. Vlada pri tem početju ne more biti boljša od drugih dveh.

Zdi se, da bi izvršna oblast rada na vsak način marginalizirala zakonodajno in sodno oblast?

To je nevarna dinamika. Izvršna oblast v resnici dobiva vse več moči. Skrivnost in temelj demokracije je v nekakšnem ravnovesju med vsemi vejami oblasti. To ravnotežje je v nevarnosti. Tako rekoč ga sploh ni več.

To ravnovesje se je začelo usodno podirati prav po 11. septembru?

Drži. Začelo se je seveda že prej, toda po 11. septembru je ta proces dobil prav dramatične razsežnosti. Kdo je največ pridobil s to tragedijo? Izvršna oblast. Ta je začela sprejemati ukrepe, ki so v popolnem nasprotju z demokratičnim redom in človekovimi pravicami. Eden takšnih je denimo Patriot Act. Omislili so si ugrabitve, tajne zapore, Guantanamo. Vse to ni le v nasprotju z mednarodnim pravom, ampak tudi z nacionalno zakonodajo vsake demokratične države in ne samo ZDA. Zakaj so Američani Guantanamo in številne druge tajne zapore postavili zunaj svojega ozemlja, ko pa imajo doma dovolj prostora za neskončno število zaporov? V puščavi Mojave bi na primer lahko zgradili super zapore.

Ali pa na Aljaski?

Da. Tudi tam je dovolj nepozidanih zemljišč. Toda ne. Odločili so se za Kubo. Kar je zame naravnost groteskno. Toda zapori so bili tudi na Poljskem, v Romuniji, Litvi, Maroku, Libiji, Siriji, Egiptu. Američani so ves čas tesno sodelovali z arabskimi državami, ki so jih vztrajno razglašali za zaveznice terorizma, po tihem pa so njihove zapore nenehno uporabljali kot učinkovite mučilnice. Politika, da te kap.

Problem je, da mnoge evropske vlade še naprej slepo sledijo ameriški doktrini, ki pravi, da je terorizem pojav, s katerim se pravosodje ne more ukvarjati, in fenomen, za katerega ženevske konvencije ne morejo veljati.

Še več. Varnost je, kot poskušajo dokazati, pomembnejša od svobode in človekovih pravic. Zato izvršna oblast svoje početje vse pogosteje skriva za zidove državnih skrivnosti. Pa ne zato, da bi zavarovala strogo varovane podatke, ampak predvsem zato, da bi zavarovala svoje ljudi, vpletene v nezakonito početje. Vračamo se torej v čase kulta državnih skrivnosti, skrivnosti kot instrumenta izvršne oblasti, ki se s tovrstnimi zidovi poskuša izogniti vsakršnemu nadzoru marsikje vse bolj marginalizirane zakonodajne in sodne veje oblasti. Že Hannah Arendt je opozarjala, da se prava moč začenja tam, kjer se začenja (državna) skrivnost.

Ves demokratični svet je pričakoval, da bo novi ameriški predsednik spremenil po litiko svojega predhodnika Georgea Busha. Pa je ni. Ste razočarani zaradi tega?

Barack Obama je obljubil, da bo zaprl Guantanamo. Pa ga ni. Obljubil je odpravo vojaških komisij, ki se ukvarjajo s terorističnimi osumljenci, pa jih tudi ni. V zgodovinskem govoru pred dvema letoma v Kairu je Palestincem obljubil državo, zdaj pa jim grozi z vetom. Ustavil je kazenski pregon agentov Cie, ki so mučili zapornike, čeprav je mučenje prepovedano z vsemi mednarodnimi konvencijami. Zanj je namreč mučenje politična napaka in ne zločin. In potem je tu še njegova neverjetna izjava po zunajsodnem obračunu z Osamo bin Ladnom: »Justice has been done!« Pravici je bilo zadoščeno. Zame so bile te besede nekaj strašnega. Z Obamo je konec. To ni več predsednik, ki smo ga pred tremi leti v resnici želeli videti v Beli hiši.

Omenili ste mučenje zapornikov. Prav neverjetno je, s kakšnimi tehnikami se varnostne službe danes spravljajo na teroristične osumljence. Takšne metode je poznala že inkvizicija. Uporabljali so jih tudi Nemci v koncentracijskih taboriščih. Mar nas Združene države s svojo politiko pehajo nazaj v srednji vek?

John McCain, predsedniški kandidat republikancev na volitvah pred tremi leti, je javno izjavil, da mučenje ne pelje nikamor. Tudi njega so mučili, ko je bil zaprt v Vietnamu. Svojim mučiteljem je govoril, kar so hoteli slišati. Toda nikoli ni govoril resnice, je priznal med volilno kampanjo. Tudi zaporniki v Guantanamu je ne govorijo. Italijanski general Carlo Alberto Dalla Chiesa, ki je vodil boj proti terorizmu v državi, je po umoru Alda Mora denimo izjavil: »Italija bo preživela smrt Alda Mora, toda nikoli ne bo preživela uvedbe mučenja!« Tega dejstva bi se morali zavedati tudi v ZDA.

Varnostne službe v vojni proti terorju varujejo državo, namesto da bi varovale ljudi?

Varnostne in obveščevalne službe nikoli ne smejo postati država v državi. Potreben je mehanizem za njihov nadzor, ki bo seveda spoštoval posebnost njihove misije, a jih hkrati nenehno opozarjal na spoštovanje zakonov.

Zloraba državne skrivnosti je pravzaprav tudi neke vrste državni teror?

Zagotovo. Takšno ravnanje daje legitimiteto teroristom. General Dalla Chiesa, ki sem ga že omenjal, mi je nekoč dejal, da teroristov pravzaprav ni težko izslediti in ujeti. To so nori ljudje. Ni jih prav veliko. Toda prava nevarnost so njihovi simpatizerji, ki jim dajejo legitimiteto. Dajejo jim spodbudo za akcijo. Simpatije s teroristi so kot kisik za ogenj. Zato oblast ne sme sprejemati odločitev, ki ustvarjajo tovrstne simpatije.

Morda je demokracija prešibka za boj z zlorabami državnih skrivnosti. Morda jo nekateri celo hočejo narediti šibko?

Mislim, da so prešibki predvsem parlamentarci. Svoje dolžnosti ne jemljejo dovolj resno. Parlamentarci vedno podpirajo vlado, namesto da bi jo nadzorovali in ji gledali pod prste, kar je v bistvu njihova temeljna naloga. Mnogi že kar sistematično podpirajo oblast. Brez vsake kritike. To je problem.

To so dokazali tudi parlamentarci iz Romunije in Litve, ki se v Strasbourgu znova niso strinjali z vašim tokratnim poročilom?

Da. Takšna je mentaliteta precejšnjega števila poslancev. Ne samo v državah, ki jih omenjate. Zagotovo se spomnite, kaj je z menoj počela uradna Varšava. Zdaj, ko je dokazano, da so na Poljskem vendarle obstajali tajni zapori Cie, so umolknili. Ali pa Britanci. Denis MacShane, nekdanji Blairov minister za Evropo, je tu v Strasbourgu javno kričal, da je moje poročilo kot švicarski sir. Polno lukenj... Raztrgal – in javno obrekoval – me je tudi Tony Blair, toda že čez nekaj mesecev se je moral pred britanskim parlamentom opravičiti za svoje besede in priznati, da je bil v nezakonite ameriške operacije vpleten tudi London.

In da ste imeli prav, je leta 2006 priznal tudi takratni predsednik ZDA George Bush, ko je govoril o tajnem protiterorističnemu programu?

Moje prvo poročilo o tajnih preletih Cijinih letal in o ugrabitvah terorističnih osumljencev so napadali z vseh strani. Po tej Bushevi izjavi pa je Evropa nenadoma spremenila mnenje. No, saj Martyjevo poročilo v bistvu sploh ni tako slabo, so začeli govoriti. To je bila zame v resnici velika moralna zmaga. Toda ZDA in vso Evropo bi kljub temu rad spomnil na besede ameriške sodnice Sandre Day O'Connor, ki je dejala: »Če hočemo ostati zvesti svojim vrednotam, se proti tiraniji ne moremo boriti z orodjem tiranov!« Dejstvo je, da se ZDA in Evropa boja proti terorizmu nista lotila na pravi način. To je bila strahotna napaka, ki je zgodovina – zlasti Evropi – ne bo nikoli odpustila.

In ki jo kljub vse trdnejšim dokazom mnogi sploh nočejo priznati. Romunske kritike vašega poročila to jasno dokazujejo. Čeprav je nekdanji romunski obrambni minister Ioan Mircea Pascu javno izjavil, da so tudi v Romuniji obstajali tajni zapori Cie.

Romunska stran mi je svojčas dostavila zelo natančne podatke o vseh Cijinih letalih, ki so pristala na njenem ozemlju. Parlament je opravil preiskavo, toda ta ni bila popolna in dovolj natančna. Na dlani je, da uradni Bukarešti ni do resnice. Potrebna je temeljita sodna preiskava, a je nočejo opraviti.

Nenavadno je, da je pravi sodni proces proti ugrabiteljem terorističnih osumljencev pravzaprav opravila samo Italija. Šlo je za primer imama Abuja Omarja, ki so ga agenti Cie ugrabili sredi Milana.

To se je zgodilo po zaslugi milanskega tožilca Armanda Spatara. Sodišče v Milanu je izreklo visoke zaporne kazni 25 ljudem. Med njimi je bilo 22 agentov Cie. Toda sodili so jim v odsotnosti. Italijanska vlada nikoli ni zahtevala njihove izročitve, kljub tovrstnemu sporazumu z ZDA. Obsojena sta bila tudi dva italijanska agenta, ki sta pomagala agentom Cie, nekdanji vodja vojaške obveščevalne službe Sismi general Nicolò Pollari pa se je izmuznil kazni. Ker so bili dokazi proti njemu državna skrivnost... Svoje delo je izvrstno opravil tudi tožilec v Münchnu. Ta je v zadevi že omenjenega el Masrija izdal zaporni nalog za trinajst agentov Cie, ki so sodelovali pri njegovi ugrabitvi. Toda nemška vlada ni teh zapornih nalogov nikoli izročila ZDA. Kar je znova mogoče razumeti kot dokaz, da Cia lahko nekaznovano počne, kar hoče.

Toda povsem drugačni standardi veljajo za tiste, ki so pomagali razkrivati nezakonita početja tajnih služb in vlad. Te brž stlačijo v zapor. Takšna usoda je doletela ameriškega vojaka Bradleyja Manninga, ki naj bi Wikileaksu poslal vrsto tajnih dokumentov.

Wikileaks je z objavo teh dokumentov v bistvu potrdil obstoj tajnih zaporov. Manning je v tej zgodbi ravnal kot žvižgač, whistleblower, in bi ga kot takega tudi morali zaščititi. Njegova drama v mnogočem spominja na zgodbo Daniela Ellsberga. Ta je pred desetletji objavil strogo zaupne dokumente Pentagona o Vietnamu, ki so dokazovali, da vlada laže o tej vojni. Ellsberga so razglasili za izdajalca domovine. Grozilo mu je skoraj sto let zapora. Toda nazadnje so ga izpustili, tudi zaradi vrste proceduralnih napak in sodnikovih povezav z vladnimi agenti. Kasneje se je izkazalo, da je objava teh dokumentov pospešila konec vojne v Vietnamu in Ellsberg je za to dobil vrsto mednarodnih priznanj. V nedavnem intervjuju je izjavil, da se resno boji za življenje Juliana Assangea in Bradleyja Manninga.

Zakaj ste se odločili, da ne boste več sodelovali na švicarskih parlamentarnih volitvah?

Nekega dne moraš sprejeti to odločitev. Oče mi je vedno govoril, da moraš od mize oditi takrat, ko si še malce jezen, in ne čakati, da bo stvar prepozna.

Mar to pomeni, da ste zdaj vendarle malce jezni?

(smeh) Ne, ne. V švicarskem parlamentu sem bil šestnajst let. Mislim, da je prišel čas za odhod. Moja generacija ne more v nedogled sedeti v poslanskih klopeh. Zasesti jih morajo nove generacije. In poleg tega politika nikoli ni bila moj življenjski cilj. Obstajajo tudi druge, veliko pomembnejše stvari. Družina, na primer, ki me v zadnjih letih ni prav pogosto videvala.

To je bila zagotovo nadvse dragocena izkušnja?

Imel sem izjemen privilegij, da sem se sprehodil skozi vse tri veje oblasti: izvršno, sodno in zakonodajno. Preskusil sem vse tri. To je v resnici privilegij, ki ni dan vsakomur.

Kar morebiti še posebej velja za vaše več kot desetletje dolgo delo v Svetu Evrope?

Zagotovo. V Švici so bili sprva sila nezaupljivi do Strasbourga. Kakšna napaka! Mene je Svet Evrope fasciniral. In obogatil. Prav zaradi te multikulturnosti, ki jo v Strasbourg prinašajo poslanci iz vseh evropskih držav. Če ne bi bilo tega mojega angažmaja v Svetu Evrope, ne bi nikoli tako dolgo ostal v švicarskem parlamentu in švicarski politiki.

Kakšni so zdaj vaši načrti? Boste morda pisali spomine? Vaše zgodbe bi se zagotovo brale kot napeta detektivka.

Nikoli v življenju nisem načrtoval kariere. Vse moje odločitve so bile sprejete v zelo kratkem času. V dveh, treh dneh po kakšnem nepričakovanem telefonskem klicu.

Omenjajo vas kot resnega kandidata za novega komisarja Sveta Evrope za človekove pravice. Zdajšnjemu, Švedu Thomasu Hammarbergu, se bo namreč prihodnje leto iztekel šestletni mandat.

Za zločince pravijo, da se vselej vračajo na kraj zločina. Jaz tega praviloma ne počnem nikoli. ¾ Dick Marty Foto Reuters Foto AP » »Barack Obama je obljubil, da bo zaprl Guantanamo. Pa ga ni. Obljubil je odpravo vojaških komisij, ki se ukvarjajo s terorističnimi osumljenci, pa jih tudi ni. V zgodovinskem govoru pred dvema letoma v Kairu je Palestincem obljubil državo, zdaj pa jim grozi z vetom. Ustavil je kazenski pregon agentov Cie, ki so mučili zapornike, čeprav je mučenje prepovedano z vsemi mednarodnimi konvencijami. Zanj je namreč mučenje politična napaka in ne zločin.